Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Odnosi in socialna prva pomoč Ljubezenski nasveti, partnerska intima in nezvestoba Iskanje vzrokov za sedanje napačno obnašanje v otroštvu, pri starših – le potuha?

Iskanje vzrokov za sedanje napačno obnašanje v otroštvu, pri starših – le potuha?

Včasih se mi zdi, da ne znamo drugače, kot da rečemo Tak in tak sem, ker sta me starša zanemarjala, nista ugodila mojim željam, zato pa sem se razvil v psihopatsko osebnost.

Kaj res? Logično, da nam starši vsega niso izpolnili, saj je otrokom treba postavljat meje. Včasih so nas tudi nadrli in včasih nam naredili krivico, saj so le ljudje in večina je vzgajala po svojih najboljših močeh. Žal pred 50-imi leti ni bilo terapevtov tako v porastu, kot od leta 2000 dalje, če že, si imel na voljo psihiatra, ti pa vemo, kako delajo. Včasih je dobro mal z razdalje pogledat na našo preteklost, ne zgolj z obtoževanjem.

Roko na srce, kako se npr. obnaša nekdo pri 30-ih, 40-ih v 5. vezi, ni odraz stanja v otroštvu, ampak njega samega. Vzorcev, ki jih je mimogrede pobral iz družbe, kje prebral itd. Na otroka vplivajo 3 stvari: geni, družina in okolje.

Vzroke v otroštvu in v odnosih v primarni družini lahko iščemo ob začetku vstopa v odraslo obdobje, ob naši 1. zvezi, kasneje so to zgolj naše navade (razvade, pasivnost). No, ali pa takrat, ko se resno začnemo spraševat o samem sebi, pri nekaterih je to žal šele v srednjih letih. Kar je samo po sebi dost žalostno, da se nismo prej zavedali svoje vloge v razmerju.

Pa enkrat je katenjka napisala, da je moderno dandanes, da rečemo, da se še iščemo. Vse lepo in prav, sam ni treba zato na bolniško pa vse ostalo spustit iz rok pa se “ukvarjat sam s sabo”.

Malo smo se pomehkužili s tem new age-om, kaj pravite? Namesto, da bi nekaj vzeli kot motivacijo, nam služi kot izgovor in tako spet pademo v vlogo žrtve.

Me zanima, kaj bo Primož napisal 😉

Zakaj pa si tako želiš, kaj bom jaz napisal 🙂
če pa že želiš, si kar dobro zadel in načel smer razmišljanja, samo tisto se ne strinjam, da sem tak psihopat 🙂
nobenemu ni treba da je psihopat, lahko da drugače gledamo na določene situacije, ampak vse odločitve so v nas samih. In ja, glavna stvar, ki ji ljudje dajemo premalo pozornosti, tako v otroštvu, šoli in mladosti, je spoznavanje samega sebe. Vse peveč je motečih faktorjev, ki nas vabijo, da izgubimo pozornost iz bistva, ki bi ga morali oddelati. ZAto ko pride na kakšen problem, vedno najdemo neke zunanje vplive,ki nam preusmerijo pozornost, da bi objektivno reševali ta problem. Zato so ponavadi krivi vsi drugi, samo mi ne, in tako pride do izjave, starši so krivi, tako pač je.

ne ni treba da je, lahko je točno tako kot hočemo in navsezadnje točno tako je, samo to je problem, da večina ne ve kaj hoče.

Edina stvar, ki jo vemo, sem to jaz sam. In to je vse kar je vredno vedeti v tem obstoju, resnično, edina stvar, ki je resnično vredna, da jo vemo v celotni eksistenci, si ti sam. Če to veš, vse kar je vrednega, da veš, je tukaj v tebi.

To zgoraj napisano je največja resnica o kateri se ne moreš motiti.

Kar se dogaja znotraj vas, je odvisno samo od vas, kar se dogaja zunaj vas, o tem lahko določa na stotine ljudi. Nikoli ne morete 100% odločati, kar se dogaja zunaj vas. Noben ne more 100% nadzirati situacije zunaj, lahko do neke mere managiramo ali usmerjamo dogajanje, ampak to je vse, nihče nima 100% kontrole. Edino kar je v vas, je lahko odločeno samo od vas, samo na to lahko vplivati sami, na tisto kar se dogaja v vas. Če torej lahko vi odločate, kaj se bo dogajalo v vas, kaj boste izbrali tegobe ali veselje? Tukaj ni potrebno nobene inteligence, s tem nima nihče problemov.

