Tudi jaz
No, vidiš, Primož, nenazadnje sem še še sama znašla tu gor. S svojim lastnim problemov, ki ga moram spraviti iz sebe… potem, ko bom tole pisanje zaključila, se bom vsaj počutila malce olajšano.
O moji ločitvi, minulem zakonu in hčerki sem itak že pisala toliko, da ne bi več o tem.
Sem pa zdaj v nenavadni dilemi in mi ni niti pod razno lahko, še manj prijetno. Imam dva prijatelja (oba spoznala čisto slučajno pred enim mesecem). Skupno jima je to, da imata oba za sabo po en zavožen zakon, sta simpatična in relativno zanesljiva. Prvi je zelo inteligenten tip z nenavadnim in nevarnim poklicem, zaradi katerega nikoli ne vem, kaj bo naslednji dan, prijeten in enkraten sogovornik, ki me noro privlači. Drugi je veseljak, prijazen, ustrežljiv in nezakompliciran, ni pa nobene kemije, saj ga imam rada, ampak me kot moški ne privlači.
Problem je v tem, ker prvi ne ve, kaj bi sploh rad od mene oz. verjetno tudi ni sposoben resne zveze, čeprav bi nekaj rad. Ta drugi me vabi na večerjo in točno vem, da si želi poglobiti najino prijateljstvo.
Zdaj pa bistvo: kaj naj naredim? Srce ali razum… naj čakam prvega, da se zbere in uredi svoje zdrekano življenje ali naj se sprijaznim, da bolje ne bo, in se nekako poskusim povezati z drugim ali pa naj oba pošljem nekam??
Rada bi poudarila, da sem zdaj že skoraj eno leto sama, saj kar dobro vozim s hčerko, ampak počasi me je začela samota ubijati. Težko mi je. Počasi sem se najedla biti sama za vse, včasih si zaželim, da bi imela nekoga, ki bi me stisnil v objem in bi občutila vsaj malo topline.
Prazniki me še posebno ubijajo…
Evo, to je to. Saj sem vedela, da mi bo lažje, če bom zadevo napisala.
Lep sončen dan želim vsem. Primož, saj veš, da imamo vsi kdaj šibke trenutke… se dogaja tudi najboljšim 😉
lp
Dharma,
ja res je tako kot praviš, dogaja se tudi najboljšim :))))) NO ja če dobro premislim imajo ravno tisti, ki se imajo za najboljše največ podobnih težav. Le zakaj, ker se jim vedno toliko dogaja in ni nikoli konca, Z vsako dobro novostjo, pridejo tudi negativne iskušnje, žal je to sestavni del življenja. Vedno ko nekaj dobiš ugotoviš, da je pa nekaj drugega narobe. Enega bi rada, pa drug nebi, drugi, ki bi pa rad tebe, pa ti ne veš, če bi ga. IN lahko bi rekli, svet se vrti.
Kaj naj ti rečem, kdo je pravi. Najslabši so nasveti tako imenovanih pametnih ljudi. Mislim, da si si že sama odgovorila.
Sem ravno med prazniki slišal eno dobro misel. ZAKAJ IŠČEŠ POVSOD, KO PA TO ŽE IMAŠ.
Taki smo, ne vemo da nekaj imamo in potem na vso silo, ko ičšemo to ne najdemo. Izjemno dobra knjiga za prebrat vsem, ki bodo tole brali.
ALKIMIST Bereš in bereš, pa ko si samo še nekaj strani pred koncem, še vedno nič ne veš in že si žalosten, da si zastonj bral knigo in ko prebereš zadnje strani….veš odgovor, ki pa vam ga ne bom povedal, ampak preberite knjigo.
JAz bi rekel, kako izbirati: Če bi jaz moral izbirati med srcem in razumom, bi vedno izbral srce. No ja vsaj trudim se da bi tako bilo vedno. Se pravi v tvojem primeru prva oseba. In kot vsi bi rada vedela tudi kakšno razmišljanje, zakaj. Ne glede na poklic in tveganje, nas lahko vse doleti danes ali pa jutri, nikoli ne vemo kdaj, mogoče bo pa ravno on vse preživel, zato se je o tem nesmiselno spraševati. Četudi se kaj zgodi, se pač zgodi, življenje je zato, da se ne smemo ubadati s preteklostjo, ker potem pozabimo, da moramo živeti.
Je pa v vsem lepem vedno problem, on ni pripravljen. Hmmm….Počakaj, daj mu vedeti, da ti je všeč, ampak nikar ne sili, tako kot tebi narekuje srce, počakaj, da bo tudi njemu.
Drugi bi pa rad poglobil prijateljstvo. Tukaj si pa ti problem,ker tebi nagaja srce. Torej si tukaj ti v obratni situaciji. Počakaj nikar ne hiti. Saj se lahko družiš z obema, vendar ne od enega ne od drugaga ničesar ne zahtevaj, ampak niti onadva naj od tebe ničesar ne zahtevata. pravzaprav pa se poznate šele en mesec, torej je časa še več kot dovolj. Naj ti zaradi enega leta samote, ne bo en mesec krivec, za nadaljno žalost. Ogromno je stvari še v življenju, zaradi katerih lahko živiš odlično in veselo. Imaš hčerko pomagaj ji, ljubi jo in naj vidi v tebi tisto oporo zaradi katere ji bo marsikdaj lažje v življenju. Bodi za njo tisto kar je na ladji rešilni jopić. Vedno visi na istem mestu in se na njem nabira prah, vendar bo še vedno tam, ko se ga bo najbolj potrebovalo.
Pojdi ven, izberi si kakšno aktivnost, recimo šport, to je ena boljših dejavnosti za dušo in telo. vsaj trikrat na teden pod strokovnim vodstvom. In še bi lahko našteval.
Predvsem ti predlagam, da živiš. Vse ostalo pride samo po sebi. In ker so ravno prazniki, bom povedal en Jezusov stavek:
NE SKRBITE VNAPREJ, KAJ BOSTE REKLI, TEMVEČ GOVORITE TO, KAR VAM BO DANO TISTO URO
Primož