poroka – da ali ne
Rada bi samo mnenje ali sem jaz res tako cudna in zakomplicarna kot mi to pravi moj partner, pa naj opisem moj ,,problem,,
Stara sem 26, on 32 skupaj sva 6 let, skupaj ziviva v lastnem
stanovanju dobro leto, oba imava vredu sluzbi kot par funkcionira
dobro. Problem pa je, da si jaz ful zelim porociti z njimi on pa o tem se slisati noce, noben pogovor na to temo ne zaleze, on
se izgovarja samo s tem, da poroka itak nic ne spremeni v vezi, da njegovi prijatelji imajo ze otroke pa tudi se niso poroceni
ipd…
Seveda sem uzaljena in prizadeta, samo to imam v glavi kdaj me bo zaprosil za roko pa se to seveda ne zgodi, pa se to obadva
si zeliva otroka vendar sem jaz trmasta in sem mu rekla, da dokler ne bova porocena tudi otrok ne bo ,on pa pravi,da sem
ful zakomplicirana in tako se vrtiva v nekam zacaranem krogu.
Kdo je zdaj cuden? Jaz ali on.
Ko bi bilo to tako enostavno ugotoviti. Prav rad bi slišal njegovo zgodbo. Zagotovo ne bo podobna tvoji.
Mislim, da ni samo razlog, to, da so njegovi prijatelji tudi neporočeni in imajo otroke. verjetno bi imel še mariskaj za povedati.
imaš prav, da želiš poroko imaš tudi pravico da si jo želiš. prav ima pa tudi on. Saj poroka nič ne spremeni, če je seveda odnos pravi. ja če pa ni, pa poroka marsikaj spremeni. Ne moreš kar tako enostavno it. Ampak to je njegova zgodba. tvoja je ta, da se moraš vprašati ali si to res tako želiš in ali on ve, da si to tako želiš.
Ljubezen se zagotovo zna dogovoriti za pravo pot.
primož
Misli, da je on čuden. Resnici poglej oči, ne upa si tvegati s tabo, kajti življenje je tvegano in nikoli ne veš kaj te čaka. ko pa se za nekaj odločiš, pa tvegaš, se prilagajaš in se “predaš”, z nekom gradiš prihodnost in s tem tudi sam rasteš. spejmeš odgovornost ali pa ne in če jo, ni več rezerv, samo skupna pot, ki zahteva trdo delo in prinaša lepe trenutke. Za vse pa je potrebna trna odločitev in zavest, da je to TO.
Nekako se moraš prepričati in dati tudi njemu možnost odločitve, da se ne želi poročiti. Vsekakor pa lahko poiskusiš tako, da ti zaprosiš njega. Kje pa je rečeno, da samo moški zaprosijo ženske. Še prej pa se moraš prepričati, da te odgovor, ki bi bil negativen, ne bi premočno prizadel in bi lahko še naprej živela tako, kot sedaj, ko čakaš ti, da te zaprosi.
LP N.
Ce ima slabe izkusnje (locitev ali slab zakon starsev, sorodnikov), ga poskusi razumet. Pri nas sem jaz tista, ki se ne more odlocit za poroko, ceprav se poznava 8 let (skupaj ziviva pa priblizno 4 leta), imava enega otroka in drugega na poti, skupaj sva kupila hiso in ziviva *normalno* druzinsko zivljenje. Res nas kaksna sorodnica malo cudno gleda, ampak jaz se osebno tako pocutim bolj varna (ne vem pred cem).
Se popolnoma strinjam z Miškom, da poroka nič ne spremeni. Sama se tudi nimam namena poročiti, čeprav sem stara že 32 let. Nimam nič proti poroki ali poročenim ljudem, ampak se tako (kot je že Rena napisala) počutim bolj varno. Sem pa mnenja, da če se imata dva resnično rada ne potrebujeta papirja, da bi ostala skupaj in bila zaradi enega papirja bolj srečna. Če si poročen ne moreš enostavno “spokat kufrov” in iti, če pa nisi, pa to laže narediš in prav v tem se mi zdi čar. Če nisi poročen, te bolj verjetno veže čista ljubezen, da ostaneš skupaj. Poročeni ljudje so lahko še tako nesrečni z nekom, a se ne bodo ločili, ker jih je strah celotnega ločitvenega postopka. Je odvisno kako človek gleda na poroko in pri vama Nika, se mi zdi, da je to vzrok. Jaz bi mu, če bi bila na tvojem mestu, samo povedala, da bi se rada poročila z njim, a če ni pripravljen, mu daj čas. To, da se noče poročiti, še ne pomeni nič slabega. Kljub temu te ima lahko neskončno rad!!!
Poroka je dokončno dejanje, če jo seveda jemlješ resno. Tvoj fant se boji poroke in ima prav. S poroko bo več izgubil, kot pridobil. Kaj bo npr. pridobil s poroko. Že sedaj živita skupaj, imata skupaj stanovanje, slej ko prej, bosta imela otroka. Le zakaj bi se poročil. Saj ne bo nič drugače.
