Kje najti resnega partnerja?

Pozdravljeni.

Naslov se mogoče zdi komu čuden, a verjetno samo takim, ki niso bili nikoli dolgo časa samski oz. so skakali iz zveze v zvezo, tako da praktično niti spoznavati niso imeli časa.
Sicer sem še kar mlada, a vse bolj opažam, da je resnega partnerja “treba” (v kolikor ima človek željo po resni zvezi in nekega dne družini) najti že v teh letih, najkasneje tam do cca 28. leta, ker pozneje ostanejo na razpolago samo še kakšne propalice, če se tako izrazim, ki nimajo urejenega življenja, ali ločenci, ki skačejo iz zakona v zakon/zvezo, imajo zraven še ljubico, so več v družbi kolegov ob piru kot s partnerko, skratka, vse manj je izbire, saj se le-ta oža. Žensko oko namreč hitro opazi moškega, ki je “material” za pred oltar in s katerim si predstavlja preživeti preostanek življenja. Videz je seveda na prvem mestu, zatem sledi energija, ki jo oddaja, izobrazba, in nenazadnje (roko na srce) nas radi privlačijo takšni predstavniki nasprotnega spola, ki so v očeh drugih prav tako zaželeni. To nam da še večji zagon, da ga dobimo.
Sama se sicer nikoli nisem “metala” nekomu pod noge, ponavadi so dosedanji moški opazili mene in me nagovorili, prišli do mojega kontakta ipd. Seveda če je šlo za nekoga, za katerega sem sčasoma ugotovila, da je vreden mojega časa, se tudi meni ni bilo težko potruditi zanj in mu pokazati interes. Ne rabim pozornosti za pumpange ega, v smislu da me mora moški osvajat kot ledeno goro, nisem pa ena tistih žensk, ki izvedo, da je nekdo good-looking, ima ogromno povpraševanja med nežnejšim spolom, je situiran, vozi dober avto itd. in si začrtajo, da ga bodo dobile, ne glede na vse. Konkretno vem za dve takšni znanki, ki sta si to misijo vbili v glavo in cilj tudi dosegli. Obe imata že družino s partnerjem, za katerega sta se pred leti pozanimali, kam zahaja, koga pozna itd., skratka, meni to sliči na zasledovanje, pa dobro – očitno je morala biti neka kemija tudi s strani teh dveh moških. 🙂

Kar hočem povedati, je to, da z leti vse bolj opažam, kako težko je najti moškega, ki te pritegne, ima resne namene (kar ne pomeni nujno družino v naslednjih 5 letih, dovolj je le resna želja po skupnem življenju), in bo takšen ostal tudi po 10 letih, ko bo zveza po vsej verjetnosti vsaj tu pa tam že podobna neki rutini, in ne, da bo začel pogledovati za drugimi ženskami ter poskušal vzpostaviti kontakt z njimi, obenem pa še vedno ždel v odnosu, ki ga očitno več ne bi izpolnjeval, navkljub trudu boljše polovice, da bi obnovila strast. Vse več zvez propada, tudi zakonov, in ko jih takole opazujem, se vprašam, ali še sploh obstajajo srečni pari v pravem pomenu besede. Če pogledam svoje in še čigave starše, verjamem, da ja. Za svoje sem sicer (edino) lahko 100% prepričana, da nobeden ne vara, toda kaj se je zgodilo z mlajšimi generacijami? Vse se je pokvarilo kot jogurt po preteklem roku uporabe, tistih nekaj izjem, ki še obstajajo, pa niso nujno osebe, ki bi me pritegnile ali bi jih lahko smatrala za sorodno dušo.
Imam ogromno poznanstev, a hkrati tako malo izbire, da včasih ne vem več v kakšnem svetu živim.

Če se zazrem vase in pričnem razmišljati, ali je nemara z mano kaj narobe, vedno znova pridem do zaključka, da ni. Za pogledat sem simpatična in postavna, še vsak moški do sedaj mi je rekel, da sem tudi privlačna in obenem zanimiva osebnost, ter za razliko od veliko žensk nisem zakomplicirana ali zakompleksana, le da privlačim napačne … Pri nekaterih se zatakne pri tem, da ko mi je na dolgo progo končno nekdo všeč v celem paketu, čez čas ugotovim, da je v celoti predan svoji karieri in bo njegova edina punca v življenju ostala služba, je oddan in me vse mine, ko vidim, da ena že greje njegovo posteljo, in to ne tu pa tam, pač pa kar lepo število let ter podobni primeri. Nekateri, ki so mi prav tako všeč, so neresni in ne razmišljajo o tem, da bi se ustalili, čeprav so že vstopili v 30. leta, tretji so deloholiki, ki si želijo resne partnerke, a ne zmorejo obdržati zveze, četrti pa imajo kakšen drugi minus, ki ga ne morem akceptirati (ne gre za malenkost). Kot sem že napisala, nisem picajzlasta s previsokimi kriteriji, še vedno pa mislim, da si zaslužim nekoga vsaj tako dobrega kot sem jaz v vseh ozirih, z enim predpogojem, da je resen, pod kar spadata iskrenost in zvestoba.

