partnerjeva svoboda, moja svoboda
Sem ločena že kar nekaj let, otroka sta že na fakulteti. Moj zakon je bil prva leta zelo srečen, nato se je zgodila prevara s strani moža, otrok izven zakona, pa moja prevara, pa spet njegova in po dolgoletnih poskusih usklajevanja in odpuščanja sem se jaz le odločila za ločitev, ker se mi je zdelo, da tako ne gre več naprej. Sedaj je najin odnos dober, ostalo je vse kar je bilo že prej dobrega.
Ampak problem je drugje – vlečem pa ga verjetno iz svojih preteklih negativnih izkušenj.
V začetku leta sem spoznala moškega, ki me je sprva pritegnil duhovno, pogovorno, kasneje tudi erotično. Gre pa za moškega, ki je mojih let, živi sam s sinom, nikoli ni dlje časa živel v zvezi z žensko. Ima samostojno delo, je uspešen, zelo aktiven, po duhu tudi avanturist, čeprav je v odnosu do sina izjemno odgovoren. Vabi me v svoj dom, spoznal me je s sinom, name se je obrnil, ko so bile s sinom težave. Ko sva se zbliževala, mi je povedal, da v sebi še ni opravil s prejšnjo partnerko, s katero sta se srečevala le zelo občasno (do nekajkrat na leto). Pravzaprav obstaja konflikt med tem, kar meni, da bi lahko ustvaril z mano – to je kot pravi resna zveza, družina in tem, kar živi. Boji se, da bi ga zveza zadušila, po drugi strani pa se boji zgubiti tudi mene in si resne zveze tudi želi. Prosil me je za čas. Jaz mu ga poskušam dati, ne silim v njega, organiziram si življenje po svoje tako, da ne bi obvisela na njem, česar se zelo bojim. Kadar dajam jaz pobude za srečanje, se to navadno konča z njegovo nejevoljo. Kadar službeno kam oddide in ga jaz kličem po telefonu, se zgodi, da se ne oglasi, potem reče, da mobija ni imel pri sebi ipd. Take stvari načenjajo moje zaupanje, pri sebi opažam strah, bolečino, počutim se utesnjena v tem, da si ga skoraj ne upam niti poklicati. Kadar sva skupaj je vse v najlepšem redu, želi si druženja z mojimi otroci, daje tovrstne pobude. Njegova razdvojenost je zame zelo mučna in se sprašujem kako naprej. Take odmike po bližini (npr. en lep dan preživiva skupaj, potem me po dva, tri dni niti ne pokliče, potem spet, kot da ni nič…) težko prenašam in se sprašujem, kaj je s tem časom, za katerega me je prosil. Pove mi, da mi je hvaležen za svobodo, ki mu jo dajem, ampak to kar dajem začenja počasi ogrožati mojo svobodo – zapletem se v čakajočo na telefonski klic in povabilo, mene je strah klicati, ker ne vem ali bo klica vesel ali ne in ker me je tudi strah, da se mi ne oglasi ob čemer me napadejo tudi dvomi, ljubosumje. Ne bi sicer rekla, da vozi po tveh tirih, toda…? Zdi se mi, da bi morda morala postaviti zadevo z več spoštovanja do sebe v smislu: “dragi moj, take it or live it.” Morda pa sem jaz nestrpna? Vlagam precej napora in v teh okoliščinah postaja vse skupaj preveč naporno.
Kaj mi svetuješ ti, ki si moški, zanimajo me tudi drugi odgovori.
Kaj naj ti svetujem ker sem moški? Glede na iskušnje bi morala ti meni svetovati. :)) Ampak reciva, da jih imam tudi jaz nekaj.
prva misel, ki se mi je porodila ob branju tvojega sporočila je ta, da nihče ne sme omejevati posameznikove svobode. Se pravi, da ga moraš pustiti,d a dela tako kot želi. Vendar pa ni bistvo v prejšnjem stavku, da ga moraš pustiti,d a dela tako kot želi temveč v tem, da on ne sme omejevati tebe.
in rekla boš saj me ne omejuje, samo rabi čas, in rad bi živel tako kot do sedaj. No ja, omejuje pa te samo njegov način življenja, to pa pomeni, da se tega občutka ne boš nikoli znebila in to te bo vedno bolj utesnjevalo. In nazadnje boš pet iskala razloge kako odditi od njega.
