Pozdravljeni,

Star sem 22 let in še vedno se ne čutim dovolj samozavestno, da bi se bolj intimno zavezal s kakšno punco.

Izhajam iz družine kjer mi na kratko niso pustili dihati. Zahteval se je strog red in delo + šola sta bila vedno pred vsem. “Prej šolo zaključi potem pa punce išči”
Iz tu verjetno izhaja moja zavrtost in podcenjevanje samega sebe, kar me tepe ko pride do spoznavanja “sorodne duše”.

Iz tega krča se še danes poskušam iztrgati in moram priznati, da je bolje kot prej a vseeno me daje stiska, da bo čas šel mimo preden bom zmožen vzpostaviti dober partnerski odnos.

V najstniških letih sem imel kar nekaj prijateljic ki so tudi odkrito nakazovale da sem jim zelo všeč a v svoji lastni togosti in zategnjenosti nisem teh stvari bil sposoben opaziti ali se odzvatu. Čustvena inteligenca se mi je še razvijala in preden sem razumel za kaj se je šlo, je zanimanje zame padlo. Po domače rečeno vse sem zavozil in to celo pri takih dekletih ki sem jih sanjal. Poskušal sem večkrat a se mi je vedno nekako ustavljalo. Kasneje sem pri 17ih doživel tudi prvo poljubljanje, kasneje uspel navezati začetne stike s parimi puncami (plus malo stiskanja, lupčkanja in držanja za roke) katerim sem postal po kakem tednu “dosaden” ker se nisem znal sporostiti. S tem problemom sem se srečeval do nedavnega. So pa vse bile meni zelo privlačne le da sem zamočil s svojo zateženostjo. Taki neuspehi so bili hudo breme za samozavest.

Kasneje sem ugotavljal ali je problem v previsokih merilih? Začel sem se zanimati za punce ki mi niso bile posebej privlačne kar se je izkazalo za napako.
Zadnje 3 izkušnje v roku prejšnjih 2h let so bile zelo podobne. Uspel sem spoznati osebo, ki mi je na prvi pogled pribl. ustrezala in se kasneje celo navezala name. Prišlo pa je do problema da je bilo to bolj kot ne trud na silo. Bolj kot sem jo spoznaval bolj me je odbijala nakar sem jo zavrnil še preden je prišlo do česa resnega… bilo je joka in raznih dramskih izkušenj ampak raje zamera, kot mučenje z osebo s katero se ne ujameš. Vizualnega privlaka ni bilo pri nobeni, s tem da sta dve bili izjemno težkega karakterja, ki ga nisem zmogel prenašati in dnevno igrati psihoterapevta. Po tej seriji izkušenj sem potreboval 2 meseca da sem prišel k sebi.

Pred kratkim sem spoznal novo, ki pa jo vidim bolj poredko. Karakterno mi ustreza, mogoče mi je celo malo podobna v tem vidiku. Vizualno pa predvsem preprosta. Spet me grize ali bom zamočil in postal nezanimiv. Zaenkrat sva še v stanju flirtanja in spogledovanja. Se pa bojim, da bom spet nekje zamočil oz. sem negotov vase, čeprav me obletavajo lepe misli nanjo. Najbolj me skrbi, da se ne bi znal sprostiti ko bo šlo zares 🙁