Najdi forum

odpustiti komu, sebi ali njemu?

Zdravo Primož!

V svojih odgovorih govoriš mnogo o odpuščanju in sprejemanju…

danes zjutraj me je pričakalo presenečenje v poštnem predalu…moj bivši se je oglasi po dolgih letih. V tem času nisem imela nobenih stikov ne posrednih (prek znancev) ne neposrednih z njim. Enostavno sem pozabila, da obstaja, enostavno sem ga izbirisala iz življenja, ker me nič ne veže nanj.

Najina veza se je končala full svinjsko, oziroma začela se je umazano z njegove strani…z mano ni bil zato, ker bi me imel rad, ampak je videl druge prednosti (nima smisla razlagati kakšne). Taka veza je bila kratka, polna manipuliranja, podjeb**** in ko je naredil konec, ker ni dobil kar je zahteval, je za vse svinjarije in probleme obtožil mene. Trajalo je kar nekaj časa, da sem iz drobcev sestavila celoto. Čisto po naključju pa sem izvedela za ozadje zakaj je sploh bil z mano. (bil je verodostojen vir in stvari so se poklapale) Kar nekaj časa je potem trajalo, da sem dojela, da niso vsi moški taki, da sem počistila s preteklostjo in zaživela dalje.

Ko pa sem danes odprla njegovo pismo in ga prebrala, se je v meni razbesnel tak vihar sovraštva, da ne pomnim ničesar kar bi se s tem lahko primerjalo. Vsebina pisma je bila v smislu kako si; kaj počneš; zadnje čase precej mislim nate; žal mi je… s tabo bi moral ravnati drugače; mislim, da bi lahko kljub vsemu lahko naprej normalno pogovarjala in si nudila vzajemno pomoč in si bila vsestransko koristna,
potegniva oba najbolje iz tega, da se poznava…bla bla bla dalje

Ko sva hodila, sem bila zelo mlada, danes pa se da reči, da sem ženska na položaju, skratka danes sem nekaj kar on ni pričakoval…

Zdaj si nisem na jasnem od kod ta bes to sovraštvo, čist po pravici, če bi se znašel tist moment pred mano bi ga usekla z baseball kijem čez zobe.

Ne vem ali sem zadevo potemtakem sploh prebolela, ali je bilo le pismo tisto, ki me je spomnilo na tiste feelinge, ko sem imela nedoločen občutek, da me ima za budalo, da me poskuša izkoristit…..čeprav ni nikoli direkt pokazal, ali pa je, pa sem bila preveč zelena, da bi videla.

Trajalo je preden sem prišla do tega, da nisem kriva za to, da je bila najina veza katastrofa in si odpustila…trajalo je, da sem si odpustila, da sem se zapletla s tako barabo
kaj pa naj odpustim njemu…ali je sploh kaj za odpustit? on je pač tak – izkoriščevalski manipulatorski…tega se ne da odpustit, ampak samo iti čez in živeti naprej…odpustiti ali pozabiti? Samo pozabiti, pomeni ne učiti si na napakah?

Ali pa je vseeno tu še kaj za odpustiti?

Primož ali kdor koli HELP!

Jana,

veliko si se trudila, sprejela sebe in vse svoje napake, njega in vse povezano z njim pa pozabila.

No tukaj je problem, ničesar ne smemo pozabiti, temveč sprejeti. To pa pomeni, da se ti lahko pojavi kadarkoli v življenju na vratih, ti sama pri sebi veš kje je njegovo mesto, kam si ga vpredalčkala. In če si se tako odločila in res sprejela, bo zavedno tam ostal. Nobena zadeva te ne more vreči iz tira, nobena njegova izjava ali poteza, ti ne izvabi besa, ker ti preprosto veš, da je tako kot ti misliš in ti počneš najbolj prav.

V celoti ni toliko važno odpušanje, kot je sprejemanje, najprej sebe, nato še vse ostale okoli nas. bodi flegmatik, je lahko rečt, vendar nihče ni popolen flegmatik, vsak ima še neko željo in potrebo in seveda k temu stremi, dejstvo je samo,d a ne pokaže čustev. Včasih morajo čustva na plan, zato jokamo, se deremo, se smejemo, vpijemo, norimo……Vsak na svoj način, ampak če bi posplošil ves svet in vse ljudi. Prav vsi isto iščemo, samo predstavljamo si vsak po svoje.

