zasebnost v partnerskem odnosu

Lep pozdrav,

S punco sva debatirala o zaebnosti v zvezi in sva prišla do različnih mnenj. Jaz sem mnenja, da lahko ima vsak od partnerjev neko svojo zasebnost, punca pravi, da v zvezi partnera zasebnosti ne smeta imeti.

Če zadevo malo bolj podrobno opišem na primeru spletne pošte:

Moje mnenje: trdim, da je prav, da punca nima dostopa do moje spletne pošte (in obratno seveda). In trdim, da s tem ne skrivam podatkov, ki bi vplivali na najino vezo, ampak zgolj hočem imeti delček svojo zasebnost.

Njeno mnenje: trdi, da s tem, da ji ne dam podatkov za dostop, sigurno skrivam podatke, ki bi vplivali na najino zvezo.

Skratka zanima naju, če je prav, da ima vsak od partnerjev svojo zasebnost ali ne!

hvala
lp

Sodobna tehnologija je dobesedno grob vas mladih in neke čisto normalne človeškle vrline projecirate v napačno smer. Pišem pa to v tem smislu ker zadnje čase to kar san debelo opažam okoli sebe.

Veš kako bi vama odgovoril ? Po svoje imata oba prav in nobeden nima prav. Zaupanje se gradi na čem drugem kot elektroniki in tehniki, pač je to neka davna materija in ne bo izumrla – mislim na medčloveške odnose. Pri vama že nekaj šepa, posledica je to pisanje, vprašanje, iščeta drugo mnenje. Malo v skrbeh sem 🙂

ni bistvo problema elektronska pošta ampak zasebnost v partnerskem odnosu…

odobravate zasebnost vsakega od partnerjev ali ne?

Absolutno, vsak človek potrebuje zasebnost.
Konkretno, jaz svojemu možu nikoli ne odpiram njegovih pisem, on pa mojih ne. Ne stikam mu po žepih in on ne po moji torbici itd..
Pa ne zato, ker bi si prepovedala, ker bi kaj skrivala….to je stvar zaupanja. Brez tega je zveza mrtva in nesmiselna.

Tipa ki mi ne da in mi prepove dostop do svojih mailov bi takoj sterala.
Ker to se mi ne zdi normalno, alooo.
Je pa res, da sem imela od tipa vse passworde, ampak sem sla na maile enkrat na par mesecev, ker me pac ni zanimalo in ker je to itak njegova osebnost, kot pravis. Vendar SEM pa IMELA dostop do vseh mailov…ocitno sem bila pac vredna zaupanja.

Taksna vprasanja so pa nasploh ful cudna, po mojem so mnenja ful deljena, sploh tisti ki kaj partnerjem prikrivajo so verjetno vsi proti gledanju.
Jaz sem imela svoje maile kr v outlooku, tako da… Mi pa res vec ni pasalo da gleda maile, ko sem ga zacela po mailih sinfat, eto.

V nekem smislu si postavil zgolj retorično vprašanje in kot verjamem, za “primer” dal segment, ki vaju v razumevanju razdvaja.

Seveda da neko zasebnost vsakdo ima, je pa treba ločevati zasebnost od zaupanja in odtod imaš potem ves odgovor.

Točno v tem, kar je napisala NoNi tudi sama vidim bistvo zaupanja. Da partnerja IMATA dostop do vseh podatkov, pošte, mailov,…, pa tega vseeno ne gledata, ne preverjata. Pri nama je tako, da oba veva za vse možne passworde drug drugega, uporabljava pa jih res izjemoma, v nujnih primerih. Pa še nikoli v najini 10-letni zvezi nisva posumila drug v drugega ali se počutila premalo svobodna oz. da bi nama primanjkovalo zasebnosti. Moje mnenje je, da je zaupanje temelj vsakega partnerstva, takoj ko pa se začnejo neke stvari skrivati, se zaupanje močno zamaje.

Normalno, da vsak partner tudi v vezi ohrani del svoje zasebnosti zase. Saj se osebi ne zlijeta kar v eno, ne postaneta eno, ne dihata z istimi pljuci, ampak vsak s svojimi.

Mejli, posta, stikanje po predalih – that’s just sick. Tu ni zaupanja med partnerjema (oz. vsaj z ene strani ne), niti spostovanja do partnerja in njegove zasebnosti. Enostavno moras tvegat pa zaupat partnerju, da ti govori resnico, da si v pogovoru povesta za vse “tabu” teme, ki se vaju ticejo, vse dvome itd. Ce tega ni, potem je nesmiselno nadaljevat zvezo, ker se vedno sprasujes Kaj pa, ce mi ni vsega povedal. Ne vem, saj zaupanje med partnerjema se razvije postopoma, prego pogovorov, dejanj, preko situacij.