Torej trenutno je edini problem, ker ne odločate sami, kaj se dogaja znotraj vas, nekdo drug se odloča namesto vas, če nekdo ta trenutek odloča, katere obleke morate izbrati, kako morate sedeti, kako morate stati, kdaj morate jesti, kdaj morate iti spat, kdaj morate vstati… karkoli, temu pravite suženjstvo in kar naenkrat nekdo določi, kaj se mora zgoditi znotraj vas?
A ni to najstrašnejše trpljenje? Najhujše suženjstvo je, da ljudje odločajo, kaj naj se dogaja znotraj vas. In na žalost večina človeštva je v suženjstvu ta trenutek.

Še misel:
Misel:
Naša življenja ne postanejo lepa zato ker smo perfektni. Naša življenja postanejo lepa, zato ker damo svoje srce v tisto kar počnemo.

primož

************************************************************************************* www.mgc-bistrica.si Nihče ni tako bogat, da ne bi koga potreboval in nihče tako reven, da ne bi bil nekomu potreben. [url]https://www.facebook.com/med.over.net[/url]

Podpišem, povsem se stinjam, kar so nam starši dali, naredili je zgolj kost, ki jo je potrebno še zelo dobro oglodati. Preprosteje je reči “Kriva sta!”, kot pa “Hvala vama!” in naprej glodati kost.

nova
Uredništvo priporoča


Če pogledaš vase, vidiš, da si takšna, kot so te učili starši.
Verjameš, da se ti godi krivica, da so drugi krivi za tvoje nezadovoljstvo…..Isti vzorec, po katerem so delovali starši.

Temelje naše osebnosti je postavila družina in tega ni možno izbrisati.

Se strinjam s teorijo. V praksi je pa baje tako da zares razumeš/odpustiš šele ko sam doživiš. Tako da če zares nočete več te kosti, je čas da naredite svojo (kako se jih dela pa najbrž veste 😉

To pod določenimi pogoji povsem drži. Z druge strani pa je takšna trditev lahko tudi izgovor staršem za lajšanje njihove vesti, da mirno gledajo posledice svojih napak in morda opravičilo, da iste napake delajo še naprej.


Seveda. Sem zagotovo cinično mislila.
Seveda je to neumnost.
Treba je pa imet nekaj empatije.
Če je kdo kaj (hudega) doživel, oz. česa ni…se tega ne sme presojati skozi sebe, če se je tebi zgodila ‘ista stvar’, ali še huje, skozi enega kolega, ki se mu je tudi zgodila ‘ista stvar’. Ker ne poznamo vsaj enega od preostalih treh dejavnikov, ki naj bi določali človeka.
Podobno kot straši, ki jih imamo različne, nam je tudi bog dal različne stvari. Imeti npr. zamero do njega je pa še huje kot do strašev.
Ampak kaj, to je paradoks. Nekomu je bog dal tudi večjo sposobnost kuhat zamero…a veš, kako je težko je to preseči sosedovemu janezu? No jaz ne vem, lahko samo pametno špekuliram o tem.

Upam, da nisem preveč zašla, tema je zastavljena zelo splošno.


Tista ŽivelaPomlad, v kolikor te ne bo sama popravila 🙂 🙂

[i][code]"Nekoč bo lepo, ko blazni bomo ob ognjih čepeli in bomo odprte rane imeli- takrat bo lepo..."[/i][/code] [sup]france balantič [/sup]

Misliš, da ljudje res vzgajajo po svojih najboljših močeh?
Vsi sigurno ne.
Recimo oče, ki naredi par otrok, jih zaničuje, skoz razlaga, da jih ni želel imeti in podobno? Se nikoli ne pogovarja z otroki, jih noče preživljat? Je to res po najboljših močeh?

Da lahko spreminjaš privzgojene vzorce, jih je treba najprej ozavestiti. Še vedno sem mnenja, da v svoji odraslosti sicer ponavljamo določene navade, običaje, ki smo jih bili deležni v primarni družini. Imamo pa obenem tudi možnost, da se zavedamo, kaj ni bilo dobro in tega ne počnemo.

