Sem 33 letna mamica enega otroka. Od svojega 15 leta starosti sem ljubila enega fanta.Se pravi vseh 18 let. Ljubila sem ga iskreno, močno, mu bila ves čas zvesta.Posvečala sem se njemu, zase nisem naredila ničesar. Pri meni je imel veliko svobode pri preživljanju prostega časa, lahko je šel kadarkoli kamorkoli,…nikoli mu nisem nečesa branila, ker sem se bala, da bi ga tako lahko izgubila. Bil je moj prvi in edini in ko sva dobila otroka, ki sem si ga tako zelo želela-z njim-sem bila srečna do konca. Nisem se posvečala samo otroku ampak tudi njemu.Ga crkljala, spoštovala, ga ljubila, mu kuhala tiste jedi, ki vem, da jih ima rad,….skratka skrbela za otroka, njega,račune, gospodinjstvo,…vse. Tudi on mi je kdaj pomagal pri kakšnem opravilu,nikoli nisva imela nekih groznih težav, pač pa standardne občasne prepirčke, ki jih doživljajo vsi pari iz takih ali drugačnih razlogov. Še ko sva bila najstnika kot tudi kasneje je večkrat zahajal ven sam, zadnje čase pa je čedalje več odhajal od doma, na pijačo, pa gledat nogomet, pa,…Vedno sem ga imela za enkratnega, dobrega, poštenega, prijaznega,…vsaj tako je deloval.Zaupala sem mu ne samo 100% ampak 1000%, ker sem bila prepričana, da ima tudi on mene rad, kot imam jaz njega. In to mi je zagotavljal ves čas, tudi ko me je varal. Ja, varal me je 6 mesecev, s punco 15 let mlajšo od njega. S punco, ki je ravno izlezla iz pleničk, ko sva bila midva že par. S punco, ki ji ni niti malo mar, da trpi majhen otrok, ker se je njegov očka odselil, s punco, ki ji ni niti malo mar kaj drugi doživljamo. Moj sedaj-bivši partner, ki sem ga kovala v zvezde pa je porušil moj svet, svet, ki sem ga gradila vseh 18 let. Jaz prevare nisem mogla odpustiti, vem, da je ne bom mogla nikoli pozabiti. Se pa močno trudim, da bi živela naprej za mojega zlatega otroka in zase, ker si oba zasluživa lepo prihodnost. Nekako sem se poskušala prepričati, da je moj sedaj bivši partner tisti, ki je izgubil več, veliko. Da je on tisti, ki je čustveno nezrel, nedorasel,…in da sem jaz tista, ki lahko z dvignjeno glavo, ponosna nase, ker nisem v današnjem času hitrega tempa nikoli podlegla k temu, da bi ga prevarala.
Zakaj sem se sploh odločila tole napisati?
Zato, ker prosim vse, ki ste žal doživele/i podobno izkušnjo napišete kakšno besedo o tem, kako preboleti nekoga, ki si ga toliko let neizmerno ljubil? Kako živeti naprej? Kako se pripraviti do tega, da ne razmišljaš o njima? Kdaj mine bolečina? Kako preživljati konce tedna in praznike, ki so še posebej pusti brez ljubljenega ?Kdaj si se pripravljen ponovno neki osebi prepustiti, zaupati, ljubiti,…?
Skratka vsak nasvet je dobrodošel!
Hvala!

