Poročena sem 11 let.Imam tri otroke (metaforično rečeno), od tega dva šoloobvezna in enega 34 letnika, ki tudi študira-sedaj magistrira.
Vse leta sem bila sama za vse, od vzgoje otrok do moških del.Od kar sva se porčila od študira. Začel je z V.stopnjo, potem VII. in zdaj končuje magisteri.Vse sobote in nedelje zgubljene zaradi njegovega študija.Nikamor nismo hodili pohajat, ker on se je imel za učit.
Pred letom pa pol smo začeli graditi hišo, oziroma sem se lotila graditi hišo.Od začetka gradnje pa do zdaj sem zbirala sama izvajalce, se dogovarjala sama in sama tudi fizično delala na objektu on pa ne pride niti zdraven ker bogi se ima za učit.
Trenutno delamo elektro instalacije in z izvajalcem smo se dogovorili da razbivamo sami, da kaj prešparamo.Jaz delam 8 ur na firmi, potem hitro grem na objekt štemat in se vrnem okrog 19-20 ure domov.In kaj me čaka doma? Poven ljak posode za pomit, za naredit večerjo, poštimat otroke za drugi dan… in moj gospod veselo v zofi cinga nogo. Ali je to normalno?
Jaz sem utrujena kot pes, cele tedne ter sobote in nedelje sem pri hiši, doma me čaka drugo delo.Delo navrh dela in sedaj se mi je vtrgal film.Ne zmorem več.Najraje bi vse pustila in odšla proč od tod.Ko mu kaj rečem za naredit mi odgovori da kaj stalno težim, da samo delo vidim in da imam zlati čas, saj nimam kaj drugega delat.
Prijateljice se mi smejejo in pravijo da mu bom naredla hišo da bo lahko z drugo užival v njej,kjer mene bo prej štihnilo.
Ali je to normalno da morem vse sama?
Prosim za kakšen nasvet? Razmišljam tudi o ločitvi, kjer tako ne zmorem več.

prijateljice imajo prav. res boš morala nekaj ukreniti in to sedaj, čimprej.

ne skuhaj mu, ne operi mu, zahtevaj, da ti gre pomagat. če ne bo, naj podpiše papirje za ločitev. Tako vsaj veš, da boš na svoje stroške naredila hišo in ne bo mogel ničesar zahtevati.

Ko prideš domov, se vsedi za Tv odpri pivo in glej fuzbal. Pa opazuj njegovo reakcijo.

resno mislim, takoj ukrepaj, ker drugače boš imela veliko večje probleme, kot jih imaš sedaj.

primož

samo ženska božja:) Kje si bila pa vsa ta leta?

In kakor pišeš: TI si zidala, TI štema, TI si gazda, majster…TI garaš, ti verjetno tudi služiš denar in z njim vse to plačuješ.

On pa je študiral…nobenega uspega, nič nima pokazat, ni gradil, ni skrbel za otroke, nič ni kupil, nič naredil, niti avta ni peljal k mehaniku…ker je cele dneve se učil. (al je tako zabit al pa vendarle še kaj drugega dela?) Kakšno ima pa on službo? Z odgovornostmi in zahtevnostjo za V. stopnjo? ali se mu je v službi kaj spremenilo?
In on se je vpisal v šolo, pa ti nisi nikoli rekla….dajva, usediva se, razmisliva, kako to vpliva na zakon, na otroke, na naju?…Koliko se bo poznalo pri plači, pri napredovanju…

Očitno si ti že od začetka veze bila (in v bistvu v tem uživaš) glavna. Edina, ki kaj naredi, edina ki ve, kako, edina….zaradi katere je bilo njemu vse omogočeno, ker on je bil že prej le tvoj otrok.

