Kako se pokaže, da nekoga ljubiš? Kako zgleda čisto prava ljubezen? kaj delaš takrat? kakšen si do te osebe, ki jo ljubiš? kdo med vami ljubi na prav način?
Včasih zamenjujemo posesivna čustva, ljubosumje, pogrešanje s pravo ljubeznijo…. Kaj pa je zares prava ljubezen?
Partner me pusti…. Če bi ga zares ljubila, bi bila srečna, da je našel, kar je iskal, čeprav ga ni ob meni? je to ljubezen? da je ljubljena oseba srečna za vsako ceno? Tudi lastno?
Upam, da vprašanja niso neumna, res rabim odgovor.

Jaz sem se pred časom čisto našla v Frommovem pojmovanju ljubezni. Preberi Umetnost ljubezni, morda najdeš kak odgovor na zastavljena vprašanja.

Ali lahko opišeš okus vaniljevega sladoleda nekomu ki ga še ni
poskusil? Težko. Ko ga bo pa sam poskusil, bo VEDEL.

Prvič ljudje morajo ločiti zaljubljenost in ljubezen. To sta popolnoma različni stvari. Zaljubljenost je neka kemija, ljubezen pa je odločitev v življenju. Seveda je najlepše, da se zaljubljenost prelevi v pravo pristno ljubezen. Je pa to redkost.

Ljubezen pomeni, da lahko partner diha in je svoboden. Ko sem bil mlad so me učili, da bom spoznal, da ljubim neko žensko tako, da bom vesel, tudi če bo srečna v objemu drugega moškega. Ko je moja žena odšla v objem drugega se mi je podrl svet in tega nikakor nisem mogel sprejeti. Po nekaj letih se je premaknilo. Sedaj vem, da ji je novi moški lahko ponudil več in želim ji, da bo srečna. Jaz pa si le želim, da bom postal tako dober moški, kot je njen novi partner in tudi prišel v odnos, kjer bom ljubil in bil ljubljen!

Evgi

evgen, se strinjam z vsem kar si napisal. ja, točno to je prava ljubezen!

lp.

Podpišem, ker:

“Ljubezen ne gleda z očmi, temveč z dušo.” Shakespeare

Drugače pa mi je zmagovalen rek na temo ljubezni tale:

“Srečanje dveh osebnosti je kot stik dveh kemijskih substanc. V kolikor pride do reakcije se preoblikujeta obe.” Carl Jung

Najprej je treba spoštovati sebe, spoštovati drugega, potem je treba imeti zagotovljeno preživetje. Ko človek izpolni te osnovne pogoje, lahko ljubi drugega.

Kako zgleda čisto prava ljubezen?
Želiš si delati v dobro drugega, brez pričakovanja plačila za svoj trud. Naučiš se opazovati drugega, ko ga vidiš srečnega zaradi tvojega prizadevanja, dobiš nagrado, ki daleč presega tvoj trud in vložek. Ne skrbi te, kaj bo naslednji trenutek. Občutiš varnost, strahovi izginejo.

kakšen si do te osebe, ki jo ljubiš?
Spoštuješ sebe in to osebo. Opazuješ to osebo, zaznavaš še tako majhne in prikrite znake na tej osebi. Si dober poslušalec. Spoznaš kako se ta oseba počuti. Spoznaš njene želje, njene strahove in ostale njene misli. Čutiš njen vonj, opazuješ gibe. Vedno je drugače in vedno je novo, kot bi bilo prvič, zato se nikoli ne naveličaš. Čutiti moraš tudi njeno energijo.

kdo med vami ljubi na prav način?
Vsak, ki se ob drug osebi počuti sproščeno, veselo, varno, močno ki uživa z njo brez slabe vesti, straha, jeze, zamere, zahtev, …

Če bi ga zares ljubila, bi bila srečna, da je našel, kar je iskal, čeprav ga ni ob meni? je to ljubezen? Seveda, človek lahko odide, umre, si neha želeti, spoštovati moraš njegovo pot in občutiti srečo, ko jo uresničuje – glej Evgenov odgovor – bravo Evgen!

da je ljubljena oseba srečna za vsako ceno? Tudi lastno?
Z ljubeznijo krepiš sebe. Takoj, ko se začneš izčrpavati je to očiten znak, da ljubezni ni več. Kadar ljubiš, v vsakem trenutku dobivaš mnogo več, kot daješ. Ljubezen je tebi v največjo korist. Ni pomembno tisto, kar ti partner daje, (tisto je za zraven, kot neke obresti), pomemben je občutek ob tvoji dejavnosti. Ljubljeni osebi ponudiš srečo, kot najbolje znaš – samo od nje pa je odvisno, če bo to srečo tudi sprejela, dejstvo je, da se osreči lahko le vsak sam.