Tako pa nisem sposobna imeti niti intimnega preživljanja časa s komerkoli, četudi bi me močno privlačil, saj vem, da če ne vstopam v razmerje z osebo, ki mi zagotovi, da si me želi tukaj, zdaj in za vedno, potem raje prenašam “sušo” kot jo zalijem, a bom potem na koncu jaz potegnila takratko, ko bodo čustva postala preveč intenzivna.

In se vprašam, kje hudiča dandanes še lahko spoznaš koga normalnega? Kaj je zame normalno, sem pa razjasnila že med pisanjem tega dolgega prispevka. 😉 Trenutno ne delam nikjer, ko pa sem, se nisem želela zapletati z nikomer med sodelavci, ali še manj – z nadrejenim. Če grem ven s prijateljico, zahajava v lokale ali klube, kjer ni “frocovja” in študentarije tam do 25. leta, pa še vseeno ne spoznam nikogar v mojem “rangu”, ampak raznorazne večne študente, ki pri 30 pijejo pogosteje kot kakšen 20 letni študent, raznorazne biznismene, ki iščejo občasno družbo ali trofejo, obupanci, ki še niso preboleli bivše in rabijo eno za tolažbo, skratka … Brez pretiravanja lahko rečem katastrofa. In me vedno znova zmede spoznanje, da so najbolj izbirčne znanke in kolegice na koncu pristale skupaj z nekim povprečnežem (pa nisem materialistka, da ne bo pomote), ki je daleč od njihovih kriterijev izpred nekaj let, s katerim se več dolgočasijo kot uživajo v dvoje, pa si upam trditi, da so same tako vizualno kot tudi sicer po mnenju 90% moških prva liga. Kaj šele potem čaka mene?
A se še kdo ukvarja s podobnimi vprašanji? 🙂 Do zdaj sem bila srečno samska, le da si čez čas po nekem samskem obdobju zaželiš nekoga podobnega ob sebi, ko spoznaš koga, ki ti zmeša glavo, a kaj drugega ne štima, ob tem pa se ti poraja vprašanje, če takšni kot je ta še sploh obstajajo, ne da bi posedovali enako serijsko napako kot zgornji, ki sem jih naštela.

Po tvojem prispevku je razvidno, da te pritegnejo moški, ki do tebe manj čutijo kot ti do njih. Torej deloholiki, moški, ki prebolevajo bivše, moški, ki imajo že razmerje, ki si ne želijo resne veze itd…..zakaj saj že v osnovi pišeš kakšni so moški večinoma deloholiki, varalice, neresneži itd…..torej to imaš. Daj probaj svoje prepričanje spremeniti da so moški, ki si želijo resno vezo, ki si želijo družino, ki jim je zvestoba samooumevna ko so v vezi, da leta niso pomembna za skupno življenje.

Kje si dobila tako prepričanje ( so ti starši govorili kakšni so lahko moški itd…..) verjetno ko si bila malo bolj mlada si verjela v to, da so moški fajni zakaj ne bi še zdaj kljub nekaterim slabim izkušnjam in s tem privlačiš moške ob katerih imaš znova in znova slabe izkušnje.

Ne slepi se, ti ne iščeš partnerja, ti iščeš statusni simbol. Zato pa tekmuješ z ostalimi ženskami za “najbolj zaželjene” moške, kar sama priznavaš. Svojo izbiro si omejila na tistih nekaj % “najbolj zaželjenih samcev”, zdaj pa si presenečena nad dejstvom, da takih moških ni dovolj za vse ženske.

Moram tudi pripomniti, da si za nekoga, ki ne dela ( kot praviš ) nekam glasna o “luzerjih in priopalicah”. Sori, ti iščeš nekoga, ki je nad tvojo ligo, rada bi moškega s poštimanim lajfom, sama pa poštimanega lajfa nimaš. Previsoko se ceniš, zato imaš občutek, da v lajfu ne boš dobila, kar ti pripada, sama si daleč od super ženske, zakaj misliš, da povprečni tipi niso dovolj dobri zate?

Tvoje znanke, ki so pristale s “povprečneži” pač očitno nimajo atributov, da bi dolgoročno obdržale “kvalitetne moške izpred nekaj let”. Zato so pač prisiljene dolgoročno vzeti to, kar lahko dobijo.

Skratka, nekam zasanjano deluješ, imaš previsoko mnenje o sebi, za nameček partnerja iščeš kataloško med tistimi, ki so zaželjeni pri drugih ženskah, kar je meni totalno otročji kriterij. Zato nikamor ne prideš in mene ne čudi da ne, meni je vsa konsekvenca logična.

Ja, ni lahko nam popolnim v tem svetu nepoopolnosti in šlamparije. Tudi jaz ne razumem kako to, da se svet ne vrti tako kot bi želel in da se ljudje okoli mene ne obračajo po mojih željah. Če bi bili vsi takšni kot jaz želim, bi to bil raj na Zemlji. In zakaj ti nisi takšna kot si jaz želim? Zakaj imaš napake, ki tako kvarijo podobo tega sveta?