Si tudi doma skrbela za starše? Si morala prevzeti vlogo očeta tvojim bratom in sestram? Kaj te je pri možu privlačilo, ko sta začela? To, da se ti je pustil razvajati? Da si vedno ti za vse poskrbela? Ali je bil kdaj bolj odgovoren? Bolj ambiciozen glede družine, doma? On si želi novo hišo? Kako se on počuti, ko ti štemaš in prideš domov vsa utrujena…on pa sedi v dnevni? Kako vajin zakon? Zdaj, ko bosta imela hišo, izobrazbo, dobre službe, otroke? Ali ne manjka nekaj bistvenega? Spoštovanje in komunikacija? Prilagajanje in sodelovanje? Kje sta vidva, kot mož in žena?

Kaj bi on rekel: Imam dva otroka in “moža”? Ali: imam dva otroka in “mamo in delavca”

Razmisli, kako se počuti moški, ki v življenju ni nič naredil. Ki ne dobi nikoli potrditve. Katerega ženi nič ne pomeni njegova izobrazba, njegov status v službi, njegovi uspehi? Ko je vedno ona tista, ki dela, trpi, za vse poskrbi?

To v zakonu res ni normalno. Nebi bilo niti, če bi on vse delal sam in nebi nikoli rekel-z ženo sva se odločila, z ženo sva naredila….za naju sem to ….

O tem, da te pa čaka doma posoda, otroci in on….si si pa sama kriva, ker tako si jih naučila v teh 11-letih. Če si za vse sama, je logično, da ti prepuščajo…..in ti z veseljem trpiš in se razdajaš….
Seveda, je nekaj pozitivnega: čez nekaj let boš sosedam kazala in pripovedovala sodelavkam, koliko si ti preštemala, premetala peska, betona, polagala ploščice, sklepala posle z izvajalci in še brisala rit nesposobnemu dedcu…sicer gospodu magistru, ampak, po čigavi zaslugi? Tvoji seveda! Saj to hočeš, kajne?

Moj ded bi rekel: Kakor si boš postlala, tako boš spala!

gospodar in suženj,kdo je suženj ni dileme-komu na čast se vprašaj..in kaj si ti v tem času storila zase,si magistrirala,doktorirala,videla svet??
nič od tega,zakaj ne-ker si izbrala vlogo sužnje.

Čas je za nov scenarij,novega režiserja in drugačno vlogo..sama pa izberi katero,kajti ta ki jo igraš že leta je zgolj preteklost in prav nič več..

Vzemi resno njegov nasvet, za katerega imaš tehten razlog: saj ne zmoreš več. Nehaj delati namesto vseh za vse in boš posledično zadovoljnejša, bolj spočita nehala težiti. In drugi bodo imeli svoj mir.

Kot prvo: minula skupna leta se ne dajo spremenit. Dejstvo je, da bosta dva otroka zrasla, odšla – tretjega boš (metaforično) dojila, dokler boš z njim bivala. Rekli bodo: pogovori se. A jaz mislim, da ta človek ne bo nikoli drugačen. Ker ni normalno, da bi toliko let egoistično gledal nekoga, ki ga imaš rad (?), da vleče sam voz, na katerega si (iz lastne komoditete) sedel še sam.

Sem se temule tvojemu postu do solz nasmejala.

NE ! To kar pišeš ni normalno!

Malo ustavi konje, naredi kaj še zase (masaže, aerobika, pilates), da se bo gospod magister malo zamislil, naj sam poskrbi za ˝fizikalce˝, zdaj ko ima tako plačo, ha, ha.

Ne se ločit, če ga imaš seveda še rada, saj z njim ni nič narobe, on je dobro poskrbel zase…

Če znaš štemati, znaš tudi udariti po mizi (no, njega v prvi fazi še ni treba, hehe).