Vpliv družine je na vsakega od otrok različen, saj so geni ‘zmiksani’ v drugačni kombinaciji. Osnovne meje naj bi bile pravično začrtane enako za vsakega od njih – a kolikšna naj bo vzpodbuda, predvsem pa način dogovarjanja znotraj njih, je potrebno prilagajati vsaki osebnosti posebej. Kako smo v tem ‘uspešni’, vidimo šele, ko otroci odrastejo in nam dajo pravo povratno informacijo. Znamo slišati tudi kaj takega, kar nam ne bo ravno v ponos …

Ko odrasteš, postneš svoj kreator življenja. Naj vas na skrbi: v preteklosti ste srečevali različne ljudi in vsak od njih je pustil svoj pečat. Kaj je bilo tisto, po čemer ste si jih zapomnili in katere njihove lastnosti še danes vidite kot posnemanja vredne?

Pri vsem ‘iskanju’ je včasih dovolj, da umiriš svoja pričakovanja in se zazreš vase. Vse se spreminja in če v tem vidimo napredek (nenazadnje nismo z vsakim letom le starejši, temveč tudi modrejši), nimamo občutka, da karkoli zamujamo. Obstaja nešteto razlogov za srečo …


Ja je. Je po po najboljših močeh. Naj ti dokažem z enim enostavnim primerom. Povej, kolk rabiš, da prelaufaš 4 km? 15 min? No, en kamerunc, ki trenira pa porabi 4 minute.
Pa boš zdaj rekla, da nisi tekla po svojih najboljših močeh?

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345

Slaba primerjava.
Dva očeta, ki sta naredila otroka (do tu je obema šlo) in en se potem ne briga zanj (če ima otrok srečo, da ga vsaj pusti pri miru) ali pa celo zaničuje, izkorišča, pretepa, da ne govorimo o spolnem nasilju. Drugi oče pa se trudi po najboljših močeh, ni nujno, da naredi vse prav, lahko tudi kdaj preveč pretepe otroka, amapk ga ne sovraži, ga ne posiljuje, ga ne zaničuje. To je velika razlika med njima. V startu pa je obema šlo enako: obema je uspelo naredit otroka. Ali pa prvi oče recimo za sina še kaj naredi, mu še kaj nudi, hčer pa zaničuje, sovraži, pretepa? Se je res pri hčeri kaj potrudil?


Ja je. Je po po najboljših močeh. Naj ti dokažem z enim enostavnim primerom. Povej, kolk rabiš, da prelaufaš 4 km? 15 min? No, en kamerunc, ki trenira pa porabi 4 minute.
Pa boš zdaj rekla, da nisi tekla po svojih najboljših močeh?[/quote]

Pri teku se oba trudita, tisti, ki porabi 4 in tisti, ki porabi 15min.
Pozabil pa si še na tretjega, ki namesto, da bi pretekel tisto razdaljo sedi ob progi in nič ne naredi, niti malo se ne potrudi. In še na četrtega, ki namesto, da bi tekel, se raje postavi ob progo in spotakne sotekača, da ta pade.


Ja je. Je po po najboljših močeh. Naj ti dokažem z enim enostavnim primerom. Povej, kolk rabiš, da prelaufaš 4 km? 15 min? No, en kamerunc, ki trenira pa porabi 4 minute.
Pa boš zdaj rekla, da nisi tekla po svojih najboljših močeh?[/quote]


Ja.
Se strinjam z Markotom.
Verjamem, da to zgleda kruto, ampak naša dejanja le odsevajo našo notranjost. In kdor nosi v sebi sovraštvo in zamere, je to največ, kar lahko drugim ponudi. In seveda sebi.
Ne moreš nečesa dati, česar nimaš v sebi.
Če imam na računalniku instaliran Windows, bo pač računalnik izvajal ta program…Ne more nekaj drugega.

Kot sama ugotavljaš…Ni takšen problem najti vzrok, težje je utvariti nova prepričanja in s tem lepšo življensko pot in sama dejanja.


No, ni bilo potrebe po dodajanju gledalcev ob progi. Zgrešila si bistvo. Pomemben je cilj, ki ga ima človek v nekem trenutku. Tebi je bilo dovolj, da si pretekla razdaljo v 15 minutah, zato nisi niti več trenirala, kamerunc je pa hotel olimpijsko medaljo. Vsak pa v sebi nosi svoje želje in cilje, motivacijo za nekaj oziroma nemotivacijo in nemir. Za nemotivacijo so vedno razlogi, ki prihajajo iz nas. Nihče se ne namereno demotivira, ker bi se mu to zdelo koristno. Znotraj nas so občutki, ki jih ne poznamo, ker ne poznamo sebe, ker se ne sprejemamo. In, ker se ne sprejemamo, se zavračmo in zato zavračamo tudi okolico, misleč, da tako mora bit in da drugače niti ni možno. Okolica je navadno celo kriva za naše počutje.