Konkretno za avtorjev primer: ko si na mejlu, povabis svoje dekle, da si ogledata kak vic, ki ti ga je kdo poslal, da ji ga ne preposljes oz. da se skupaj smejita, potem pa tako vidi med Prejetimi, koga imas in koga nimas in ce te uprasa Kdo pa je to, pac poves. To se mi zdi ok. Gesla pa si ne izmenjujeta.

Vsak ima pravico do zasebnosti: recimo, da se studirate ali imate sluzbo in se zivite pri starsih (ker recimo sparate za svoje stanovanje). Ali potemtakem to pomeni, da starsi lahko kadarkoli “vpadejo” v sobo, brez trkanja, in da lahko, medkem ko ste v kuhinji ali vas celo ni, stikajo po vasi sobi za umazanimi gatami, nogavicami, ker pac dajejo prat? Se vam zdi dopustno, da si odrasle osebe takole vpadajo v osebni, intimni prostor?

Ker verjemite, nikoli ne ostane pri umazanem perilu, vedno se najde se kaj, kar potem komentirajo z Kaj pa to dela tukaj ali pa se obregnejo ob literaturo ali komentirajo prah na policah … Cim gre za zdrave odrasle osebe (torej ne za kakorkoli hendikepirane), je postavitev zasebnosti nujna. Ker s tem kazes tudi spostovanje do osebe. In neko zrelo obnasanje, bonton, ce zelite.

Enako je z zasebnostjo med partnerjema – s tem, da je marsikaj skupnega. Ne grem pa nikoli mu brskat po laptopu ali mobitelu – razen, ce mi sam ne dovoli. Sem enkrat za hec uprasala bivsega za geslo od mejla, pa mi ga je dal, sem sla enkrat gor za hec in potem nikoli vec. Pa se povedala sem mu to. Nekako se mi ne zdi ok brskat po tujih stvareh. Se vedno pocutim nelagodno.

Ce te kaj zanima, lepo vprasaj, ne maltretiraj, in spostuj, ce ti ne bo zelel do potankosti razlagat podrobnosti nekega sporocila ali tel.pogovora. Ne se obesat na besede, ampak sprejmi to, kolikor ti zaupa od stvari, ki se ticejo SAMO NJEGA. Govorim o stvareh, ki se ticejo samo enega partnerja, ne obeh, da smo si na jasnem.

To, da se en partner dobesedno kot krvoses obesi na drugega in od njega zahteva, da mu pokaze mejle, smse, porocila iz sluzbe, se mi zdi pa nedopustno in totalno brezobrazno, nespostljivo. Najlepse pa je, ko potem ta isti krvoses drugega obtozi, da mu ne zaupa. Kdo zdaj komu ne zaupa?

se popolnoma strinjam z napisanim:)
in v kolikor ni osnovnega zaupanje je bolje da nista skupaj..

Kdor (kao) ne namerava brskat po partnerjevem računalniku, mailu…, niti ne rabi njegovih gesel al’ kako? :-))))

Tipa ki mi ne da in mi prepove dostop do svojih mailov bi takoj sterala.
Ker to se mi ne zdi normalno, alooo.
Je pa res, da sem imela od tipa vse passworde, ampak sem sla na maile enkrat na par mesecev, ker me pac ni zanimalo in ker je to itak njegova osebnost, kot pravis. Vendar SEM pa IMELA dostop do vseh mailov…ocitno sem bila pac vredna zaupanja.

Torej si šla, pa čeprav enkrat na par mesecev. Te je že moralo zanimati, če si šla……Če te ne bi zanimalo, tudi enkrat na par mesecev ne bi šla. NoNI, daj včasih preberi, kaj napišeš, preden odpošlješ. Če te ne zanima, ne greš nikdar!

Za sebe menim, da če imam pri sebi neke stvari, ki jih želim skrivati pred drugimi, to pomeni, da imam velik problem. Ali so stvari, ki jih skrivam, nenormalne, ali pa se jih sam sramujem, v obeh primerih je to stvar, ki jo moram pri sebi nasloviti in rešiti.

Kot drugo pa so enostavno stvari, ki jih ne delim z drugimi, pa naj bo to pin od kreditne ali pa password od svojega mail accounta. Mislim, če bi mi prišla kakšna NoNi na dan z zahtevo po dostopu do moje pošte me ne bi imela časa sterati nikamor, ker me več ne bi bilo.

NoNi, če boš imela takšne kriterije, potem nikoli ne boš normalnega tipa našla, ampak samo kake podložnike, ki nimajo smisla za lasten obstoj. Razen če si perverzni kontrol frik, potem ti pa bo tak model pasal.

Korl, kdo pa je rekel, da sploh ISEM tipa (pises: ne bos normalnega NASLA), da sem se resila tega sem rabla 3 leta hahah, tak se mi je prisesal.

Lahko ti pa kar vrnem: ce bos imel ti taksne kriterije, alore, nobena NORMALNA zenska te stapom ne bo dirala.