Predlagal ti bom, da delaj tako kot ti misliš in čutiš, če ti tako stanje ne ustreza ne it v to. Še vedno obstaja velika verjetnost, da spoznaš koga drugega, s katerim boš srečna, ampak srečna v pravem pomenu besede, vesela, zadovoljna, srečna, polna energije, občutkov…….in tako naprej.
Jaz vidim partnerstvo z enim samem razlogom, da delaš tako kot želiš in te pri tem partner ne omejuje, tisto kar pa ti delaš, pa ne sme omejevati drugega partnerja, kaj šele da bi ga tvoja dejanja prizadela.
Se pravi, nikoli ni potrebnega nezaupanja, čeprav ne delata vse isto, enako, imata različne hobije, želje, se kljub temu imata rada in sta srečna in se drug drugega v njegovih dejanjih podpirata. vse kar pa delata, pa pazita, da drug drugega ne prizadenete.
Preprosta logiga razmerja. Nikomur ne naredi tisto, kar ne želiš da bi on tebi.
pravim, kdaj je kreg lep. takrat kadar se skregata dva, ki bi rada drug drugemu bolj ustregla. Jaz ne maram, dram v kinu, ona pa akcij ne, vendar se skregava, ker ona želi gledati akcijo samo zaradi mene, jaz pa želim iti gledat dramo samo zaradi nje. pa se skregava, pa pristaneva pri komediji. To je čudovit kreg. in takšno bi moralo biti tudi razmerje.
Sprejemanje in dajanje, pa kljub temu še skrb zase.
Zato ti predlagam,d narediš tako, kot ti srce pravi,d a je najbolj prav zate in tvojo družino. če ti lahko sprejemaš, naj tudi drugi. kako že rpavimo temu : emancipacija :))) jaja, enakopravnost, pa čeprav jo nikoli čisto ne dosežemo, zato pa obstajajo prilagajanja.
Predvsem ti želim, da si ti srečna in zadovoljna, pa čeprav moraš biti zato sama. Saj imaš okoli sebe ogomno ljudi, ki jim lahko polepšaš dan in življenje.
primož
Po mojem je problem v obeh…
Ti pricakujes prevec – tudi tisto, cesar ti tip sploh ni obljubil…
On pa je tako zaverovan v svojo svobodico, da ne pomisli, da bi ti vsaj malo olajsal cas, ki ga potrebuje zate.
Zdaj…ne vem, kaj bi ti svetovala. Mogoce ti samo nakazem, kaj bi verjetno naredila jaz…
Predvsem bi zivela svoje zivljenje – tudi ce bi to pomenilo, da ne bi imela casa ‘ravno takrat ko se bo on spomnil’…kakor je ze to tezko.
Ker…on ocitno zmore ne misliti nate – ti pa ne, kar te spravlja v podrejen polozaj…
Je pa to tezko. Takega cloveka (sploh ker ocitno ni vec mlad) ne smes potisniti ob zid – kar pa naredis takoj, ko od njega zahtevas ‘ciste odnose’….on SE NE BO spremenil…od tebe pa je odvisno, ali si to pripravljena sprejeti.