Nekako razumem, kaj si želiš oz. kaj si želela povedat. Vendar sem ob prebiranju tvojega sporočila dobil občutek, da (mogoče podzavestno) na vsakem moškem iščeš neko napako, samo da nekaj najdeš, da te odbije in na ta način ne zadovolji vseh tvojih “kriterijev”. Sicer se čisto strinjam s teboj, da je danes zelo težko najti resnega in normalnega partnerja, vendar še sama priznavaš, da še tiste izjeme, katere srečuješ, te nekako odbijejo oz. te ne privlačijo. Torej, srečaš moškega, ki v teoriji sicer ustreza, ampak potem “zmanjka” npr. kemija in rečeš, da ni iskrice. Al pa se iskri pri moških, ki pa potem ne ustrezajo nekje drugje. Skratka, vedno nekaj najdeš, samo da ni v redu. Ne vem, ali s tem nekako podzavestno zadovoljiš sebe ali je razlog kje drugje. Jaz takšnih punc v ničemer ne obsojam, jih v bistvu razumem. Želijo si neke normalne in resne zveze. Vendar imam občutek, da tudi če srečaš moškega, ki bo v vsem ustrezal, boš nekaj našla, samo da ne bo v redu.
Nič ni narobe, če so tvoji kriteriji in želje visoki. Vendar se moreš zavedat, da popolnega moškega ni, prav tako ni popolne ženske. Če bi vsak v vsakem iskal eno napako, bi jo vsi zlahka našli in nebi noben par nikoli prišel skupaj. Kar želim povedat je to, da je treba človeka sprejet, ne pa na njem iskat najmanjše napake, samo da ga lahko takoj zavrneš.
V delu tvojega sporočila si omenjala službo. Če se samo na to malo navežem, danes (žal) v službi preživimo večji del dneva. Če bi jaz imel punco, se z njo niti teoretično nebi mogel videt pred 17.00, na njeni strani bi bilo najbrž podobno. To zdej ne pomeni, da mi je služba edina stvar v življenju. Želim ti samo povedat, da je iluzija, da bo fant s teboj preživljal ure in ure in ti bil na voljo vsako sekundo.
Vem, kaj si želela povedat, te tudi razumem, vendar imam občutek, da boš mogla vsaj malo “znižat” kriterije oz. še boljše povedano, ne boš smela na vsakem iskat samo napak in čim jo boš našla, že ne bo v redu.
Če ti postavim čisto hipotetično vprašanje – če je tebi npr. všeč klasična glasba, potem pa srečaš fanta, ki ustreza vsem tvojim željam, ampak najdeš na njem eno “napako” – izveš, da je npr. velik fan Metallice – kaj boš naredila ? A ta fant kar naenkrat ne bo več v redu ? Samo zato, ker posluša drugačno glasbo ?
Razumeš, kaj želim povedat ? :)))

LP, Mel

Ok, če sem prav razumela, kandidat za resnega partnerja je zate torej nekdo, ki je lep, ima izobrazbo, vozi dober avto in se za njim podi cela gruča drugih kokoši. Veš, kaj jaz vidim v teh kriterijih? Plehkost. In po kakih kriterijih so partnerji od tvojih kolegic “povprečneži”? Nimajo dovolj dobrega avta, dovolj plačane službe, niso dovolj lepi? je to bistvo partnerstva?!

Daj se vprašaj, zakaj se tvoje kolegice v svojih vezah dolgočasijo. Gotovo ne zato, ker tip nima dovolj dobrega avta, saj to ni noben faktor pri tem, koliko se v vezi zabavaš ali dolgočasiš. Po moje se dolgočasijo zato, ker so tipa iskale ravno po teh tvojih kriterijih: da je na zunaj lep, situiran, z dobrim avtom… torej sama površina… kakšna globlja povezanost med partnerjema pa jim je kvantna fizika… važno, da jo pelje na večerjo vsake toliko pa ji kupi kak parfum… pa da sta oba lepa ;)))

Ok, ne bom moralizirala, da so za srečno partnerstvo potrebne tudi čiiiiistoooo druge stvari…To so pač tvoji kriteriji. Pa tudi sebe presojaš po teh istih kriterijih? Ok, da si lepa, si napisala, ampak službe pa baje nimaš, torej tudi sama tem kriterijem ne ustrezaš popolnoma…

Moj nasvet: poglej na svet in ljudi drugače.

a ti kr povem svoj naslov ali bodo koordinate bolš?

who seeks, shall find..

mislm pa da dandanes se najde tut čist skuliran folk po 28. letu…

sem sicer mlajši..upam da mi uspe zdržat do takrat..da razbijem ta stereotip:)) (2 leti..uf, dolga bo..)

kje nas najdeš..OK tipi se zadržujemo: na rekreaciji basket, fuzbal,…aja al pa badminton,… tam vas je sicer bol malo, pridejo kake k so v zvezi..pa tistga reveža odvlečejo od tvja, da pol sanja še na rekreaciji in da mogoče nekaj življenja od sebe:S kakih tekmovanjih – tek,odbojka – čist rekreativne narave..kjer gre bol za druženje (priznam, ne maram tečt v gneči, ampak se najde kul folk) na kakih koncertih..tam me lahko najdeš, kje še,kje še..na smučišču, na sprehodu po mestu, na internetu (priznam, tut to se mi je naredl:P) v gorah, samo tam, kjer hodimo je bol malo ljudi:) potem je pa res zanimiv STA forum, se zmeniš za par dni kak izletek (za par dni), spoznaš res kul folk pa še greš okol (iz tam imam res pozitivne izkušnje), lahk pa čist nič hudega sluteča naletiš na enega ko se ne more odločit al bi bil zelen ali rdeč pulover bolši…pa te bo ujel…če se še kej spomenm pa še pišem:))

lahko pa te izzivam v kepanju, mogoče te pa presenetim, če si za izziv..