V ljubezni vedno osrečuješ sam sebe. Umetnost pa je, da to počneš aktivno, tako, da daješ in ne tako, da jemlješ ali pasivno čakaš, če bo kaj od kod prišlo.

Tako je, naj bo tudi v življenju ne samo na papirju:):)

Vitomir, pa vi to res vse delate ali so to postskriptum čustva izgubljene ljubezni in sedaj “veste” kaj bi morali delati oz kaj si sedaj želite delati?

Vse lepo in prav, vendar…. Ljubezni ves čas pa res ne moreš čutiti. Včasih imamo slab dan včasih smo do partnerja osorni (različne stopnje)…. in vse to je iskreno.

nejkicanejka

če te partner pusti, je takrat v tebi toliko bolečine, da res ni še prostora za pretirano ljubezen do njega in zato naj gre vse lepo po vrsti. Razočaranje, potrtost, zavedanje izgube, jeza, od-pustiti ga, da gre, kamor pač gre… Če bi prehitevala te procese, ki zahtevajo svoj čas, bi bilo v tebi veliko nepristnosti in vprašanje, če bi potem kdaj sploh prišla do tiste prave ljubezni, ki želi srečo zase in za druge. Je pa tudi fajn imeti pred očmi, da bo ta prava ljubezen nekoč zasijala, čeprav zdaj še ne…

>Vitomir, pa vi to res vse delate
Trudim se po najboljših močeh, včasih mi rata malo bolj, včasih malo manj. Dobro je imeti cilj. Seveda je to v začetku (samo) teorija. Potem jo je pa treba obvezno spraviti v prakso, rabiš voljo in vztrajnostjo. Prvi rezultati ti dajo novih moči in tako se tudi v praksi počasi približuješ cilju.

Se popolnoma strinjam, da ljubezni ne moreš čutiti ves čas enako močno. Je pa dobro, da se trudiš in si dejaven čim dlje časa, v tej smeri.

Seveda, kdaj padem v čustveno reakcijo in me prime, da bi bil ciničen, zajedljiv, da bi se drl in mlatil. Vse to bi lahko počel zelo iskreno, saj takrat je vse to del mene. Vendar ta moja iskrenost drugemu človeku ne bi koristila in si je ne želi. Podobno, kot si ne želi zvedeti, če imam drisko, kakšne barve je, koliko je tekoča … Zato takšna in drugačna čiščenja opravim sam zase in skušam z njimi čim manj obremenjevati druge.

>ali so to postskriptum čustva izgubljene ljubezni in sedaj “veste” kaj bi morali delati oz kaj si sedaj želite delati?
Vsega ne moreš imeti in normalno je, da se vmes kaj izgubi, ampak to je pošten strošek, ki ga moraš plačat za novo znanje. Tako lažje uloviš sedanje priložnosti.

vitomir – dobro razmišljaš in tudi realno. Na žalost nekateri tega ne razumejo, ker so na neki drugi frekvenci in “se jim življenje dogaja”.

Pa to ne leti na koga specifično v tej temi, ampak na splošno, ko srečujem takšne podobne ljudi, ki jih vseskozi premetava sem in tja.

In ko na forumu napišeš svoje izkušnje in spoznanja (ki jih je težko konkretno zajeti), pa te imajo za teoretika.

Ne sprejmejo pa, da smo si ljudje različni in nekateri obvladajo nekatere stvari, za katere drugi mislijo, da to sploh ni mogoče… in potem mislijo, da si idealist in pravljičar…

No, mene včasih to tudi malo zabava 🙂

zaljubljenost, ljubezen – vse te so v osnovi SEBIČNE

Edina nesebična in brezpogojna ljubezen je ljubezen matere do otroka. Te moški ne bodo zmogli nikoli spoznati, torej teoretiziranje o tem da nekoga tako zelo ljubim da zmorem bit srečna, ker je on srečen v objemu druge….hm, to mi je čisto tuje.

Sarah5, čisto vse ljubezni so lahko sebične…koliko je staršev(predvsem mater), ki so izvajajo sebično ljubezen nad svojim otrokom!

Samo taki ljudje nosijo neko breme iz otroštva…in da, večina ga.

Ravno zaradi tega, ker mogoče ti nikoli ni bila dana prava ljubezen, zato ti je lahko tuja, ta ljubezen nesebična!

lp.

Sarah 5,
prebral sem tvoj odgovor. Morda imaš prav, vendar moje trenutne izkušnje kažejo drugače.

