Pozdravljeni..
Imam otroka, starega 11 let, s partnerjem, katerega sem resnično ljubila.. Zanj bi dala vse… On je bil do mene zelo ponižujoč, za nič nisem bila dovolj dobra, vse sem delala narobe, on je pa po njegovo oh in sploh brez konkurence… Tako dolgo me je psihično uničeval, da je ubil vso ljubezen v meni.. Končno sem ga zapustila..

Čez čas sem spoznala mlajšega moškega, v katerega sem se noro zaljubila, saj je bil kar se čustev tiče popolno nasprotje bivšemu… Verjetno bi si takega moškega vsaka želela.. Pa vendar je mene ta zaljubljenost po 3 mesecih minila o ljubezni pa ne duha ne sluha… in pričel mi je iti na živce.. Pogrešala sem samostojnost, odločnost, zrelost in občutek varnosti, kar so bile drugače dobre strani bivšega.. Želela sem ga zapustiti, ker pač to ni to, vendar me je s solzami in prepričevanjem, da bom ga s trudom vzljubila, zmeraj privezal nazaj.. Leto dni sem bila praktično na silo v razmerju, brez ljubezni iz moje strani.. Bolj se je trudil, bolj me je odrival.. Odnose sva imela le še 1x na mesec in zgodilo se je, da sem zanosila… Takrat se je pričela moja največja borba s sabo.. Kaj bo zdaj? Sem obsojena na življenje brez ljubezni? Naj povem, da partnerja nisem objela ali poljubila vsaj že 3 mesece.. Ker ne zmorem.. Spravila sem ga tako daleč, da je postal ves živčen, razumljivo, in prepiri so postali stalnica.. Moje počutje pa iz dneva v dan slabše.. Strah me je tudi, kako vse to vpliva na otročka.. Splav ni opcija!
Partnerja sem zdaj zapustila.. Odleglo mi je.. Pa vendar me je strah.. Kako bom zmogla sama, kako bodo ljudje gledali name…
Prosim za kako izkušnjo, nasvet.. Obsojanj v bistvu ne rabim, ker jih bo menda še dovolj..
Hvala vsem…

Nevem kaj bi rada slišala. imaš dva otroka iz dvema različnima moškima in si sama.Sedaj če imaš kaj pameti se boš posvetila njima in ne sebi in iskanju partnejev in očetov otrokom ker ti negre.

Čimprej si spet najdi enega kretena, ki mu boš pustila, da bo lahko s tabo počel karkoli mu bo že prišlo na misel.

Z vsakim, ki je vsaj približno normalen, mu ne bo vseeno in se bo trudil, ti bo kmalu postalo dolgčas, ali ti bo začel iti na živce…

Lepo pozdravljena,

veliko ljudi se boji, da bodo ostali sami…polno je strahov, da ne zmoremo…Vendar zmoremo veliko vec kot mislimo. Kot pravite je to za vas odresitev. Poslusati morate samo sebe. Enega otroka ze imaste. Mama ste…sedaj boste zopet mama in v drugo gre se lazje…Ne bojte se. Zmorete. Zenske smo mocne. Ne ozirajte se na to kaj bo kdo mislil…Vi ste vi in vi ste tisti, ki zivite svoje zivljenje.

Lep pozdrav in vse dobro;

Pozdravljena, svet je poln obsojanj, ampak tko pač je. Če si zmogla s prvim otrokom boš tudi pri drugem. Posveti se njima in ne temu kar misli cel svet.