Tvoji nasveti pa tudi mene zanimajo :). Pravzaprav me zanima kako na takih dejavnostih, ki jih naštevaš, pristopit. Oz. prosim, povejte kako pristopit do ljudi na takih dejavnosti. namreč meni ne gre spoznavanje samskih moških, po pravici povedano nasploh mi ne gre spoznavanje ljudi.

Košarka, nogomet – to mi ni pri srcu. Sploh pa se ne moreš kar tako vštulit v ekipo 🙂 fantov. Odbojka pa bi bila bolj prava. To sem že iskala, samo ne najdem nikjer, da bi se lahko pridružila. So klubi, ki resno trenirajo, jaz pa iščem kaj rekreativnega, da se igra kdaj pa kdaj. Kak dober nasvet? Našla sem nek ŠD, samo so sami najstniki in študenti pri odbojki :(.

Badminton, skvoš, tenis – to pa bi bilo. Rabim pa nasvet kako sploh najti soigralce. Preko neta mi nekak ne gre. Med znanci tudi ni nobenega oz. nobene take. Kak dober portal za iskanje take družbe? Bila tudi na tečaju, samo noben od tečajnikov ni bil zainteresiran za igro po tečaju (so že imeli soigralce).

Tek, kolesarjenje: hja, tudi tu mi ne gre spoznavanje. Na kaki prireditvi, tekmi pa še nisem bila. Mogoče je tam lažje spoznati novo družbo? Je smiselno it na tako zadevo samo zaradi iskanja družbe (jaz tudi ne maram biciklanja, teka v gužvi).

Na koncertih pa sem opazila, kar sem bila: vse po parih oz. premladi, če so že brez partnerja/ke.

Smučišče: kak pameten nasvet kako pristopit? Tu je dosti smučarjev, zraven marsikoga sedim na sedežnici, ampak vožnja gor večinoma mine v tišini. On je tiho, jaz pa tudi. Kako tu? Kaj povedat, da ne bo vsiljivo? Pa tisto o vremenu ni ravno izvirno. Kaj govorit, da bo prijetno, nevsiljivo za neznanca? Take klepeti mi ne gredo :(.

Internet: tu kdaj pa kdaj se zmenim s kom, preveč uspešna pa nisem.

STA – to misliš studentski potovalni forum ali nekaj takega? So tam gor tudi kaki malce bolj ‘stari’. Beri: 30+ 40-. Ker ravno to bi rabila, kar opisuješ glede STA foruma.

V glavnem povejte malce kako pristopit na takih zadevah? Upam, da avtorica ne bo jezna, ker izrabljam njeno temo. Imava namreč podobna problema: kako najti resnega moškega :). Jaz sem namreč še veliko bolj problematična kot IsaBella: starejša, že dalj časa samska, nimam se za lepo in privlačno, nimam idealne postave, nedružabna… in se potem še manj znajdem. Še manj šans pri moških. Pa še večje zahteve imam, sicer mi je vseeno kak avto ima, ampak, če ni aktiven, če preživi ves čas po lokalih in na računalniku pa me res ne zanima (pa če ima še tako drag avto).

Živjo,

A bi potem “devičnik” ustrezal tvojemu pogoju ? Mogoče on ?

Nek pregovor pravi, da si ne želi tistega, ki si ga/jo želijo vsi. Zakaj ? Ker “predmet občudovanja, poželenja” bo čutil-a to (da je oboževan s strani okolice) in ego v njem/njej bo (tako zelo) narastel, kar bo pomenilo, da ona (najverjetneje) ne bo spoštljivo in pošteno ravnala s fanti in obratno. Ne pravim pa sedaj, da moraš pobrati notredamske zvonarja ali Von Smallhausena (Allo, Allo, op.p.).

V Avstraliji so menda punce, ženske bolj osvajalske oz. toliko kot so bili (včasih) fantje oz. moški. Bi pa rekel, da je produkt števila prodalnih zvez in moč čustvenih ran premosorazmeren z osvajanjem nasprotnega spola.

“Dumpster diving” metoda (Hackers filmček) lahko tudi obrodi sadove – če se upaš umazati.

Zakoni, med drugim, propadajo tudi zaradi lastne sebičnosti (enega/obeh zakoncev), kar pa je tudi povzeto nekje – “S postopnim uvajanjem ideje o lastni določenosti, bo uničen pomen družine in njenih vzgojnih vrednot.”
Zakaj so pa mlajše generacije takšne (kot so), pa je mogoče lahko razlog v 1. in 9. točki dokumenta ?