Zato se nikar ne obremenjuj kakšni so bili razlogi, preprosto si lahko rečeš, vsak ima svoje, tudi jaz imam svoje in če se moji ne ujemajo z njegovimi, nimam jaz z njim kaj iskati. In to daš jasno vedeti.
Najboljši nastop pa je tišina in prisrčen nasmeh. Ja, ja, ampak ti sama najbolje veš kaj je prav. Predvsem sprejeti sebe in spoznati sebe, vsi ostali so popolnoma nepomembni. Zaradi tega nismo sebični, saj takrat ko se vsak od nas išče je najbolj ranljiv. In zato ga lahko drugi iskoriščajo, ptoem pa vsi jokajo zakaj nisem naredil drugače…….Vseeno je kaj naredimo v tistem času, kdor nas je želel iskoristiti nas je.
Moj stari oče je vedno govoril: ” Vsakemu zaupaj, vendar samo toliko časa dokler te prvič ne nategne.”

In iz tega se je potrbno naučiti, da me je samo enkrat, da si drugič jaz sam ne smem dovoliti, da me bo. Zakaj pa zaupati vsakemu? Kam pa bi svet prišel, če si ne bi zaupali, potem ne bi mogel nihče živeti srečno v zakonu ali v kakšen drugem partnerstvu, ker ne bi bili nikoli sigurni,d a mu lahko zaupamo. to pa je preprosto preveliko breme življenja, da je treba nonstop nekaj – nekoga nadzorovati. res nam je hudo, ko se to zgodi, vendar moramo to sprejeti in iti dalje z svojimi razlogi za življenje.

Vendar iz tvojega pisanja ne ugotovim samo, da ga nisi sprejela, kakor tudi sebe. Temveč je v tvoji duši postal nemir – strah. Zakaj pravim strah, kajti če te ne bi bilo strah, se ne bi razburjala, ker veš kaj in kako. torej ne veš in te je strah pred njim, da bi ti lahko kakorkoli škodoval ali zopet iskoristil Če si se odločila, da te ne more več izkoristiti, potem naj tvoja odločitev drži. Problem bo nastal, če nisi sigurna v to.
Poiskusi razumeti, zakaj se bojimo smrti? A zato ker bomo umrli? Ja pa saj prav vsi vemo, da bomo umrli?
Ja res je, samo ne vemo kdaj in do takrat pa bi radi čimveč naših želja uresničili in še toliko vsega postorili. Zakaj pa preprosto ne živimo vsak dan enako srečno. Torej tako lepo, kot da bi vsak trenutek umrli in delali vse to, kot da bi večno živeli. Ko ne živimo za prihodnost, ko ne živimo v preteklosti, ampak smo tukaj samo zaradi tega trenutka bomo srečeni in se nam ni potrebno ničesar bati. Ker smo spravljeni sami s seboj in z svojim življenjem. Potem strahu ni, kajti verjamemo vase in nič hudega se nam ne more pripetiti. se pravi,d a lahko z lahkoto sprejemamo vse okoli sebe, ker so samo delčki našega življenja, ki ga smi ustvarjamo in mi se odločamo, kdo je lahko del nas.

Torej draga Jana, umiri se, pomisli in sprejmi. vse kar se je zgodilo in kako se je zgodilo se je moralo zgoditi in to prav na tak način in prav ta način je bil pravilni. V nasprotnem primeru mi ne bi bili to kar smo.

Pomisli poglej vase in edinemu ki verjemi, je svoje srce.

Primož

Primož ti je lepo napisal. Dodala bi le to, da si verjetno ta vajin konec zveze doživela zelo čustveno. Ja kdo pa ne bi na tvojem mestu? Človeka zelo zabolijo ugotovitve, da nas je želel nekdo, ki smo mu najbolj zaupali, preprosto izigrati. To res zelo boli. Mislim, da ti res veš kako in kaj in da ni nobenega strahu, da bi se še enkrat pustila peljati na led. (upam! To veš ti!). Si pa po mojem mnenju res “podoživela” tiste reči. Mislim tudi, da se boš ob vsaki podobni situaciji odzvala bolj intenzivno in boš bolj občutljiva na te stvari kot tisti, ki tega ne doživijo. Verjetno ti je “dvignila pritisk” njegova namera in nesramežljiva odločenost, da poizkusi še enkrat “uporabiti” tvoje dosežke. Brez sramu in vesti. Eni je namreč nimajo. Sem se zmotila?

nova
Uredništvo priporoča

O, seveda mu lahko odpustis.
Sebi pa itak nimas kaj odpuscati, vsi smo bili nekoc (ali smo pa se zdaj) ‘bukovi in smo delali napake, ob katerih se vedno zardevamo…

Torej , odpuscanje je eno, to, da bi mu bila pa spet ‘vzajemno koristna’ – oziroma, da bi te poskusal spet izkoristiti…naj si pa izbije iz glave.
Lepo mu sporoci, da si mu vse oprostila, da ni zamere, ampak da ga cisto enostavno noces vec videti. Kaj sele kaj urejati za njega.
Pa je.

