Ojla, pred kratkim je tudi mene žal doletela grenka izkušnja in vse kar mi je največ pomenilo v življenju (družina), ki je bila in je še vedno moja najvišja moralna vrednota, se je v trenutku razletelo na majhne koščke. Priznam, kljub temu, da sem v resnici pravi moški, ki redko potoči solzo, se mi je sesul svet, jokal sem kot majhen otrok kakšnih 14 dni. Najina zgodba je bila sanjska, toliko skupnih stvari verjetno ne bom našel pri nobeni. Okoliščine so žal poskrbele, da sva se za kratek čas odtujila, dovolj, da je našla besede, ki jih je želela slišati pri drugemu in žal se je zgodilo. Ločitev je bila neizbežna, od 14. let zakona pa sta ostali dve sončici, ki mi pomenita vse na svetu. Odločila sva se za deljeno skrbništvo, saj je tudi sama priznala, da sem najboljši oči na svetu, kljub temu, da partnerski odnos po njenem ni bil najboljši. V podrobnosti se ne bi spuščal, vsekakor pa priznam, da sem tudi sam naredil nekaj napak, za katere mi je sedaj neznansko žal in če bi lahko, bi vsekakor naredil drugače. Kljub temu, da je v tem ponorelem svetu prevara baje postala neka normalna stvar (vsaj tako mi govorijo mnogi, tudi poročeni pari) sem ostal zvest svojim načelom in sem po enem mesecu z dvignjeno glavo zakorakal v novo življenje, v upanju, da pa kje vseeno obstaja ženska, ki glede tega razmišlja podobno kot jaz, in takšnega stališča ne podpira. Ker se počasi bližam rosnim štiridesetim, se sprašujem, kje dejansko lahko srečam mamico s podobno izkušnjo, s katero bi lahko zgradil nov partnerski odnos. Dejstvo je namreč, da je moj urnik totalno zatrpan. Zjutraj jih odpeljem v šolo, jih grem iskat, pripravim kosilo, operem in poskrbim za naloge. Popoldne obe odpeljem na trening, v glasbeno šolo, nato k babici, da jih čuva medtem, ko tudi oči opravi večerni trening, nato pa obvezno malo crkljanja in končno zvečer v posteljo. V tednu, ko nista pri meni, pa je na vrsti pospravljanje po hiši in okolici, vsekakor pa si privoščim tudi kakšno razvajanje. V tem tednu se veliko ukvarjam s športom in glasbo, za kaj več pa preprosto zmanjka časa. Večerno obiskovanje klubov, te časi so žal minili in nimam nikakršne pretirane želje po teh aktivnostih. Ker za spoznavanje preko različnih portalov nimam posebnega interesa, saj sem bolj pristaš osebnega stika, prav tako pa moji nameni niso nepošteni me res zanima, kje spoznati kompatibilno osebo, za resno zvezo. O ponudbah različnih avanturistk, ki pogosto težijo preko različnih socialnih omrežjih ne bom izgubljal besed, ker me to ne zanima, prav tako pa imam odgovornost do svojih sončic, ki bosta zame vedno na prvem mestu. Vsi mi govorijo, da ljubezen pride sama, takrat, ko to najmanj pričakuješ, po vsej verjetnosti pa ne ve mojega hišnega naslova 🙂

Če je tako kot pišeš, potem se najprej ohladi. Bivšo moraš najprej preboleti, dela imaš dovolj in skrbi tudi. Ne boš umrl, če boš nekaj časa sam. Besedna zveza rosnih štirideset je do skrajnosti patetična.

Lepo pozdravljen,

vem, da je težko, ko se nekaj zgodi “nepričakovano”, takrat boli in tudi bolečino moramo znati sprejeti ter jo prestati. Nekaj pa mi v tej zgodbi primanjkuje…Pravite, da je bil vajin zakon 14 let čudovit? Sta se dovolj pogovarjala? Zakaj je bilo pri njej drugače razumljeno? V kolikor si zadovoljen, ne iščeš nove sreče? Tudi svoje napake in senčne strani je potrebno osvetliti, v kolikor človek želi naprej…

Poleg vsega bi na vašem mestu pustila času čas. Po 14 letih zakona, mora najprej miniti faza žalovanja, nato vpogled na tisto, kar v odnosu ni bilo ok…zavedanje, da ne ponovimo enake napake. Potlej pa pride zavedanje…Kaj si želim?

V življenju počnite tisto, kar vas razveseljuje, brez česa vaše življenje ne bi imelo smisla…Skozi to veselje, boste spoznali tudi zanimive osebe. Ljubezen se zgodi…

Lep pozdrav in vse dobro;

Pustite času čas. Posvetite se sebi in otrokoma .. Uživajte, počnite nekaj, za kaj prej niste imeli časa .. Ponovno najdite veselje v sebi in življenju. Ne bo takoj, bo pa! Izkoristite teden zase, ko ste sami in max z otrokoma, ko ju imate.
Sama imam popolnoma enak urnik in gre ..

Držite se in verjemite vase!

Tudi mene zna doleteti ista zgodba.
Poročen dvajset let dva polnoletna otroka star sem pedeset let.( zgledam jih štirideset)
Popravici povedano da nimam ne želje in ne volje izkati drugo partnerico ,očitno sem simpatičen , velikokrat naletim na kakšno sogovornico ,ki se v celoti strinja z mojim mišljenjem in si želi ponovnega srečanja.