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345

To je vse tako preveč posplošeno, da se je prav težko opredelit na en odgovor.

Jaz sem precej nasprotnega mnenja kot ti, čeprav se skozi en pogled strinjam. Težko je kar tako obrazložit. Jaz bi današnji družbi že mladostnikom dala obvezne ure terapije, ker gre družba na dolgi rok v kurac. Temelj prihodnosti se reže, drogira, zapija in ne zna vzpostavit normalnih odnosov, kaj šele vrednot. Tko bi imeli vsaj nekoga, ki bi jim znal povedat, da to, da jih oči šlata, ni normalno.

Zgrešeno se mi zdi primerjanje in odnosov izpred 50-ih let, ali prej, sploh ni pomembno. Enostavno nemogoče je vleči povezavo, ko pa nimamo ničesar več skupnega. In mislim da vsa “bolana” psihična stanja niso noben njuejdžovski sindrom, ampak samo konkretne posledice nefunkcionalnih družin, mam, ki so očetje, očetov, ki so mame, … cele družbe in predvsem pretirane oddaljitve od življenja, ki bi bilo bolj v sožitju z naravo. Mesojeda rastlina, ki poje nekaj “slabega” to izpljune. Bistvo?

Otroci se rojevajo iz epruvet, geji so boljše mame kot marsikatera ženska, mamice dojijo z aparaturami, cepimo se proti vsemu kar se da, danes smučamo na 50 C sredi Dubaja, jutri pa snorklamo po koralnih grebenih … Nosečke danes samo v knjigah berejo o tem, da se njeno telo prilagodi otrokovemu (če je otrokovo telo prehladno, se materino telo ogreje, da ogreje tudi otrokovo. Ko se otrokovo primerno ogreje, se materino nazaj ohladi.) pa še to samo bolj tiste, osveščene. Včasih so jih mele pač pri sebi, to je bilo samoumevno. Niso jokcale, da jih vse boli, ampak so normalno funkcionirale. Večina se smeje stricu iz Madagaskarja, ki svojim otrokom ni dajal dude, da so se lahko prosto izražali, kolikor jim je dalo srce, peli, se smejali, jokali in kričali. Meni je fascinanten. Današnja mladež se prehranjuje z Eji na tisoč in en način, v festfudih, jedo plastično sadje in zelenjavo, eko je in, eko je predrago. Majhni otroci jedo danone s 5000 odstotki sadnega deleža, ki je zrasel na traku v tovarni. Da je manj stoškov s transportom. Noben 20 minus letnik, si ne zna spečt kruha, zašit luknje na štumfu in vzgojit paradajza. Ne ve kako je bilo včasih, ko nismo imeli GSMja in smo šli k nekomu domov, da smo ga povabili k igri. Ženske izsiljujejo z zanositvami, moški se niso več sposobni vezat, tašče pijejo kri snaham, sestre in tete preveč gledajo španske nadaljevanke …

Zakaj pa tko radi padamo v vlogo žrtve? Kdo je kriv, da dandanašji 30-letniki/ce nimajo jajc, nimajo hrbtenice, se množično ločujejo, top search v googlu sta pa keyworda sex al pa easy cash? Ker nas nihče ni naučil svojega križa nosit, še več, ga nosit s spoštovanjem.

Njuejdž šit ni šit, ampak nekaj, o čemer je smiselno razmislit, ne pa se na to zapit od muke ker sem psiho … Sploh pa kaj je njuejdž šit. Njuejdž je nekaj, kar bi lahko aktualnim falirancem vrnilo hrbtenico, voljo, strast, odgovornost, razumevanja vzroka in posledice … Včasih so pač preživeli samo najtrši. Danes sodobna medicina (precej na silo) ohranja pri življenju tudi vse šibke, tako fizično kot mentalno.

Upam, da je kdo dojel point. Če ga ni, mogoče še tole.

Nisem zgrešila bistva.
Dejstvo je, da so starši, ki se niti malo ne potrudijo za otroke. Naredijo otroka in to je to. To so tekači, ki se sploh ne potrudijo priti na cilj, ampak se raje umaknejo.
Da ne govorimo o starših, ki so še slabši: se ne umaknejo, ampak namerno škodujejo. To so tekači, ki se ne trudijo priti na cilj, raje spotikajo sotekmovalce.


