Starševski čvek

Mislila sem jo zadavit

Default avatar
Sarčica2 je napisal/a:
Pa sej ni bil dojenček..., ene 6 let star mulc..., ženska je bila taka po domače povedano zjebana za pogledat, ki ji čiki več pomenijo kot otrok, še pri romih v trgovini sem videl lepše vzgojene otroke....
Default avatar
Groza ja je napisal/a:

Ameriške Indijanke so svoje dojenčke, pa naj so bili moškega ali ženskega spola, ODNESLE VEN iz šotorskega naselja, če so jokali. Odnesle so jih kar precej daleč stran, zavite v culo in jih obesile na kakšno vejo na drevesu. Otrok je jokal, dokler ni omagal in od utrujenosti od joka zaspal.
Mame so se vrnile po dojenčka čez kakšno uro, dve ali tri. Tak otrok je sčasoma prenehal jokati, ker je kmalu spoznal, da z jokom ne bo pri mami nič dosegel.

Indijanci, sploh moški bojevniki, niso bili zaradi take vzgoje prav nič nesamozavestni. Ravno obratno, bili so trdnega značaja in niso odrasli v cmere.
Default avatar
..., meni tudi ni dalo srce, jaz sem šla še kar malo preveč v drugo smer. Kakšne kavice in gostilne ... prvorojenec je imel take težave, da z njim prvo leto nikamor nisva upala, ker nisva vedela, kdaj bo začel z jokom. Midva ga nisva mogla umiriti, ne s cartanjem, ne z guganjem, to je bilo meni kot mami najhuje. Želela sem ga umiriti, mu dati sebe, nič. Pri naslednjih se si oddahnila, ker je bila bližina vedno pomirjujoča in nikoli jim je nisem odrekla. Res je od mene to terjalo veliko, a danes ne bi naredila nič drugače.

Jaz bi v takem primeru pristopila do mame in jo vprašala, če mi posodi dojenčka na nekaj minut, ker se rada ukvarjam z njimi. Mogoče bi celo uspelo.
Default avatar
Še veliko je tega je napisal/a:
@ŠeVelikoJeTega
Verjemi, da ti ga ne bi dala - pa ne iz ljubezni do otroka, ampak iz statusa. Saj bi ga lahko dala v posvojitev, glede na to kako očitno ji je odveč. Ne bo dopustila, da bi drug dokazal, da otrok ni problem. Kaj šele, da bi karkoli lahko namignilo, da je ona.
Na socialne službe bi morali kot družba pritisniti, pa zakonodajo spremeniti.
Je pa zelo l
Default avatar
...Je pa zelo lepo slišati, da dostojne, dobre, potrpežljive, ljubeče in razumevajoče matere še obstajajo...:)
Default avatar
Mislim, da sem bila tudi jaz prisotna v tej restavraciji...na jok mi je ze slo, tok se mi je otrok smilil..prav v stiski je bil, ker vse kar si je zelel je bilo to, da bi ga nekdo v roke prijel. Na koncu, preden so sli je pa se mati izjavila, a ga dava kar tukaj pustit pa zbezat in se zraven smejala. Zalostno, da majo taksni otroke. Nimam besed.
Default avatar
Psihopatija in psihotičnost sta dve zelo različni zadevi. Psihopatija ali danes strokovni izraz antisocialna osebnostna motnja je motnja možganov in običajno izgleda tako, da je prefrontalni korteks slabo razvit. Kaže se kot odsotnost empatije in mnogo drugih simptomov. Psihotičnost je pa izgubljen stik z realnostjo - torej blodnje ali halucinacije in ne pomeni, da oseba ne premore empatije. Psihoza je simptom, ki se pojavlja ob nekaterih duševnih boleznih kot je shizofrenija ali bipolarna motnja (tudi druge sicer, vendar sta ti dve najpogostejši).
Razčisti pojme preden komentiraš.

P.s. antisocialna osebnostne motnje je v populaciji 1 % in je majhna verjetnost, da bi jo imela oba starša.
Default avatar
Sunnysunday je napisal/a:
Zakaj se imaš za kaj boljšo od te mame?
Ker ti je šlo že na jok?