Ja, sej si res kot multipraktik, imaš pa 3 otroke. Uni, najstarejši, z njim imaš še največ težav. Res bo treba kaj ukreniti, drugače boš ti konec koncev shirala, magister pa…

nekatere ženske pa res podpirate 4 stebre hiše … dobro, da sploh zmoreš. pridna ženska si in pohvale vredna. in očitno mož to sprejema kot samoumevno, torej ne ceni vsega tega kar narediš. imaš prav, čas je za spremembe. postavi se zase, pogovori se, razdeli delo, uživej tudi ti …

Ja, sprašujem se, kje si bila vsa ta leta. Se strinjam s Primožem. Možu nehaj prati, likati, kuhati, pospravljati. Ti poskrbi zase in za svoja otroka, njegove stvari pa pusti pri miru. Boš videla, da se bo zmigal, če ne pa ga pusti, da hodi okoli zanemarjen oziroma z umazanimi oblačili.. Ne dajaj mu denarja, ne podpiraj ga. Ko prideš domov iz službe, se lepo spočij, zlekni se na kavč, uživaj z otroki in ne bodi nek deloholik, vsa zgarana, medtem ko on počiva in ne dela nič. Ni vredno za moškega, ki tega ne zna ceniti.

očitno je da imata kljub ljubezni v življenju različne cilje. ti si tista ki se loteva vsega kar je potrebno za življenje družine on pa vlaga v svoje možgane. udariti po mizi se mi zdi brez veze, ker je hiša in fizično delo očitno tvoj scenarij in je njemu vseeno če je narejeno ali ne. si človek ki ne more biti na miru in bi bila nesrečna če bi imela premalo dela. je pa tako moževo vedenje lahko zate hladen tuš in alarm hkrati. on ti jasno kaže da živi za svoje cilje. če ti je toliko do nižje cene gradnje in do tega da bo hiša čimprej narejena potem nadaljuj. če pa imaš občutek, da te ima malo za norca potem pa se ustavi.pusti, da hišo delajo tisti, ki so plačani za to in usposobljeni.če ne bosta našla skupnih konjičkov in ciljev vama bo gotova hiše prinesla same muke.
saj veš kaj mislim – ti kosiš travo in štihaš vrt on pa leži v gugalni mreži. s tem vedenjem ti tvoj moški jasno kaže, da se vajine poti ponekod razhajajo.

Ooooo, boga revica.
Če bi slišali njegovo stran zgodbe, bi bila gotovo identična.

In naj ugibam…vajina komunikacija je tudi na vrhuncu…

To taktiko sem preskusila jaz. Sicer brez piva, ampak vseeno. Neuspešno. Pripeljala je do tega, da je bila cela kuhinja polna skodelic od kave, na katerih se je dobesedno delala plesen. In to ni pretiravanje. Bom jutri. Bom jutri. Bom jutri. Balkon poln velikih vreč smeti. Ampak ne nocoj, nocoj pa res ne, bom jutri. Ko sta v celem stanovanju delovali samo še dve žarnici, on pa bo dobri stari navadi ni mogel vstati s kavča, sem celo slišala naslednje … A ne moreš kot vse druge ženske posode pomivati, dokler je svetlo? Ljudem se je ljubilo izumiti elektriko, njemu se ni ljubilo zamenjati žarnice.

Ne vem, ali se je vredno z odraslim človekom vsakodnevno pregovarjati več ur, da bi naredil stvari, za katere normalno odrasli ljudje vedo, da jih morajo narediti. Jaz, priznam, tako nisem mogla živeti. Čeprav še zdaleč nisem čistunka. Kot zanimivost ti lahko povem, ko se je vrnil nazaj k staršem, je skodelico pomival, ko še dobro ni spil kave. Ker se je bal mame. Meni osebno se zdi grozljivo, da bi se me človek moral bati, da mi ne bi na kavču pustil umazanega krožnika in kozarca.