Draga Danaja,ko sem prebirala tvoje vrstice, se mi je pred očmi zavrtel moj film.Skoraj enaka zgodba. Tudi pri meni se je enako dogajalo.Ker mi je dal vedeti, da ni še pripravljen(kljub 44 letom) za resno zvezo, da potrebuje svobodo, sem si poskušala organizirati življenje po svoje, samo da ga ne bi dušila.To je potem zgledalo tako, da sem hote ali nehote čakala na njegov telefonski klic in povabilo, da greva kam skupaj. Včasih se je to dogajalo vsak dan v tednu, včasih se ni oglasil par dni in ko je potem poklical, se je obnašal popolnoma normalno.Moram reči, da je bil do mene(kadar sva bila skupaj) neverjetno pozoren, da sva skupaj preživela res nepozabne trenutke. Ker so bili ti trenutki vedno res nekaj posebnega, sem si želela biti več časa z njim in kaj se je pričelo dogajat – tudi če sem se dogovorila s prijateljicami, da gremo kam skupaj, pa je zadnji trenutek priletelo povabilo od njega, sem šla raje z njim. Za praznike sva bila redkokdaj skupaj, če pa že, sem bila povabljena zadnji trenutek. Tudi on se ni oglašal na moje telefonske klice, ampak je vedno poklical nazaj. Zato ga raje nisem več klicala, oz. če sem ga, sem pred tem stokrat premislila.To je trajalo malo več kot tri leta – sama sem pričela ostajat doma(za vsak slučaj), ali pa, če sem že kam šla, sem imela vedno uho in roko na telefonu. Postajala sem čedalje bolj razdvojena (sploh nisem več vedela, ali je to, kar si želim normalno ali ne…) nervozna, spraševala sem se, ali je to tisto, kar si želim v življenju.Nisem posesivni tip ženske, pa vendar takega odnosa (kot neka call girl) tudi nisem mogla več prenašat. Ko sem načela to temo, se mi je podrl svet. Slišala sem očitke, da je o meni mislil, da sem bolj inteligentna in da sem ga razočarala na celi črti, naj si poiščem nekoga, da bova visela eden na drugem 24 ur na dan (sploh ni hotel razumeti o čem sem mu pripovedovala). Tako sva se razšla, dolgo je trajalo, da sem lahko spet normalno zaživela. Sedaj sem v odnosu z nekom, ki je malo mlajši od njega, pa vsekakor bolj zrel. Ne visiva en na drugem, pustiva si dihati, pa vendar vem za en dan naprej, ali bova skupaj ali ne, mirno in spontano ga lahko pokličem in ga kam povabim, vem, da bova šla skupaj na dopust in se ga veselim. Torej draga Dajana, razmisli, ali je vredno???Danaja je pisal/pisala:
>
> Sem ločena že kar nekaj let, otroka sta že na fakulteti. Moj
> zakon je bil prva leta zelo srečen, nato se je zgodila
> prevara s strani moža, otrok izven zakona, pa moja prevara,
> pa spet njegova in po dolgoletnih poskusih usklajevanja in
> odpuščanja sem se jaz le odločila za ločitev, ker se mi je
> zdelo, da tako ne gre več naprej. Sedaj je najin odnos dober,
> ostalo je vse kar je bilo že prej dobrega.
> Ampak problem je drugje – vlečem pa ga verjetno iz svojih
> preteklih negativnih izkušenj.
>
> V začetku leta sem spoznala moškega, ki me je sprva pritegnil
> duhovno, pogovorno, kasneje tudi erotično. Gre pa za moškega,
> ki je mojih let, živi sam s sinom, nikoli ni dlje časa živel
> v zvezi z žensko. Ima samostojno delo, je uspešen, zelo
> aktiven, po duhu tudi avanturist, čeprav je v odnosu do sina
> izjemno odgovoren. Vabi me v svoj dom, spoznal me je s sinom,
> name se je obrnil, ko so bile s sinom težave. Ko sva se
> zbliževala, mi je povedal, da v sebi še ni opravil s prejšnjo
> partnerko, s katero sta se srečevala le zelo občasno (do
> nekajkrat na leto). Pravzaprav obstaja konflikt med tem, kar
> meni, da bi lahko ustvaril z mano – to je kot pravi resna
> zveza, družina in tem, kar živi. Boji se, da bi ga zveza
> zadušila, po drugi strani pa se boji zgubiti tudi mene in si
> resne zveze tudi želi. Prosil me je za čas. Jaz mu ga
> poskušam dati, ne silim v njega, organiziram si življenje po
> svoje tako, da ne bi obvisela na njem, česar se zelo bojim.