No, ni bilo potrebe po dodajanju gledalcev ob progi. Zgrešila si bistvo. Pomemben je cilj, ki ga ima človek v nekem trenutku. Tebi je bilo dovolj, da si pretekla razdaljo v 15 minutah, zato nisi niti več trenirala, kamerunc je pa hotel olimpijsko medaljo. Vsak pa v sebi nosi svoje želje in cilje, motivacijo za nekaj oziroma nemotivacijo in nemir. Za nemotivacijo so vedno razlogi, ki prihajajo iz nas. Nihče se ne namereno demotivira, ker bi se mu to zdelo koristno. Znotraj nas so občutki, ki jih ne poznamo, ker ne poznamo sebe, ker se ne sprejemamo. In, ker se ne sprejemamo, se zavračmo in zato zavračamo tudi okolico, misleč, da tako mora bit in da drugače niti ni možno. Okolica je navadno celo kriva za naše počutje.[/quote]

Kaj pa tebe muči, da si tako sovražno nastrojena?
To je moderen kapitalizem katerega smo sami želeli, kaj se sedaj bunite?


Torej so tekači, ki se umaknejo. Zakaj pa misliš, da se takeč umakne? Ker več ne zmore naprej. Enostavno. Jaz tukaj nobenega ne zagovarjam. Če greš na izpit in padeš, se boš naslednjič še več in bolj pozorno učil. Nekdo drug pa bo krivil učitla, ker mu je namerno postavil težka vprašanja. Nekateri ljudje pač ne zmorejo prevzeti odgovornosti na sebe in so vedno krivi drugi za njihive neuspehe. To je pač največ kar zmorejo in tako je tudi pri vzgoji otrok. Nekdo, ki nikoli ni na sebi občutil ljubezni, je ne zmore dajat, ker ne ve, kaj to je in sploh ne razume tega, tako kot da zanj ne bi obstajala. Kako pa najdeš nekaj, za kar si prepričan, da ne obstaja? To ni lahko delo, zato jaz tudi take ljudi razumem in se mi hkrati smilijo. Z njimi pa seveda tudi otroci in vsi ki morajo živeti z njimi. Starši se včasih tud umaknejo, je veliko takih primerov, spet drugi pa niso zmožni niti tega in delajo verjetno še večjo škodo.

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345


Ker se mi zdi, da ti je taka tema blizu.

Noja, če se ti zgodi nesreča na avtocesti, si težko ob tem srečen. Prvo čustvo je strah, šok, nato jeza, nejevolja, in potem šele sreča, da smo živi in v enem kosu. Se mi zdi, da ljudje preveč govorijo o t. im. slabih čustvih, češ da jih ne bi smeli občutiti. Zakaj ne? Slaba čustva so slaba zato, ker jih mi napačno označimo kot slaba. Čustva nam govorijo, kaj se dogaja v nas, naj kaj moramo bit pozorni in sama po sebi niso slaba. Pomembneje je, kaj naredimo s temi čustvi, kako se odzovemo nanje (če sploh).

Naučenost iz otroštva. Tudi naše starše so učili njihovi starši pa okolica in drugi pomembni ljudje. Otrok recimo oponaša tistega, ki ga največkrat vidi, to sta ponavadi starša. Ko začne hodit v vrtec, se srečuje z drugimi otroki in njihovimi navadami (razvadami) in jih potem prenese v svoj domač okoliš. Potem je zopet na staršu, da ga pravilno usmeri. Usmeri pa ga na podlagi svojega kompasa, kaj je prav in kaj ni. V prvi vrsti so to družbene norme, kulturno pogojene. Ki so vraščene v naš osebnostni sistem, ki ga potem prenašamo dalje. Pa naše izkušnje z drugačnimi ljudmi, drugačnimi situacijami. Tekom odraščanja se to spreminja. Včasih pridemo v stik s kakšno ideologijo, ki nam je blizu ali v nas zaseje seme radovednosti, začnemo razmišljat, delovat v tej smeri, skratka, razbijemo vzorec obnašanja iz otroštva. In to prenesemo na svoje potomce (če jih imamo) oz. na druge ljudi. Se mi pa zdi, da vsi prej ko slej pridemo v situacijo, ko se vprašamo, ali je to, kar so nas učili v otroštvu edina resnica, edini prav, ali obstaja še kaka druga vzporedna pot? Najstništvo je obdobje upora (pustimo tistega pri 4-ih letih), ki nam daje možnost, da obrnemo razmišljanje, znanje do zdaj, na glavo. Največkrat pa je to obdobje uporništvo brez razloga. Just because I can.

