George Baker
Človek rad občuduje narabo, ker je nastala lepa sama po sebi, brez da bi bil zato potreben kakršenkoli napor človeka.
Enako je z odnosi. Najboljši in trdni so tisti, ki se razvijejo sami od sebe. Brez umetne potrebe, da se morajo razviti in sevede brez prisile.
Spletni zmenki se ne obnesejo že zaradi tega, ker se srečujeta dva, ki imata namerno potrebo po združevanju in se zato na nek način finančno in energijsko siluta v to, da bi jima zmenkovanje res uspelo. V takem odnosu je vedno občutek,da si se vezal z nekom ker si se moral, drugače nebi imelo smisla da sploh vlagaš energijo v nekaj.
Razlika med enim in drugim pristopom je, da je pri prvem več negotovosti, saj ni nobene garancije kdaj in če se bo kaj zgodilo, v človekovi naravi pa je da rad umetno pritiska na stvari tako, da ima nadzor, torej da lahko vpliva na to, da bojo imela njegova prizadevanja smisel.
Iz vsega tega, ker se ne zna spojit s tokom življenja, predvsem v poznejših letih dobivamo več in več parov, kjer osnova ni bila spontana kemija, ampak bolj nekaj v smislu da oba delujeta zgolj kot sredstvo drug za drugega pri uresničevanju osnovnih človekovih potreb (seksualne, socialne), ni pa naravne čustvene povezave in zato na žalost veliko parov bodisi stagnira v povprečju na stara leta ali pa se preprosto že kot mladi ločijo, ko na dan privre spoznanje, da je bila zveza ustvarjena čisto zaradi umetnih potreb človeka, torej da se do nekega leta poročijo in imajo otroke. S kom ni bistveno pomembmo. Samo da so cilji izpolnjeni pravočasno. Da, toliko imajo pričakovanja družbe in vzgoja vpliva na človeka.
Kaj je lahko rešitev? Verjetno več zaupanja v to, da se bo nekoč nekega dne vse zgodilo samo po sebi, kot se je zgodila vsa narava okrog nas, ne da bi zato rabila pomoč človeka.
Enako je z odnosi. Najboljši in trdni so tisti, ki se razvijejo sami od sebe. Brez umetne potrebe, da se morajo razviti in sevede brez prisile.
Spletni zmenki se ne obnesejo že zaradi tega, ker se srečujeta dva, ki imata namerno potrebo po združevanju in se zato na nek način finančno in energijsko siluta v to, da bi jima zmenkovanje res uspelo. V takem odnosu je vedno občutek,da si se vezal z nekom ker si se moral, drugače nebi imelo smisla da sploh vlagaš energijo v nekaj.
Razlika med enim in drugim pristopom je, da je pri prvem več negotovosti, saj ni nobene garancije kdaj in če se bo kaj zgodilo, v človekovi naravi pa je da rad umetno pritiska na stvari tako, da ima nadzor, torej da lahko vpliva na to, da bojo imela njegova prizadevanja smisel.
Iz vsega tega, ker se ne zna spojit s tokom življenja, predvsem v poznejših letih dobivamo več in več parov, kjer osnova ni bila spontana kemija, ampak bolj nekaj v smislu da oba delujeta zgolj kot sredstvo drug za drugega pri uresničevanju osnovnih človekovih potreb (seksualne, socialne), ni pa naravne čustvene povezave in zato na žalost veliko parov bodisi stagnira v povprečju na stara leta ali pa se preprosto že kot mladi ločijo, ko na dan privre spoznanje, da je bila zveza ustvarjena čisto zaradi umetnih potreb človeka, torej da se do nekega leta poročijo in imajo otroke. S kom ni bistveno pomembmo. Samo da so cilji izpolnjeni pravočasno. Da, toliko imajo pričakovanja družbe in vzgoja vpliva na človeka.
Kaj je lahko rešitev? Verjetno več zaupanja v to, da se bo nekoč nekega dne vse zgodilo samo po sebi, kot se je zgodila vsa narava okrog nas, ne da bi zato rabila pomoč človeka.
