Najdi forum

Jaz sem samo en bk, ki z razmišljanjem ni nikakor na vi, sploh pa ne na ti /skorajda bi si upal posumiti, ali sem mogoče prepričan celo, da je za neskromen razvoj te moje nesposobnosti kriv omamen vonj bele ivanjščice, ki se bohoti na gladkem cvetličnem vzorcu nečesa, kar je bila nekoč baje siva razbrazdana gmota pod lobanjskim svodom/, zato si niti ne drznem poskusiti razmišljati o iskanju univerzalnega recepta za uspešnost nekaj tako vsakdanjega, čudovitega, skrivnostnega, raznolikega, lepega in srce parajočega od bolečine, veličastnega, nizkotnega, božjega in podlega, kot je lahko partnerski odnos. Iskanju enovitega odgovora na vprašanje o smislu življenja bi šlo kaj lahko ob bok.
A če bi si dovolil prepustiti se iluziji, da nekoč morda razmišljanje ne bo bolelo, bi danes poskusil razmišljati približno takole, v nekem drugem trenutku morda drugače.
Lahko si predstavljam, koliko dejavnikov bi moral upoštevati, če bi nekoč rezimiral svojo pot, ki se ji reče življenje, v kratko ugotovitev, da je bilo lepo, ali da ni bilo, da je bilo še kar, ali kaj drugega. V partnerski odnos pa sta vpleteni življenjij dveh bitij z vso enkratnostjo in raznolikostjo socialnih, psiholoških, telesnih, duhovnih in ostalih momentov posameznika, ki se poleg tega še neprestano spreminjajo. Izpeljati iz te kopice spremenljivk in neznank enovito in splošno veljavno formulo za uspešno partnersko zvezo je najbrž nemogoče. A zvez je veliko in dokaj njih tudi uspešnih, torej je vredno poskusiti vsaj, a ne.
.
.
.
Ne gre. Evo, ni recepta, razen hudega glavobola po polurnem silnem iskanju vsaj temeljnih sestavin. Bom poskusil najti recept vsaj zase /hehe, ob predpostavki, da domnevam, da svojo ženo in njene želje, pričakovanja, hrepenenja, misli, strahove, njeno preteklost, njeno srce, njeno dušo…in tako dalje…poznam že več kot šestindvajset let. Sebe pa še bistveno dalj. Kaj res?/ Enostavno.
.
.
Ma ni tako silno enostavno sploh.
/Če sem iskren, sem za teh par vrstic spodaj porabil približno…eee…hja, kar dobrih trideset let. Dolgo ali kratko?. Če je kratko, si čestitam, če je dolgo, si oproščam, saj sem samo en bk, pa še z razmišljanjem nisem na vi, sploh pa ne na ti/.
Recept je pa sledeč:
– nikoli dovolj ljubezni,
– v zvezi sva dva…jaz in moja žena,
– ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo,
– ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli ravnati z njo,
– odgovornost,
– komunikacija.
Vse sestavine dobro premešaš, prepleteš, pregneteš in jih z veliko žlico zajemaš štiriindvajset ur na dan, vsak dan.
Kako preprosto…se sliši.
Da pogledam malce v drobovje sestavin.

Nikoli dovolj ljubezni
Kaj je ljubezen? Je to kemija, ko te zadane kot strela z jasnega, ko ne moreš spati, ko gledaš svet skozi rožnata očala, ko si eno z njo, ko pamet odpove, ko hrepeniš po njej petindvajset ur na dan? Je ljubezen, ko pomisliš, da bi bil lahko sam, a si raje z njo? Je ljubezen, ko občutiš njeno zgubano, s starostnimi pegami posuto kožo dlani na svojem licu kot dotik svile? Je ljubezen, ko te njena bolečina boli, njen smeh osrečuje? Je ljubezen, ko pogled boža, ko molk poje? Je ljubezen, da sem raje z njo kot s kom drugim? Je…vse to… in še tisoč drugih stvari…v različnih pojavnih oblikah v različnem času, bolj ali manj inzenzivna, vedno potrebna nege in nikoli, nikoli samoumevna.