Primož, ne vem sicer, v katero generacijo ti spadaš, se mi zdi da v 60-ta. Generacija mojih staršev ( ~45) je delala na njivah, ko so prišli iz šole, je bila najprej njiva in vse drugo, zvečer šele šolske obveznosti. Njihovi starši se niso kaj dosti ukvarjali s šolskimi obveznostmi niti ne z njimi samimi, vseeno pa so zahtevali absolutno pokorščino in opravljene šolske obveznosti (po možnosti brez negativnih). Kaj naj otrok drugega naredi, kot se podredi? Pa so bili to vsi po vrsti pridni otroci, razvili so delovne navade, šli na zahtevne fakultete, ker so v sebi tekom odraščanja začutili upor, trmo, da bodo nekaj »po svoje« naredili oz. da čimprej odidejo od doma. In potem, ko že davno ni bilo staršev za njimi, ki bi jih priganjali (vsaj direktno ne), so se oni še kar gnali in delali tisto, za kar so mislili, da je prav. Ostal jim je občutek notranjega priganjalca, zato so vsi po vrsti deloholiki. In v tem so našli svoj smisel. In vmes so pač rodili otroke in jih na svoj način vzgojili. In njihovi otroci (moja generacija) so drugačni, ker se prej začnejo zavedat avtomatiziranih vzorcev, jih lomijo, spreminjajo, našim staršem pa se te stvari zdijo nezaupnica svojim staršem. Ker sami niso imeli možnosti se upret in naredit stvari na svoj način, niso imeli izbire. Zato se šele ob nas učijo, da se da stvari tudi na drugačen način naredit, in to jih navdaja na eni strani z zmedo, krivdo, na drugi strani jim daje moč, veselje. Vendar naši starši nikoli ne bodo dosegli stopnje osebne osvoboditve, kot jih lahko doseže generacija 80, 90 let. Ker je njihov notranji priganjalec preveč trdno zasidran v njihovi biti. Njihovi starši, torej naši stari starši, lahko z eno besedo, enim stavkom dosežejo tisto, kar so dosegli 50 let nazaj.

Nismo rastli v enakih pogojih, zato se mi zdi, da lahko mi, otroci nove generacije, prvi ponudimo svojim staršem roko sprave, toplo besedo in se ob tem ne počutimo razvrednoteni. In verjemite mi, njihova jeza, odrezavost so samo njihova obramba, znotraj tega zida so to mehki, ranjeni otroci, željni spoštljivega, ljubečega odnosa. Nekateri se žal nikoli ne dokopljejo do svoje sredice, zato ne smemo bit prizadeti, užaljeni. Nekateri tega ne zmorejo. In potem je odnos bolj hladen, distanciran, včasih je to vse, kar lahko dobiš.

Pa vendar: jaz sem svojima dvema odpustila. Je vplival današnji odnos oz. odnos tekom zadnjih let med nami, oba sta se trudila, nekako smo uspeli stkati ponovne pristne vezi. Si pa ne domišljam, da imamo super odnos in da bo tako ostalo do njune smrti. Cenim tisto, kar imamo, in dokler čutim trud z obeh strani (tako z moje kot njune oz. vsaka na svoji strani, ker ju jemljem ločeno, ne kot dvojino), toliko časa je meja odprta, toliko časa je vredno delat na odnosu. Čeprav je lahko njuna kapaciteta truda manjša kot pri meni.

Zato vam polagam na srce, da vsaj razmislite, kaj je gnalo vaše starše k takim vzgojnim odločitvam, kot so jih pač sprejeli. Seveda pa je nemogoče to počet, dokler ne ozdravimo samega sebe.


Ker se mi zdi, da ti je taka tema blizu.