> Kadar dajam jaz pobude za srečanje, se to navadno konča z
> njegovo nejevoljo. Kadar službeno kam oddide in ga jaz kličem
> po telefonu, se zgodi, da se ne oglasi, potem reče, da mobija
> ni imel pri sebi ipd. Take stvari načenjajo moje zaupanje,
> pri sebi opažam strah, bolečino, počutim se utesnjena v tem,
> da si ga skoraj ne upam niti poklicati. Kadar sva skupaj je
> vse v najlepšem redu, želi si druženja z mojimi otroci, daje
> tovrstne pobude. Njegova razdvojenost je zame zelo mučna in
> se sprašujem kako naprej. Take odmike po bližini (npr. en lep
> dan preživiva skupaj, potem me po dva, tri dni niti ne
> pokliče, potem spet, kot da ni nič…) težko prenašam in se
> sprašujem, kaj je s tem časom, za katerega me je prosil. Pove
> mi, da mi je hvaležen za svobodo, ki mu jo dajem, ampak to
> kar dajem začenja počasi ogrožati mojo svobodo – zapletem se
> v čakajočo na telefonski klic in povabilo, mene je strah
> klicati, ker ne vem ali bo klica vesel ali ne in ker me je
> tudi strah, da se mi ne oglasi ob čemer me napadejo tudi
> dvomi, ljubosumje. Ne bi sicer rekla, da vozi po tveh tirih,
> toda…? Zdi se mi, da bi morda morala postaviti zadevo z več
> spoštovanja do sebe v smislu: “dragi moj, take it or live
> it.” Morda pa sem jaz nestrpna? Vlagam precej napora in v teh
> okoliščinah postaja vse skupaj preveč naporno.
>
> Kaj mi svetuješ ti, ki si moški, zanimajo me tudi drugi
> odgovori.
Hvala Alenka za tvojo izkušnjo. Vsekakor upam, da se ne bom zapletla v tako mučno in dolgotrajno zgodbo, saj sem kar nekaj tega že preživela. Res je tudi kar pravi Primož – ni da bi omejeval svobodo drugega, vendar bi moral biti človek dovolj močan, da ne bi dovolil, da nekdo drug omejuje njegovo svobodo – kot je npr. tudi situacija, ko čepiš za telefonom in čakaš, da te pokliče. To mi je nekako jasno in občutek imam, da se bom postavila zase – ali bo to pomenilo konec zveze ali pa morda le določen premik pri njem, se mi zdi, da je v “božjih” rokah. Zdi pa se mi, da si vsak človek “zasluži” da je sprejet, spoštovan, da lahko v zvezi sprejema in daje, skratka ljubljen. Ljubezen mora po moje pritegniti in nikakor ne siliti. Zato tudi tega ne počnem, tudi jezna v bistvu nisem, tak je, kakršen je. Vprašanje je le, kako bom jaz s tem. Vsaka izkušnja je sicer zgodba zase, vendar pa ni da bi si človek delal utvare, da bo kaj dosti drugače. Meni se zdi, da je v ljubezni pomembno, da je odnos nad mojimi in njegovimi potrebami, da bi torej morala oba skrbeti in dojeti, da je delo za dober odnos tudi delo zase in s tem seveda tudi za drugega.
Hvala za tvojo in Primoževo spodbudo, vero, da je lahko tudi drugače.
Moje mnenje je, da se on ne bo spremenil.Obstajo namreč tipi (predvsem) moških, ki se panično bojijo vezati. Zakaj morajo razčistiti oni, ne ti. Tebi pa ostaja vprašanje, kaj želiš. Na list papirja si napiši kakšno zvezo bi si želela in takšni tudi pusti k sebi.S tem kar živiš zdaj nisi zadovoljna, ker drugače ne bi pisala na forum. Nikar takšne zveze kot jo imata zdaj ne jemlji kot trenutno stanje. Takšna je. Tisti, ki si bo želel živeti s tabo, bo dopuščal tebi veliko svobode, hkrati pa želel preživljati čas s tabo – velikih količinah. Če boš ti hotela.