V zvezi sva dva…jaz in moja žena
Nisva eno. Jaz sem jaz, ona je ona, med nama so pa niti, ki naju povezujejo. To je najina zveza. Je to samoumevno? Naj bi bilo, a se spomnim tiste enosti v fazi goreče zaljubljenosti, pa silnih poskusov, da bi jo spremenil, oblikoval po svojih pričakovanjih /ko sem začel odkrivati, da vseh njenih lastnosti pa le ne ljubim/, pa poudarkov na moja /kot da je moja lastnina, ne partner/. Sprejeti partnerja takega kot je, je tako zelo enostavno reči, pa toliko težje storiti. In sebe, sebe še težje. Sprejeti sebe takega kot si, ne pomeni, da si rečeš “jebiga, tak sem”, ampak, da odvržeš maske, tančice ki te prekrivajo, neguješ, kar je dobrega v tebi in odpravljaš, kar ni.

Ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo,
ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli ravnati z njo.
Tu ni kaj dosti za filozofirat. Že Gandhi je rekel, da delaj drugim, kar bi rad, da drugi delajo tebi. Želim, da mi žena izkazuje ljubezen, mi pokaže, da sem dragocen, enkraten, popoln, lep…pa tko a ne da ja. Želim, da je iskrena, zvesta, da me razume, spoštuje, hrepeni po meni, je nežna, čuteča…pa tko a ne da ja. Torej? Vsaj to, kar pričakujem od nje, ji moram nuditi in ji nikakor povzročati bolečin, ki si jih sam ne želim.

Odgovornost
Za svoje življenje sem odgovoren sam. U, tole je tako široko področje. Najprej je potrebno počistiti pred svojim pragom je rek, ki drži še kako. Ko pa tako paše, da so vsega krivi drugi, sploh pa partner a ne. In se je tako težko zazreti sam vase, pa spremeniti sebe, počistiti s svojo preteklostjo, z ranami in praskami iz svojega otroštva, ki so v večini vir mojega delovanja, pa naj bo, kakršno že je. Koliko lažje si je reči, če bi se partner spremenil, potem bi bilo vse super ali vsaj znosno in namesto, da bi se lotil reševanja problemov pri sebi, spreminjanja sebe, poskušam spreminjati njega, ali pa bežim od problemov kamorkoli…v delo, v molk, v prepir, v varanje, v otopelost, v novo zvezo, v depresijo…v samomor ali umor celo. Ma, tudi ločitev si je potrebno zaslužiti, sicer je to spet samo beg. Moja odgovornost je tudi, da odidem iz zveze, če ni več ljubezni, če sem poskusil vse, da bi jo obudil. Če so otroci v zvezi, je odgovornost še toliko večja. Ne se slepit, da otroci ne občutijo hladu in nesoglasij. So kot občutljiva seizmografska igla, ki začuti potres mnogo prej kot mi. Ker so le otroci, si nažalost večinoma pripisujejo krivdo za težave in jim naše vztrajanje v zvezi, kjer vlada hlad, prepir, pretep, vpitje, alkoholna omama, psihični teror…povzroča mnogo večjo škodo, kot pa razveza.

Komunikacija
Brez komunikacije ni zveze…slej ko prej umre. No to je malce lažja sestavina zveze, ker se jo je dokaj enostavno možno naučiti. In kakšna naj bi bila? Kot prvo, prepir ni pogovor, v prepiru izgubita oba. Prednosti pravilne komunikacije se pokažejo predvsem, ko sem v stiski in ko nisem. Ženi povem svoje občutke, brez očitkov. Ker ona komunikacijo kar dobro obvlada, me posluša do konca, ne da bi se že med mojim govorjenjem pripravila na napad ali obrambo, se vživi v moje občutke, kolikor pač zmore in si prizna, da so to pač moji občutki, do katerih imam pravico. Potem je ona na vrsti, če je potrebno. Pomembno je, da si poveva čimprej, če pride do konflikta, da se ta s pometanjem pod preprogo, ali z molkom, ali z begom, ne razbohoti in ne pridobi na teži.

Partnerska zveza naj bi ne bila boj, marveč skupna pot. Z roko v roki.