Bom jaz nekaj napisala, ker najbolj vem, kaj čutiš. Moj ima že dobra 4 leta drugo. Od njega je mlajša 20 let, od mene 25. V začetku je bila bolečina neizmerna (vem dobri 2 leti). Kot razberem iz tvojega pisma, sta vidva odnos že končala. Torej se je odselil. Toliko bolje. Moj živi pri meni normalno, kot da se ni nič zgodilo. Če sem slabe volje, celo vpraša, kaj mi je. Ne misli niti oditi, niti razrešiti nastalega problema. Torej se ne misli opredeliti niti zanjo, niti zame. Sedi enostavno na dveh stolih in pri vsem tem sploh ne misli, da dela kaj narobe. Bodi ponosna nase, da si odigrala vlogo teh 18 let tako čudovito in iskreno. Bila si mu zvesta in nudila vse, kar si je želel. Z dvignjeno glavo lahko greš naprej. Očitno te ni bil vreden. Bolj boleče bi bilo živeti z njim pod isto streho naprej. Bolje je, da je odšel. Razumem zelo dobro, da so ti vikendi in prazniki v pogubo. Toliko let, praktično od otroštva si živela en način življenja, tako da ti je sedaj sprememba tako tuja. Poišči nekaj, kar te veseli, pa si v vseh teh letih nisi vzela časa za to. Jaz sem se v tem času pričela učiti klavir. Ko napredujem, me to dviga. Rada hodim v naravo. Ukvarjaj se z otrokom. Pripoveduj mu o vsem mogočem lepem. Naj čuti, da ima ob sebi ljubečo mamo. Nikakor pa svojo nesrečo ne stresaj nanj. Pridejo namreč trenutki, ko ti je izredno hudo in potem je nehote otrok žrtev tvoje slabe volje. Tega ne smeš! Pridejo pa trenutki, ko boš čisto lahko preživela dan, ko ti niti ne bo tako hudo. To traja lahko dan ali dva, nato pa spet padeš tako nizko, da ne veš poti naprej. Vsaj pri meni je bilo tako in je občasno še vedno. To so zelo hude stvari. Če bi mi to pred leti nekdo rekel, ne bi verjela, dokler nisem občutila na lastni koži. Moški veliko varajo. Toda očitno tudi ženske ravno toliko. To so zelo hude stvari. Seveda pa je z upadanjem moralnih vrednot to logična posledica. Veš, božje zapovedi niso kar tako. Na koncu vidimo, da so edine zveličavne za naše življenje. Zelo te razumem in jaz, ki to doživljam vem, kakšno je tvoje trpljenje. Kaj pa je odgovoril na to svoje početje? Kakšen vzrok navaja? Mogoče mu je bila druga izziv, ker je od rane mladosti imel samo tebe? Ne vem, razmišljam. Ali sedaj živi z njo? Moj se ne upa, kakor izgleda. Poskušaj napraviti zase in za otroka kar najlepši vsakdan. Potrudi se, da boš vsak dan napravila nekaj, kar te bo razveselilo. Ali je ta človek vreden, da se tako sekiraš zaradi njega? Očitno je pokazal, da ni.
Vse lepo ti želim!

Najprej bi se ti zahvalila za vse vzpodbudne besede in razumevanje, kot tudi za odgovor.
Točno tako je, kot si napisala.En dan se zdi lažji, spet naslednji porazno žalosten. Niham.
Zanima te, kaj je navedel kot vzrok za svoje početje?
Pravi, da ne ve zakaj je to storil. Da se je preprosto zaljubil. Jaz pa sem mnenja, da lahko vsem čustvom dovoliš, da se razvijajo ali pa ne. Če bi mislil tudi na otroka in name, če bi me imel res brezpogojno rad, tega sigurno nebi storil. Zato sem se odločila, da ne bom več z njim. Več kot mesec dni je še živel z nama z otrokom, pa nama ni šlo. V nekem trenutku sem preprosto spoznala, da ne bom zmogla preko tega, da ne bom njemu nikoli več brezskrbno zaupala, da se bom ob vsakem poljubu spomnila nanjo,…kar bi bilo zame eno samo mučenje. Dogovorila sva se, da se bo odselil, vsaj zaenkrat, da bo sam in bo dobro o vsem premislil. Da bo pogledal globoko v svoje srce in ugotovil zakaj je do tega prišlo in kaj in kako naprej. Mogoče bi se potem celo znala ponovno pogovarjati in samo mogoče bi se ponovno našla kot par in ostala skupaj. Jaz sem mu seveda vse to verjela, pa sem se spet močno zmotila, saj je bil z njo že v tem mesecu skupnega življenja. Ko pa se je preselil, jo je takoj povabil naj se še ona preseli k njemu. Upata, da bosta neizmerno srečna, živita skupaj in uživata. Name je pozabil, name in na mojo dolgoletno predajanje, izkazovanje ljubezni. Moram priznati, da je dober z otrokom, ga redno obiskuje, plačuje preživnino, se z njim ukvarja,…mogoče celo več, kot se je kdajkoli prej.
Mene pa boli, boli, boli,…Kako bosta sedaj onadva lahko tako srečna ? Ali ne drži to, da svoje sreče ne moreš graditi na nesreči drugih?