Ti seveda misliš, da boš s poroko pridobila. Seveda boš. Pridobila boš licenco, da se lahko zapustiš, da mu ne daš več, da se ti ni treba več trudit.
Torej, zakaj poroka?!!!!!!!!!!
Btw, sama sem poročena, ampak jaz sem starejša generacija. Če ne bi bilo staršev se ne bi. Kajti jaz mislim, da tisti, ki se ima res rad, se mu ni treba poročit.
O tem , kaj je boljše, biti poročen ali ne, ne razmišljam. Najina poroka se je zgodila iz ljubezni, ker sva si tega želela oba. Menim pa, da je to velika odločitev, velik korak in ne le list papirja. Skupaj ostajava in bova ostala iz ljubezni! Varno se počutim, ker sem s pravim moškim in ne zato, ker sva poročena.
Sicer pa živimo v svobodni državi, kjer imamo poročeni in neporočeni enake pravice in dolžnosti.
Živa
Vprašaj ga , če se sploh misli kdaj poročiti? Morda se sploh ne misli-nikoli. Prav je, da ti to veš, da ne boš v nedogled čakala, da te “zaprosi”, če te on sploh nima namena. Če bo njegov odg. NE in boš ti presodila, da v glavi lahko to stvar odklopiš in živiš naprej kot doslej, potem je o.k., če boš do konca življenje vedno, ko se bo kdo poročil ali omenil poroko zaradi “lastnega poraza” otožna , če ne že tri dni slabe volje, se pravi s tem ne moreš živet, potem idi dalje-brez njega jasno.
S partnerjem sva skupaj že skoraj 9 let, živiva skupaj, imava 16 mesečnika in nisva poročena. In… nič nama ne manjka. Seveda bi se rada nekoč poročila, če že ne zaradi “ceramonije”, pa zato, ker je ta zveza to, kar si želim potrditi tudi uradno. Vendar so nama pač druge stvari bolj pomembne in poroka pač ni na finančnem planu. Sicer bi bili starši pripravljeni sofinancirati velik del, vendar bi se zelo neprijetno počutila, če bi se pripravljala na poroko, denarja pa ne bi imela dovolj in bi potem pričakovala, da mi jo starši plačajo. Saj bi se lahko poročila na “hitro in tiho”, vendar se mi zdi, da če to samo 1x v življenju narediš, pač narediš, tako kot se spodobi (ne mislim 200 ljudi, ampak samo bližnje sorodnike in prijatelje – to pa je takoj čez 50 ljudi). Pa še kakšno potovanje bi si radi potem privoščili,… Tako da, se žal vse vrti okrog denarja. Ne šparava namensko za poroko, ampak ko se bo dovolj nateklo, se bo pač. Do takrat pa bomo uživali tako, kot smo doslej. Saj sva še “mlada” (27 in skoraj 36):)).
Za otroka sva se odločila sama, zavestno, ker sva si to ŽELELA, čeprav nisva poročena. In nikoli, NIKOLI nisem razmišljala o tem, da bi partnerja izsiljevala s poroko, čeprav si je sama tudi želim. Meni pa več pomeni najina ljubezen, ki je tako in tako “potrjena” že z otrokom, “rinčka” pa lahko še počaka leto ali dve, ali….
Ženske in houlivud…
Midva s partnerko sva skupaj že 15 let in imava 11 let staro hčer. Kaj ima večjo težo, poroka ali otrok?! Ve pa se neki prepucavate in točite solze sreče/nesreče, ker vas dec noče oženiti. Mislim… Midva sva pred dogovorom samo zaradi nekaj bolj ali manj formalnosti, priimki se ne bodo spreminjali ipd.
Zaradi poroke pa res ne bom imel bolj rad svojo bodočo ženo.
Tako se mi zdi, kot da ste tu gor bolj ali manj ženske iz telenovel. Pa sorry ostalim ženskam, ki so bolj na realnih tleh.
lp
rešitev tvojega problema je čisto preprosta.
Kot so ti že povedali, poroka sama po sebi danes ne prinaša čisto nič. Preboli v sebi en klinčev dan in se zadeve loti pametneje. Nehaj mu težit in mu povej, da se strinjaš z njim ali pa še to ne.
Če si želita otroka, potem zanosi in glej, da ti ne bo spodnji štuk preplavil možganov, ko se bo otrok rodil. Otroka poimenuj po sebi.
Boš lahko potem smeje opazovala nenaden naval na poroko in vse ostalo.
Poroka res sama po sebi ne spremeni nič, je pa romatično potrdilo, da v sebi nimaš nobenih zadržkov in, da si med miljardo ljudi izbral enega in to želiš povedati in izjavit pred celim svetom. Je nekakšna češnja na vrhu torte, vrhunec romatičnosti med dvema …Zato resnično ne razumem moških ali žensk, ki glede porok tako ali drugače ne ustrežejo svojemu partnerju. Če bi jih imeli resnično radi bi to vsekakor storili. Kaj lepšega kot osrečiti ljubljeno osebo. Tisti, ki se ne poročijo po moje še vedno nekje globoko v sebi čakajo, da bo tisti ta pravi ali prava le še prišel….vrata so namreč za vsak primer še vedno odprta..;)