Najdi forum

Verni – neverni in vzgoja otrok

S fantom živiva že eno leto skupaj in začenjava razmišljat o poroki in družini. Pogovarjala sva se o večjih stvareh, kje bi si usvarila dom, koliko otrok si želiva ipd. in v vseh se vglavnem strinjava. Nikakor pa ne najdeva skupnega jezika pri verski vzgoji otrok. On je namreč prepričan ateist, jaz pa sem bila od otroštva versko vzgojena.

On pravi, da njegovi otroci ne bodo nikoli hodili k verouku, da naj se o veri odločijo sami, ko bodo polnoletni. Jaz pa se nikakor ne morem navaditi na misel, da jim ne bi nudila nečesa, v kar sama verjamem in za kar menim, da lahko otrokom samo koristi.

Kaj naj naredim (-va)? Ali menite, da je razhajanje pri tako pomembni odločitvi, kot je verska vzgoja otrok, zadosten razlog, da se ne poročiva oz. da se razideva? Ali ima kdo od vas morda podobne izkušnje – kako ste jih reševali, kje je prišlo do zapletov?

Tukaj pa jaz ne smem povedati vojega mnenja, ker v tej temi vedno pride do trenja. Lahko pa namignem za vse ostale, naj ne govorijo kaj morajo drugi početi, ampak kako so sami to izkusili. Se pravi ne svoje mnenje, apak tisto kar so naredili.

Primož

************************************************************************************* www.mgc-bistrica.si Nihče ni tako bogat, da ne bi koga potreboval in nihče tako reven, da ne bi bil nekomu potreben. [url]https://www.facebook.com/med.over.net[/url]

On pravi, da njegovi otroci ne bodo nikoli hodili k verouku, da naj se o veri odločijo sami, ko bodo polnoletni. Jaz pa se nikakor ne morem navaditi na misel, da jim ne bi nudila nečesa, v kar sama verjamem in za kar menim, da lahko otrokom samo koristi.

S tem njegovim stavkom se popolnoma strinjam. Otrok naj se sam odloči. Kdo si ti, da mu narekuješ svojo vero? Midva sva imela isto situacijo. Le da jaz niti pod razno nisem težila s tem. Nimam pravice. Kaj pa če bo hotel biti budist, musliman… Kdo pravi, da je tvoja vera prava zanj? Imava sina, ki ni krščen. Lahko pa se bo krstil, če se bo sam hotel.

Ne, mislim, da se da s kompromisi vse razrešit. Ni se zaradi tega treba raziti.

nova
Uredništvo priporoča

Jaz in moja bivša partnerka, s katero imam dva otroka sva tudi prepričana ateista. Ona je sicer v mladosti hodila v cerkev, jaz pa sem že od nekdaj “komunistično dete”. Že ko so bili otroci na poti in tudi kasneje, ni bilo nobenega dvoma. Niso krščeni, ne hodijo v cerkev in k verouku in naj imajo možnost, ko odrastejo sami izbrat ali pa si postavit svojo vero. Vendar pa gremo za novo leto vedno pogledat jaslice in se tudi pogovarjamo, kdo so tiste figure. Pogovarjamo se, kaj so župniki, nune. Ustavimo se na Tromostovju, ko tam brenkajo pripadniki Hare Krišne, pogovarjamo se z lepo oblečenimi gospodiči z priponkami iz Amerike… In otroke zanima vse to, zdi se jim zanimivo, ne razumejo pa kaj je to in zakaj bi bila dobra vera. Vse te religije v osnovi učijo ljubezen, strpnost,… Kar se mi zdi sporno je to, da pa nekatere (predvsem katoliška) želijo človeka instutucionalizirati, ga ukalupiti, ga prestrašiti pred drugimi (kako otroku pojasniti, da je bil spočet v grehu).
Vprašati se je tudi, koliko so želje, da se otrok krsti, gre k verouku… zares želje samih staršev ampak zares projekcija želja starih staršev, tet, stricev, okolice ? Ja, zna biti problem, sam absolutno zagovarjam pravico do izbire.

Jaz sem po prepricanju bolj podobna tvojemu mozu…vajin zakon je
pa odvisen od tega, koliko sta pripravljena na kompromise.
Recimo…naj hodi k verouku, krsti se lahko pa kasneje, po svoji zelji (ce ti
seveda ne pomeni vec paradiranje pred znanci pri obhajilu in birmi)…
Ali pa ga krsti, k verouku naj pa ne hodi, ti mu o bogu lahko poves toliko kot
katehet…
Vsak malo popustita …ce tega nista sposobna, ne bo slo.

