čakanje na ljubezen
zakaj je vedno tako da moramo nekateri vedno ”čakati” na ljubezen? zakaj se nekateri hitro poberejo ter hitro najdejo koga zase, drugi pa ostajamo leta sami in osamljeni. ne rečite mi naj grem ven, ker hodim. ne rečite da nisem pripravljena, ker sem. Mi je kateri všeč, mu dam to vedeti, ampak iz tega nič ni. Zakaj je tako? Vem da dokaj dobro zgledam in tudi karakterno sem kar dobra oseba, ampak vseeno ostajam sama. Je možno da nisem rojena pod srečno zvezdo za ljubezen? a to sploh ostaja? naveličala sem se že sanjarjenj in upov, ki vedno ostanejo v moji glavi in me na koncu vsakič znova potolčejo.
Veš, največkrat je tako da iščemo paralele, iščemo tudi nasprotja. Nekdo je zdrav, nekdo bolehen lih za crknit, nekdo poln denarja, drugi reven kot cerkvena miš… Nekdo ima srečo v ljubezni, drugi konstatno smolo. In tako naprej – torej: nam je sploh kdaj prav ???
In v tem smislu je vsak nasvet bolj trepljanje po ramenih kot ralnost; je dobrohotno in to je to. Glej, okoliščin tvojih “smol” ne vemo, kar napišem, je tudi lahko le zgolj ugibanje. Nekateri so se v mladosti malo pretirano ponorčevali iz te šmentane ljubezni in zvez, na biološko starost pa iščejo varno zavetje, nekateri pa so – povzeto rečeno – stalno v takih konfliktih in slabih izkušnjah.
V nečem takem si menda tudi sama, torej je ob vsakem “začetku” konstanten strah o uspehu, nekako tako kot bi človek sedel na bombi in… Zdaj, seveda od lastnega ega je to odvisno največ, imaš več variant – ali se smiliš sam sebi, ali pač verjameš v jutri in nič več. V ničemer ni garancije, tega se lahko zavedamo prav vsi. In če se ne, smo “na včeraj”.
p.s.
Tudi jaz sem “pripravljen” na loto sedmico, samo…. To je to, kajne ?
Sami že… ne pa nujno osamljeni.
Sam ne bi ravno verjel v srečno ali nesrečno zvezdo svojega rojstva. Prej gre za kombinacijo naključij, karakterja, vrednostnega sistema, odnosa do ljudi in priložnosti za srečanja. Pa najbrž še česa.
Sploh pa niti približno nisi edina v svoji samskosti. Poglej tole:
http://med.over.net/forum5/read.php?95,5387830
– pa boš videla koliko nas je…
Razlika je najbrž samo v odnosu do svojega položaja.
Jaz pa na to gledam tako. Praviš, da se nekateri hitro poberejo in najdejo nekoga zase. To je kakor nekaj dobrega. Okej. Po vsaki zvezi, ki jim spodleti, si najdejo nekoga novega in gremo naprej, kjer smo ostali, samo z nekom drugim. Koliko so te ljubezni zares ljubezni? Koliko so neponovljive, če se nenehno ponavljajo? Koliko sorodnih duš imajo ti ljudje, na na vsake dve leti kakšno srečajo? Ne, ne verjamem v to, da imajo eni pač srečo in jim pot prekriža toliko pravih. Bolj verjamem, da gre za ljudi, ki obupano potrebujejo občutek, da nekoga imajo, ki na vsak nečin želijo biti v zvezi. Ker to tako zelo iščejo, potem tudi najdejo. Sama poznam nekaj žensk, ki, ko niso v zvezi, vsakega samskega moškega gledajo kot potencialnega partnerja. In če tako gledaš na svet, seveda eden od teh kmalu postane tvoj partner. Smo pa druge, ki pač res želimo biti z res pravim. Če tega ni, smo raje same. Meni dol visi za ljubezen, ki bo trajal eno leto, dol mi visi za to, da bom eno leto imela fanta, da bo nekdo eno leto govoril, da sem njegova punca. Potem pa spet vse isto, on z eno drugo, jaz z enim drugim. Jaz sem si želela velike ljubezni, ki bo vsebovala tudi brezmejno prijateljstvo od tod do večnosti, sorodno dušo, nekoga, čigar stisko bom prepoznala, ko ga bom samo pogledala v oči in on mojo. Nekoga, ki mu bom vedno stala ob strani in bo on meni. Hvala lepa za to, da me ima nekdo eno leto za punco zato, da mu tisto eno leto ni treba biti sam. Jaz sem komot sama. In mi na kraj pameti ne pada, da bi svoje srce in telo tako poceni “prodala”. Kako je že šla tista reklama? Ker se cenim.
