Sex s sodelavcem in zveza
Pozdravljeni,
Resnično me zanimajo še vaša mišljenja, ker resnično ne vem več, ali sem samo še jaz tako staromoden in plašen – moja draga me nikakor ne razume, vsaj ne v pravi meri. Skratka situacija v zvezi je sledeča.
Moja punca je malo pred najinim začetkom imela spolni odnos s svojim sodelavcem (to sem vedel že prej). Zaposlena sta v večjem podjetju, kjer imajo dosti izletov (sindikalni, športni dnevi, razne zabave, … – na eni izmed teh se je tudi zgodilo kar se je). Nekateri so tudi večdnevni, se pa zna zgoditi, da enodnevnega družba sama spremeni v večdnevnega (jadrnica, apartma, …). Poleg tega ima njen kolektiv že večletno navado, da vsako tromesečje proslavijo z žuranjem, in da večino dni med službenim časom skupaj hodijo na kavo.
Največji problem pri tem pa je, da sta oba v tej družbi in da je to njena edina družba. Torej, katerikoli izhod ima, je »ob njem«. Zelo veliko ji pomeni ples in sta bila več ali manj konstanten par tudi pri temu. Ampak njej se, kljub temu, da je v resni zvezi, zdi to čisto normalno; žuranje in plesanje z njim – zato ji je samoumevno, da bo še naprej tako. Seveda men ni povšeči že to, da si je šla sex iskati v tako bližnji družbi (kar njej spet ni nič takega oz. je mnenja, da to kasneje naj ne bi predstavljajo problemov v partnerstvu).
Razumem jo v tej meri, da je to pač njena edina družba in njen edini izhod, zato sem ji dal kompromis, da naj hodi na službene zadeve brez problemov, vendar naj poskuša minimalizirati družbo z njim – torej kadar imajo npr. enodnevni dogodek in si ga družba prireja v večdnevnega, naj se udeleži samo glavnega dneva. Ravno tako sem jo prosil naj ne pleše z njim, da jo bom na plese vozil jaz. Vendar na take prošnje/želje ne dobim nikakršnega odgovora ali pa v smislu, da mi takih stvari ne more zagotovit. Poleg tega še pravi, da s teženjem stvar samo še oslabšujem in da bo imela še večji odpor narediti kaj glede tega.
Z njo imam pač resne namene si nekaj ustvarit, ampak si v takem okolju ne upam, ker se mi zdi, da bo to konstantno predstavljajo turbulence v odnosu. Vem tudi to, da se varanje lahko zgodi s komerkoli in kjerkoli, vendar kot sem že rekel, gre se mi že za sam bonton odnosa, da naj bo preteklost res preteklost, poleg tega imam mnenje, da je med takšnima človekoma popolnoma drugačna vez, manjša meja za izvor napak … in me daje res veliko nelagodje v taki situaciji.
Ali res delam iz muhe slona, ali so moji »strahovi«/želje upravičeni? :((
Po moje si malo bolj (če ne preveč) odprta oseba, se pa da te stvari zelo različno interpretirati, lahko seveda samo ugibamo, lahko te pomirimo ali ti vzbudimo še kak dvom…
Vidiš, zadeva je kar kompleksna, iz napisanega bi lahko tudi rekel da te dekle spravlja v položaj, “tako bom živela”, do česar ima sicer vso pravico, je pa vprašanje če to sodi v zvezo. Lahko upaš da se zadeve ne bodo ponavljale, siguren pa ne boš nikoli, ni tako ? Če ni zaupanja, ni zveze, vsaj tiste pristne ne. Ne da bi ji ženski delal kako krivico, rečem le da tako vedenje NI običajno za dva zaljubljena, presodil pa boš sam.
Situacija je res malo neugodna, samo bistvo tega je to da ji ti ne zaupaš in nisi prepričan v njo. Kar je bilo je bilo, če bo hotela z njemu še kaj imeti bo imela, če ne bo, pač ne bo. Ti s tvojimi pogoji samo slabšaš situacijo. V službi se počuti dobro, ti ji pa greniš. In tako bo dokler ne bo zamenjala službe oz. tebe…. Poizkusi se postaviti v njeno situacijo. Če ima v glavni razščičeno, si ne delaj skrbi, če pa nima, pa tud ne moreš nič naredit. Žal.
