APATIČNOST-ZAKAJ?
Živjo,
Naj opišem situacijo: stara sem 27 let, v vezi s fantom, ki je res super v vseh pogledih (prijazen, ljubeč, vse bi naredil zame, zna se pogovarjati, prisluhniti, skratka 1A). problem nastane pri meni: sploh ne morem čutiti, da me ima rad, nekje v podzavesti mu sploh ne verjamem, ne zaupam. Mislim da si izmišljuje, res sem nesigurna. V preteklosti sem imela smolo s fanti, in vedno sem se odločila, prisegla, da se ne bom več zaljubila. In zarečenga kruha se največ poje!! Želim si biti srečna, zaljubljena in čutiti, da sem ljubljena. Tako pa čutim samo apatičnost. Takrat ko sem se prepustila je bilo res lepo, res sem bila srečna.
On to ve, povedala sem mu, dal mi je čas, da premislim, da se poglobim vase. Rada bi spet čutila, rada bi se zaljubila vanj, tako pa se bojim da nikoli več ne bom zaljubljena, ker ne pustim do sebe, ker se bojim, da bom spet trpela. Ampak mislim, da zanj se to splača, ker je res v redu fant!!!!
Kaj naj naredim? Se še kateri to dogaja? Res ne morem več tako!!! Nočem ga več prizadeti, rada bi da sva srečna….
Malo bom ugibal, če se pri tem motim – bom vesel 🙂
Takole bi začel: tvoj fant je super dečko, toda (žal) ni zate ! Zakaj ne ? Ker na zvezo nisi pripravljena.
Gola dejstva, tole ti sigurno ni bilo lahko prebrati, drži pa. Glej, za seboj imaš nepredelano zgodovino, za seboj imaš razočaranja, zaradi tega ker si nisi dala nekega xx časa, imaš sedaj njega. Nadomestek, morda samopotrditev. Ta dečko je ljubeč in ok, toda slabe izkušnje ti ne dopustijo treznega razmišljanja. Dokler človek ni sposoben po takih prepadih bolj optimistično gledati naprej, govorimo ravno o napisanem.
In če že govoriva o apatičnosti, kaj je to ? V tvojem primeru zavedanje ravno tega da na zvezo nisi pripravljena, izgubiti pa ga nočeš. Ker je on objektiven, ti je dal določen čas za zadeve premisliš. Jat ti ta odgovor ponujam takoj, razberi ga iz sledečega: če nekoga ljubiš, to veš včeraj, danes in jutri ! Veš kaj si želiš, stremiš k utrjevanju zveze, ne pa nazaduješ. In tavno to se ti dogaja. Ne delaj si utvar da ga lahko “vzljubiš”, najprej si boš največjo krivico naredila sebi, potem še njemu. In boš lahko apatična, spet razočarana.
Praviš, da čutiš do fanta apatičnost. Jaz pa mislim, kolikor sem uspela začutiti tvoj problem, da to ni apatičnost. Če si do nekoga apatičen, se sploh ne ukvarjaš z njim, se ne beliš glave, da bi ga vzljubil, itd. Po mojem si v stanju dvoboja – med svojim srcem in svoj podzavestjo. Naj pojasnim: srce(beri ženska intuicija ti govori, da je to to) in podzavestjo, kjer so shranjene tudi vse rane in razočaranja od rojstva naprej in ki te blokira.
In zaenkrat žal zmaguje v tebi podzavest, ki se je pravzaprav sploh ne zavedaš. In ta podzavest ti najbolj zakuha takrat, ko si res želiš stopiti v intimen odnos. Ko ti je najlepše kot nož zareže vate nek dvom, da nekaj ni vredu, potem zgubiš veselje in se ohladiš. Predvsem mislim, da je pri tebi prisoten strah pred razmerjem, pred bližino z nekom, ki ga ljubiš in t ljubi on a se bojiš, da te bo prizadel. To je namreč glas tvoje preteklosti, ki pa jo moraš, če hočeš biti srečna odkriti, predelat in končno premagati.
Zato je še veliko dela pred tabo in bi največjo napako naredila, da svoj problem potlačiš in čakaš na čudežno rešitev. Verjemi mi, da bo čez leto, dve ali pet čist isto. Če si res želiš razmerja, vzemi to kot izziv, da zavestno vstopiš v intimen odnos, ker tvoj problem lahko rešiš učinkovito le v odnosu kot se človek lahko nauči plavati le v vodi. Odkrito se zaupaj fantu, potrudi se z njim iskreno pogovarjati predvsem o teh občutjih in če je pravi ti bo stal ob strani, četudi te mogoče najprej ne bo povsem razumel. Zato bodi potrpežljiva s sabo in z njim. Če se boš res potrudila, se bo tudi fant za tebe in to je edina pot, da spet najdeš izgubljena občutja, saj v bistvu rabiš samo dobro izkušnjo v odnosu. Zato pa rabiš odločenost in pogum, ter vztrajnost.
To je moj nasvet, ki ga ni lahko speljati, je pa vredno poskusiti. Končno se boš pa morala sama odločiti. Želim ti, da se odločiš tako, da boš na koncu srečna : )