Ko se boš nehala ves čas ubadati s tem kdaj bo prišel pravi in ko boš nehala razmišljat negativno in si postavljati vprašanja in stavke kot so
˝je možno da nisem rojena pod srečno zvezdo za ljubezen? a to sploh ostaja? naveličala sem se že sanjarjenj in upov, ki vedno ostanejo v moji glavi in me na koncu vsakič znova potolčejo.˝
takrat bo ..kot strela iz jasnega. Ljudje se premalo zavedamo moči naših misli naj bodo negativne ali pozitivne. Kar misliš se zgodi.
Pa ne da ti pametujem tukaj, sploh ne, bila sem v tvojem polažaju, polna enih vprašanj, zakaj je to tako? zakaj ni to drugače? sej nisem slaba oseba? sej nisem grda? itd…to ne pomaga nič..
po naključju sem se v centru Lj zaklepetala z enim gospodom, ki prodaja knjige in mi je porinil v roke eno knjigo (nadgradnja knjige Secret če poznaš morda),pa je nisem prebrala lep čas, ker nisem preveč za te stvari, no nekega dne, ko sem spet tugovala jo pa gledam tam na polici in sem začela..priznam mi je dala malo za mislit, ker piše o tem kako misli vplivajo na stvari, ki se ti dogajajo v življenju.. in sem sprobala pozitivno razmišljanje najprej pri malenkostnih stvareh in bumf zgodilo se je in tako korak za korakom..in zgodila se mi je vrsta super stvari o katerih sem le sanjarila pred leti in kar je najlepše spoznala sem moža, takšnega kot sem ga hotela skratka življenje se mi je popolnoma zasukalo v pravo smer. In seveda nadaljujem življenje v tej smeri..in pričakujem še vrsto lepih stvari.
želim ti vso srečo..oz vsem vam.
“Ne vem”,
ja, tudi jaz sem “še ena taka”. In ne, nimam kaj reči, nimam posebnih nasvetov, tudi meni se ljubezen zdi kot nek glavni dobitek na lotu, ki ga dobijo le nekateri.
Ne bi rada začela tukaj furat neke filozofije kislega grozdja, ampak vseeno… Če pogledam okrog sebe in vidim, koliko je nekih zvez na silo, kjer oba vztrajata le, da ne bi bila sama (da sploh ne govorim o zvezah z računico, beri, doživljenjski prostituciji žensk ali moških, ki rabijo nekoga, da jih preživlja), ej, si rečem, vseeno raje sama, kot pa tole.
Sicer pa, ja, tudi meni se dogaja vedno isto. Srečam nekoga, ki mi je všeč, naredim prvi korak, pa ni odziva ali pa naslednjič v družbo pripelje punco, hudič jo vzemi. 🙂 Pa nisem ne grda ne pretirano žleht. 🙂 In ja, seveda, tisti, ki rinejo za mano, so zanesljivo taki, s katerimi se jaz nikakor ne morem videti, pa nimam več tako visokih kriterijev kot včasih.
Jaz se trudim ne preveč mislit na to. Enostavno se ne smemo cmerit samo za tistimi stvarmi, ki nam jih življenje ne da, ampak cenit tiste, ki jih da. Čez 30 let boš mogoče srečno poročena, ampak si boš rekla, le kje je zdaj mladost in zdravje…? Poceni modrost, ampak vseeno, je nekaj na tem.