Včasih človek ne dobi tega kar si želi, najde pa to kar potrebuje, medtem ko pa drugi dobijo to kar si zaslužijo (in to ni to kar si želijo ali potrebujejo). Laž je postala vrednota, iskrenost pa znak šibkosti oz. če si iskren, si “politično nekorekten”, ker s svojimi stališči (najpogostokrat) žališ nekoga ali neko skupino.

Saj veš kaj pravijo – kdor izbira, izbirek dobi.

So ti pa že drugi dovolj napisali, tako da sam nimam več kaj za pripomniti.

LP,
12thDNAStrandActive

Hej, no, da še jaz povem svoje. Nasploh je itak tako, da se ljudi spoznava kjerkoli, in pravega morda prav takrat, ko in kjer to najmanj pričakuješ. No, kdor si hoče po tem malo pomagati, na voljo je zadosti forumov za sponavanje 🙂

Kar se mene tiče, zaenkrat prisegam kar na to, ker sem pred leti tam spoznala nekdanjega partnerja, tako da se mi zdi, da nič ne škodi, poskusiti še enkrat. Predsodkov glede tovrstnega spoznavanja je na splošno vedno manj – pred leti tega niti najboljši prijateljici ne bi priznala, zdaj pa sva družno ugotovili, da obe iščeva tipa na ta način 🙂 Tretja kolegica pa ga je na ta način tudi našla 🙂

Ok, res je tam raznorazen folk, ampak navsezadnje je tako tudi v “resničem” življenju, in če se za začetek najprej nekajkrat dobiš na chatu, vsaj približno že vidiš, s kom imaš opravka. Prednost je tudi to, da pri tovrstnem spoznavanju ni nekih nejasnosti; vsi vemo, zakaj smo tam, tako da je tudi jasno, da prideta oba na zmenek, da vidita, če bo “vžgalo”, in ne zato, ker mogoče kdo samo rad kofetka ipd.

Drugače pa samo ena pripomba – vsi, ki vas zanimajo tisti, ki so zaželeni pri drugih – to je pa malo čuden kriterij. In odkar nisem več najstnica, mi je videz vedno manj pomemben, ker nekako gledam celega človeka (pa ne govorim zdaj o neki notranji lepoti, ampak neki celoti, od načina govora, obnašanja, odnosa, ki ga ima do drugih ljudi in do mene, ipd.) In kaj je moj kriterij? Za tačetek ta, da se ob tipu počutim dobro in domače in da se mi zdi, da se mi ob njem ni treba sprenevedat 🙂

Ok, mal sem napletla, jaz v glavnem ohranjam upanje in verjamem, da pridejo tudi boljši časi, do takrat pa uživam pluse samskosti 🙂 Ostalim želim enako.

Najprej naj povem, da je fajn brati odzive oz. me veseli, da ste se tako množično odzvali v tako kratkem času. 🙂
Mel, če prvo odgovorim na tvoj prispevek. Mislim, da je prišlo do napačne interpretacije mojega pogleda na zveze in na to, kaj iščem sama. Morda je izpadlo, kot da iščem popolnega moškega, a ravno to hočem razjasniti (prvi prispevek je bil že tako dolg, tako da nisem sama sebi odgovarjala na nepostavljena podvprašanja, te ste mi postavili sami). NE iščem nekoga, ki bo imel super izobrazbo, zaradi mene ima lahko samo srednjo šolo, važno mi je, da je odgovoren in racionalen z denarjem, zanesljiv, zaupanja vreden, predvsem pa ZVEST (tudi po 10, 20 letih skupnega življenja). Skupek vsega tega v paketu s privlačnostjo (vizualno in karakterno – brez tega ni nič, priznajmo), je pa težko najti. Ne bom napisala dandanes, ker ne vem kako lahko/težko je bilo najti partnerja v časih, ko je bila generacija mojih staršev mojih let.

NE iščem napak, razen če izstopajo, pri čemer pa jaz osebno nimam nič, imam pa vso pravico imeti neke določene kriterije, ki so pa za moje in še čigave pojme povsem v mejah normale.

Kar se tiče službenih obveznosti, si prav tako zgrešil rdečo nit … Nikakor ne pričakujem, da bo nekdo z mano visel ure in ure, ker običajen delavnik traja do cca 16. ali 17. ure. Kar hočem povedati, je to, da ko ima človek čas, je logično, da bo rade volje šel po službi do svoje partnerke (če še ne živita skupaj, pa tudi če živita) in ne bo ves prosti čas namenjal kolegom ob piru ter drugim ženskam. Ja, tega je žal vedno več. Raje gredo poiskat kakšno “popestritev”, kot popestriti rutino v zvezi. Za to sta vsekakor potrebna oba, ne samo eden.

Kar se tiče tega, da sem trenutno brezposelna, naj razjasnim, da navkljub delovnim izkušnjam in angažiranosti (rednemu pošiljanju vlog, ko razpisujejo delovna mesta) ni tako lahko dobiti službo. Najlažje je to reči nekomu, ki jo ima, češ da zato, ker pa iščem partnerja, ki je finančno preskrbljen, četudi ne rabi biti doktor stvarnega prava, imam po njegovem mnenju visoke kriterije. Zakaj že? Sama imam izobrazbo, čakam in delam le še na tem, da bom spet imela službo. Nisem “zabušant”. Tako da, ne spuščajte se nekam, kjer nimate pojma kako je, ko iščeš službo tudi za stopnjo nižje, kot jo imaš, samo, da bi dobil delo, a ga ne, ker imajo prednost veze ali pa je delovno mesto razpisano samo po zakonu.

