Najdi forum

hej!

najprej moram povedati, da mi je ta stran res všeč, ker redko kje lahko najdeš tako resnične objektivne nasvete, pa še lažje je vse skupaj, ker se lahko nekako skriješ. 🙂
pogovore berem že v tretjem kosu in prav smešno se mi zdi, ko se opazujem pri vsem tem. koliko se dogaja med ljudmi, jaz pa se vedno bolj pogosto počutim, kot da sem mrtva, kot da sem robot. se pravi nič ne čutim!

pred skoraj tremi leti sem prenehala zvezo s fantom, s katerim sem bila skupaj več let. zdaj vidim, da si tistega konca zveze sploh nisem tako zelo želela, kot se mi je zdelo takrat (ja primož tvoje res drži: ne vemo, kaj imamo, dokler tistega ne izgubimo).nisva se prizadela, le razumno sva se odločila prekiniti, ker vse skupaj ni vodilo nikamor. bilo je težko, ampak zdaj lahko z gotovostjo rečem, da sem vse to prebolela. ostaja lep spomin, midva pa sva prijatelja, ki se velikokrat srečujeta in se večkrat pogovorita o tem, kaj se jima pač dogaja.on ima sedaj resno punco in tudi z njo sem v razmeroma dobrih odnosih.

po tem se poskučala začeti dve zvezi, vendar nekako ni slo. od te zadnje je sedaj več kot leto. v vsem tem času sem imela (in jih še imam) nekaj “prijateljev”, s katerimi je bil glavni namen srečevanja seks. pri nobenem se pri meni niso pojavila kakšna globja čustva. pa bi se najbrž lahko, vendar kot da sem jih že v kali zatrla. od končane resne zveze se nisem zacutila niti hitrejčega utripanja srca niti metuljčkov v trebuhu. nič! ne vem sploh več, kako je biti zaljubljen in kako je ljubiti. včasih si prav želim, da bi bila nesrečno zaljubljena, če srečno ne morem biti. moram povedati, da je včasih padla tudi kakšna resna ponudba, vendar jaz spet otopela. ne vem, če bi, pa kako bo, konec koncev pa niti ne čutim “tistega”.
še predobro se zavedam, da bo verjetno to držalo, da ljubezen privlači ljubezen. iz izkušenj vem tudi, da ne gre nič na silo. ampak jaz sem tako prekleto osamljena! in obremenjena s temi odnosi. vedno znova si ponavljam, da bo tudi zame še prišel čas, ko bom srečna in zaljubljena, ampak vsak nov dan mi najeda upanje, da se bo kdaj zares zgodilo. živim v nenehnem pričakovanju, kar pa spet ni ok.

groza a ne? 🙂
rabim kakšno spodbudno besedo, bedno se mi zdi pri teh letih (24) obremenjevat se takimi problemi, ampak jaz ne znam nehat.
hvala!

Ricola,

spominjaš me na švicarske bombone. mater so dobri, ampak kar je pa rpeveč je pa preveč.

če si ga prebolela moraš naprej, brez očitkov, če ti sex s sprijatelji toliko pomeni, potem ne smeš hitro pričakovati kakšno romanco in zaljubljenost. verjetno fantje tudi niso samo tiho. Bolj bistveno je kako to izžarevaš. četudi si sama, bodi sama in se zaposli z drugimi rečmi, predvsem se ukvarjaj s športom. najdi si hobije in to počni, najdi si nek cilj in ga posikusi doseči, nikar pa ne prenehaj upati na srečno ljubezen. kajti takrat ko jo boš najmanj iskala, ravno takrat bo prišla. IN ko se odločiš za dela da ti zapolnijo čas, naj te ne vodi ideja po novih poznanstvih ampak zadovoljstvo zastne sreče, da nekaj delaš ker te vodi srce, da si z vsem svojim bitjem temu predana. Delaj dobro. In vse se ti bo tisočkrat povrnilo.

nikar ne živi v pričakovanju, začni živeti življenje. pojdi v svet ind elaj tisto akr si si vedno želela, pa čeprav kot otrok. in zadelo te bo kot strela z jasnega.

Verjemi.

In nazadnje ti ostane to troje.
vera,
upanje in
ljubezen
in največja med njimi je ljubezen.