Tako. Zelo na kratko bi bilo to to. Če bi znal razmišljati seveda.

en bk

Vsako razmišljanje je dobro, zatop še nisi bk, če kdaj narobe razmišljaš, kajti bolje je razmišljati in se motiti, kot nič razmišljati.

je pa res, da je resnico in smisel tega sveta napisati v nekaj kratkih vrsticah. Tudi vsa resnica je zapisana na smaragdni paličici, samo z nekaj stavki. Ampak zakaj potem vse to pisanje in razmišljanje.

Zato, da bi lahko razumeli tistih nekaj vrstic.
Zadeva je preveč preprosta, zato so si jo morali ljudje malo zakomplicirati, da bi izgledali pametni in so pisali študije in analize resnice. ker so toliko razpredali in študirali in modrovali, so jih imeli ljudje za nadpametne in to, da so jih častili jim je godilo in so še bolj razpredali in bolj ko so razpredali in študirali bolj so se oddaljevali od resnice in smisla življenja.

Smisel in resnica pa sta v bistvu zelo preprosta.

Ali si danes zjutraj opazil meglico po dolini, ali si oapzil kako je travica čez noč zrastla ko si spal, si opazil, kako so ljudje hiteli v službe in nihče ni nikogar želel spustiti v vrsto in so drug drugemu žugali in trobili. Si morda opazil, kako so ptice zajemale jutranjo termiko in kako so se drevesa pozibavala v vetru, si morda opazil da je danes ponoči deževnik naredil kar dolgo pot in obdelal kar enkaj zemlje???

Če si opazil samo eno teh znamenj, ki se dogajajo vsak dan, vsako uro, vsako minuto in vsak ternutek, potem si na pravi poti, da najdeš vso modrost na tem svetu.
In seveda si eden redkih, ki je na pravi poti. resnica je enostavna, in najlažje jo skriješ tako, če jo poveš naravnost.

Če je vse napisano z isto roko, potem se nam ni potrebno bati, ker je tako zmenjeno , ampak še vedno pa imamo možnost, da začnemo delati na sedanjosti, kajti le tako se lahko spremeni prihodnost.

Vsak pa je sam sebi gospodar in tako kot si rekel, živimo zase, ostalo pa so samo prepletanje z niti drugih. vendar če živimo vsojo pot, svojo legendo, potem ima vsak človek, ki ga srečamo svoj namen na naši poti in vsak dogodek nam nekaj želi povedati.

Tisti, ki pa nas varuje je srce, če ga znamo poslušati nas bo peljalo po pravi poti. Marsikdaj njegove poteze ne bomo razumeli, ampak trudi se kolikor se le da, zato je ptoebno velikokrat prisluhniti njemu in mu pustiti, da nas vodi, tako nam bo tudi na vsezgodaj zjutraj reklo:

Poglej kako lepa meglica in vprašalo preden se vsedemo v avto. Si videl kako je travica zrastla?

Primož

************************************************************************************* www.mgc-bistrica.si Nihče ni tako bogat, da ne bi koga potreboval in nihče tako reven, da ne bi bil nekomu potreben. [url]https://www.facebook.com/med.over.net[/url]

Pa se ti je recept kdaj ponesrečil ?

nova
Uredništvo priporoča

Vse preprosto, vse izvedljivo…..samo kaj, ko se tega zavemo najvčkrat takrat, ko je prepozno…..namreč prepozno začnemo razmišljati…..da je partnerska zveza skupan pot, z roko v roki, z dvema različnima osebnostima, ki navsezadnje res želita enako….zato velja zapomniti, da daj in pokaži partnerju to, kar želiš da bi dal in pokazal on tebi…..

Lep pozdrav, Primož

Že davno tega ali pa včeraj mogoče, vsekakor pa v sivi preteklosti nekoč, mi je Konfuzij, moj prijatelj navrgel tako mimogrede:
“Bk, ko se ti bo najbolj mudilo, se ustavi, sicer boš zamudil.”
Seveda se mi ni niti sanjalo, kaj mi je želel povedati, dokler nisem nekega aprilskega jutra, skrajno na tesnem s časom, hitel preko kokrškega mostu v službo. Iz kanjona Kokre me je pozdravil koncert ptičjega petja, ki je donel mogočneje in bolj ubrano kot Pink Floydi in simfoniki skupaj. Ustavil sem se in poslušal to odo življenju ene pet minut zagotovo. Sem zamudil v službo, sem pa ujel trenutek večnosti in…hja…si osmislil dan in se zavedel pomena njegovih besed.
Jaz osebno verjamem, da je vse napisano z isto roko, in da se mi ni potrebno bati, a če bi to sprejemal na način, češ da so avtorjeve misli meni nedoumljive, da je njegovo delovanje izven mojega dojemanja, in da tako kot je pač je, bi bil to spet samo beg, beg od odgovornosti a ne. Moja odgovornost in naloga je, da preizkušnje, ki mi jih je, ali mi jih namenja, dojamem kot popravni izpit, ki ga moram slej ko prej opraviti ali pa kot trenutno nalogo, ki jo moram rešiti, sicer se mi bo ponavljala…

