Skupaj od faksa. Zorej imam 50 +. Dala skozi hude preizkušnje: Žiivljenje pri posesivnih starših, brez službe, res hude zdravstvene težave otrok (mesece v bolnišnicah), kariera, gradnja hiše, najine bolezni, negovanje ostarelih staršev… Vse sva preživela, bilo je težko, a sva si vedno stala ob strani. Zdaj nam bi šlo končno dobro. Mož se je v zadnjih dveh letih, po preboleli res hudi bolezni, spremenil. Začel je vleći preteklost, da nisva nikoli imela nič od življenja, da sem vedno skrbela za vse, da sem na naju pozsbljala, da nisem dovolj seksala… Nič dobrega več ni. Pred dvema mesecema se je odselil. Da mora razmisliti, najti svojo iskrico. Nekaj časa je imel še željo po občasnih srečanjih, bil je prijazen, pissl sms. Zdaj se je popolnoma ohladil, živi svoje aktivno življenje, saj ima aktivno sližbo z velikim krogom ljudi in veliko več denarja kot jaz. Tudi z najstnikoma je bolj aktiven, smučajo, izleti. Jaz sem vsakdanja mama. Neizmerno ga pogrešam, ti prazniki me bodo ubili. Boli me celo telo. Vse prijateljice, razen ene, so srečno poročene, skupnih družinskih prijateljev več ni. Se trudim, ampak se počutim samo in neizmerno nesrečno. Ne znam naprej. Kako preživeti praznike? Hodim na terapijo, ki mi zdaj v tej situaciji zelo malo pomaga. Saj ne vem zskaj pišem. Potrebujem sočurno besedo. Kako ga naj neham pogrešati? Si lahko pri teh letih uredim življenje?

Zadeva je še sveža in normalno, da boli in da ga pogrešaš. Oziroma bolj kot njega pogrešaš življenje z njim, saj sta bila skupaj praktično vse odraslo življenje in drugačnega sploh ne poznaš.
Predvsem se boš morala osamosvojiti. Razmišljaš o prijateljicah kot neki opori oziroma novem skeletu svojega življenja, ampak to ni rešitev. Ti moraš najti sebe in svoj skelet, če lahko tako rečem, prijatelji so samo bonus.
Kaj rada počneš TI, kaj te veseli, kaj te zanima? Posveti se temu. Hobiji niso nujno dragi.
Življenje si moramo postavljati na novo v vseh obdobjih življenja. Nekateri ostanejo sami kot starši majhnih otrok, drugi v zreli dobi, ko se tudi otroci trgajo iz gnezda in je udarec dvakraten, tretji v starih letih, pri 70 ali še pozneje. Nikoli ni nemogoče, treba pa je pogledati vase, ne se takoj z vsemi štirimi okleniti drugih.
Imam občutek, da si sebe potisnila nekam v ozadje in sploh ne veš, kdo si. Zdaj imaš priložnost, da to odkriješ. Torej reci si, da je samopomilovanja dovolj, moža nimaš več, zdaj si ti na prvem mestu.
Za duševno zdravje je pomembno tudi fizično. Posveti se zdravi prehrani in vsak dan migaj, po možnosti na svežem zraku.

Pri meni je enaka zgodba…po več kot 20 letih si je našel drugo. Vse bi bilo ok če se ne bi vmes vračal in se opravičeval. Prišlo je do te točke, da sem ga zasovražila, pa tudi njo, čeprav ni nič kriva. Dala mu je ultimat, da je kar tako ne bo puščal in se je odločil za njo. Zelo je težko, ampak upam da bo kmalu tega konec.