Ne vem no, berem vaše odgovore, pa sploh ne vem, če ste me prav razumeli. Point ni v tem, da bi se bala, da bi me probal še 1x izkoristit, ker me tudi prvič ni. Hvala bogu za dobro intuicijo, ki je bila takrat dober nadomestek za življenjske izkušnje. Da bi tako ali drugače bil problem v tem, da se proba vštulit nazaj v moje življenje. Tukaj ni nobenega strahu, da bi narobe ravnala. O tem kar pišem je samo moje razmišljanje in moji feelingi ob tem njegovem come back-u. Moja bodoča reakcija do njega je itak irelevantna, ker na njegovo pismo ne bom niti odgovorila…se mi ne zdi vredno reagirat na njegov poskus manipulacije.

Problem je v tem kar je napisala Sama. Zamera, seveda je bila zamera glede na to kar mi je storil. Zame oprostiti pomeni, da grem lahko čez nekaj, pa imam s to osebo normalne odnose naprej. Vsi delamo napake, poglejte svoje izkušnje s straši, kot primer. Saj so delali napake, pa večina od nas z njimi še naprej dobro fura.
Samo tukaj zamera ni bila v tem stilu, da bi pa z njem lahko imela prijateljske odnose še naprej. Tukaj zamera pomeni, da je nekdo nevreden mesta v mojem življenju, zaradi tistega kar mi je storil

Še najbližje je bil Primož, ki je opisal razliko med sprejeti in odpustiti. Jaz sem preteklost sprejela do te mere, da me ne obremenjuje in lahko naprej živim. Pri tem sem morala sebi odpustiti nekaj stvari (opisano zgoraj)..samo ali je tukaj še kaj kar bi morala oprostiti njemu?

Meni se ne zdi…midva sploh nisva šla narazen zato, ker bi ugotovila, da ne moreva furat…najina veza sploh ni bila veza…ampak nekaj kar je nastalo, zato ker je on tak kot je ..izkoriščevalski…pa ne izbira sredstev za dosego cilja…

Meni se zato sploh ne zdi smiselno reagirat na njegove manipulacije v zadnjem pismu.

Mene je samo zanimalo, od kod se je vzela vsa ta jeza in feelingi, ko sem prebrala tistole pismo..ali so bila ta čustva le spomin in opomin ali pa je tu še kaj kar imam za predelat. Moja prva misel, tik pred tem navalom čustev je bila: “…pa kako hudiča sploh lahko obstajajo ljudje s tako osebnostjo in lahko živijo sami s sabo, ali pri tem tipu res ne obstaja nekaj kar je zelo človeškega…vest, da takole poskuša spet…kaj mu res ni jasno, da nisem taka budala… Če me ni uspel nategniti pri ….najstih a danes toliko let kasneje mu bo pa kar uspelo?”

Ali sprejetje in neobremenjevanje pomeni, da bi morala ob takih pismih ostati hladna, brez čustev in neprijetnih spominov? To je srž, ki me zdajle mori

Ko enkrat sprejmeš nikoli ne ostaneš hladen in ravnodušen, temveč notranjo pomirjen in zato ostaneš miren ter z nasmeškom na licih “ignoriraš” njegovo pismo. Žal je zelo ubog v duhu in tega se tvoja duša zaveda, čim pa iz tebe vskipi vrela voda, pa pomeni, da se mora nekaj časa greti, nobena voda ne zavre takoj.