Ker…kolikor poznam situacijo, se verskim obredom pri nas podrejamo zaradi
pritiska javnosti in ne zaradi samega sebe in svoje vere.
V bistvu premisli, cesa se bojis…ali tega, da otrok ne bo veroval v boga…
…ali pa tega, kaj ti bo rekel zupnik pri spovedi in kaj bodo obirale sosede….

Draga Verjetnost…

kot bi brala svojo zgodbo izpred nekaj let. Tudi meni se je zdelo nevrjetno, da ne bi šli vsaj vsako drugo nedeljo skupaj z družino k maši, da ne bi postavljali jaslic, obhajali cerkvenih praznikov, … Moj fant, sedanji mož, je imel vseskozi odklonilen odnos do vsega, kar je dišalo po (C)cerkvi. Nato pa je naenkrat “popustil” in bila sem prepričana, da bova z ljubezinjo in kompromisi premostila to “oviro”. Pa ni bilo tako. Čeprav sem bila zelo popustljiva in ga prosila le, da bi vsaj za velike praznike prestopil cerkveni prag, da bi šel z otroki na ogled jaslic, ipd., nam ni ustregel. To zelo ruši zakonsko in družinsko srečo. Že, že: ljubezen vse premaga – toda vsakodnevni prepirčki so kot drobne iskre, ki prerastejo v velik plamen. Nočem podrobno opisovati, kako hudo mi je, ko opazujem mlade družine, ki se skupaj udeležujejo obredov…jaz pa sama. Skratka, če bi šla še enkrat po isti poti, bi se odločila drugače in si zagotovo poiskala vsaj tradicionalno vernega partnerja. Tako mi ne bi bilo treba na skrivaj, z izgovorom, da grem v trgovino, hoditi k maši.
Pa ne me zdaj napasti, da ga ne ljubim. Takšne izkušnje, kot jih imam jaz, najprej preživite, potem pa sodite…
Verjetnost, dobro premisli. Zdaj imaš še čas.
Iskreno Ti želim veliko sreče v življenju.

Ja, če sta oba nestrpna , ti versko on pa ateistično, potem je to lahko razlog, da se ne poročita. Če pa sta dovolj strpna do prepričanja drugega, pa ne bi smel biti problem. Ponavadi pa se s strpnostjo in toleranco do versko drugače mislečega zakonskega partnerja, da čisto lepo živeti.
Lahko ti opišem mojo izkušnjo. Jaz sem ateist, žena pa je katolik, vendar sva se dogovorila, da nobeden od naju ne bo pritiskal na otroke zaradi verske ali ateistične vzgoje. Veš, je pa težko pričakovati od otrok, da se bodo o takšnih stvareh odločali šele takrat, ko bodo polnoletni. Saj do takrat ne živijo v popolni izolaciji. Nanje vplivajo vzgledi staršev pa okolice, prijatelji, šola, itd. Do polnoletnosti si več ali manj že vsak oblikuje svoje stališče. Pri meni je bilo tako, da je hčerka, ko je bila na začetku prvega razreda OŠ prišla domov z idejo, da bi rada hodila k verouku, saj bodo tja hodile vse njene prijateljice. Sedaj pa reči ti svoji hčeri: NE, TI PA NE BOŠ! Če imaš otroka količkaj rad, tega seveda ne boš storil, seveda je če nekaj let, tako sledil tudi moj sin. Pa kaj potem! Sedaj po nekaj letih se z obema odkrito pogovarjamo o cerkvi kot ustanovi, o napakah, ki se v cerkvi kot ustanovi dogajajo, pa tudi o dobrih straneh. Šola, družba, seveda pa tudi midva z ženo, smo vsak na svoj način prispevali k temu, da otroci niso verski fanatiki, da so strpni do drugače mislčih in da znajo tudi znotraj svojega prepričanja biti kritični in pravični, to pa je tudi smisel take ali drugačne, vendar strpne vzgoje. Želim vama, da bi se o tej delikatni temi sporazumela prej, preden se poročita, vama bo potem dosti lažje.

Strpnost gradi, nestrpnost pa ruši, neglede s katere strani prihaja !