Primož

Poglej, ricola, res imaš pri svojih letih še dovolj časa, da spoznaš pravo ljubezen. Verjamem, da preživljaš težke čase. Zdi se ti, da si otopela, nekaj “prijateljev” te je izkoristilo za seks (ali mogoče ti njih), zdi se ti, da ne boš nikoli našla prave ljubezni….. Ampak moraš se zavedati, da ti življenje vse prinaša ob pravem času, tako dobre kot tudi slabe stvari.
Jaz sem mislila, da sem svojo pravo ljubezen spoznala pri dvajsetih, čez pol leta živela pri njemu, čez dve leti rodila in sedaj po desetih letih spoznala, da sem se zmotila, na celi črti. Bili so dobri časi in bili so slabi, ampak nekako se tolažiš, da v vsakem razmerju tudi kdaj zaškripa in da je to normalno. Potem pa BUM. Sedaj imam pravo ljubezen. Ljubezen, pri kateri se niti enkrat nisem vprašala. če je to to. Od prvega trenutka vem, da je to ljubezen, o kateri lahko le sanjaš.
Boš videla, ko bo prišel pravi, boš vedela, samo ne smeš se ustrašiti, ker čustva bodo tako močna, da sama sebe ne boš prepoznala. Ampak vedi, da je tako prav. Pa še to: pri tisti pravi ljubezni, ko se resnično najdeta dve polovički duše, so čustva obojestranska in to takoj.
Do takrat pa uživaj življenje, najdi si kakšen hobi, druži se s prijatelji. Edino nekaj se še vprašaj: Me seks zaradi seksa zadovoljuje? Se potem počutim polna energije ali mi je žal? Kaj sploh imam od tega?
Verjemi, seks z vso ljubeznijo in vsemi čustvi in čuti je nekaj najlepšega. Splača se nanj počakati.
Veliko sreče in ljubezni ti želim!

nova
Uredništvo priporoča

primož, hvala za odgovor. vsaj nekaj od tega sem že velikokrat slišala ali pa prebrala, pa vendar mi vsakič znova to nekaj pove. zelo veliko mi predvsem pomenijo neposredne izkušnje drugih, se mi zdi, da me nobena knjiga ne more toliko naučiti, kot nekdo, ki je nekaj doživel in pri tem prišel do nekega spoznanja.

vem, da je vse odvisno od mene, v kaj bom verjela, kaj bom delala itd.
s tistim sporočilom sem hotela reči, da se mi vedno znova podirajo tla, da ni nič tako kot hočem. napaka je v meni ja! ampak včasih je tako težko! težko se je odločit, kje začeti, o čem razmišljati, kaj spremeniti… in veš, veliko se ukvarjam s športom, veliko berem, rišem, imam kar nekaj dobrih prijateljev, poleg vsega sem še študentka, ampak vseeno se mi prevečkrat zdi vse tako brezupno.

glede intimnih prijateljev še to… sem človek, ki rabi veliko telesne bližine in spolnosti. bilo je tudi več daljših obdobij, ko se s tem nisem posebej ubadala, pa sem včasih pomislila, da se mi bo utrgalo, če se takoj z nekom ne zbližam. zdaj sem mogoče izpadla kot neka pohotnica, daleč od tega, da bi morala kar prvega naskočit, to je del mene, s katerim sem se sprijaznila. je pa res, da je taka spolnost čisto nekaj drugega, kot z nekom, ki ga ljubiš. da neko zadovoljitev, ki mogoče ne traja dolgo, da včasih tudi slabo izkušnjo, je pa vseeno nekaj, kar te privlači, zabava ali umirja.
kaj pa si hotel reči s stavkom, “…verjetno fantje tudi niso samo tiho.” ?

pozdravček!

p.s. všeč mi je, da stvari ne olepšuješ, pri nekaterih so potrebne trde besede, ki te streznijo (pri meni že) . pa še nekaj, zanima me, če si veren in v koga/kaj veruješ. če se ti ne zdi preveč osebno vprašanje….

Kot bi brala svojo zgodbo! Pa še istih let sva.

Pravzaprav so ti glavno že povedali in to tudi sama veš: pač, živeti svoje življenje, imeti hobije… Jaz sem ti hotela samo še reči: v tej situaciji nisi sama in tudi mene upanje še ni zapustilo 🙂

Pogumno naprej za obe, ne?

Pa en velik pozdrav!

Ricola,

da povem nekaj iz strani fantov. NAj bi bili močnejša bitja, ja fizično že ampak….ravno tako imajo občutke, nekateri še veliko močnejše, samo svet je tak, da nonstop govori, kako morajo moški vse prenes, jok je za ženske in tako naprej. Problem je v družbi, ker avtomatično dela razlike med spoloma, tudi zame pravijo, da sem zelo netipičen moški, ampak zakaj. Zato ker govorim in pišem take stvari, za katere so ženke mislile, da jih moški niso sposobni zamisliti, o njih razmišljati o njih govoriti, kaj šele izvajati. Vsi mi bi se morali spustiti na kakšen nižji nivo in malo popustiti in dovoliti, da ljudje pokažejo svoj pravi jaz, to kar so v resnici. Čustva imamo vsi, samo skozi leta jih vedno zatremo, češ to ni moško, to ni žensko, to se ne spodobi, moramo biti močni in ne smemo ničesar pokazati, drugače bodo mislili, da smo šibki.

Ja res je, tako ljudje gledamo na soljudi, vse kar jih obdaja jih avtomatično ožigosa. Če bi vedeli kaj napišete, kaj vprašate, vas bi vsi povrsti imeli za nore, češ normalna oseba tega ne bi vprašala. Jaz pa vem,d a smo v sebi popolnoma enaki, ranljivi in to ranljivost tudi občutimo, samo nikoli jo ne smemo pokazati.