Tudi ti si, enako kot avtorica, samo sedela in gledala!
Default avatar
Vem, da je verjetno izgledalo grozno. Ampak. Moja nečakinja je bila ultra jokajoči dojenček, res ultra. Cele noči je prejokala in podnevi ravno tako, malo se je umirila, če jo je svakinja vzela v naročje, ampak jo je morala ves čas zibati, da ni spet začela jokat. Pa to ne govorim za novorojenčka, tudi potem, ko je imela že štiri, pet mesecev, tam nekje do 3. leta je bila nemogoča. Potem je bilo počasi počasi bolje, pa še je trmarila doma, v vrtci in šoli ne. Skratka en tak cmerav, vedno namrščen otrok. Svakinja je bila totalno izčrpana, moj brat pa tudi. Čisto ničesar ni mogla narediti, ves čas jo je nosila po naročju. Jokala doma, jokala v vozičku (ponavadi je njo držala v naročju in voziček porivala pred sabo), jokala v avtu... in tam enkrat, ko je imela tamala 8 mesecev sta prvič šla v gostilno z njo.. Itak da je takoj začela kričat, enkrat jo je ona vzela v roke in jo hojcala, potem brat... potem je prišla jedača in sta se odločila, da bosta hitro oba pojedla, tamala je pa tulilia 10 minut jo jesihar. Ko je to brat opisoval, sem si kar predstavljala. Bili so sicer zunaj na vrtu, pa je prišel zraven en starejši tip in ju popljuval, kako si drzneta otroka takole pustiti, da joka. Brat mu je povedal par krepkih nazaj, potem sta se hitro pobrala domov.

Pač eni otroci so taki in starši jih enostavno morajo pustiti tudi nekaj časa tuliti, ker ne zmorejo več. Ja, vem, ni treba, da je to v gostilni, kjer vznemirajo druge, ampak dejansko ni nujno, da sta ta dva starša bila tako nedovzetna in slaba starša. Lahko da sta preprosto že preutrujena, izmozgana in otopela. Končno sta si zaželela malo ven, pa spet to jokanje non stop, ko je otrok sit, previt, zdravnik zatrdi, da je zdrav, ne veš več, kaj narediti, saj se ves čas samo z njim ukvarjaš. Nekatere matere zapadejo tudi v depresijo, ker so prepričane, da nečesa ne delajo prav, da je nekaj z njimi narobe, da otrok ves čas tuli.

Moja nečakinja je danes stara 26 let, a je še vedno čemerna, sitna punca.:)) Vedno gleda stvari z negativne plati. Brat in svakinja sta si po 6 letih omislila še enega otroka, oba v strahu, da bo tudi z drugim tako. Ampak druga hči je popolno nasprotje, od malega zadovoljen otrok, nasmejan, prijeten. Zdaj je 20-letna punca, optimistična, prijazna.... Kot dan in noč s sestro. Eni so pač taki in ne moreš nič. Hočem reči, da ni vedno samo starše za krivit.

Če se ta dva iz zgodbe nista zmenila za otrokov jok, sem skoraj prepričana, da je jok stalnica. Če bi bil otrok drugače dobrovoljček, tam bi pa začel jokat, bi vsak starš vzel otroka v naročje in potolažil. Po moje sta tadva vedela, da se ga ne da potolažit, tudi če bi ga poskušala. Ne sodite, če ne veste, za kaj je šlo.
Default avatar
Sam nevem kaj je narobe z tem da otroku ne namenis pozornosti ko hoče izboriti pozornost...bravo njima da sta to ignorirala namesto da vi ga carkljala in nevem kaj še
Default avatar
Juhu je napisal/a:
Ne veš, kaj bi bilo narobe, če se ignorira otroški jok? Če gre za dojenčka, je to način, kako komunicira z okoljem, kako želi drugim dopovedati, da mu ni dobro. Pa pustimo ob strani, kakšna je bila potreba, ki je to sprožila. Skozi take izkušnje bo dobil enotni nauk: ljudem je vseeno, kaj čuti. V svoji potrebi ali žalosti ostaja sam. To naj bi bili temelji za sočutno osebo?

Nenazadnje ste se v tej temi znali oglasiti tudi taki, ki jemljete jok kot slabost, izsiljevanje. Ker so vas tako učili in vzgajali? Ker ste sami kot otroci izsiljevali na tak način ali ker so vam uspeli utupiti v glavo, kako grdo, polno slabosti je tako ravnanje? To je edina vtrlina, ki ste jo zmožni pokazati? Ni za verjet.

Še tistemu, ki omenja indijansko prakso, po kateri nesejo jokajočega otroka ven iz naselja: po čem so bili znani njihovi bojevniki, ki jih omenjaš? Po tem, da niso imeli milosti. Niti s sovražniki, niti s svojimi najbližjimi. Niti s sabo.To naj bi bila vrlina? To je tebi osebno vzor?

Meni ni.
Default avatar
ne sodite tako hitro je napisal/a:
Prvi stavek dokazuje, da ne veš, zgolj predvidevaš. Skozi lastne izkušnje, skozi lastno dojemanje.