Lp Rossi

Sta se tudi že dogovorila kaj bo z otrokovo izobrazbo ? Kaj bo dete jedlo ? Kaj bo smelo početi, s kom se bo smelo družiti (verniki ali ateisti),….????

Daj no, saj niti rojeno še ni pa taki problemi ! Zakaj verni tako posesivno vcepljate svoje prepričanje ? Zakaj ne pustite drugače mislečim dihati ? Glej, sam izhajam iz krščanske družine, krst, obhajilo in birma so za mano, tudi poročil sem se cerkveno (na ljubo…), vendar že od nekdaj nihče izmed nas ne hodi k maši. Z puberteto sem se odločil za ateizem. Proti veri nimam nič, uči tudi družbi spremejemljive nauke, a me pogreje če me nekdo hoče…

Jaz ti ne bom vcepljal kam naj otrok (ne)hodi, kaj in kako se bo dogajalo bosta že videla ko bo čas za to. Sedaj se raje posvetita sebi in se spoznajta.

Zdi se mi prav, da otroke vzgajaš za vrednote, ki so tebi pomembne, jih ceniš in v katere nenazadnje verjameš…Z fantom pa bosta mogla nujno najti nek kompromis… Pomembno je , da to razčistita preden se odločita za otroke… Mogoče bi morala fantu razložiti dobre plati svoje vere, za katere vrednote gre in da s tem ne želiš otrok “poneumljati”, ampak jim želiš dobro…

težko si predstavljam, da svojemu otroku ne bi mogla posredovati nečesa kar meni veliko pomeni, da ne bi mogla posredovati vrednot v katere verjamem. pa tu ne gre za siljenje otroka k nečemu… gre za predstavitev tega za kar ti misliš, da je dobro in pravilno z vsem kar si in tu ne gre za nestrpnost in tudi za nespoštovanje in nesprejemanje partnerja. in če mi nekdo tega ne bi dovolil posredovati otrokom bi zame na nek način pomenilo, da ne sprejema tudi mene…

Verjetnost, jaz ti pa lahko povem, kako je, če si otrok takšnega para.

Ko sem bila še otrok (zdaj se bližam 30), je bil komunizem še toliko bolj ‘pomemben’. In moj oče je bil zagrižen komunist, mama pa verna, kot se spodobi. In kaj narediti v takšnem primeru?! Mojega očeta ni bilo na mojem krstitju in ne na obhajilu. Zakaj? Ker tega sploh ni vedel! Niti ni vedel, da na skrivaj hodim k veroku in da pri starih starših delam naloge in se učim moliti. Šele, ko je bil čas birme, smo očetu povedali – res je, da ni šel niti blizu cerkve, ampak je vsaj vedel!

Verjemi, da pa je vse to pritisk na otroka – da mora nekaj delati na skrivaj oz. da ve, da se en starš ne strinja z njegovimi dejanji. Vem pa, da je mama še danes ponosna na sebe, da si je izborila pravico pri očetu, da smo vedno praznovali Božič in Veliko noč. Ker to je pač njena vera. Očeta s tem sploh ni ‘posiljevala’, ampak se je sprijaznila, da na te stvari gledata drugače in da se ona temu ne bo odpovedala. In tudi se je lepo sprijaznila, da ni nič kaj hudega, če gre sama k maši v cerkev.

Moram pa dodati, da imam starejšega brata – ki je samo krščen. Njemu pa ni bilo nikdar všeč pri veroku in ga zato tudi nihče ni silil oz. tudi do ostalih zakramentov ni kazal zanimanja in tako je ostalo do danes.

Mislim, da je res najbolje, da pustiš otroku, da se sam odloči, kaj bo. Jaz sem trenutno v podobni situaciji kot ti. Razlika je le v tem, da sem se jaz že zdavnaj odločila, da bom otrokom pustila prosto pot pri veri, ampak vsako leto bomo okrasili božično drevo, postavili jaslice, se veselili Velike noči in ostalih praznikov. Na njih pa bo, če bodo sprejeli to mojo vero ali ne.

Lahko je otroku dati možnost, da se odloči sam, ko je enkrat dovolj star….vendar se problemi začnejo že takoj po rojstvu – s krstom da ali ne. Problem je, ko katoliški partner sili kao verouk je dober zate (ali vsaj ne škodi), zakramenti ti bodo prav prišli…. Midva sva ateistično/katoliški par in mi še ni jasno, kako bova rešila problem vzgoje otrok. Posebno zato, ker je pri nama bolj kot katoliška partnerka sama, problem tihi pritisk njenih staršev in sorodnikov. S punco se bi morda lahko dogovorila….njihovo pritiskanje pa potem v nedogled???

