Najdi forum

Pozdravljeni,

rad bi opisal svojo situacijo. Pa ne zato, da bi dobil nasvete, morda le zato, da berem izkušnje drugih, morda pa tudi zato, da mi bo lažje.

Z ženo sva skupaj 8 let, imava dva majhna otroka, sami odnosi pa postajajo vedno bolj nevzdržni. Očitno postajamo neka patološka družina. Ko sem se odločal za družino, sem imel predstavo, kako naj bi to bilo, popolnoma drugačno. Po rojstvu drugega otroka je odnos žene do mene postal nevzdržen. Hudi izpadi ljubosumja, nespoštovanje, kar se je kazalo predvsem v uničevanju vsega, kar mi kaj pomeni.,… To kar se pa dogaja zadnje čase, pa je preveč. V primeru, da se pri čem ne strinja z menoj (kar je vsakodnevno) se znaša nad otroki.
Le dva primera: V prineru, da otrokoma kaj skuham (sta še majhni) in onidve le to pohvalita, je njena reakcija, da jima ne bo nikoli več kuhala in naj pozabita nanjo. Sama seveda moje kosilo ne je. Če se imata z menoj kak dan (ko smo sami doma) lepo in to tudi poudarita, jima zagrozi, da naj pozabita na njo kot na mamo, ker jo očitno ne potrebujemo več. Skratka, vedno več je primerov, ko vso jezo, gnev in sovraštvo do mene, zliva na uboge majhne, nič krive, otroke. Morda res nisem popoln, sem pa pošten, zaupanja vreden in menda v redu človek. Tako vsaj pravijo ljudje okoli mene. Tudi z otroki se zares dobro razumem in imamo en tak fajn odnos. Včasih pa imam občutek, da sem kriv za vse, kar se je ženi slabega zgodilo v življenju. Večkrat sem ji ze rekel, da morda res nisem popoln ampak za 95% stvari, ki mi jih očita pa res nisem kriv. In sedaj, je začela tak isto početi še z otrokoma. Pogoste so tudi ignorance, ko se z menoj po vec dni ne pogovarja Po domace povedano se “muli” in to je pravzaprav najhuje. Veliko raje bi imel, da se zdere, da se skregava in da znava zgladiti spor. Ta tisina, mulanje, ignoranca pa ubija! In tu res ne vem kako naprej. Pred leti sva že tudi bila pri družinski terapevtki (pri eni najboljsih v Sloveniji) vendar je po pol leta dobesedno ušla od tam z izgovorim, da to za njo pač ni.

In sedaj resnično ne vem kako naprej. Do pogovora sem probal priti že velikokrat vendar poslušam samo, za kaj sem vse jaz kriv. Ko se probam pogovoriti, da vsaj otroka pri tem zaščitiva, sem zopet sam za vse kriv.

Verjetno bi bilo za mene najenostavneje se ločiti, vendar vem, da bodo neskomčne manipulacije glede otrok. Majhnih otrok ni težko zmanipulirati in naredila bo vse, da se bosta oddaljili od mene. Sam pa res nisem želel imeti otrok samo zato da jih imam. Lep bi jima bilo podariti družino kot lepo popotnico za življenje naprej, vendar se sedaj dogaja ravno obratno. Hudo je ko vidim da tudi oni dve trpita in ne vem kaj narediti, zato to tudi tu pišem. zna razne CSOD-je seveda ne računam. Zdi se mi da sem kar fajn oče in predvsem bi rad bil tudi dejansko oče, ne samo na papirju.

Kaj vse sem v preteklosti narobe naredil, spregledal, da je do tega prišlo… Vem, da moral že prej uktepati ampak za nazaj se ne da spremeniti ničesar. Ne pričakujem od vas nasveta, kaj narediti, ker odločiti se bom moral sam. Zanima me, če se je že kdo kdaj, ali sedaj znašel v podobni sitaciji in kako se je s tem spopadal. Pa tudi lažje mi je, ko sem tole sedaj napisal.

Hvala za iskrena mnenja.

Zveni zelo, kot bi šlo za mejno osebnostno motnjo (borderline) ali kaka narcisoid. Malce si preberi. Sicer bi verjetno tudi prej že opazil kake vzorce – verjetno si, pa nisi dajal tolikšno pomembnost temu.

Mogoče na skrivaj k odvetniku se pozanimati kaj in kako do polnega skrbništva – to je zelo grozno in močno pohablja tvoji hčeri. Ne vem kako bi npr. Jo “prisilil ” v psihološko pomoč, če ostaneta sami pri njej pa bo zelo grozljivo – istočasno marsikateri otrok iz občutka dolžnosti ostane pri “ta slabem staršu”, kar bo zelo hitro pri vas ko jima ob vsaki najmanjši nevtralnosti nori, da bosta brez mame.