Gremo dalje; Lepo je našteti vse kraje, kjer lahko spoznaš potencialnega resnega partnerja, toda ko sem en mesec švicala v fitnesu (mimogrede, iz lastnega zadovoljstva, ne iz razlogov kot je spoznavanje novih ljudi), laufala na bližnji hrib, hodila v različne klube, lokale, z različnimi ljudmi, sem ugotovila, da redko kdo upa pristopiti, če že, pa kakšen v nulo zatežen tip, ki v prvo izstreli ali mu dam tel. št. Takšen poskusi pri vsaki in takšnih se vsekakor otepam kot konj muh.

Meni osebno je butasto v fitnesu motit kogarkoli, ki je prišel tja naredit nekaj zase, še bolj, ko vidim, da je na drugem koncu fitnesa njegova punca, ki me kar prestreli s pogledom že, če samo oplazim njenega dragega s pogledom, skratka … Ni toliko možnosti za navezovanje stikov kot jih nekateri vidite. 🙂

To, da padam na same nedosegljive … Tudi tukaj je prišlo do nesporazuma. Za vse (no, saj jih je bilo le ene 5, s katerimi smo ostali v fazi spoznavanja in nič več) take sem šele dosti kasneje izvedela, da so že v zvezi ali zakonu/nepoboljšljivi ženskarji/karieristi itd., tako da sem se zagledala v vsakega že v fazi, ko so delovali povsem normalni, zreli in zanimivi fantje, ozadja pa nisem poznala. Takoj, ko sem odkrila tančico, na srečo pri vseh dokaj zgodaj, sem se umaknila in prekinila stike z njimi, saj ne iščem nekoga, ki me bo fizično, predvsem pa čustveno izpil, on bo pa lepo dobil doma in pri meni ter se mu bo gladko j*balo zame (in za vse). Nisem ena tistih žensk, ki pada na “bad” moške, poročene ipd. – daleč od tega. Pravim le, da ravno takšni, ki so me popolnoma prevzeli kot celota (torej, ko še nisem izvedela za njihove ogromne minuse), niso dosegljivi, medtem, ko med dosegljivimi ne najdem takšnega, ki bi me prevzel. Ne grem samo na karto če me nekdo ne prevzame takoj, me ne bo nikoli. Času pustim, da naredi svoje in če tudi po nekem določenem času druženja ni nobene “premika” v glavi, potem ga je res nesmiselno čakati, moškemu pa dajati lažno upanje.

Drugi problem je v tem, da ne iščem fanta, ampak moškega. Žal je tudi med 30 letniki vedno več fantov, odvisnih od staršev (ne govorim v finančnem smislu) in potem iščejo tudi pri ženski to materinsko skrb. Ni problema, rada kuham, čistim, likam, perem, toda ne bom z nekom, ki me bo imel PREDVSEM za to, ker nisem služkinja ali hotel service, če ne, naj me tudi plača in pozabi na seks. Iščem nekoga, ki bo znal z mano, ker tudi jaz znam z moškim, ki mi bo lahko nudil vse to (v čustvenem smislu), kar lahko jaz njemu, pa če je to samo par urc na dan, vsak drugi dan ali parkrat tedensko (ko še ne živiš skupaj seveda). Pomembni so temelji, ki so postavljeni, in če pride do tega, si že na dobri poti. Pri meni se očitno zatakne že pri tem, kako najti nekoga za postavljat temelje (seveda ne čim prej, ker se mi ne mudi nikamor, četudi bi imela 35 let).

Tudi na tem področju sem aktivna pri iskanju, v prvi vrsti zato, ker želim imeti izpopolnjeno samsko življenje, v drugi vrsti pa seveda zato, da nekje spoznam Nekoga. 😉 Pa mi je vseeno, če ga spoznam med umetniki ali na vrhu Pohorja, ker ne gledam na debelino njegove denarnice. Ne želim pa oddajati vonja obupanosti, vonj ženske, v kateri kar kriči po moškem, saj je to še najbolj odbijajoče (isto pri moških).

😉

razlagal sem, kje se tipe najde:) kako začet pogovor? ne vem.. odvisno od situacije..poskušaš najti skupno točko..joj, razlagat je res enostavno..v praksi pa tut mene dostkrat mede..sam začet je treba..sej potem že nekak gre:)

STA – ja, mislil sem na študentsko stran..vem da se najdejo tudi med 30 in 40.. ravno zadnjič sem bral, je nekdo objavljal da išče novo družbo..(res da se najdejo kaki komentatorji, ki so pač pametni in ne razumejo, da smo vsi ljudje z drugačnimi ozadji in problemi..da ni vsem enako, da smo nekateri potrebovali malo več časa, da smo razčistili določene stvari..tako da, ne jih jemat resno..)

http://www.sta-lj.com/forum/q/zapisi/2990725

pa vidim da so zelo popularne kake debate..literarni večeri..

upam da ti uspe..ne vem če sem bil kaj koristen..ponovi kak tečaj..mogoče si pa imela le nesrečo, da ni bilo nikogar, ki bi potreboval soigralca..