Sklepam, da njeno obnašanje na drugih žurih ne odstopa bistveno od žurov, ki jih imajo s kolektivom. Torej imaš možnost spoznati njeno obnašanje in sprevideti, ali so tvoji strahovi upravičeni ali ne. To boš začutil. Pa še nekaj je, če bi želela, da ji res zaupaš in bi se tudi malce vživela vate in v to, kaj doživljaš, bi te znala pomiriti. Toliko oseb sem že spoznala, da vem, kako je, če te ima nekdo rad in kako ti lahko vlije zaupanje in kako je, če se nekdo obnaša samo kakor paše njemu in igra na karto vzemi ali pusti. Razlika je ogromna in predvsem se občuti. Ko imamo nekoga radi, nam ni vseeno, kako se ta oseba počuti, pripravljeni smo na prilagajanja, sposobni smo razumeti, se vživeti v osebo.
Pa srečno!
Se strinjam z Mimy. Z zamenjavo družbe in službe ne bosta ničesar rešila – če se bo hotela še naprej dobivat z njim, se tudi bo. Preteklost je preteklost, zdaj je s tabo, verjetno dobro ve, zakaj. Osredotoči se raje na vaju. Če nisi prepričan v njena čustva, se pogovorita o tem. Naj te pomiri. Včasih tudi v srečni, neobremenjeni zvezi paše slišat, zakaj nas ima nekdo rad.
Ne gre se za nezaupanje v njo ali najino zvezo, imam v zakupu, da se lahko zgodi kjerkoli, s komerkoli. Moti me občutek, ko je/da je ona tam, ob njem, oz. da še vedno živi enako življenje kot ga je prej, ko je bila sama. Ker kot je rekel CEC, njeno obnašanje tudi zame NI običajno za resno zvezo, in se mi ne zdi prav, da to počne. Pač imam mišljenje, da se take stvari počistijo in prekinejo preden odpiraš novo stran v knjigi (tako sem bil vedno vajen tudi iz prejšnjih zvez – obojestransko). Tudi sam bi lahko obdržal stike s vojimi ljubimkami, pa sem prekinil stike tudi s tistimi, katere so se “slinile” za menoj… še enkrat, ker so mi to pač motilni dejavniki v resni zvezi.
V prvem postu sem napisal kakšno srednjo pot sem ji predlagal … pa sem v odgovor dobil, da mi ne more dati nikakršne besede za to. In da, oba imava svoje pravice, vendar je bistvo partnerstva, da se stvari usklajujejo tako da je obema prav, in mislim, da to ne bi smelo bit preveč težko kadar so v igri prava čustva. V resni zvezi pač ne moreš več razmišljati v ednini, ker dejansko nisi več sam in njena dejanja name vplivajo. Prav tako pa naj bi bila zveza vzajemna.
Hm, to, kar se tebi zdi srednja pot, meni močno smrdi po ultimatu. Službene zadeve samo, če gre za enodnevne zabave, na ples jo boš pa vozil ti.
V resni zvezi imaš vso pravico še naprej, da razmišljaš tudi v ednini. Pozabi floskule o dvojini. Ali pa bi rad, da kar nalepem tudi tvoje gate kupujeta v dvojini in sam nimaš več besede pri tem? Banalen primer, ampak v še tako tesni zvezi mora biti prostor tudi za individualnost. Drugače kot oseba kar ponikneš. Eni tega niti ne opazijo, eni pa zaradi tega zelo trpijo in se ne more dobro končati.
Marsikdo reče, da so ljubosumni in posesivni tisti ljudje, ki imajo nekaj za bregom, in ker sami niso vredni zaupanja, ne zaupajo niti drugim.
Zaradi pozabljanja floskul o dvojini je svet danes takšen kot je. Meni so pomembne medsebojne vezi, sploh kar se tiče družine … in si ne želim oz. nočem, da moja družina odrašča v modernističnem svetu, ki temelji na površinskem odnosu. Tudi to mi je všeč, ko te nekdo tako prevzame, da ti ni težko odstopit od svojih načel, meja in storiti nekaj za svojega partnerja … in ja, tudi gate bi lahko kupovala v dvojini. Ne vem zakaj ne, če bi jo lahko s tako malenkostjo osrečil? Mar je mogoče sramotno se trudit za nekoga, ki ti nekaj pomeni? In če bi ljudje imeli malo več razumnega in manj sebičnega razmišljanja, ter nekaj samokontrole, bi bilo danes veliko stvari drugačnih.