Kakorkoli že, jaz zmorem ! Zmorem živeti naprej in se trudim za svojega otroka, ki je še majhen in niti vsega dobro ne razume, trudim se zase, ker hočem še živeti. Hočem še biti srečna, ker vem, da si to zaslužim. No, zaenkrat si to sicer bolj kot ne samo dopovedujem, upam pa, da se uresniči.
Pa srečno !

DR.Harville Hendrix>Najina ljubezen in isti avtor :Zdrav otrok in ljubezen staršev. To sta dve knjigi, ki pomirita dušo in razširita obzorje, res super.

Ne obtožuj punce, ker je najlažje neko mlado, nežno dušico, polno hormonov z medenim jezikom zmesti. On je tisti, ki je odločil. Si imela pa srečo, da je vsaj odkorakal. Nekateri ostajajo in doma trosijo negativno energijo, mislijo na drugo in sedijo na 2h stolih.

Še vedno lahko najdeš čudovitega človeka, vendar v nadaljevanju deluj kot samostojna, svobodna oseba, ki živi svoje življenje in ni nekomu mama, snažilka, kuharica, vzgojiteljica…temveč partnerka.

Srečno!

Ne vem točno, ali si ti pisala Kaji o bogu, vendar bi te vprašala, če si brala od Neale Donald Walsch:Kaj hoče bog in ostale njegove knjige, npr v knjigi Pogovori z bogom 3 piše o partnerstvu. Izjemno zanimivo. Sem vse prebrala, čeprav se raznih božjih tematik izogibam. Ta teorija je pa popolnoma drugačen pogled na naše odnose, ker nebi smeli biti tako boleči. Prav rada bi tvoje mnenje…lp

Prevarana, ne razumem te, kako lahko tako živiš? res si ne znam predstavljati. In kaj pravijo na takšno življenje vajini otroci – verjetno niso več zelo majhni? Pa ne mislim s tem vprašanjem nič hudega – če kaj spremljaš forume, veš, da sem bila ljubica poročenemu, ampak samo dokler sem verjela, da bo res spakiral od žene. Ko sem zvedela, da žena za vse skupaj ve, celo zelo dobro ve, in sem videla, da ne bo nič naredila, se mi je pa postavilo poprek – živeti z moškim, ki ne more obsedet na enem stolu, ampak se v nedogled preseda in še bi naprej tako???? In ko sem se prepričala, da žena ne bo naredila konca, sem ga jaz, čeprav on še vedno pomalem utruja. In gotovo bo še, dokler ne bo našel druge, ki bo pripravljena mu biti ljubica…Nikoli ne bom mogla verjeti, da obstajajo žene/ženske, ki so se pripravljene sprejeti (!!) in se podrediti večnemu varanju in živeti v takem odnosu. To se lahko zgodi, ne more pa trajati kar nekam leta dolgo, mogoče celo doživljenjsko?! Halo? kar mirno sprejemanje dejstva, da saj moj mož/partner “lepo” živi z mano, ampak hodi k drugi, ker pač je taka “božja volja”? Ma, daj no. To ni nobena “božja volja”, to je njegova volja, ti pa samo požiraš in čakaš- na kaj? da bo enkrat na stara leta ostal brez vsake, potem bo pa samo “tvoj”? kaj pa, če ti prej odide, boš tudi rekla, da je bila pač taka “božja volja”? NI! pa si preberi Sveto pismo z vseh koncev (jaz sem ga) – v tem kontekstu si tudi ti “grešnica”, ker ga podpiraš pri grešnih dejanjih-gotovo poznaš vse božje zapovedi in veš, pri kateri ga polno podpiraš…

Zivjo Janja!
Zakaj bi pa morala zena naredit konec? Konec koncev je moz tisti, ki se je zaljubil in bi lahko brez oklevanja odsel. Ker ljubezen se zgodi in po mojem prepricanju je nic ne ustavi. Zakaj je obstal on? Mirne vesti bi lahko odsel, uredil pravne zadeve in bi bila stvar koncana.
Se pa strinjam s tabo, da je tudi zena “gresnica”, ker mu to omogoca oziroma dopusca. Jaz sem tista zena, ki je odsla, zanimivo pa je da je moz stagniral in ni odsel k ljubici. Ima prosto pot, ker se zavedam, da ljubezni ni mogoce zatreti. Ampak ne. No, in tukaj se pojavi vprasanje, kaj je z njegovo ljubeznijo. Do ljubice, zene in predvsem do sebe. Ker ce bi bil iskren do sebe, bi naredil, kar je za njega prav. Tako pa ni iskren do nobene, se manj pa do sebe. Jaz sem ga ze prebolela, zelim mu sreco in mu jo privoscim. Ce je ni nasel z mano, naj jo poisce drugje.
Veliko casa je potrebnega, da prides do tega spoznanja. A ko si “ozdravljen”… Uh, zivljenje je lepo….