Jaz pa avtorici uvodnega posta dam prav.
Ti si v tem citatu vse stari vzela iz konteksta. Sam imam popolnoma enake probleme. Želiš si nekaj resnega, zvezo, ki te čustveno zadovolji a je to le težko doseči. Če si ti sama srečna v vezi je super. Vesel sem zate. Očitno sta se našla dva, ki uspešno krmarita skozi vse probleme. Zavedaj pa se, da vse le ni tako enostavno oz. da vsi pa le nimamo take sreče. Dokler se ne znajdeš v godlji, ko ne najdeš primernega partnerja sploh ne veš kakšni friki se vse sprehajajo po tem našem planetu. Če ti postrežem s parimi primeri: spoznam punco, jo povabim na kavo, tam pa mi razlaga kako gre 3x na teden žurat in kako naslednji dan zdravi mačka. Stvar niti nebi bila tako čudna, če nebi punca bila stara že 29 let. Naslednji primer: punca pri 26 letih je v zadnjih petih letih imela 8 ˝resnih˝ zvez. Že njeno pojmovanje resnosti mi vzame vsako željo, da bi se z njo zapletal oz. jo tretiral kot potencialno partnerko. In še kakšna zgodba bi se našla.

Pa smo spet tam, spet ena čakajoča, kdaj bo nekdo pristopil. :)…Če bi ti pristopila, bi ti pa krona z glave padla?

Če se ne zavedaš, prav tvoja pasivnost je en od razlogov, da si, kjer si, za razliko od dveh tvojih znank iz prvega posta, katerih metode so tebi “čudne”. Ti hodiš malo okoli in upaš, da se boš nekje praktično spotaknila ob tebi sanjskega moškega, ob tem pa tudi, da bo on samski in da te bo ogovoril.

Kot pravilno ugotavljaš, te zunaj zvečer ogovarjajo pretežno taki, ki itak težijo vsaki. To je meni logično in normalno. Konkurenca med ženskami je velika in tip, ki se je odločil, da si išče, pod nujno, pa četudi ljubico, ima širok izbor deklet, katerim lahko zateži. In pač proba še pr tebi. In pač proba na svoj random način, če bo zatežil 100-tim, bo ena že dala.

Verjamem, da se sama sebi ne zdiš zahtevna, saj je samskih žensk s tvojo idejo veliko ( te so tvoja konkurenca, veš? ), vendar si. Iščeš kvalitetnega samca, starega čez 30 let, brez neke večje napake, ki je pripravljen na resno zvezo. Srečala naj bi ga na na poljubnem kraju, ob tem pa naj bi te on ogovoril in potem naj bi imela dolgoročno uspešno razmerje.

In ja, hkrati pališ na take, za katerimi s emeče še cela horda žensk, si v prvem postu dobro povdarila:)

Meni je docela jasno, zakaj imaš ob tvojem načinu razmišljanja problem, kot ga imaš. Iščeš “med najboljšimi”, konkurenca tebi enakih je huda, ob tem pa si ti v nekoliko slabšem položaju, ker se konkurence niti ne zavedaš. Tvoja konkurenca pa so samske ženske od nekje 24 dalje z isto idejo. Tista, ki bo imela največ dobrih atributov ( videz, osebnost , navade.. ) bo imela največ šans za zelo dobrega tipa.

IsaBella,
Nisi odgovorila na vprašanje… :)))

“Če ti postavim čisto hipotetično vprašanje – če je tebi npr. všeč klasična glasba, potem pa srečaš moškega, ki ustreza vsem tvojim željam, ampak najdeš na njem eno “napako” – izveš, da je npr. velik fan Metallice – kaj boš naredila ? A ta moški kar naenkrat ne bo več v redu ? Samo zato, ker posluša drugačno glasbo ? “

LP, Mel

No, vsaj eden, ki še razume, da ni tako preprosto najti nekoga normalnega in sebi podobnega za resno zvezo (pa niti ni nujno, da imata dosti skupnih interesov, nekaj jih pa vendarle mora biti) oz. da poleg tega, da preskoči stara dobra iskrica, štima tudi vse ostalo, da se z nekom ujameš. 🙂

Iz zornega kota nekoga, ki je že našel svojo drugo polovico, je lahko govoriti in si razlagati po svoje, da če si samski in samo omeniš, da imaš neke v mejah normalne kriterije, si pa že visoko leteč in izbirčen.