Mirella,
dobro vprašanje kaj me je privlačlo na njemu? Ko sva se spoznala ni bil tak.Prvo stanovanje ko sem si ga kupila(predenj sem njega spoznala) sva ga urejala skupaj, tudi delal je in sva se preselila.Po nekaj mesecih sem videla razspis za V. stopnjo izobrazbe in sem mu predlaga naj se vpiše tako da bo imel saj neko šolo.In tako je tudi storil.A njega je ta šola toliko potegnila noter da ni mel mere se ustavit.Čez kako leto je prišel domov in rekel da bi šel na VII. stopnjo.Uprašala sem ga kaj bo to potegnilo za seboj, a odgovoril mi je da bomo malo potrpeli in bo šlo.In tako je tudi bilo.Ma trpela sem samo jaz.Ko je to končal je rekel da bi šel še na magisterji in jaz se nisem strinjala, ma on se je prav tako vpisal.
Ne rečem, ima dobro službo, dobro plačo(tako da plačuje tudi on za zidavo) šola mu je zelo pomagala, edino jaz nimam moža.
Tudi on si želi novo hišo, a tako da mu de bi bilo treba delat fizično.
No, v glavnem ta šola ga je toliko spremenila da to ni človek ki sem ga pred leti poročila.
Vem, sama se kriva da je do tega prišlo.Ko se je to pričelo bi morala iti pohajkovat okoli po mestu s prijateljicami in danes bi bila pošteta.

Sploh ni res, da bi ti morala noge na mizo dat, pa pohajkovat….nikakor se ne strinjam.

Ta vajin odnos se meni dejansko zdi, kot odnos:mati-otrok.
Mama otroku vse nudi, mu daje potuho, mu odnaša “rit”, vse postori sama…on pa nekaj dela, da mu bo lepše, da bo boljši(naprimer, ja otrok, uči se, jaz nisem mogla postat pravnica, ker ni bilo denarja za šolo…)
In ko je otrok razvajen…njemu seveda ni nič hudega, on tak je….mami pa joka, da je razvajen, da nič ne dela, da ji ni hvaležen, ker mu je vse nudila…itd. Malo pozno?

V zakon sta stopila pač dva nekompatibilna (z različnimi pričakovanji, vizijo)človeka in samo če bosta VIDVA želela rešiti zakon, vama bo uspelo.

Ne bo pomagalo, če moža pride kdo našeškat, nazijat, če se ločita( samo imetje bo za delit…nič drugega)