Lep dan

Vsaka ti čast Janja, da si končala zvezo s slabičem. Vsi, ki varajo, so slabiči. Pika.

ODGOVOR “TEORIJI “

Ne nisem jaz pisala Kaji o Bogu, tako, da niti ne vem o čem točno govoriš, si bom pa prebrala.
Kar pa se tiče obtoževanja pa jaz razmišljam takole:
Glavni in največji krivec vsega nastalega, je vsekakor moj bivši partner. On je tisti, ki je prevaral mene, tisti, ki me je prizadel, izdal, našedil veliko hudega tudi najinemu otroku. Ni pa tale njegova mlada ljubica nedolžna pri vsej zadevi. V našem primeru je tako, da je zelo dobro vedela, da je ta moški zaseden, da živi z mano in najinim otrokom. Pa je ni to niti najmanj motilo. Pred kakšnim mesecem mi je celo enkrat rekla, da se pa ona sedaj krasno počuti, da se ima čisto lepo in uživa. Ja kakšna oseba to je, da lahko takole reče? Prav dobrega srca sigurno ne. Očitno, pa ji je bilo in ji še vedno je vseeno, za vse naše težave.
Če bi to mlado dekle razmišljalo pametno, pozitivno, tega sigurno nebi naredilo. Če bi vse ženske tako razmišljale, kot jaz nebi nobena trpela, ker moški preprosto nebi imeli možnosti varati. Če so že moški ( nekateri ) tisti, ki doživljajo več pubertet, tisti, ki imajo dve glavi, pa enkrat delajo z eno drugič spet z drugo, pa če so že moški tisti, ki tako intenzivno doživljajo krizo srednjih let, naj bi bile ženske tiste, ki trezno in pametno razmišljamo. Jaz zase lahko mirno trdim, da zaradi mene ne bo trpela nobena družina! Pa naj se predme prikaže sam,……

ODGOVOR JANJI:

Očitno si bila preveč zaletava in nisi razmišljala v kaj se podajaš in kakšno trpljenje povzročaš, ko si se zapletla s poročenim moškim, kot si tudi preveč zaletava pri tem tvojem pismu.
Prevarana se je pač tako odločila iz svojih razlogov. Jaz sem uspela zbrati toliko moči, da sem mu rekla naj se odseli. Vem, da tako, kot živi prevarana, še vedno z njim, pa ne ve kaj počne in s kom, nebi zmogla. Vseeno pa mislim, da grešnica ni ona, prevarana, ona je samo prizadeta, razočarana, žalostna ženska, ki trenutno ne zna ven iz te situacije.Jaz sem imela k sreči ogromno podpore domačih, kot tudi nekaterih prijateljev in znancev. V tem obdobju sem spoznala, kdo je kdo in kakšni so ljudje v resnici. Moram priznati, da res drži pregovor, da prijatelje spoznaš v nesreči in da sem naredila kar selekcijo, kar se tega tiče.
Imela sem pa tudi srečo v nesreči, da je nekaj oseb okoli mene, ki so že doživele zelo podobno ali celo težjo preizkušnjo in so mi koristno stale ob strani in mi tudi veliko pomagale. Prevarana pa ima poleg vsega, najbrž še vedno zelo rada svojega moža ( niste samo ljubice tiste, ki kaj čutite ) in upa na lepšo prihodnost. Konec koncev, bo ona tista, ki se bo morala odločiti kako naprej. Želim ji vso srečo, pa lepo življenje med poštenimi ljudmi !

kar žalostna sem postala ob tvoji zgodbi, ampak veš kaj, njegova zdajšnja ljubezen je še sveža in se bo ohladila kot vsaka, potem bo šele vprašanje, potem bo šele začel tuhati kje je boljše, glede na to kar si napisala, si ženska katero bi uženil vsak. Tko, da se ti zna zgoditi, da bo pricvernal nazaj, takrat bo pa tvoja poteza in tvoje zadoščenje, ko ga boš poslala nazaj.
Naj ti še to povem, glede na vse napisano, čas celi rane in menim da ni nobenega strahu, da ne bi spoznala drugega boljšega partnerja.

srečno
lp

Da se pridružim še jaz.