Noja, če se ti zgodi nesreča na avtocesti, si težko ob tem srečen. Prvo čustvo je strah, šok, nato jeza, nejevolja, in potem šele sreča, da smo živi in v enem kosu. Se mi zdi, da ljudje preveč govorijo o t. im. slabih čustvih, češ da jih ne bi smeli občutiti. Zakaj ne? Slaba čustva so slaba zato, ker jih mi napačno označimo kot slaba. Čustva nam govorijo, kaj se dogaja v nas, naj kaj moramo bit pozorni in sama po sebi niso slaba. Pomembneje je, kaj naredimo s temi čustvi, kako se odzovemo nanje (če sploh).

Naučenost iz otroštva. Tudi naše starše so učili njihovi starši pa okolica in drugi pomembni ljudje. Otrok recimo oponaša tistega, ki ga največkrat vidi, to sta ponavadi starša. Ko začne hodit v vrtec, se srečuje z drugimi otroki in njihovimi navadami (razvadami) in jih potem prenese v svoj domač okoliš. Potem je zopet na staršu, da ga pravilno usmeri. Usmeri pa ga na podlagi svojega kompasa, kaj je prav in kaj ni. V prvi vrsti so to družbene norme, kulturno pogojene. Ki so vraščene v naš osebnostni sistem, ki ga potem prenašamo dalje. Pa naše izkušnje z drugačnimi ljudmi, drugačnimi situacijami. Tekom odraščanja se to spreminja. Včasih pridemo v stik s kakšno ideologijo, ki nam je blizu ali v nas zaseje seme radovednosti, začnemo razmišljat, delovat v tej smeri, skratka, razbijemo vzorec obnašanja iz otroštva. In to prenesemo na svoje potomce (če jih imamo) oz. na druge ljudi. Se mi pa zdi, da vsi prej ko slej pridemo v situacijo, ko se vprašamo, ali je to, kar so nas učili v otroštvu edina resnica, edini prav, ali obstaja še kaka druga vzporedna pot? Najstništvo je obdobje upora (pustimo tistega pri 4-ih letih), ki nam daje možnost, da obrnemo razmišljanje, znanje do zdaj, na glavo. Največkrat pa je to obdobje uporništvo brez razloga. Just because I can.

Primož, ne vem sicer, v katero generacijo ti spadaš, se mi zdi da v 60-ta. Generacija mojih staršev ( ~45) je delala na njivah, ko so prišli iz šole, je bila najprej njiva in vse drugo, zvečer šele šolske obveznosti. Njihovi starši se niso kaj dosti ukvarjali s šolskimi obveznostmi niti ne z njimi samimi, vseeno pa so zahtevali absolutno pokorščino in opravljene šolske obveznosti (po možnosti brez negativnih). Kaj naj otrok drugega naredi, kot se podredi? Pa so bili to vsi po vrsti pridni otroci, razvili so delovne navade, šli na zahtevne fakultete, ker so v sebi tekom odraščanja začutili upor, trmo, da bodo nekaj »po svoje« naredili oz. da čimprej odidejo od doma. In potem, ko že davno ni bilo staršev za njimi, ki bi jih priganjali (vsaj direktno ne), so se oni še kar gnali in delali tisto, za kar so mislili, da je prav. Ostal jim je občutek notranjega priganjalca, zato so vsi po vrsti deloholiki. In v tem so našli svoj smisel. In vmes so pač rodili otroke in jih na svoj način vzgojili. In njihovi otroci (moja generacija) so drugačni, ker se prej začnejo zavedat avtomatiziranih vzorcev, jih lomijo, spreminjajo, našim staršem pa se te stvari zdijo nezaupnica svojim staršem. Ker sami niso imeli možnosti se upret in naredit stvari na svoj način, niso imeli izbire. Zato se šele ob nas učijo, da se da stvari tudi na drugačen način naredit, in to jih navdaja na eni strani z zmedo, krivdo, na drugi strani jim daje moč, veselje. Vendar naši starši nikoli ne bodo dosegli stopnje osebne osvoboditve, kot jih lahko doseže generacija 80, 90 let. Ker je njihov notranji priganjalec preveč trdno zasidran v njihovi biti. Njihovi starši, torej naši stari starši, lahko z eno besedo, enim stavkom dosežejo tisto, kar so dosegli 50 let nazaj.

Nismo rastli v enakih pogojih, zato se mi zdi, da lahko mi, otroci nove generacije, prvi ponudimo svojim staršem roko sprave, toplo besedo in se ob tem ne počutimo razvrednoteni. In verjemite mi, njihova jeza, odrezavost so samo njihova obramba, znotraj tega zida so to mehki, ranjeni otroci, željni spoštljivega, ljubečega odnosa. Nekateri se žal nikoli ne dokopljejo do svoje sredice, zato ne smemo bit prizadeti, užaljeni. Nekateri tega ne zmorejo. In potem je odnos bolj hladen, distanciran, včasih je to vse, kar lahko dobiš.