Odvetnik in kako do polnega skrbništva – prej kot slej ne boš več zdržal z njo ali pa te bo ona pustila. Lahko ti tudi svetuje kakšne “bedarije” za na sodišče npr. Slike kako ste vi trije srečni ali pa, da pozdravljaj vzgojiteljice (da bo priča, da si ju hodil iskat v vrtec)… Milijon ***. Pogumno s hčerama zbeži na varno.
P.s. tako sem vesela, da se še najdejo skrbni očetje in starši, ki dajo otrokov dobrobit pred svojo rit 🙂

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljen
Pod NUJNO bit ti svetovala, da se obrneš na npr.SOS telefon, ker si oni zabeležijo vse klice, da boš imel dokaze, ker jih boš rabil.In naj SOS da prijavo na CSD, bo bolj zaleglo.Potem nujno pojdi do strokovnega terapevta, ki bo tudi naredil zapis glede hčerk.Tvoja žena ima žal motnjo, seveda bo naredila VSE, da ti vzame hčerki in te prikaže v najslabši luči.Moraš jo prehitet.Zbiraj dokaze, pripravi se na ločitev, vloži tožbo za ločitev.Žal bo vsak dan le še hujše.NAJBOLJŠE, boš naredil, če si poiščeš stanovanje zase IN ZA HČERKI in se odselite vsi trije naenkrat, ne odseli se sam! Ker boš na ta način lažje dobil skrbništvo ti.Pa računaj na zelo komplicirano ločitev, ker imaš opravka s patologijo…. Vse dobro.

Na portalu je tudi forum Mejna osebnostna motnja za svojce. Tam je nekaj tvoji podobnih zgodb, malo pobrskaj.
Zelo hudo je, če so tu še otroci. To, kar počne tvoja žena, je psihična zloraba, a je to žal težko dokazati in pri nas se to premalo upošteva …. SOS telefon je dober nasvet, tudi Društvo za nenasilno komunikacijo (glede prepoznavanja psihičnega nasilja so verjetno prvi naslov).
Sicer se mi zdi, da upaš na neko čudežno rešitev, glede na to, da si CSD odpisal že vnaprej. Oni so pač vključeni v vsako ločitev, če se boš odločil za to. Priznaj svoj del krivde (videl si, da partnerka ni okej, pa si vseeno šel z njo naredit dva otroka), zaupaj v ustanove in vloži vse svoje sile, ker gre tukaj za tri ljudi, od njih ima samo en sploh možnost ukrepati.

Tvoja žena ima osebnostno motnjo, to je dajstvo. Najhuje je, da zlorablja otroke. Ta zgodba me spominja na moje otroštvo in lahko ti povem, da boljše ne bo nikoli. Vse se bo samo še stopnjevalo. V mojih najstniških letih sta se na moje olajšanje starša ločila, so se pa potem začele hude manipulacije z materine strani, prepovedi stikov, izsiljevanje ipd. Takšnim ljudem terapija težko pomaga, ker si sami ne priznajo, da bi bilo kaj narobe z njimi. Narobe je vedno vse z vsemi ostalimi. In otroci takšne matere imajo v odrasli dobi kar hude psihične posledice, ti povem iz lastnih izkušenj. Pogoste so motnje hranjenja, težko oblikovanje normalnih partnerskih vezi, depresija, anksioznost… in še bi lahko naštevala.

Na to da bi počasi zbiral dokaze, se ločil in prevzel skrbništvo nad otroci pa nisi pomislil?

Kako zdržiš v takšnem toksičnem odnosu? Razumem, hčerke so posredi. Tudi jaz mislim, da začni danes graditi izhodno strategijo. Bolje ne bo nikoli, samo slabše. Pridobi čimveč dokazov, puščaj tudi pisno sled, da ti ni bilo vseeno, in da se to psihično nasilje (ki je velikokrat celo hujše od fizičnega) dogaja.

Ampak res, sem radoveden. Kdaj je postala takšna? Ta desktrutivnost, nora tekmnovalnost, čustvena nezrelost, in še bi lahko našteval.. tega nisi opazil v obdobju, ko nista imela otrok??? Ali si si zatiskal oči?

Zdravo,

Pri meni je enaka identična zgodba kot pri tebi.. počasi se odločam da bom temu naredil konec…
Ne daj se prepričati da si ti kriv za vse, ker oseba kot je tvoja/moja žena zna iz tebe povleči najslabše in če se to dogaja nekaj časa tudi začneš dvomit sam v sebe ce si vredu.. moja je grozila z samomorom, psihično pa me je maltretirala od prvega otroka naprej, cca 7 let..
Jaz sem začel graditi nazaj svojo osebnost in sedaj vidim, da me je hotela narediti krivca in je uživala v temu da sm se slabo pocutil.. mislim da bova zaključila z to zgodbo do konca tega leta..
Samo natuhtati moram da otroke rešim in jih vzamem s sabo za njo pa mi iz dneva v dan postaja bolj vse eno, kar pa ne pomeni da je nimam rad, toda včasih zgleda da to ni dovolj… treba je rešiti sebe.. ce hočeš lahko kakšno rečeva na to temmo

Imam podobno izkušnjo, sama sem bila do sedaj že bivšega moza takšna kmalu po rojstvu hčere.
Vendar sem svoje obnašanje sprevidel in poiskala pomoč. Žal prepozno, ker mož ni več zmogel (imela sem res hude krize, huje od teh, ki jih opisuješ), bi pa zagotovo rešila zakon, če bi sprevidel prej. Nobena pomoč, pa če je še tako odlična, ne bo pomagala, dokler si ona ne prizna, da nekaj ne štima.
Jaz sem borderline, rabila sem več let, da sem se izvlekala, ampak ti lahko zagotovim, da se da rešit.
Osebno bi ti svetovala, da se informiraš in posvetuješ s strokovnjakom, kako pristopit k ženi, da je ne razburiš ali povzročiš odpor, nato počasi skupaj pridita do zaključka, da rabita pomoč. Ja, govorim v dvojini, ker te bo potrebovala. Ne obsojaj je, daj ji vedeti, da ji stojiš ob strani. Srečno!

New Report

Close