Pred dvema dnevoma mi je partner po 12 letih razložil, da odhaja, ker ne more več živeti z nama. Stara sem 38 let, imava 8 letno hči, on je star 45 let. Ugotovil je, da ga družina utesnjuje, da ne more dihat, da ne more živet svobodno. Baje je šel domov k staršem, kar pa zelo dvomim.

Ker se ni želel pogovarjati z menoj (da je konec, da ne more več, da je prepozno – zakaj pa ni prej kaj rekel???) sem pač pristala, da gre. Zmenila sva se, da hčeri pove, da se bova ločila kot sta se ločila starša ene njene prijateljice. Ker me je nabolj prizadelo je to, da hčeri ni odkrito povedal (kar je povedal meni, da ga družina duši, da rabi svobodo, da ne more živeti z nama, da odhaja), pač pa je rekel, da se mami in oči včasih skregata in da oči začasno odhaja. Bila sem čisto šokirana, ko ji je tako rekel. Ko sem ga kasneje vprašala zakaj ji ni povedal po resnici, je rekel, da je to zanjo bolje in da jo bo počasi pripravil na to, da se bo oči odselil in da ji bo čez en mesec povedal da zares odhaja.

Imela svo za moje pojme čisto povprečno zvezo, on je bil cele dneve v službi, jaz sem skrbela za hišo in otroka (in se mu prilagajala). Občasno sva se skregala (največ zaradi motorja – ki si ga je kupil lani in se je pač v soboto usedel na motor in šel za cel dan). Sedaj pa mi očita, da ni bil svoboden, da sem pizdila če je šel raje z motorjem kot bil z nama ali šel na izlet z nama.

Tako, povedala sem svoje, sedaj mi je malo lažje, čeprav imam občasno pravi napad tesnobe in mi gre na jok.

Pa kot vidim, niti slučajno nisem edina, ki se ji je to zgodilo.

“ker moški preprosto ne bi imeli možnosti varati”
in ker tvoj mož ne bi imel možnosti varati, bi bili vi ena velika srečna, ljubezni in spoštovanja polna družina……. ja in potem svizec zavije čokolado……..
Žal je to samo pravljica, realnost je veliko drugačna. Varaš ne zato, ker “imaš priliko” ali “možnost”, ampak zato, ker si doma nesrečen, ker partner ne izpolnjuje tvojih pričakovanj, ker si nezadovoljen z življenjem in sam s seboj, ker si nezrela oseba…. in to je SAMO in IZKLJUČNO tvoja odločitev in tretja oseba s tem nima prav nobene veze. Vsak posameznik je odgovoren za svoje življenje in moralne vrednote. Je pa res, da je prelaganje odgovornosti na nekoga drugega (ali tretjega) slovenski nacionalni šport.
Samo moje razmišljanje in izkušnje, seveda – pa lepe praznike vsem, A.

Ma vesele bodite,da je šel,nič niste na izgubi ,samo na dobičku,kar se bo pokazalo,ko prebolite-garantirano.

Predrzna je ta mladenka. Samo v življenju se jim predrzno tudi vrne.Srečno.

EVA….

Najprej bi ti čestitala,da si zbrala moč in jo še vedno zberaš,da boš nekega dne vse premagala,takrat bo tudi tvoj sonček občutil srečo mamice.Verjamem ,da si sedaj v šoku in stiski,tako duševni kot najbrž fizični.Ljubila si ga-on te je prevaral.
Pusti dekle,verjemi,da ni nič krivo,saj je še dete.Sedaj ponosno se kaže z njemu,da je ona zmagovalka-ti poražanka.Dej to čez.Pusti naj mine čas,da ji pride v kosti v kaj se je spustila.Sj ,če nebi te z njo,prav gotovo bi bila slej ,ko prej pa kaka druga.A največkrat iščemo tretje osebe za krivce.Mar ni tako???V njemu je bila odločitev,da je tako storil.poišči si konjičke,razvedrila,družbo,hobije….veliko jih je,dokaži si,da si sposobna,samozavestna…
Njega pa pusti,ne spuščaj se v komunikacijo z njemu,če se ne tiče vajinega otroka.Ker vsaka njegova beseda se ti lahko ponavlja še v sanjah,tebi pa vse to škodi.
Verjemi,da stanje se lahko zaobrne in ga nekega dne ta deklica zapusti,tako,kot je on tebe,morda takrat vse to občuti,kot zanemarjen kužek in lezu za tabo…
Verjemi vase,da si čudovita,da si sedaj lahko še boljša oseba,sedaj si dokaži,vse pluse,ki jih premoreš…
Drži se in živi življenje…..