Pa vendar: jaz sem svojima dvema odpustila. Je vplival današnji odnos oz. odnos tekom zadnjih let med nami, oba sta se trudila, nekako smo uspeli stkati ponovne pristne vezi. Si pa ne domišljam, da imamo super odnos in da bo tako ostalo do njune smrti. Cenim tisto, kar imamo, in dokler čutim trud z obeh strani (tako z moje kot njune oz. vsaka na svoji strani, ker ju jemljem ločeno, ne kot dvojino), toliko časa je meja odprta, toliko časa je vredno delat na odnosu. Čeprav je lahko njuna kapaciteta truda manjša kot pri meni.

Zato vam polagam na srce, da vsaj razmislite, kaj je gnalo vaše starše k takim vzgojnim odločitvam, kot so jih pač sprejeli. Seveda pa je nemogoče to počet, dokler ne ozdravimo samega sebe.[/quote]

Samo po sebi ni nič slabo ne dobro, prav tako dogodki niso ne pravilni ali napačni. Točno tako kot si napisala. Torej, če razumeš to, kar si sama zapisala, potem moraš enako vzeti nesrečo na avtocesti. Ker so občutki v tebi in ti si kreator tistega, kar se ti dogaja, lahko na to vplivaš. V vseh zapisih, gre za razmišljanje, za iskanje tistega bistva, seveda lahko vsak dogodek gledamo individualno. Tudi v tem primeru bi ti lahko rekel: Če bi imela šanso videti kaj se ti bi lahko zgodilo, če tisti trenutek ne bi bila točno na takšnem kraju in tako odreagirala ali se ti to sploh ne bi zgodilo, bi lahko ugotovila, še dobro, da se je tako zgodilo, ker če bi se drugače, bi lahko umrla? Ker pa tega ne vemo, smo nesrečni. Seveda je to normalna reakcija, ampak iščemo tisto drugo, da lahko to nesrečo sprejmemo kot tisto najbolje, kar se nam v življenju lahko zgodi, ja do tja pa bi radi prišli, zato sem tako tudi zapisal.

Seveda je vse tako kot si napisala, kako se učimo iz okolja, staršev itd..Ampak vedno se postavi isto vprašanje, pa je to prav? Kako pa bi moralo biti? Ja točno tako je, kot si napisala, to so nas učili, to smo sprejeli, ta vzorec smo se naučili.
Ampak lahko ga spremenimo?
Ampak še vedno se sprašujemo, kaj bi moralo biti, da bi bili res srečni in zadovoljni. Vsi vemo, da to ni to, pojma pa nimamo, kaj bi to moralo biti. Jaz sem napisal,
kaj je najhujše suženjstvo, torej veš kaj je cilj, ampak v nadaljevanju pišeš o preprekah. Normalno, saj so resnične, ampak namen je, da greš preko njih in na koncu upoštevaš in živiš stavek, ki sem ga zapisal.

In zadnje, zakaj je treba staršem sploh kaj odpuščati? Saj niso naredili nič narobe. Če praviš, da ni nič ne dobro ne slabo, da vse samo je.

Popolnoma vseeno je kaj počneš, samo tisto počni 100%, ne 99.999999999% ampak 100% se posveti tisti stvari, 100% verjemi v to kar počneš, 100% energije daj v tisto kar tisti trenutek delaš.

Pa naj si bo to okopavanje na njivi, delo v tovarni, učenje ali predavanje iz knjig. Tisto kar si, tisto moraš biti in delati 100% in ne boš imela težav. Samo zato, ker drugi odločajo namesto nas, živimo v suženjstvu. Spet moramo razumeti, ja, svet je drugačen, ampak ravno zato se pogovarjava, da preseževa to mejo, če iščeš, če meniš,, da vse to okoli tebe ni prav, potem to delaj, išči…ampak 100% ne pa polovično ali malo čez.

Primož

************************************************************************************* www.mgc-bistrica.si Nihče ni tako bogat, da ne bi koga potreboval in nihče tako reven, da ne bi bil nekomu potreben. [url]https://www.facebook.com/med.over.net[/url]

New Report

Close