Jaz ti lahko povem, kako sva midva z možem to uredila. Poročila sva se oba cerkveno, vendar je bilo pri njem s tem tudi vse končano, kar se tiče cekve. Sedaj, ko imava dva otroka, sva se domenila, da če hočem ju lahko vozim k verouku in maši, če ne tudi prav. Njemu pa naj te odgovornosti ne nalagam.
Vidva se lahko poročita cerkveno, vendar boš poročena samo ti. Pri otrocih pa se isto domenita, če ti to toliko pomeni, delaj na tem, njega pa pusti na miru. Verjetno bo vseeno kdaj priskočil na pomoč, saj moj mož tudi, redko, a vendar.

Podpiram tvojega moža. Še vedno dopušča odprto možnost, da se bo otrok sam odločil kaj hoče in to takrat, ko bo sposoben religijo zavestno dojemati. To je pošteno.

Pošteno je, da ga ti poučuješ o verstvu, če se ti to zdi prav, ampak brez prepričevanja, če veš kaj mislim. Na tvojem mestu pa ne bi težila, da mora otrok k verouku.

Jaz sem hodila k verouku, k maši, bila sem krščena in birmana in vse to. Kateheti so se mi z eno izjemo vsi zamerili. Res je, da so s tem pripomogli, da sem se vprašanja lastne vere lotila bolj sistematsko in ugotovila, da ne verjamem v nobeno stvar. Ne v vstajenje po smrti, ne v sveto trojico, ne v deviški porod, ne v to, da je Jezus kak bog in na koncu ne verjamem v obstoj boga. Niti krščanskega niti kakega drugega.

Kaj otrokom koristi? Moralna vzgoja. Ne laži, ne kradi, ne ubijaj, spoštuj očeta in mater…. vse to so univerzalni moralni napotki. Samo ne sili ga, da bi verjel v nekaj, kar še ni sposoben dojemat. Nič ne bo zamudil.

Koka – čestitam ti za tvoje besede. Meni se je zgodilo isto. Iz lastnih izkušenj.

Moja mama je prepričan vernik, moj oče pa prepričan ateist. Ona ni njega nikoli silila k verskim obredom, on pa njej ni težil, če je šla. Za veliko noč poskrbi za jajca in ostale folklorne zadeve, za božič ji oče hodi po mah in ji pomaga postavljat jaslice. Pri tem se heca, če bo kaj molila zanj, moja mama pa pravi, da naj vsak rešuje svojo dušo. Vera ni bila pri njima nikoli predmet razprtij, bi pa postala, če bi ga mama silila v obiskovanje nekega obredja, ali pa če bi ji oče to prepovedoval.

Priporočam, da se vprašaš, kaj je zate družinska sreča. Očitno ti je mož popustil do te mere, da te ne omejuje pri tvojih verskih opravilih in notranjih potrebah. Pa si med priprta vrata najprej postavila nogo, zdaj pa se rineš skozi in temu praviš premoščanje ovir z ljubeznijo in kompromisi. Sorry, ti nisi naredila niti enega kompromisa. Ne dovoliš mu, da bi živel po lastnem prepričanju, čeprav zase to (z vso legitimnostjo) zahtevaš. Če zdaj hodiš v cerkev na skrivaj, je to posledica tvojega lastnega trmoglavega vztrajanja pri nasilnem spreobračanju ateista. In človek se seveda brani. Tudi s prepiri. Kaj boš počela, ko bodo trgovine v nedeljah zaprte? Kaj se boš LAGALA takrat?

Še nekaj zelo pomembnega. A ni hinavsko in zlagano, da bi ateist hodil v cerkev samo zato, da bi bila tudi ti v kompletnem paketu? Da bi bilo na pogled luštno za videt srečno družinico? Kako vezo ima to s tvojo vero? Če res verjameš v boga in v to, da vse vidi, od kje ti torej pogum pred bogom?