EVA kater konc živiš,podobno zgodbo ima moja znanka,včas je dobro srečati človeka s podobnimi izkušnjami-zaradi podpore,ki jih moramo kot jezusi na križu premagati.

srečno

Tebi AsTra

Nikoli nisem rekla, da moj mož ni kriv. On JE kriv, pa še kako. Zavedam se dobro, da je on tisti, ki je prizadel mene in najinega otroka, da je on tisti, ki je mene varal, mi lagal. Rekla sem samo, da bi se ta punca, ki je dobro vedela, da on ima družino umaknila stran. Tudi jaz sem imela prilike, verjemi, pa tega nisem nikoli storila. Če pa se je okoli mene smukal zaseden moški, pa je dobil še posebno porcijo jezične juhe. Stvar je tudi v tem, da zdaj on meni govori, kako nje to, kar se je zgodilo popolnoma nič ne skrbi, je ne zanima in da se ona počuti zelo dobro. Enkrat se je zgodilo, da smo se vsi trije srečali, pa mi je to prav zadovoljna rekla. Bila je celo tako prijazna, da me je med varanjem, ko jaz tega še nisem vedela, obiskala v moji službi, kot stranka. Ko pa sem jo prvič videla, mi je vklopilo, da je prišla pogledat konkurenco. Vrhunec vsega tega pa je ta, da je hodila pred naš dom in čakala v avtu, da sem jaz odpravila otroka v vrtec, in se odpeljala v vrtec, ona pa je hitro pozvonila na naša vrata. V naš dom je hodila, verjemi, da ne s pištolo prislonjeno na sence, ampak samo po svoji volji. A je to dobra, polna morale oseba, ali je pokvarjena v dno duše? Zaljubljena? Mogoče tudi, ampak tudi jaz sem bila, pa lahko da bom še kdaj, sem pa prepričana, da tega nebi nikoli naredila. Namreč se zapletla s poročenim ali kakorkoli vezanim moškim in celo hodila v dom te uboge nič hudega sluteče ženske.
Kar pa se tiče najinega odnosa, pa moram povedat še enkrat. Nisva imela težav, vsaj jaz jih nisem zasledila, vedno sva se o vsem dogovorila, le da sem načeloma res popuščala jaz. Nisva se kregala, samo kakšen običajen prepirček sem in tja. Ko smo šli kam skupaj, sva se še vedno, kot ponavadi držala za roke in se tudi občasno poljubila. To sva vedno počela. Ko sva ponoči spala, sva spala objeta, kot ponavadi.Res pa je, da sem začela opažati nekaj sprememb v njegovih pogovorih, da je več začel hodit ven, včasih ga ni bila doma tudi po 3-5 x na teden zvečer. Včasih je prišel po 22 uri, pa ob 3 zjutraj,… Meni to ni bilo prav in je obljubljal, da ne bo več, pa je še, …Mi je govoril šesti čut, pa sem ga zanemarila, ker mi je, ko sem mu rekla, da se mi dozdeva, da se je malo spremenil, pogledal globoko v oči, me objel in povedal, kako sem ja za njega edina, kako me ima neizmerno rad in kako on mene nebi nikoli prevaral, ker on brez mene ne more živeti, tako zelo me ima rad. Ni pokazal, da je nesrečen, da nisem izpolnila njegovi pričakovanj,…tudi posteljnih radosti mu pri meni ni manjkalo, verjemi, tako, da res ne morem dojet, zakaj?!

