Pozdravljeni,

Moj partner s katerim sva v zvezi leto in pol, živiva sicer še ne skupaj, ima enega otroka za katerega ima skrbništvo on (bivša se je odselila, ko je bil fantek star dve leti, šla je z drugim, ima še dva otroka, ki prav tako nimata istega očeta, z očetom zadnjega otroka zdaj živi). Z bivšo se slišita zaradi otroka, ki bo kmalu star 11 let, dogovarjata se za obiske pri njej, ki so za moje pojme izjemno redki. Pri njej naj bi bil za vikedne, pa velikokrat najde kak izgovor, da temu ni tako. Partner jo ob tem zagovarja, pravi, da mu je vseeno oz. mu je čisto OK, ker je otrok potem več pri njemu. Karkoli ona reče, kakršen koli izgovor uporabi, ga on mirno sprejme.
Zadnjič sva bila skupaj in ga je ravno klicala. Dogovor je bil, da po šoli otroka vzame ona, ga pelje v glasbeno, ga tam pobere in da bo ta dan pri njej. Partner ji je na začetku pogovora povedal, da ga ni doma in da ga v glasbeno ne more peljati, iskati ga bo pa šel, če ona ne more. Potem sta še nekaj debatirala, na koncu pa ga je očitno vprašala kje je. On ji je odgovoril le: “na kavi”. Niti omenil ji ni, da je z mano. To naj je po njegovem mnenju ne bi zanimalo, saj ji on od sebe ničesar ne razlaga, niti ga naj ne bi zanimala ona. Na moje začudeno vprašanje, da zakaj ga po skoraj 10. letih razveze še vedno sprašuje kje je, sem dobila skop odgovor, da ga to ne zanima, da je to njen problem, da se on ne ukvarja s tem, kaj mislijo drugi. Dobro, ga delno razumem, ampak zdaj je ta njegova bivša žal tudi moj problem, ker se mi zdi, da ga ima v šahu in se ji nikoli ne bo znal postavit po robo in ji postavit mej.
Danes so po otroka k njemu prišli njeni starši, ki so potem še skoraj eno uro obsedeli pri njemu…
Zdi se mi, da sem v kompletu z njim dobila bivšo, ki z njim še danes pometa in ni pri sebi nikoli potegnil črte, čeprav on trdi drugače, bivšega tasta in taščo…
Ko omenim, da mi kaj ni prav, prekine komunikacijo, ker da bo živčen…
Ne vem. Sem čudna jaz in bi mi moralo biti vse našteto normalno?

Hvala za mnenja,
Tana77

Iz prebranega sklepam, da gre za nekoga, ki ima zelo dobro razčiščene pojme glede partnerstva in starševstva. Vse našteto je normalno, je pa normalno tudi tvoje ljubosumje (v širšem pomenu te besede), s katerim se moraš soočit in ugotovit, da gre za neracionalno čustvo.
Razumeti moraš, da želi tvoj partner najboljše za svojega otroka in hkrati za svoje življenje (s tabo), za to ne želi zgubljati nepotrebnega časa in energije. Svojo bivšo dobro pozna in ve kaj pri njej vžge, da ima on mir. Po drugi strani noben starš ne želi prepustiti svojega otroka neodgovornemu partnerju, če se torej ona izgovarja na ne more, otroka raje vzame on, kot da bi ga prepustil slabi volji svoje partnerice. Zaveda se, da nje ne more spremeniti (če bi jo lahko, se verjetno ne bi ločil) in je zato razvil strategijo, ki je najboljša za njegovega otroka in njega.
Tebi to na vavzven morda zgleda, kot da ni odločen, toda verjemi, da on točno ve, koliko več časa, energije in pozornosti (k jih ne bi mogel posvetiti tebi) bi mu to vzelo.

Ja poštimano ima, če se bivša zmišljuje ga ne gane in mirno reče bo pač otrok pri njemu. Če pa tebe moti da ima otroka od prej pa nevem kaj sploh dekaš z njim.

Sam vem da bi mi bil otrok na prvem
mestu.