In se popolnoma strinjam, da človek potrebuje čas zase, svojo zasebnost, … . Ampak v svetu obstajajo (vsaj včasih so) neka splošna načela, ki veljajo za vse, ker konec koncev si le nismo tako različni kot mislimo. In tako kot vsak ve kaj je kulturno in kaj ne, bi lahko vedeli, da tudi vlečenje svoje preteklosti (takšne) za seboj ni pametno in ne lepo, sploh pa ne ko si načtruješ skupno življenje. Za individualnost pa obstaja še mnogo drugih stvari.
GeeDee, tudi jaz sem mnenja, da to ni nikakršen način za vzdrževanje zdrave zveze. Njen način življenja, namreč. Jaz bi ji dala ultimat in šla, v primeru če ga ne bi spoštovala. Še dobro, da smo si ljudje različni. Najdi si sebi podobno punco, ki ima podoben pogled na zvezo kot ti, edino tako boš lahko srečen.
Bolj ko berem ne morem verjeti, da se jih toliko strinja s teboj. Ti si v svoji glavi razpucaj stvari, zakaj misliš, da je punca zdaj s tabo in ni več s sodelavcem, če bi ji bil on všeč, tebe sploh iskala ne bi. Ne vem, meni deluješ zoprno ljubosumen, ko si ji dal kompromis. Kompromis se ne daje, kompromis se sklene med dvema skupaj. Kot, da zdaj si ji pa dovolil, da gre. Pač, sodelavec je tam, če je zaključila z njim, je zadeva končana, če pa menja službo, ti pa spet kdo od novih sodelavcev ne bo povšeči. Malo se skuliraj in zaupaj vase, sploh pa vanjo. In če te tisti seks tako moti, zakaj si se pa spuščal v vezo potem. Pusti preteklost kjer je in je ne pogrevaj.
Dolgo sem potreboval, da sem se spustil v to zvezo … ker to ni bil edini problem in edina preteklost, ki jo vleče za seboj (več o te ne bom pisal zaradi njene identitete, namreč zadeva je po mojem mnenju zelo unikatna). Ampak ona je bila tista vztrajnica… res, da mi je bila že od samega začetka všeč, vendar sem precej premišljen človek in sem se branil tega, kar bi mi prinesla s seboj. Ampak glede na njeno vztrajnost, besede sem pričakoval večjo požrtvovalnost v zvezi, sodelovanje, drugačne poglede in prioritete, predvsem pa bolj tople odzive. Vedno mi je govorila, ali vse ali pa nič … a danes nimam takega občutka, žal. Pa bi res potreboval vse. Kar se tiče pogrevanja preteklosti, nisem jaz tisti, ki jo, temveč je ona tista, ki ne pusti, da bi se sploh ohladila. In poleg zgoraj na grobo opisane zgodbe je še polno drobnih stvari, ki bi jo dodatno začinile. IZA BELA, tudi to me ne moti, da se drugi sučejo okoli nje, moti me, da se ona suče v krogu njega, ki je bil v njej. Nikakor me ne motijo drugi moški, vem tudi, da je okoli nje še polno takšnih, ki bi vsokčili med naju. In METULKA, ko si že omenila ultimat, jaz sem tisti, ki sem vedno postavljen pred njega, in če se hočem še naprej boriti za naju, mi ne preostane drugega, kot da ga sprejmem.
Ves čas spoznavanja se je pizdulirala nad menoj, kako sem aroganten, samozavesten, hladen, … na koncu pa se je izkazalo bolj kot ne ravno obratno. Vedno sem ji govoril, da nisem tak, kot se zdi, samo da redko spustim koga do sebe, a ko ga, ga čaka kraljevi luksuz.
