Najdi forum

Pozdravljeni,
znašla sem se v situaciji, ki ji ne vidim pravega izhoda… še vedno sem ga, tokrat pa ne…
Pred desetimi leti sem se v zgodnjih 30-ih zaljubila v malo mlajšega fanta, s katerim sva kmalu začela lepo, trdno, iskreno ljubezensko zvezo. Zanj sem se odločila s srcem in glavo, saj je – poleg tega da me je privlačil kot moški – bil zelo predan, spoštljiv, deloven, zanesljiv…začela sva skratka skupno življenje, polno zaupanja, radosti, izletov itd… Bila sem torej v letih, ko sem si želela počasi ustvariti družino, po cca dveh letih se je izkazalo, da bi to s fantom bilo možno, zveza je bila trdna, vendar….!! Opazila sem, da se nekaj čudnega dogaja med spolnim odnosom… jaz sem v njem uživala, bila sproščena itd… njemu pa je po kratkem času bilo dovolj, erekcija je uplahnila, nikoli ni doživel orgazma… spodbujala in stimulirala sem ga na vse možne načine, mu povedala, da mi je lep, me privlači, izrazila dvom, če sem jaz njemu itd… naenkrat se mi je zdelo, da mi spolnost več ne predstavlja užitka, kar je, kot vemo, znak za hud alarm. Kmalu mi je priznal, da gleda pornografijo, da je od nje odvisen in da se najbrž zato ne more dovolj vzburit ob spolnem odnosu oz. da ima v v sebi nek strah, da ne bo dovolj dober…skratka, svet se mi je malo porušil, saj sem kmalu po raziskovanju te teme – odvisnost od pornografije, uvidela, za kak težek problem v bistvu gre…prosila sem ga, da gre na zdravljenje, da odmota ta klobčič, ki v bistvu izkazuje zelo nesamozavestno osebo, kmalu sem ga tudi začela občutit bolj kot dečka kot moškega in katastrofa je bila tu…nikoli ga nisem zaradi te težave hotela zapustiti, prosila sem ga el, naj se zave, da gre za stvar, ki uničuje najino spolnost, najin odnos. Da ne omenjam tega, da – ker ni doživel orgazma – je tudi on zelo trpel, jaz pa še bolj ,saj je to pomenilo, da v končni fazi ni mogoče narediti otroka. In – razšla sva se… in šla spet skupaj …in spet narazen itd. Vmes sem bila z drugim za eno noč, saj sva pred tem zaradi odtujenosti že leto dni ležala drug zraven drugega brez seksa…skratka, zelo boleče… pri čemer ga nikoli nisem nehala cenit kot človeka, enega redkih odgovornih in spoštljivih ljudi (razen najbrž do samega sebe)…torej, pomoči ni poiskal, saj je rekel, da je to preveč boleče…
No, in tako je vse to trajalo z meseci narazen… seveda sva se odtujila, jaz sem vmes imela še eno kratko zaljubljenost….dokler se pa pred dvema letoma nisem zaljubila v mnogo starejšega moškega…s katerim nisem želela razmerja, saj je let mojega očeta….nekako sem mislila, da se bova le kratek čas družila, bila intimna…vendar sva se resnično zaljubila, na nek način karakterno sodiva skupaj, jaz bi tudi bila z njim in začela novo življenje, če le ne bi imel toliko let več (jaz pa še vedno brez otroka:-( in da je mera polna, človek ne le, da nima niti povprečne plače, ampak je na meji revščine…tako da bi resnično težko vzrdževal tako pomembno celico, kot je družina. kar sem mu tudi povedala….vendar nisva mogla narazen, zaljubljenost sedaj po dveh letih že prehaja v ljubezen….jaz pa nikoli nisem pozabila mojega “fanta”, ki mi ga je žal, žal v smislu, da se tako zelo verjela v najino skupno prihodnost, pa naju je razdvojila ta njegova prekleta odvisnost, ki je seveda simptom njegove nesigurnosti v življenju, ob tem, da živi s teto (ko sem jaz tam, se mi seveda posveti, vendar me njegova nesamostojnost na nek način tudi moti), skratka, začela sem iskati pot nazaj do tega fanta (jaz živim v svojem stanovanju in povsem skrbim zase, trenutno sicer v zelo nezavidljivem socialnem položaju), da bi poskusila znova, saj ljubezen nikoli ne obupa, po drugi strani pa seveda vztraja navezanost na drugega človeka, ki pa že skoraj v jeseni življenja in na socialnem dnu na nek način terja, da bi jaz nosila številne odgovornosti itd..
Dve v bistvu težki situaciji…ob tem pa naj povem, da mi sploh ni, da bi se pri teh letih odločala še za tretjo osebo, jo iskala itd….vse skupaj me je pahnilo v globoko stisko…jezo, nemoč…prvi partner me je pripravljen sprejeti nazaj, z njim je mogoča zveza…sva dobra prijatelja, ljubimkat z njim pa me je strah, čeprav si on želi, z mojim starejšim prijateljem pa si ne bi upala v tako resno stvar, kot je družina…on je takorekoč v penziji. Hvaležna bom za razumen vpogled v situacijo, predvsem v predelavo neke zamere do prvega, ki je sicer res dober in pošten človek (ne ve za moj drug odnos), vendar nimam moči, da bi šla še enkrat skozi vse trpljenje in muko ob prisotnosti njegove odvisnosti. Hvala.

New Report

Close