In ne prelagam odgovornosti na nikogar, vsak bo nosil svojo. Vem pa, da so boljši načini od varanja partnerja: to je da poskušaš izboljšati odnos ali tisto pač, kar te moti, se pogovoriš, poskušaš najti skupni jezik, …karkoli ga je že motilo pri meni, tega ni niti poskušal rešiti. Pošteno bi bilo, da bi mi rekel, da se v najini zvezi ne počuti dobro, ali pa da se je zaljubil v drugo in prekinil z menoj, ne pa da me je varal. V tem primeru, mene nebi tako bolelo, pa tudi oseba, s katero bi si on ustvaril novo življenje tako nebi bila trn v peti, …vse bi bilo lahko drugače.
Se mogoče motim ?

Pozdravljena!

Se strinjam s tem, kar si napisala, da bi bilo pošteno, da naredi. Pa vendar ni, ker mu vse skupaj ni toliko pomenilo, kot si ti mislila, da mu.Njemu je bil prvotni cilj to, da je čimveč z njo, ne pa da se ukvarja s tabo in ti razlaga kaj ga moti, kaj bi bilo potrebno izboljšat itd, ker je žal pač večini moškim to odveč. Najlažje je it po liniji najmanjšega odpora in se ne ozirat na čustva drugih, samo da je meni lepo. Verjamem, da težko bereš kar pišem, pa vendar takšna so dejstva, ki sem jih žal izkusila tudi na lastni koži. Jaz sem pač mnenja, če ti nekdo količkaj pomeni..še posebej če je posredi otrok, ti ne more nekdo kar tako glave zmešat in te potegnit v varanje. Mogoče narobe razmišljam, ampak tako je. In najbolj žalostno na koncu je to, da odidejo vstran in se jim ne zdi vredno zapravljat časa da bi karkoli razlagali, da se še ja ženska počuti dodatno bedno in razočarano. Tudi moj zadnji primer je podoben tvojemu, le da ni bilo otrok in tudi odnos ni trajal tako dolgo kot pri tebi, zato sem napisala tako kot sem.
Možno je tudi, da ga je sedaj prijelo, da se mora razletat, če si bila ti mogoče njegova prva, pa vendar, da nekoga na vrat na nos pustiš ni opravičila, kajti vsak si zasluži pojasnilo. Le da večina nima jajc, da bi to naredila, ker nimajo toliko spoštovanja ne do sebe ne do drugih.Oprosti izrazu.

lp, mikimiska

Astra, zakaj se pa ne loči, če je tako nesrečen? A mora lagati, da pride do svoje sreče? Danes ni treba. Ni več srednji vek. Vara se ne, ker se ne laže. Laž pa je gotovo, ker ima korist od varanja, ne laže čisto neškodljivo ampak z namenom (osamljenost, videz, bajta, otroci, hotelske in seksualne usluge žene), zaradi tega, ker je egoist. Žena bi si že zdavnaj lahko iskala vsojo srečo drugje, če bi prevarant povedal, da ne ljubi. Sodim po sebi.

Še to. Punce niso nič krive, pravite nekatere. Če niso, bodo pač živele z mirno vestjo, neproblematično življenje. Pol pa svizec zavije čokolado. Živele bodo z nekom, z njim imele otroke,…..ki bo z njimi enako ravnal kot z ženo, ki jih bo enako dolgo ljubil, ki bo ponavljal vse, kar je delal v zakonu, dokler ne bo spet krize v zakonu in bo varal in odšel k drugi in tretji. Ljudje se ne spreminjamo. Če niso nič krive, zakaj so potem kaznovane?

Čestitam, da si se odločila končati odnos, v katerem si bila ranjena! Tudi jaz sem doživela podobno in tudi jaz sem zdaj sama z otrokom. Po enem letu lahko rečem le: zelo sem zadovoljna, ker se je odnos zaključil! Oči mi je odprla predvsem knjiga: Razveda – začetek novega življenja, avtorice Debbie Ford. Ključnega pomena je, da živiš naprej, spoznavaš nove ljudi , predvsem pa delaš na sebi.. Če si katoličanka je ogromno predavanj, srečanj v njihovem okviru, ki so tudi cenovno ugodna npr. ta teden so duhovne vaje za razvezane. Pa tudi drugje se dogaja marsikaj … Čudi me le, da se ni ustanovljeno kakšno društvo, kjer bi se lahko srečevali razvezani. Ali pa je – pa jaz ne vem …