Tukaj se močno strinjam z Gregorgom. Očitno mu je prioriteta otrok, ker na kakršenkoli način bi že on njej (ki je iz opisa precej neodgovorna) postavljal meje ali poskušal vplivati nanjo, bi povzročil med njima konflikte, ki bi najbolj prizadeli otroka.
Sama sem v isti situaciji kot tvoj partner in se velikokrat zelo težko zadržim, da se ne postavim “zase”, ampak vem, da bi vsak nadaljni konflikt najbolj prizadel otroka, zato prenesem vse mirno in se trudim, da ne reagiram na provokacije. To, da je oče mojega otroka tak kot je, je moja odgovornost, saj sem ga sama izbrala in zato posledice tega poskušam prevzeti nase, da zaradi tega ne trpi otrok. Predvidevam, da podobno razmišlja tvoj partner, zato o tem noče govoriti, saj tudi njega to verjetno zelo jezi, ampak ve, da svoje bivše ne more spremeniti, otroka pa noče izpostavljati.
Predlagam, da ga podpreš.

Očitno te vsi ti ljudje, ki jih pozna od prej, motijo, čeprav v resnici te nihče od teh ne ogroža. Mož je z njimi ohranil neke odnose, kar se meni zdi povsem normalno. Kaj točno te skrbi? Sprosti se, saj se moraš zavedat, da s pretirano zaskrbljenostjo le škodiš vajinemu odnosu.
Kakšnih mej, da ni postavil bivši? Onadva imata meje dobro postavljene, saj se dogovarjata le o skrbi za otroka, druge stvari so zaključene. Kako si onadva otroka delita, je njuna stvar in dokler njima ustreza, bi moralo tudi tebi.

Tako je, kot je napisala na istem, podpišem se pod vsako besedo. Tudi jaz sem na mestu tvojega partnerja, požiram, se obračam stran, ne delam prepira, ignoriram in se ne sekiram (več), s tem da mi bivši vse skozi nagaja in nadleguje, jaz pa prevzemam skrb za otroka in predvsem odgovornost, da je moj/najin otrok srečen in čuti/vidi čim manj teh bedarij. In imam veliko srečo, da je moj novi partner toliko pri sebi, da ne dela drame iz tega ter je to sprejel enako kot jaz, je miren, spoštljiv do bivšega, me podpira in poskrbi, da ostanem takšna ne glede na vse in ko je najtežje. Je pa res, da sem se že na začetku pogovorila z njim in mu povedala dejstva ter možne situacije, ki se verjetno bodo dogajale…in so se. Vedel je, kaj pričakovati, kaj ob tem jaz čutim in zakaj kljub vsemu spoštujem bivšega partnerja ter ga na trenutke celo poskušam razumeti. Je težko, ampak sama nase sem ponosna, prav tako na partnerja.

Draga moja, ob sebi imaš odgovornega in spoštljivega moškega. Dobro je, da ga tudi slišiš in ne samo poslušaš…če veš, kaj mislim. Verjamem, da je težko in bi včasih njegovi bivši kar vrat pregriznila, vendar zakaj kuhati zamere do nje? Ona je pač takšna kot je. Veš, kaj pravijo o zameri in sekiranju zaradi drugih? Da je to tako, kot če bi vsak dan spil malce strupa in upal, da se zastrupi tisti drugi. Ne delaj tega sebi in njemu. Nisi tam zato, da boš urejala odnos, ki ga je on že zdavnaj uredil v svoji glavi. Ceni vajine skupne točke in spoštuj vajine razlike. Srečno.

Lepo pozdravljeni,

razumem vašo bolečino. Ob vsem skupaj se počutite nemočni. V sestavljenih družinah, ločenih družinah, je lahko kup težav v odnosih zaradi “bivših”, oziroma nerazčiščenih pojmih. V kolikor je vajin odnos lep, se poskušajte naravnati nase in nanj. Pustite tisto, kar ne morete spremeniti. Poskušajte iti preko tega in uživati v vajinem odnosu…v tistem kar imata.

Prav je, da se “bivšim” postavi mejo, kajti niso več v odnosu. Gre samo še za tehnične dogovore. Vedno pa so poleg čustva, ko gre za otroke. Zaradi slabe vesti, odgovornosti in ljubezni do otroka se tolerira marsikaj, kar sicer ne bi. Poskušajte si ustvariti čim bolj topel dom in svojo energijo ter pozornost vlagajte v vašo družino. Vsak znotraj le te je nekakšna žrtev, vendar imate vsak posamezno škarje in platno svojega življenja v svojih rokah.

Hvala in vse dobro;