Zelo mi je žal…

Živjo,
Ponavadi nikoli ne pišem o svojih problemih na spletu ampak res rabim dat to ven iz sebe. Saj imam prijatelje, druzino, ki bi jim komot lahko vse povedala ampak sej veste, potem pa sledi tisoc enih vprasanj…
Ok, da kar zacem…
Sem v zvezi ze dve leti. Fant je sel v tujino (Nemcija) tam trenutno dela in najini nacrti za prihodnost so da bili, da bi skupaj delala in zivela v Nemciji. Ze na samem zacetku zveze sva imala plan. Jaz sem delala tukaj, potem sem dala odpoved ker je bilo na delu zame prevec stresno. Potem sem se pa zacela uciti nemacino. Hodila na tecaj in naredila a1 in a1. Vse je bilo kot je treba potem pa kar naenkrat nic. On je se kar naprej delal, celo dvakrat sem sla v nemcijo na obisk. Jaz pa se kar naprej na isti tocki.
Nikoli prej nisem bila tako neodgovorna. Pa ne da se je kaj spremenilo glede mojih zivljenskih ciljev in pogledov. Ne! Ampak enostavno se nisem mogla podvizat. Dan po dan, mesec po mesec. In seveda, ko nic konkretnega ne delas v zivljenju imas toliko vec cajta za nepotrebne stvari. Jaz sem tocno to imela.
Zacela sm skos sikati zakaj se ne slisiva in zakaj mi ne pise. Ce vidim da je na kaksnem druzabnem omrezju online, meni pa ne pise je takoj vse narobe. In to se je kar nekaj casa dogajalo. Zacela sem ga dusit. Zacela sm biti dolgocasna saj, ko me je poklical sploh nisem mela kaj za povedati. Npr. Me vprasa kako pa kej tvoj dan? Ja lej nc, standard. Sem sla na kavo, pa sem sla z necakom v parkec, sem sla v kino s prijateljico.. nic pa konkretnega!
In po nekaj mesecih, ko je res dal vse od sebe in pokazal (tisockrat) da mu je mar in da zeli napredek in skupno prihodnost, jaz mu nisem dala nikakrsen znak. In ne zato ker ga nimam dovolj rada in zato ker se ne vidim z njim v tem. Zdaj kaj je razlog temu, da sem bila tako v zaostanku.
Sem se pogovarjala z psihologinjo, sicer mojo sosedo in me je vprasala, ce sem imala kaksen stresen period medtem, ko sva bila v zvezi. In ja! Bam! Mama sla na operacijo, dan pred je sel on v Nemcijo (prvic) in potem se izguba sluzbe. Vse v 2 mesecih. In to ne bi smel biti izgovor. To me ne bi smelo tako upocasniti, ne bi si smela dovoliti da mi vzame voljo in energijo za ustvaritev zivljenja kakrsnga sem si vedno zelela in si se vedno zelim.
No, ko mi je povedal da mu vse to zgleda neresno z moje strani in da, ce zelim iskreno povedano, me ne vidi v vsem tem ker mu pac nisem do zdaj pokazala. In da rabi cas za premislek in da mora vse to procesuirati v glavi ker ne zeli narediti napako saj skupno zivljenje Z nekom ni hec. In res ni. Zal mi je in hudo mi je ker sem ga prizadela. Hudo mi je In se sprasujem zakaj je moralo priti do tega da zdaj morava iti cez to. Hudo in zal mi je ker sem ga pripeljala do tega da mora razmisljati in izbirati. Ker vem da ga to boli. Vem da mu ni vseeno. Hudo mi je ker ne vem sploh kdaj sem prisla do tega in zakaj jaz to nisem videla prej. Hudo mi je ker sem mu vzela tisto SEBE v katero se je zaljubil.
Medtem, ko zdaj on razmislja in ima cas zase jaz pridno grem naprej.. hodim na tecaj, delam na sebi in na samozavesti. Pripravljena sem in zelim, da mu pokazem in dokazem da si zares zelim vse tisto kar sva hotela skupaj. Vcasih ljubezen res ni dovolj. Vse te napake so mi dale razmisliti in ne morem verjeti da sem bila to jaz, tista punca, ki je bila tako energicna, pozitivna, samozavestna, odlocna…
Kaj naj naredim? Vzel si je nekaj casa in me prosil, da ga pustim pri miru da razmisli…
jaz sem si vzela cas zase, ampak kar naprej razmisljam o njemu in vcasih se ne morem skoncentrirati in motivirati.