No-ja, zakaj skrivanje nicka ???, ne precitam kaj pisem, to je ze res, povem pa kako se je dogajalo in nikjer nisem rekla, da sem pa jaz idealna hahah, za to imamo taksne kot si ti verjetno tukaj da nam nakladajo, ja sla sem kdaj in kdaj iz zivega dolgcajta pogledat ce je pri njem kaj novega in ziher je ziher, pravijo;: zaupanje je dobro, kontrola je boljsa, ker sem pol cisto po naklucju in po nekaj mesecih tega zijanja maila iz dolgocasja nasla maile kako si je od nekoga na skrivaj sposodil money in tipu ni hotel vrnit. Ane.. vidis.. mene noben kloser in tip ne bo vec mogle imet za norca, niti drugih, valda sem temu upniku pisala in je vsaj dobil kes nazaj.
Ce ne bi sla zijat, bi se zdaj prosjacil po kolenih za jurja 300…

Tak pac je. Vecino moskih treba met na kratko, drugace se jim zmesa.

Ma dejte no, to je pa že preveč. Kr passworde od mailov da vm rabmo dt ??? LOL. Kaj nimate nč druzga za delat v življenju kot stikat po stvareh, ki se vas v bistvu sploh ne tičejo. Ok razumm, da se gre za neko zaupanje. Ampak, potem morate tudi vi svojemu partnerju zaupati, tako, da resnično roko na srce ni vam potrebno se ubadati s temi stvarmi. Če imate pa take velike dvome o tem, potem pa končajte zvezo.

Dilema2010 jst bi jo na tvojem mestu pustu. Kje pa imaš potem še zasebnost ? K greš kakat te tudi pri vratih čaka ? 😀

napisal sem, da iščeš, ker temu se reče FRAZA. Sicer pa vsak išče nekaj, ni nujno, da res to, kaj misli, da želi.

če je tebi normalno, da šnoflaš po partnerjevih mailih, potem rabim po tvojih kriterijih precej NENORMALNO žensko.

Za razliko od žensk, ki so zmešane že privzeto in jih je treba imet še na krajše, drugače špegajo v maile, hodijo po glavi in se na sploh razpredejo po moškem življenju kot rak, je tako NoNi?

Relax all.

Ne dajem gesel mojega mejla niti možu niti otrokom in prav tako ne zahtevam njihovih. Vsak ima lahko nekaj zasebnosti in gledat po mejlih je zame enako nesramno, kot brati tuja pisma.

Bivši tip moje kolegice je moji kolegici redno stikal po mobitelu – ona je to opazilan šele naključno, ko je videla, da je pustil zaslon odprt pri smsih, kar ona nikoli ni (vedno je bil v stanju pripravljenosti). Občasno jo je še spraševal za imena in potem je ona poštekala (pač dolga lajtenga), da ji brska po tele. in ga je direkt vprašala. Njegov odgovor: Ja, brskam, če ne želiš, da kaj vidim, pa briši klice/smse.

Potem je začela tel. ugašat (ni poznal PIN-a).

Zdaj vas pa sprašujem, če je s tem rešila problem? Je on postal kaj manj sumničav? Je to sploh kvalitetna veza, če se moraš zagovarjat pred inkvizitatorskim partnerjem?

Jaz sem tudi imela enega obozevalca in osvajalca, ki je prisel k meni iz ene se bolj severne drzave kot sem jaz, pa grem sama na telefon in pridem nazaj, pa se mi je svetil ekran na mobitelu. Jasno da je gledal v telefon ko me ni bilo v kuhinji.
Se mi je obrnil zelodec in tisti moment imam se zmeraj pred ocmi. Nagnusno!

V neki vezi kjer se zivi skupaj, v zakonu pa je gledanje mobitelov in emailov cisto normalna zadeva, poznam kar nekaj parov ki imajo celo skupne maile. Jezustana, vse skrivat ja, kam bi pa prisli ce bi se morali se pred partnerji skrivat…

Se strinjam s Cecem, da je moderna tehnologija tista, ki obsodi na propad mnoge zveze… Ker je vedno več možnih načinov, kako bi eden ali drugi lahko kaj prikrival.

Meni se zdi normalno, da če nič ne skrivaš, pokažeš partnerju vse. Torej, ni tako da bi mu na list napisal geslo mejla, ampak ko kaj rabiš da ti gre on lahko pogledat in mu poveš geslo in če je pri tebi odpreš email in brskaš in bereš, ne da bi karkoli skrival…
Mislim da se tu rodi tisto zaupanje.
Prav tako je z mobiteli, ne ugašaj telefona ob dragi, ne prikrivaj in briši smsjev…

Skratka, človek ki ničesar ne skriva in se ničeas ne boji, ne ugaša telefona, odpira mejle tudi ob prisotnosti partnerja itd.
In potemtakem ni potrebno dat nekomu mejl v ta namen, da bi te preverjal, ker že s temi malimi dejanji gradiš zaupanje in izpodbijaš kakršenkoli dvom!