Naslov si dala Čakanje na ljubezen. Glede na napisano sklepam, da celo bolj iščeš kot čakaš. In mogoče je ravno tu problem.
Čeprav se na veliko piše, kako neodgovorna je današnja mladina, se mi po drugi strani zdi, da se je vsaj v tem smislu, odgovornosti do izbire primernega partnerja namreč, vrednostni kriterij zvišal. To je verjetno tudi posledica dejstva, da se danes ljudje kasneje poročajo, mnogi med nami tudi večkrat in so zato izkušenejši.
Težko je reči, ali je bolje celo življenje čakati na princa z belim konjem, ali se zadovoljiti z nekom, ki ni “popoln”. To je večna dilema, njen rezultat pa odvisen od vsakega posameznika.
Če si relativno mlada, se ti nikakor ne mudi in tudi če si že v “letih”, je bolje da prenehaš s “čakanjem”. Poskrbi, da boš zadovoljna s siceršnjim življenjem in prišlo bo, kar bo.
Kot je nekdo napisal: “Sreče ne moreš ujeti, le dopustiti ji moraš, da pride sama”.
Tudi sama čakam. In iščem.In ko se že zdi, da kaj bo, se izkaže, da mu ni do srečanj, do ljubljenja, do skupnih trenutkov, po drugi strani pa mi pove, kaj vse bi rad od ženske.Pa je že pri 40, pa še vedno ne zna pokazati, da ljubi ali pa da ne…Mogoče sem malo zakomplicirala, ampak, moški, kje imate pogum, kje ste in zakaj ničesar ne naredite??
Odkar ste ženske zaščitene od strani zakonodaje in sodišč kot kočevski medvedje, se moški umikamo iz zvez. Temu rečemo: “Bejž stran! Revež boš na koncu.”
Na to izjavo pomislite vedno, kadar se boste pogovarjale, kako lepo ste “obrnile” moškega in na vprašanje, zakaj ženska dandanes težko pridobi moškega.
Ženska emancipacija je dvorezen meč.
A.
Oh, veš kaj… poguma je dovolj, kje smo je bilo že pogostokrat napisano v več temah na tem forumu in drugih, tako da ostane samo še:
“Zakaj ničesar ne naredite?”
Kar je pa kar dobro vprašanje in bom poskušal odgovorit iz enega zornega kota.
1. Imamo življenje za živet in to terja svoj čas.
Namreč mnogo nas je, ki smo se po malem naveličali stalnega iskanja in živimo svoja življenja kar kvalitetno, kar vzame precej časa. To je vse kar počno v paru, le da tisti čas ki ga imata mož in žena zase posvetimo čemu drugemu. Mogoče tudi pisanju po forumih…
2. Kot kaže je najboljše stanje privlačnosti kadar si točno to kar si in se ukvarjaš s stvarmi s katerimi se moraš ali pa te veselijo – zato ne delamo nič na silo. Beri – ne hodimo okrog in osvajamo vsega kar leze in gre, samo zato ker smo samski.
3. Kadar imamo čas in smo prave volje se s kakšno aktivnostjo tudi lotimo širiti svoj krog znancev in znank, ter tudi spoznavamo nove ljudi. Tudi najdemo kakšno zanimivo žensko s potencialom – vendar kot veš, moški lahko le izberemo kateri ženski se ponudimo – končna izbira je pa redko naša.
Da niti ne govorim, da je tu še cela vrsta prozornih igric pri spoznavanju in nekatere so tako manipulatorske ali otročje, da človeka mine veselje.
Torej nekaj vseeno naredimo – le da pogosto ni dovolj ali vsaj ni prava stvar.
4. Glede na zgornje – niti ne vemo, kaj naj bi še naredili. Potem gremo pa raje kolesarit ali pa na morje…