Nice, lep pozdrav

Da sem prišel do tega recepta, se je dogajalo marsikaj. Hehe, seveda še nisem prišel do točke /ali bom kdaj?/, ko bi lahko zaključil z “in tako sta živela srečno do konca svojih dni”. Zagotovo da pridejo dnevi, ko sem slabe volje in jo krivim za svoje tegobe, jo užalim, se kujam, se prepiram z njo, sem jezen, zloben, krivičen, maščevalen, se smilim sam sebi… Saj sem samo človek /evo, a ni lep stavek za pomiritev svoje vesti, za opravičilo sebi, kadar nimam volje, kadar storim kaj, česar ne bi smel, pa si nočem priznati/. Vendar, Nice, obstaja ena bistvena razlika. Tega se zavedam, in ker se zavedam, se trudim, da se to dogaja čimmanjkrat in če se že, se zmorem tudi opravičiti, dojeti in popraviti. Zavedanje je pomembno.

Če si bk, si samo po horoskopu, v resnici pa človek z velikim srcem in empatijo.

Berem in vidim, kako nič od tega nimam, pa sem si tako želela imet, ker so moja čustva mrtva, srce otopelo do smrtne bolečine. Vem, da se ne morem spremeniti, ker nič ne morem spremeniti. Če pa bi, bi bilo ranjeno preveč ljudi.

Ostane agonija, boj, ena velika praznina, brzplodno samospraševanje, živim za moje sončke…..

en_bk, nekaj bi te vprašala…. na vajini skupni poti z roko v roki….. a se je zgodilo kdaj kaj hudega….. npr varanje, žalitev, laž ali kaj podobnega…

Kakšna je tvoja teorija kako skozi razmajana tla, odet v nezaupanje…….
Počni partnerju kar želiš da bo on počel tebi, kako narediti črto čez preteklost in z roko v roki naprej, ker saj smo samo ljudje (in lahko grešimo)???? Kje najti upanje v harmonijo življenja, odgovor na vprašanje če je še vredno???????

Si šel kdaj tudi skozi kaj stresnega z partnerico?????? Kako ostati pri načelu nikoli dovolj ljubezni????? Razumeti drugačnost????? ….ko je porušen tvoj svet??????

Če ni skrivnost, kdaj približno si prišel do tega, si si pomagal z regresijo? Samo brez sodelovanja ljube si osebe lahko človek le tuli v luno. In kaj bi storil, če nebi bilo sodelovanja, ostalo bi pa kup obveznosti?
Osebno sem prepričana, da je vsak v sebi tako lep, kot ti, samo ni priložnosti to deliti, če ne najdeš nekoga, ki bi videl tudi tisto, česar se ne vidi. In če ni skrivnost št.2, ali si jih dobil po duši, da si spregledal? Pa če bi se samo eden zavedal, kakšen odgovor imaš na to?

Ne bom več težila, ampak je praznik ta tvoj post.

Pozdravljena Ta ona in Nice in 1402

Hm. Bom poskušal opisat svoje preizkušnje, izkušnje in iz njih izhajajoče moje mnenje ali več njih.
Vem da obstajajo ljudje, ki jim ni potrebno broditi po blatu ničevosti, človeške bede, bolečih preizkušenj…da bi stopili na pot spoznanj. Jim je nekako dano. Jaz jim pravim stare duše. Poznam eno, ki kljub svoji rosni mladosti in brez izkušenj, poseduje toliko življenske modrosti, kolikor je večina ne doseže nikoli. A taki so redki. Omenjam jih le zato, ker verjamem, da trpljenje ni nujno, da bi se premaknil.