Brezpogojna ljubezen matere do otroka:
Ti povem primer tipične sebične ljubezni matere do otroka. Starši moje nekdanje žene so svoje otroke privezali nase z obrazložitvijo, da je to ljubezen. Poglej, po poroki z mojo ženo so jo starši (mama) prepričali, da jaz nisem zanjo, da bi se vrnila domov. Midva sva se poročila, po nekaj mesecih dobila hčerko in se nato po nekaj mesecih ločila. Moja nekdanja žena se je vrnila domov (žena stara 36 let). Njen brat se je poročil nekaj mesecev za menoj, dobil nekaj mesecev za menoj otroka in se nekaj mesecev za menoj ločil in vrnil domov k staršem (brat star 26 let). Drugi brat moje žene je star 33 let in je rekel njegov oče, da ne morejo najti primerno punco za njega (še zmeraj ga imajo pri sebi). Trije otroci, ki so jih starši privezali nase s sebično ljubeznijo.

Primer brezpogojen nesebične ljubezni:
Sodelavka v prejšnjem podjetju se je ločila. Mož je odšel s 25 let mlajšo. Žena je padla v depresijo in v službi smo ji vsi pomagali. Nekaj časa ga je moledovala, da se vrne. Potem pa mu je jasno povedala, da lahko odide brez problemov, vendar ko bo odšel, ni vrnitve nazaj. Nekaj let za tem sva se zopet pogovarjala in mi je rekla tako: Težko mi je, ker je v objemu druge srečen. Težko mi je, ker mu jaz ne morem več dati tisto, kar mu sedaj daje ta mlada ženska. A imam ga iz srca rada in mu privoščim srečo. No potem sem tudi izvedel, da se je hotel vrniti domov k njej, vendar mu ne dovoli.

LPE

Ja, lepo Cec, da ne dovoliš nasprotovanja na tem forumu, razen znotraj konteksta čiste stroke.

Ti gre malo predobro v življenju?

Ne dvomim, da je marsikdo med vami tole že bral, ampak ker članek res ni za spregledat, objavlam link še tukaj. Saj, lahko bi to obesila tudi pod temo o varanju, ki je bila vroča pred nekaj tedni, ampak je tale tema datumsko bolj ‘sveža’, pa še zdi se, da se nikamor ne razvija:

http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/1042248035

… in zakaj se mi zdi pomembno?

Ker prispevek:

1. … pokaže in dokaže, da JE ZALJUBLJENOST LE NAVADNA ‘ZADETOST’ (vedno znova zaljubljeni so torej res le navadni love-džankiji):

“Slike možganov na računalniškem zaslonu v laboratoriju Fisherjeve so pokazale, da se med zaljubljenostjo aktivirajo območja možganov, ki so vpletena v motivacijo in nagrajevanje. To so med drugim isti centri možganov, na katere delujejo droge, kot sta nikotin in kokain, zaradi česar te snovi povzročajo evforijo in zasvojenost. Star rek, da je zaljubljenost blaznost, je torej dobil nekakšno potrditev v sodobni znanosti.”

2. … ker pokaže in dokaže, da ZALJUBLJENOST NI NITI SLUČAJNO ISTO KOT LJUBEZEN:

“Za razliko je pri ljudeh, ki so v romantični zvezi že več let, v možganih veliko več aktivnosti v centrih, kjer domujejo čustva. To pomeni, da ima razvoj ljubezni iz zaljubljenosti svojo odslikavo v možganih.”

3. … in ker očitno poligamnost in MONOGAMNOST vendarle imata neko podstat že v sami biologiji – točneje v hormonskem in genetskem ustroju človeka (s tem ne zanikam sposobnost človeka, ki zmore transcendirati biološko, hočem le poudariti, da imajo nekateri ljudje res lažje in drugi v resnici težje ‘delo’ z ‘ostati zvest’, ‘biti monogamen’ ipd.):

“Pred nekaj meseci pa so švedski raziskovalci pod vodstvom Hasseja Waluma na Karolinska Institute celo sporočili, da so našli gen za “moško monogamnost”. Bi bili presenečeni, če bi vam povedali, da je to isti gen, ki pri samčkih voluharjev določa, ali so monogamni ali promiskuitetni? Gen z imenom AVPR1A vpliva na to, na katera območja možganov deluje vazopresin, in kaže, da se pri ljudeh ta gen nahaja v treh rahlo različnih oblikah. In to, katero izmed teh treh oblik gena ima neki moški, morda deloma vpliva na njegovo stopnjo promiskuitete.”

Več v članku.