Imam eno zelo verno prijateljico, ki zaradi lastnega karakterja ni sposobna obdržati nobenega fanta. Privlačna je in veliko se jih mota okrog nje, vendar pobegnejo pred njeno dušljivo posesivnostjo in ljubosumnimi izpadi. In ona javka:”Moj bog, zakaj si me zapustil”. Ej, zona me obliva. Pa kako lahko rečeš kaj takega, ji pravim, če res verjameš v boga. Kako lahko dvomiš v božje načrte s tabo, kako lahko bogu očitaš, da te je zapustil, namesto da bi analizirala svoja dejanja? Če bi bila jaz vernica, si kaj takega ne bi upala nikoli izustiti. Očitno pa je mnogim bolj važna forma in folklora, kot pa to, da bi se obrnili vase in premislili, če ni problem v njih samih.

Žre te čisto klasično malomeščansko vprašanje. Ja kaj bodo pa ljudje rekli? In to je daleč od kake globoke vere. Zato si, sorry, po mojem skromnem menenju še najmanj primerna za dajanje kakih nasvetov.

O tem, kako ljubiš svojega moža, pa ne bom rekla prav nič, ker si izrazila željo, da te glede tega ne napadamo. Čeprav te jaz nič ne napadam, samo učke ti malo mencam in ušesa spiram. Tudi soditi te ne morem, ne želim in ne smem. Kdo sem jaz, da te bom sodila? Samo izkušnjo svojih staršev sem ti predstavila kot protiutež tvoji. In še enkrat bi ponovila: vsak naj rešuje svojo dušo. Moja mama je pa res zelo modra ženska. Še bolj kot sem si kdaj mislila.

V podobni situaciji sem bil tudi sam ! Večina parov se namreč razide ravno zaradi vzgoje otrok, denarja, ali vmešavanja tretjih oseb.

Glede na to, da je rimokatoliška ideologija nagnjena k temu, da načrtno spreobrača ljudi – na lep način (misionarji) ali pa na grd način (z ognjem in mečem) – so potem tudi verniki pod stalnim pritiskom zaradi takih teženj in pogledov. Seveda ta pritisk v zakon ne prinese nič dobrega, prej slabega, razdiralnega in motečega.

Odločiti se je treba : ali partner ali ideologija !

Naj navedem primer : jaz recimo ne maram jesti rdeče pese ! Moj partner pa jo ima grozno rad, pa vsi sorodniki jo obožujejo, pa nasploh je zelo “zdrava” in oh in sploh.

Naj torej zaradi takih želja partnerja začnem jesti rdečo peso – pa čeprav mi gre na bruhanje ?

Mislim, da je odgovor na dlani : ne posiljujte svojih zakoncev in tudi otrok s stvarmi, ki jim grejo na bruhanje.

Lep dan vam želim !

Draga Verjetnost,

Tudi jaz sem doživela enako situacijo. Moj mož “zagrizen”, jaz pa vzgojena v krščanskem duhu, vendar brez kakšnih verskih izpadov…
Na koncu, sva ubrala srednjo pot, jaz sem cerkveno poročena z njim, on z mano ni. (Rekel je, da gre v cerkev samo pod pogojem da bo med obredom stal zraven in da mu ni potrebno opravljati nobenih zakramentov). Moram povedati, da nobeden od sorodnikov še danes ne ve, da poroka ni bila celotna, izpuščen je bil namreč del s hostijo in kelihom, kjer bi se opazilo, da njemu ne bi bilo ponujeno.

Drugače pa imaš še eno možnost, ki so jo uporabljali v starih časih, otroka nesejo h krstu botri, brez vednosti tvojega…. Pa naj se potem otrok, ko dovolj star odloči, če mu ne paše in “izstopi”.

Midva sva oba versko vzgojena, obema je bila dana možnost odločanja ali bova hodila k verouku ali ne.Takšno možnost bom ponudila tudi mojim otrokom, krščene sicer sta, za naprej se bosta odločali sami.Večja je stara 5 let in trenutno je proti obisku verouka.Mogoče se bo premislila ali pa tudi ne.

Draga Verjetnost,

ni pomembno, ali bo tvoj otrok obiskoval organiziran verouk ali ne. To tudi ni garancija, da bo tvoj otrok zato dober človek.

Če bosta vzgajala otroka v načelu 10 božjih zapovedi, ki gredo nekako tako: Ne laži, ne kradi, ne izkoriščaj in tako naprej, bosta naredila več kot dovolj za dobro in pošteno vzgojo.

New Report

Close