Hehe, jaz seveda nisem eden od izbranih. Sem samo en bk. Zato sem moral doseči dno, da sem se začel vzpenjati. Kaj je dno?. Nekateri ga dosežejo kmalu, nekateri nikoli. Nekaterim je to kriv prst, nekaterim pa niti večletno fizično in psihično maltretiranje ni dovolj. Dno je, ko si rečeš, da je dovolj, da se tako pa ne greš več.
Ta ona, vse to, kar si napisala, je bilo in vsa bolečina in razočaranje in nezaupanje in prizadetost. Nekje sem prebral, da je čas zdravnik. Čas sam po sebi ne zdravi ničesar, le to, kar v tem času storiš sam s seboj, je zdravilo. Potrebuješ čas za izjokat bolečino, za izrazit jezo in prizadetost, čas za pobitost, za samopomilovanje, za pomiritev. In čas za delo, za delo na sebi, ki je trdo in dolgotrajno, pravzaprav stalno.

Jaz imam srečo. Imam ženo, ki je kot vlečni konj, za kar sem ji danes iz srca hvaležen. Če ne bi bilo nje, bi bil danes čisto mogoče en zagrenjen, propadel tip, utopljen v samopomilovanje, jezen na ves ženski in moški svet, prepričan, da so vsi drugi krivi za mojo nesrečo, le jaz ne. Ona je bila ta, ki je vlekla sebe in porivala mene ven iz blata. No ja, je pa res, da sem bil tudi sam pripravljen storiti karkoli, da se potegnem iz brezna. Ja…eee…in potem se je začelo a ne. Žena je prinašala knjige in sem jih bral tudi jaz, iskala je strokovnjake in sem šel k njim tudi jaz, zvedela je za partnerske delavnice in sem se jih udeležil tudi jaz…pa tko. In se je dogajala prenova, enkrat hitreje, drugič ne. In sva že obupavala, pa spet poskušala, pa tko. Počasi, počasi sva se spreminjala oba /jaz malce počasneje/, se zavedala svojih napak, sprejemala odgovornost, gradila zaupanje, oživljala ljubezen, se učila pogovarjat, se učila sprejemat drug drugega, se trudila z odpuščanjem drug drugemu in sebi predvsem. To je to. Nobenih čarobnih, takojšen uspeh zagotavljajočih metod, nič revolucionarnega, nič spektakularnega. Samo trdo delo. No ja, razen nečesa. Našla sva vero. Pa ne v cerkvi, v sebi. A to je najina čisto intimna zadeva. Verjameva v Njegovo pomoč, če in ko jo potrebujeva /preverjeno deluje/.
Evo, lahko rečem za oba, da sva postala drugačna človeka in skoraj bi si že upal reči, da sem hvaležen za te trde preizkušnje, ker bi bil brez njih še vedno isti bk, kot sem bil.

Nice, za graditev odnosa je potrebno delo obeh, odgovornost obeh. Nikoli ni samo en kriv ali odgovoren za razmere v odnosu /dobre ali slabe/. Če se trudi le eden, odnosa ne more rešiti, lahko se le vda in podredi drugemu ali otopi, če v tem odnosu ostane. Se pa v vsakem primeru splača delati na sebi iz raznoraznih razlogov. Zaveš se lastne vrednosti, enkratnosti; zaveš se, da si sam odgovoren za svoje počutje, postopke, življenje; zaveš se, da lahko spreminjaš samo sebe in ko spreminjaš sebe, spreminjaš s tem vse okrog sebe… in tako naprej in nazaj. In lahko odideš iz odnosa, ko si se naučila, česar si se morala, kar ti je bilo namenjeno.

1402, zame želeti in hoteti ni isto. Ko si nekaj želim, si mislim, da bi bilo fino, če bi to imel, če pa nekaj hočem, potem storim vse, da bi to dobil. Tudi besedi “ne morem” se izogibam, če se le da, ker mi pomeni vdajo, beg od naporov, ki bi jih moral vložiti, beg od odgovornosti, poraz že pred začetkom. Ravno zaradi odgovornosti do sebe in tvojih sončkov si dolžna iti dalje, iskati rešitve, odgovore, pomoč in zbrisat besede “ne morem”. Seveda je to le moje mnenje.

en bk

New Report

Close