Jeza, se je vzela iz sprejetja njega po svoji miselnosti in ne po univerzalni, ki odpusti vsem. Praviš, da ni možno da bi bil prijatelj.To je že človeški razlog, sprejetje bi pomenilo, da je lahko vendar se preprosto pač ne družita. Ker se zavedaš,d a bi bilo to slabo ni pa jeze.

zakaj pa strah, kdaj se človek posatvi v bran ali pa je jezen in pridrvijo čustva na plan. Vsi se podzavestno primemo za mesto bolečine. Vsi podzavestno obrnemo glavo, ko slišimo pok. Ali je to strah? Ne čutiš ga kot strah, ker si ga razlagaš po svoje, je pa bojazen ali pa obrambno stanje.

Se pravi, da je tvoja jeza pridrvela zaradi tvojega naravnega nezavednega nagona obrambe sebe.

Če vemo, da rožica v naši glavi ne vpliva na noben obrambni organizem, se bomo poleg nje vlegli in se lepo počutili. Se bomo vlgli poleg pridnega kužka z imenom pitbull? Vsaka predstava v glavi ima določeno reakcijo. IN tako je tudi tukaj bila reakcija.

vse skupaj pa kaže na preprosto ne sprejemanje preteklosti. Ne samo fanta, ampak celotne preteklosti. Ko smo tako močni v sebi, da se vse naše bitje zaveda, da nam ne more nič škodovati. Takrat smo mirni in vse skupaj prenašamo – tako mi pravimo, mirno. Smo skulirani.

Kako pa izgleda duševni mir?

Če bi ga imela, ne bi spraševala to na tem forumu, ker bi imela popoln duševni mir. takrat te nič ne razburi. Zato pa so take situacije potrebne, da to v sebi najdemo, notranji – duševni mir.

In ko ga, je vse okoli nas lepo.

primož

Ljudje smo zelo različni in tudi za čustveno okrevanje potrebujemo eni več časa drugi manj.
Jaz mislim, da je popolnoma normalno, da te je pismo razburilo. Ne moreš biti indiferentna, če si še vedno jezna in te boli, ker te je tvoj bivši prizadel (čeprav pred leti). Takrat si bila še mlajša in verjetno si hotela vse skupaj pozabiti.
Kaj bi jaz naredila na tvojem mestu sedaj ko si pismo dobila?
Ponavadi se skrivajo pod jezo še strah in bolečina in ko to očistiš šele lahko prideš do ljubezni in potem do odpuščanja. Pojdi nekam kjer boš sama – kjer lahko brez skrbi kričiš. Predstavljaj si, da je pred tabo tvoj bivši in mu povej vse kar želiš. Nič se ne šparaj, vse povej – saj govoriš namišljeni osebi. In potem boš videla kaj se bo dogajalo. Mogoče boš to morala narediti večkrat. In enkrat boš ugotovila da nisi več jezna, ampak te boli, ker je bil takšen do tebe. Moraš iti skozi vse faze. Nemogoče je biti jezen za popizdit in razmišljati kako moraš odpustiti. Izrazi jezo, strah in bolečino in potem….. bo lažje.
Lep pozdrav,

Od kje si potegnila jezo? Od kje taka reakcija? Ja madona, saj je to čisto normalno in človeško.

Ti bom povedala v verzu od Sedmine:
Stresel sem dušo na mizo
in tuje, hladneje kot smrt
si rekla v poljubu slovesa,
dragi umazal si prt.

Nekak tako je naredil s tabo tale gnusak. Izkoristiti te je hotel takrat in izkoristiti te je hotel zdaj. Kot da je v tvoji glavi samo gumica, ki drži skupaj ušesa, drugega pa nič. Tvoj bes verjetno ni posledica tega, da bi do njega karkoli gojila v obliki čustev, čeprav potlačenih. Ne, on ni snet na tvojih možganih. Tvoj bes je bes pred tem, kako si upa. Kako si drzne. Nekak v stilu tistega vica, ki sprašuje kaj je resnična nesramnost:

Polulaš se čez ključavnico, potem pa pozvoniš in vprašaš do kam je neslo.

Ampak do tega feelinga te lahko spravi kdorkoli, a ne? Slučajno se to poklaplja z osebkom iz tvoje preteklosti. Enako pa bi te lahko razpizdil vsak nesramen in pokvarjen človek. Zato se ne obremenjuj. S tabo ni nič narobe. Nič ti ni treba predelati. Saj nisi kompostni kup ali pa gnojna jama za vse kretene tega sveta. Čist v redu in zdrava punca si.

Jana

Probi mu odpustit, če boš pa vidla da te za::ava,ga pa z baseball kijem čez zobe
sm pač preprost človek 🙂

LP

New Report

Close