Tudi jaz ko dam komu možnost, da me spozna malo bolje in jaz njega, kaj hitro ugotovim, da kaj ne štima. Eden mi je (pri 29) razlagal, da še živi pri mami, kar še ne bi bilo čudno, če ne bi izvedela od znanca, da ga mama včasih zaklene ven, ko se sin vrne pijan domov in mora prespati v avtu. Poln keša in alkoholik. Res presežek. Zadnji, s katerim sem bila pred tedni na pijači, je prišel po mene do bližine doma (št. si nisva izmenjala, ker sva se spoznala preko interneta – prvič, da sem to izkusila), nakar v živo vidim, da je vse drugo kot na slikah, poleg tega je tisti slab km, ki me je peljal na drug konec mesta na čaj in sprehod, vozil tako hitro, da sem mislila, da je kaj narobe z njim. Potem je pa cel čas razlagal kako ga zebe in če greva k njemu domov. Ja itak, sem rekla samo, da me lahko kar do mojega doma zapelje, ker me čaka delo, potem pa sem prekinila stike z njim. Že tako sem pozorna na to, s kom imam opravka, a tudi ob večji meri previdnosti naletiš na frike.

Ko si samski, še to bolj opaziš, ker občasno žal pač tudi naletiš na take.

Mariborčan, niti nisem čakajoča, da moški morajo pristopiti do mene, veš. Sem že sama pristopila do koga, a se ni obneslo. Ne pričakujem, da bo nekdo v množici lepih deklet, denimo v lokalu, pristopil ravno do mene, sploh pa je lepota relativna stvar. Itak, da nisem vsem všeč. 🙂 Kar hočem povedati, je to, da če moški ne pristopijo kar tako do mene (fitnes oz. kraj sredi belega dneva), tudi jaz ne, ker ob naravni svetlobi ljudje ne pristopijo kar tako do nekoga. Če že, pa pristopijo z vprašanjem “iščem to pa to, mi lahko pomagaš?” ipd., nadaljnje spoznavanje pa se ne razvije. Ali preko znancev, prijateljev, ne pa kar tako.

Poskusila sem že več načinov, nisem pasivnež, ki čaka, da v življenju vse pride samo od sebe do njega. Morda tukaj tako izpade, sploh ker pišem hitro in misli prehitevajo tipkanje, in človek, ki me ne pozna, dobi o virtualni IsaBelle vtis, da je neka izbirčna frajla, ki se še kar ni zbudila iz zimskega spanca. Vbistvu sploh ne kompliciram, osnovnih kriterijev za razvijanje poznanstva pa imam itak vprogramirane v sebi, saj to ima vsak. Vsak goji neke želje in tistih osnovnih se ne more znebiti. Če bi se jih, bi pristala skupaj z nekom, ki morda ni slaba oseba, a me ne bi privlačil v smislu, v kakršnem te mora partner, da je odnos tisto tapravo.

Saj poskušam, dalje in vedno znova, logično. Ne mislim obupat z mislijo, da tam zunaj ni več normalnih samskih moških. Le težko je, ker človek poskusi že (skoraj) vse mogoče, pa se vzorec ljudi kljub spremembi okolja, kjer spoznavam, ponavlja. Nobeden ne naredi vtisa, kakršnega sta bivša fanta in kdo od “vmesnih” moških, s katerimi nisem prišla do baze 2 – nadaljnjega spoznavanja s priokusom resnejšega odnosa. Bo treba očitno še vztrajati, ta čas pa živeti čim bolj pestro življenje, saj bom le tako lahko naletela na nekoga v moji “ligi”. (pa da slednja oznaka ne bo delovala spet kot neka samohvala, ker ni) Mišljena je bila oseba po mojem okusu. Okuse pa imamo različne, kajne?

😉

No, no, torej so vsi tisti, ki že imajo nekaj več izkušenj za sabo, avtomatično označeni za propalice? Samo zato, ker so se odločili, da v svojem prejšnjem razmerju ne bodo več vztrajali bodisi zaradi nefunkcionalnosti razmerja bodisi tega, da poiščejo srečo drugod ali pa jim je bolje samim. Če bi življenje res nehalo obstajat po 28-tem, potem bi se nam prekleto slabo pisalo.

Mogoče ta miselnost izvira iz tega, da v kasnejših letih 40+ obstaja veliko večja verjetnost, da dobimo nekoga, ki ima po vsej verjetnosti otroka iz prejšnjega razmerja, ločitev, dolgoletno razmerje. Kot da to samo po sebi pomeni, da s takim partnerjem ne moremo ustvarit toplega in trdnega partnerstva! Verjetno pa samo izvira iz egoizma, da nočemo partnerja “s prtljago”.

Moje izkušnje kažejo, da ljudem v zrelih letih primanjkuje odločnosti. Da si zastaviš cilj in mu slediš. Pa tudi. da si odločen, kaj hočeš (doseč, imet) in česa nočeš (v vezi).

Tole je sicer vzeto ven iz konteksta iz druge teme (za fanta; Daniel123 glede punc(e)), a obstaja tudi (kruto gledano) ta možnost za tvoj primer. Ne pravim, da bi morala sedaj drastično zmanjšati svoja merila, ker potem že izpadeš tako kot te tvoje “prijateljice”, ki si jih omenjala, a vseeno.

Zanimiva metoda bi bila, če bi si poizkusila iskati partnerja na podlagi astrološke in aurske (avra, op.p.) skladnosti.

LP,
12thDNAStrandActive

Jaz pa opažam, da je težko najti resno žensko… mogoče pa bi se lahko spoznala tukaj – IsaBella, pusti kak kontakt, pa še kakšno rečeva 🙂