Mnenja?

Znanost pač potrjuje to, kar smo tu na forumu že večkrat govorili.

Kar se tiče pa monogamnosti… živali so živali in se razlikujejo od človeka. So bolj podvržene nagonom, kot človek.

Človek pa je nekje vmes med živalmi in med duhovnim bitjem. Manj razviti ljudje so bolj podvrženi nagonom, medtem, ko bolj razviti ne toliko.

Nagoni so določeni z genskim zapisom.

Če bomo govorili o monogamiji ali poligamiji, kot gensko pogojenem obnašanju se zna zgodit, da bodo ljudje začeli razmišljati: aha, jaz sem torej podvržen genskim zapisom in če mi paše poligamija, je to nekaj čisto normalnega.

Jaz se bolj nagibam k temu, da se človek sam odloča kako bo živel, glede na njegove potrebe in njegov namen življenja.

Ampak vse naj bo v mejah iskrenosti in jasnosti.

A lahko eno podvprašanje prosim? Vsi mislimo, da vemo, kaj pomeni spoštovanje. A zaplete se pri drobnem tisku.:-) Torej praktično: se kadilci spoštujejo, se tisti, ki so odvisni od odnosov, hrane, dela, seksa, alkohola, predebeli, presuhi, tisti, ki varajo, lažejo, kradejo…spoštujejo? Najbrž ne. Takih je tričetrt. Se torej 3/4 Slovencev ne spoštuje? In še nadaljevanje tega vprašanja…a lahko imajo radi svoje otroke, ne morejo pa imeti radi partnerja?

ja, saj vem, da vse skupaj ni nič novega … do istih zaključkov sem prišla že davno tega tudi sama in to čisto izkustveno (kar je tako in tako vredno več kot kakršnakoli raziskava) … mi pa feedback s strani znanosti vseeno dobro sede 😉

v bistvu na nekem mestu tudi v članku svari pred tem, da bi se ljudje zgovarjali ali opravičevali z ‘hormoni so krivi ali genetsko sem predisponiran’ …

ampak ne glede na takšna svarila bodo nekateri ljudje pač opravičevali svoje odločitev tudi s tem, da ‘niso krivi in da so marionete biologije, družbe, karkoli že’, ker jim to v danem trenutku pač prav pride. In dokler ne bodo sami dovolj zreli, da se prenehajo izgovarjati na nekaj, kar je domnevno zunaj njihove domene, tu pač ni kaj storiti … razen, da to izrecno poudariš, kar si tako in tako storil (pa jaz tudi, le da ne s toliko besedami).

Ljubezen je zame nesporno duhovna kategorija, se pa nje moč zrcali tudi v nižje dimenzije bivanja, to je v telesno (biološko in energijsko) in psihično (torej tudi čustvene in mentalno) plasti.

Zame so te raziskave tudi samo to, kar pač so: zgolj odsev, ki ga ima sicer duhovna kategorija tudi na nižje fizično in zato vendarle zanimive. Neke druge raziskave so tudi že pred tem dokazale, da se klinična možganska slika spreminja glede na stanje ‘duha’ človeka npr. dolgotrajna depresija posameznika se sčasoma zrcali v spremembah možganskega tkiva (in včasih spremembe na fizičnem botrujejo spremembam na psihičnem nivoju – stvari so pač povezane, pa če je to komu všeč ali ne). In čeprav so do nedavnega mislili, da so te spremembe nepopravljive, pa se je sčasoma izkazalo, da je proces mogoče tudi zavreti in celo obrniti.

Podobne učinke so namreč dokazali tudi pri posameznikih, ki npr. veliko meditirajo in se na sploh ukvarjajo z duhovnim razvojem – klinična slika možganov je pokazala konkretne in nadvse pozitivne učinke na fizisu možganov. Duh torej (tudi že dokazano) dejansko je sposoben ne le premagati, temveč tudi spreminjati materijo (s tem mislim na vse, kar je telesno – torej tudi možgane, gene, hormonsko sliko …).

… zato tudi – osebno – ne verjamem, da bo kdaj (na to pač malo populistično namiguje avtorica članka oz. verjetno v tej smeri dejansko razmišljajo tudi dotični raziskovalci, ki so vpeti zgolj v biološko dimenzijo, ne pa tudi celosten fenomen človeka) mogoče ljubezen zreducirati zgolj na pilulo. To bi bilo mogoče le, če bi bila ljubezen zares zgolj kemična reakcija, tako pa je v resnici ta kemična reakcija zelo verjetno zgolj odsev ali senca tistega ‘nekaj več’ iz višjih, duhovnih plasti človeka.