Hmmm kaj pa finance? Isces sluzbo?

V vezi pride do razhajanj in fo tega da drug drugega razocaramo. Zdi se kot da si cakala, kdaj bo pocilo, da se bos lahko zacela premikat. Rudi ce nimas sluzbe (je nisi imela), bi lahko sla v prostovoljstvo, kjer vi izkoristila svoje potenciale. To se vedno lahko naredis. Zgleda kot bi izgubila kompas v zivljenju, kaj ti je zares pomembno in kaj bi rada se dosegla. Te je prej v rit brcala mama, potem fant, zdraj ko bi se morala pa sama, pa ti je usahnilo energije?

Moj nasvet je da ne razmisljas in analiziras prevec, zakaj si se rako obnasala, ampak preprosto da se odlocis in nekaj naredis drugace kot si v zadnjem letu. Poisci si sluzbo, vodi prostovoljka, poisci si nova poznanstva, veza s fantom bo obstala ali pa ne, to zdaj ni zares vazno. Ceprav si iz sebe in mislis da se moras zganit, se zgani zaradi sebe, ne njega.

Iscem ja, sem aktivna iskalka zaposlitve.

Delala sem in imam nekaj denarja prisparanega, nekaj pa sem zasluzila, ko sem delala pri teti v butiku, ampak to ni redna zaposlitev, to ni tisto kar on hoce od mene. On hoce da jaz naflikam dnarja da imava za vsaj prvih 6 mesecev najemine. Seveda bi oba delila stroske in najemnino. Hoce da se naucim jezika, torej nemscine. Pa jo ucim, ampak lej saj ne gre vse tako hitro. Ena stopnja, torej a1 traja tri mesece.. Za kaksno sluzbo rabis znanje vsaj a2, b1, odvisno kaj delas, ane. Saj se trudim, saj tudi iscem delo, pa vse, ampak enostavno ne gre nic na silo. In potem si on vzame cajt, danes je 19ti dan odkar ne klice, ker razmislja. Pa kaj imas toliko za razmisljat. Sorry, sam enostavno ne stekam. Sej vem kdaj vsi rabimo cajt, dan dva, pa celo tri… ampak da 19 dni razmisljas, medtem je hodil okol, pa sel v Sarajevo je bil pri prijatelju, cel vikend. Ma ves kaj…
Nisem neumna in ne dovolim da nekdo misli, da je boljsi od mene samo zaradi tega ker mu gre v zivljenju pac bolje, ker dela,,… saj sem tudi jaz delala, ko je bil on nezaposlen. Ampak mu nikoli nisem tega na nos metala. Mislim pa da se vsi problemi resujejo tako da se pogovarjas in pogovoris o vsemu kar te muci, ne pa tako da odlagas z dneva v dan, pustis nekoga da razmislja o tem, medtem ko pa tebi na pamet ne pade da vsaj enkrat v 19 dni poklices in vprasas KAKO SI?

Lepo pozdravljena,

včasih nas prizadanejo stvari za katere si ne bi mislili…Mislim, da niste niti slutila (saj je bila to vajina skupna pot v prihodnost), da vas bo njegov odhod tako prizadel. V vas je nastala praznina, ki se je razrasla v vas in dobila ste odpor.

Sedaj vidite pravi smisel – vaju in uspela ste iti dalje. Čestitke za prvo osvojeno stopničko. Vem, da ni lahko, ampak morda ste to “šolo” potrebovala, da ste zopet začela ceniti “vaju”. V vsakem slabem, je tudi nekaj dobrega…

Hvala in vse dobro;