Mnogi ljubijo iskrenost drugih samo zato, da jih lahko obsojajo.

Rad bi povedal samo to, da so moški največkrat tiho, kadar je treba izraziti čustva. MIslijo si pa svoje. Vse kar bodo razbrali bodo iz dejanj, če jim ne bo všeč, ne bodo preverili in povprašali z besedami, ampak bodo avtomatično odreagirali, kakor jim bo razum povedal, kaj si naj mislijo. Zato pa pravim: Sveto pismo je polno resnic, samo vsak si jih razlaga po svoje.

Predvsem moramo vsi psoznati najprej, kaj želimo kakšni so naši cilji in sena koncu zavedati, da ni važen cilj, temveč pot.

Napišem pa tako kot mi je tisti trenutek dano, ne razmišljam veliko, nekaterim napišem direktno, nekaterim na dolgo in široko, kakor me daje navdih vprašanja. Kajtiv sako vprašanje je napisano z neko energijo in to energijo probam začutiti iz prvega branja in tako se na to tudi odzovem. Potem pa preprosto misli zlivam na tipkovnico. Mogoče sem zato enkoli direkten drugič pa spet ne.

N pa nič narobe če me vprašaš, če sem veren.
Mislim,d a vsak človek na svetu veruje, vkoga v kaj, to je drugo vprašanje. Tisti človek, ki ne veruje je mrtev, pust osamljen. Vsak mora verovati pa čeprav ima vero samo v sebe. Moramo razlikovati med ustanovami in verstvi. So posamezniki, ki verujejo in se združujejo v verske skupnosti. In kolikor se spomnil, je rekel ali Marks ali Engels ne vem natančno: Komunizem in marksizem je najboljša ideologija tega sveta. Dokler se ne začne izvajati.
In tako je z nami, dokler verujemo in sami tako živimo, čim začnemo to vero učiti, se največkrat pokvarimo. Zato jaz verujem, da bi povedal v koga bi si vsak narobe razlagal inn ko se opredelim,…………. Kaj menim o cerkvi o tem ne bi govoril. Mislim pa da skorajda ni vere, ki ne bi poudarjala eno in isto, ljubezen. Problem nastane, ko si začnemo pisma predstavljati po svoje in jih začnemo izvajati. Takrat se prav vsi svetniki obračajo v grobu.

BESEDO SO ORODJE, S KATERIM POVEMO KARKOLI. S TIŠINO PA GOVORIMO SAMO RESNICO.

Primož

No pa da se pridruži še nekdo nasprotnega spola…tudi pri meni je približno enako kot pri ricoli in dei…ampak važno je vztrajati na svoji poti in ne izgubiti upanja, misliti kar se le da pozitivno, čeprav to ni vedno lahko. Ampak pomaga pogovor, pomaga ta forum in še marsikaj. In iz vsega tega veš, da vseeno nisi tako sam in edini s svojimi problemi, so še večji, marsikdo pa ima točno iste probleme kot ti. Pa je lažje. In zato verjami v to, da te nekje nekdo čaka. Tisti pravi.

ja res je lepo vedeti, da nisi sam. hvala vam za spodbudne besede, saj pomagajo, pa se ti vseeno včasih vseeno zdi, da nihče nima pojma, in je težko preživeti kakšen dan,ko bi šel s kom na kak nočni piknik ali pa kakšno deževno nedeljo, ko bi lepo poležaval in se mečkal cel dan. ne vem, ampak vedno znova imam pred očmi take prizore, za katere vem, da mi v glavi delajo vse skupaj še slabše. res si želim nekoga, ob katerem bi bila zmedena, bi začela jecljati in bi me popolnoma zmešal.
saj se trudiš vztrajati, pa se vseeno večkrat vprašaš, kako dolgo še, kar je pa itak čista bedarija.
no saj tisti, ki ste na podobnem, itak veste. 🙂

pozdravček vsem.

Se strinjam s tabo, ker včasih se res zdi, da je vse vztrajanje in pozitivno razmišljanje brez pomena, ko pa si vendar sam, nihče te ne razume, nikjer nikogar s katerim bi delil radosti na ta ali oni način, želiš si objema, tega da se zbudiš ob nekom in se samo stisneš k njemu, ali pa želiš enostavno zlesti v njega. Pa ga ni in pač obupuješ. Pa si misliš, zakaj moram zdaj vse to preživljati, ko pa me kar razganja od želje po ljubezni, jaz pa je ne morem deliti na tak način kot bi rad. Meni se to dogaja, ampak vedno večkrat in vedno bolje se znam prepričati, da ni vse tako slabo, najdem tisto pozitivno energijo, ki me žene naprej. Saj je težko, a vseeno zaupati moraš vase in v to, da delaš prav, da se bo vedno vse izteklo točno tako, kot se mora. Moč pa lahko najdeš čisto v vsakdanjih stvareh, malenkostih, samo videti jih moraš. In tudi vsi prizori, ki se ti zdaj odvijajo samo v glavi bodo enkrat postali resničnost.

New Report

Close