Glede drugega stavka: bratove besede si konzumirala, tvoji možgani so zložili predstavo. Tvojo. Kajti: isto realnost bi najbrž človek, ki se je v situacijo vmešal, opisal s popolnoma drugimi besedami.

Glede razlike med otroci iste družine: kako se, kot odrasli, odzivate, če vas nekdo nenehno kritizira? Primerja z drugim? Če to počne dan za dnem, z istimi besedami? Naj se nekomu zdiš preživahen ali premiren, preveč zgovoren ali pretih, vzgojen skladno z njegovimi manirami ali mimo njih? Ga ni junaka, ki se mu to ne bi zapisalo v podzavest. In sčasoma bi začel sam sebe videti prav v taki luči, kot je tolikokrat poslušal.

Kajti: ko se srečujemo ljudje, smo si z nekaterimi preprosto bližje kot z drugimi. Zato, ker se med nami vzpostavi neka vez, temelječa na neki skupni, velikokrat niti ne takoj vidni, podobnosti. Od tu ena nečakinja "nemogoča", druga "kovana v nebo".
Default avatar
Pristopila bi do njiju, brez vsakega zadržka in opozorila, da naj umirita otroka sicer prinesem račun za nedokončano kosilo, ker motita mojo pravico do zaužitja obroka v miru. Da sicer me njuna vzgoja otroka ne briga, v vsakem primeru pa ne bosta vzgajala vseh v svoji okolici do mere strpnosti, ki presega vse okvire sprejemljivega. V kolikor ne bi zaleglo, bi vpričo njiju in kričečega otroka poklicala policijo, klic se itak snema in bi bilo vreščanje zabeleženo, in zahtevala, da pridejo s CSD v intervencijo zaradi maltretiranja otroka. Mogoče bi še pred tem snemala zvok za dokaz. To bi se pa prek mize zadrla, da jih seznanjam, da snemam kričanje kot materialni dokaz o zanemarjanju otroka. Odzvali bi se lahko tudi v lokalu in subtilno namignili, da so jima pripravili sobo v notranjosti, kjer imata možnost umiriti otroka. Predvsem zaradi sporočila, da je otroka potrebno umiriti, pa tudi, ker če bi zavrnila to možnost, da bi ju vljudno zaprosili, da lokal zapustita, kar ne bi bilo sporno, če bi par pred tem zavrnil ponujeno rešitev. Ampak pri nas se vsi bojijo obtožb nestrpnosti, dejansko pa gre v takih primerih za očitno obratno obliko nestrpnosti.
Default avatar
ne sodite tako hitro je napisal/a:
S takšnimi otroki pač ne greš v gostilno. Obstajajo rešitve in to, da se otrok dere in psihira vse ostale goste, ki so prišli tja, da bodo v miru zaužili svoj obrok, ni nobena rešitev, ampak pišmeuhovstvo. To je, če ne razumeš izraza, moment, ko se ti je.be za vse ostale. Ni to slučajnost, da otroka začne boleti uho ali dobi tisti trenutek kolike, to je zavestno ignoriranje poznane situacije, na katero veš, da nimaš vpliva, ali pa ne znaš vplivati. Otrokovo slabo počutje v svoji koži je opravičljivo, ignoranca staršev do težave pa niti najmanj. To povej svojemu bratu.
Default avatar
pravica do miru je napisal/a:
Policijo bi klicala, naj pridrvi s uslužbenko CSD-ja zaradi jokajočega otroka.?
Ta pa je bolna. Zelo. Ti pa tudi.
Default avatar
Tak ki tako tuli, čeprav ne dobi, bi moral v naravi odmret (predstavljajte si, da je mama odšla po vodo in da je otrok v "gnezdu" popolnoma sam). Plenilec bi ga ob takem vpitju že davno slišal in pohrustal.... Ker evolucije več ni, taki "zablodeli naboji" preživijo in delajo sranje naprej. Pa najsibodi v kasnejšem življenju v okviru korupcije, kriminala, itd.

Jep verjemite ali ne, narava je narejena tako, da se dejansko ne sme kaj preveč izbijati iz povprečja.