V bistvu sem bil res tak. Pred 5 leti sem imel neprijetno izkušnjo, ki me je naredila nedostopnega. Vmes sem spoznal malo morje odličnih deklet, ki so se res pretegovale na vse moči, da bi me osvojile … pa me bogsigavedizakaj niso niti malo. V življenju nisem občutil strahu, ljubosumja, skrbi za nekoga, vedno sem sebe postavljal na prvo mesto, … . Pri njej pa sem se čez noč spremenil, popolnoma. In ravno tako ne vem zakaj. Vem samo, da me ima 100%, da mi ene stvari ne bi bilo težko narediti zanjo, ali pa se vsaj potrudit. Postal sm ranljiv, skrben, njena sreča se zrcali name, jokam prvič v življenju. Vem, da bom sedaj spet dobival razne očitke bolj “modernih” pogledov. Vas nekako razumem, sem bil eden izmed vas, mogoče še dosti bolj globje od večine. Pa me je spremenilo čez noč. Kar pomeni, da se lahko zgodi tudi vam. In všeč mi je tako, čeprav trpim, ker upam in si želim, da enkrat prideva na skupno stabilno pot. Poznam se, in vem, da me res malokdo očara, v takšni meri pa me sploh še nikoli ni…zato vztrajam v vsem tem in niti slučajno nočem, da se konča. Vsaj dokler ne potrošim zadnje energije in upanja…
Ti si moraš razčistiti par pojmov. Prvič: kaj ti je pravzaprav hudega s punco? Zdaj trosiš neke nove probleme, ampak jaz v temelju ne vidim težav. Punca te ima rada, ti je zvesta in kolikor lahko razberem, s tabo misli resno.
Drugič: zakaj se pri tebi izključujejo tradicionalne vrednote, kot so družina, zvestoba, ljubezen s tem, da nekdo ohranja prijateljske odnose z bivšim? Tebi to ni normalno, nekaterim (med njimi meni) pa je. Ker se čutim rahlo osebno napadeno, v smislu, če se družim z bivšimi, sem že kar apriori neka luftarca, kar se odnosov tiče – nisem in nikoli nisem bila. Moj bivši je bil istega mnenja kot ti, varal je pa on. Zato se mi rahlo dvigne pritisk ob takih predavanjih, kot je tvoj zadnji post. Postavljaš se nad punco in ne ceniš tega, kar je in kar imaš z njo, ampak se zapletaš v neke površinske norme, ki pa v končni fazi ne pomenijo nič – ni lažjega, kot držat se ustaljenih družbenih pravil, to zna vsak bedak.
Če daješ punci vedeti, da si “boljši” od nje, in to zgolj zato, ker se v nasprotju z njo pač ne zanimaš za svoje bivše, delaš hudo napako. Kot si sam ugotovil, ta prave ženske ne rastejo za vsakim vogalom. Ampak ti vseeno obupuješ zaradi “dvorne etikete” in patetično omenjaš zadnje drobce energije in upanja… sori, samo meni se zdiš naravnost teatralen.
Veš, nekateri ljudje smo taki, da smo na tem krajšem štriku, čim bolj nam drugi dajo dihat. Mogoče se ti bo “uklonila”, tako kot sem se jaz bivšemu možu, ampak dolgoročno to ni dobra ideja. Mene po nekaj letih preprosto ni bilo več. Ko gledam stare fotografije, ne morem verjet, kako sem se spremenila. Vsa iskrivost je šla zaradi njegovega stalnega pritiskanja in surle ob najmanjši napaki.
Sestopi s svojega prestola in si enkrat za spremembo oglej tudi svoje napake, tudi te je najbrž težko požreti.
Mah itak ne vem, kaj se trudim, ker ne verjamem, da si se sposoben otresti svoje moralne vzvišenosti. Mislim, da boš sedanjo punco znal zares ceniti šele, ko bo prepozno.
Zakaj vztrajaš v zvezi v kateri tako očitno trpiš? Če je odgovor, ker jo ljubim, potem jo sprejmi tako kot je z vsemi njenimi napakami vred. Če pa je odgovor, ker sem jo spustil do tja, kamor nisem še nobene, boš na koncu trpel samo še bolj. Samo imam občutek, da tole zvezo držiš skupaj samo še ti z oklepanjem nečesa, česar ni. Žal.