Pomagal bi pogovor med vama, če ne zmoreta sama, pač s pomočjo strokovnjaka.
Povedati morata vsak svoje videnje: ti svojo pot, svoj pogled na zakon-on svoj pogled, občutke…vizije.
Ne obtoževati drug drugega, ker je pri vama prav očitno, da si vsaj ti(njegove zgodbe ne poznamo) imela drugačna pričakovanja od njega.
Očitno si zelo sposobna, delovna, pridna ženska. Imela si že pred poroko stanovanje in željo po možu, s katerim boš še bolj uspešna, da vaju bodo vsi ljudje spoštovali, da bo vaša družina lahko vzor, kaj se s pridnim delom in pametjo naredi….pa si se zmotila.
Prvi korak je bil že napačen….TI si mu predlagala, naj se vpiše, da bo kaj iz njega (s tem si mu povedala, da ni popoln, da zate v tistem trenutku ni dovolj uspešen, da je nesposoben-nebesedno seveda, ker moški pač potrebuje podporo žene, da mu ona zaupa, da je on tisti, ki skrbi za njo..)-morala bi biti to njegova potreba, želja.
Torej se je vpisal, na tvojo željo. In glej ga zlomka, ni šlo več po tvojem planu. -hotel je več, ker je videl, da zmore. Fant je videl, da večjo izobrazbo ima, boljšo službo dobi, večja je plača, sicer je učenje, ampak ker je komunikacija z ženo bolj slaba, ker ga žena ne podpira v tem, ko potrebuje veliko časa…se še umika v učenje (pred sitnimi otroci, domačimi obveznostimi-sicer pa je njegova žena tako požrtvovalna, da v imenu uspeha in družinskega blagostanja vse sama postori)-zato se vpiše še naprej, dodaten študij. Pri sodelavcih, mogoče pri sorodnikih, prijateljih dobi potrditev, katero bi potreboval od žene: uspešen si, dober si…neverjeten si.
Žena pa ima svojo žalostno zgodbo: sama je za vse, osamljena…ampak ne zna več vzpostaviti komunikacije z možem. Kot obrambo uporablja zmerjanje, jamranje, obtoževanje….in on se obrambno umika=ubrala sta OBA napačno tehniko. Odtujila sta se.
Ampak…zato še ne bo trpel ugled družine? kajne? To tebi (verjetno obema) zelo veliko pomeni. Želita si hišo, denar on ima, ti pridne roke, ljudje vaju hvalijo, kako sta uspešna-doma pa? Med vama je prepad, oba sta nezadovoljna.
Kako je v spolnosti? Je tudi tam hlad? predvidevam. On se je verjetno tudi drugače znašel, ker njegova žena cele dneve dela, teži in postaja histerična.
Ti se potrjuješ s še več dela. Postala si mučenica. Za koga bo hiša? če je vajin zakon na takem nivoju? (ne naredi iste napake pri otrocih in ne reči, da je hiša in vse kar delaš-za otroke, ker ti spet ne bodo dovolj hvaležni-očitali ti bodo, da imajo vse, samo staršev, ki bi se imela rada ne)
On si želi hiše, nebi pa fizično delal? Ima pa denar? Ti si se z električarji vse sama dogovorila, ali je on predlagal, da boste za nižjo ceno sami štemali? Verjetno ni on rekel-bo žena….najbrž ga niti nisi vprašala.
Posledica tega je: ti praviš, da si za vse sama, da samo uživa-on si misli: če je tako sposobna, če je tako trmasta, če mene ne upošteva, ko išče izvajalce-potem naj pač vse sama naredi….
Tudi ne moreš reči, da si on želi hiše, pa ga ne zanima, kdo bo delal elektriko in koliko bo stalo? Si se o tem posvetovala z njim? Dvomim.
In zakaj bi on hodil k hiši, če si za vse ti glavna? In si prepričana, da si on res želi te hiše? Poskusi ustaviti malo oz. se posvetovati z njim, kako bi on kaj rešil. Če si res želi, bo sodeloval, če ne, bo rekel-pustimo, prodajmo, meni se ne da, nimam denarja…..

V tem dolgem pisanju sem hotela v bistvu povedati, da gre tebi preveč za to, da vsem okoli sebe daš vedeti, da vam gre, da ste uspešni-no, da si ti uspešna-le podpore nimaš…ampak to, to se sorodnikom in sosedom ne prizna?

Nebi zdaj, ko si se zavedla, da to ne pelje nikamor…ustavila konje??
Če vas kdo ne meče iz stanovanja: ustavi gradnjo, posveti se otrokom(verjetno te zdaj najbolj potrebujejo), posveti se možu(posledično se bo tudi on začel, ker bo videl, da si nekaj spremenila, da nekaj ni vredu)

Poskusite biti najprej družina, v soboto, nedeljo pojdite na izlet, mogoče k hiši. Sprehodita se z možem po objektu, pogovorita se, kako bi lahko delala naprej, da ti nebi več bila tako obremenjena….daj ženska, povej mu! Ne poskušaj biti super mama, ker on je že odporen na to tvoje trpljenje.

Ne pohajkovat, ne iskati prijateljic….vzpostavi spet odnos z možem…materialne zadeve, kakšni ste videti na ven…to pusti. Ne more biti vse idealno. Če ni denarja, se malo počaka…če ni časa, se drugače organizira…važno je, da sodelujete, ti, mož in potem še vajina otroka!

Ko greš na objekt-zakaj sama? Zakaj si tako trmasta? Povabi otroke, povabi moža, vprašaj ga za mnenje, prosi za pomoč! Ja….tudi reči je treba kdaj, da nas drugi razumejo. Če smo tiho in samo delamo-ne vedo, kako nam je.

Srečno!