Naj podam še Primer sosedove mačke z mladiči. Povrgla jih je pet. En je umrl že zato, ker si ni znal izboriti maminega seska. Drugega je odnesla neka žival ker je bil prepočasen in je vedno zjal ker je bil lačen. Tretji je letal vsenaokoli in raziskoval pa ga je spet požrla ena žival. Četrti je bil podoben tretjemu in se je igral na cesti, pa je prišel avto.... Ostal je le srednji, ne prepočasen, ne preradoveden in ne preglasen.
Default avatar
ker si napisala da veš je napisal/a:
Česa zdaj ne vem? Nečakinjo sem slišala tuliti tolikokrat, da točno vem, da je izgledalo grozno.
Glede ostalega pa tudi ti ne veš, zgolj predvidevaš. Tudi vsi tisti, ki so napisali, da tega otroka tudi doma mučijo in ga ves čas pustijo jokat, zgolj predvidevajo. Po moje predvidevajo napačno, ker če bi ga od vsega začetka pustili jokati in ga ne bi jemali v roke, bi se do 6. meseca, kot pravite taki, navadil, da ga nihče ne pocrklja in bi nehal tuliti.

Zato je moje predvidevanje toliko bolj mogoče kot predvidevanje teh, ki mislijo, da otroka zanemarjajo.
Kritiziranje in primerjanje z drugim??? To govoriš o moji nečakinji, za katero sem rekla, da je bila nemogoč otrok. 6 let je bila edinka in ravno takrat je bila najbolj nemogoča. Nihče je ni kritiziral od domačih, svakinja in brat sta jo ves čas zagovarjala pred drugimi, ko se je en dan, ko je vse sorodstvo prišlo na žur, stara leto in pol, drla ves čas (ampak dejansko ves čas z vmesnimi parminutnimi postanki) in so jo poskušale vse možne tetke pomiriti, pa ni šlo. Ni šlo ne brez tetk ne z njimi, niti ko je bila sama s svakinjo, niti ko so jo poskušali zamotiti drugi...Tukaj pa ti predvidevaš in sklepaš na podlagi očitno nekih tvojih travm, ker v primeru moje nečakinje zagotovo ni šlo za to. Vsi jo imamo radi, je pa dejstvo, da je pač naporna. Vedno bila, kot malčica še toliko bolj. Taki ljudje obstajajo, in ne, niso vedno krivi starši.
Default avatar
Ne veste, če nimate takega otroka, ki joka ves čas. Ne veste, pojma nimate! Ko ga poskušaš pomiriti dan za dnem, ko greš do vseh zdravnikov in zdravilcev, ko poskusiš vse alternative in možnosti, pa se nič ne spremeni. Ko začne tisti jok in točno veš, da bo zdaj 6 ur tako, itak da bo ves čas v naročju, pa vseeno ne bo nič pomagalo, mogoče ga uspeš uspavat in bo spal tiste pol ure, da se lahko sestaviš vsaj za silo in potem spet, dan in noč, dan in noč dve leti. Ko ta jok konča, pride trma. Ves čas, za vsako stvar, kar naprej. Določiš pravila, slediš vsem napotkom, po ihti (ki je trajala tudi tri ure) ga objameš in poskušaš potolažit. Med ihto ni šans, ker je tepel in mlatil okoli sebe. Nismo popuščali, bili smo ljubeči a ne popustljivi. Pač ne sme se igrati z opekačem za kruh in ga vtikati v elektriko, ker je nevarno. Tuljenje dve ali tri ure. Ne smeš odpirati okna in gledati ven (nastavili smo tiste zapore za okna), ker je nevarno in lahko ven padeš- vsak dan zaradi tega tuljenje. Ni pomagalo, da gremo ven, da gremo na balkon ... ne, on je hotel točno to, kar ni mogel dobiti.

Bister fant, zelo uspešen v šoli, vendar vedno vedno težave z disciplino. Tudi drugače čemeren, siten... Ga imam rada bolj kot vse na svetu, a je tako.

In ja, zahotelo se nama je ene normalnosti, ker sem mislila da bom znorela v tistih dojenčkastih časih. In ja, sva šla v restavracijo. Ja, bila je katastrofa. Oprostite, da sem vas motila, zelo mi je žal. Ampak zame je bil to vseeno dogodek, ki mi je dal moči, da sem nadaljevala. Nadaljujem še zdaj, ko ima 15 let. Še vedno so težave, še vedno poskušava preživeti. Je lažje, veliko lažje, stvari se normalizirajo, pa vendar....
Default avatar
Taki otroci imajo minimalne cerebralne disfunkcije, svet dojemajo drugače, kot sovražen kraj, ki ga ne marajo. Težko se prilagajajo. In ne, niso krivi neljubeči starši. Dokazane so drugačne povezave v možganih, ki jih pri prilagojenih posameznikih ni.

Res je, ne sodite prehitro.
Default avatar
Za vse sadiste, ki odobravati zanemarjanje dojenčkov - upam, da se vam karma vrne ob kakšni prometni nesreči in daljši nepokretnosti.