Najdi forum

Pozdrav,

Rada bi bila kratka in jedernata.
Ze dolgo je od prvih zacetkov mladih zvez. In sedaj sem tocno tam, pri tistih zacetkih, vendar z priblizno 20 letno podlago od takrat. Kaksno leto gor, dol…

Spoznala sem, da sem se zaljubila v samoto, in naenkrat me je sredi tega idilicnega miru zmotil moski. Lep, pravih lep, lepa sluzba, brez otrok ali locitev…in jaz zmrznem. Ostalo je pri dopisovanjih in mojih obljubah, da se vidiva. Ne, ne bova se. Tako idealno zveni, jaz pa tako nepopolna, v mojih oceh, seveda.

Kako naj se pripravim na srecanje.

Ne upam vec, ne znam in si izmisljam na tone izgovorov…help.

Hvala,

B.

Igra z izgovori se enkrat neha. Enkrat bo prepozno in potem verjetno nikoli ne boš vedela, kaj bi bilo če…
Idealov ni. Ljudje so takšni, kot jih ti spoznaš, ne takšni, kot napišejo.
Če ti je kaj do tega, da ga res začneš spoznavat, se brcni v rit in dogovori za zmenek.

Ne rabiš nobene posebne priprave. To ni avdicija. Bodi ti. Sproščena. Ti si ti z vsemi plusi in minusi. Spoznavaj in se pusti spoznat.

Ne glede na to, kako idealen se ti zdi poskrbi, da prvo srečanje ne bo na samotnem in odročnem kraju. Dobita se nekje, kamor lahko prideš sama in od koder se nato v lastni režiji lako tudi vrneš, če bo to potrebno.

Če ne upaš, nima smisla. Ko si upaš, moraš sprejeti tako morebitno razočaranje, kot morebitno srečo. Ampak za uspešno zvezo si morata upati oba.

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
nova
Uredništvo priporoča

Lepo pozdravljena,

čemu tako močen strah, trema? Da ne boste več sami? Da bo drugače, novo?

Imam samo en nasvet….bodite vi, popolnoma takšni kot ste…Vsaka ženska je edinstvena in lepa, tudi vi….Zakaj ne želite videti svoje lepote?

Lep pozdrav in vse dobro;

Ga. Barbara,

Sedaj bo morda zvenelo cudno, ampak jaz dejansko nimam tezav z fizicno lepoto, vizualno sem privlacna, vendar to ni dovolj velik razlog, da si si dejansko vsec.

Vsak dan poslusam komplimente o svoji lepoti, vendar je to, vsaj pri meni, kapljica v oceanu.
Da bom iskrena, hvalezna sem naravi za njene darove, vendar na sebi vidim toliko pomanjkljivosti, da sem se ze zdavnaj izolirala v svoj svet.

V sluzbi je vse super, moram povedat, da Imam zelo preprost, nekonflikten karakter in sem na nek nacin priljubljena med ljudmi.
In ljudi res ljubim, na splosno jih Imam rada. Zelo,zelo malo je takih, ki jih ne maram.
Vendar ko bi lahko zadeve sle v bolj intimne odnose, se odmaknem.

Za mene so najvecji zmagovalci zivljenja VSI, ki imajo, upajo in znajo imeti partnerja. Jih spostujem in dajem kapo dol.
Enkrat, ze leta nazaj me je eden, lahko bi rekli potencialni partner zelel presenetiti in za dva dni povabiti neznano kam, in ko je imenil, naj zraven samo vzamem zobno scetko, sem se odmaknila. Za zmeraj. Bil Mi je zelo vsec, vizualno in karakterno. Ampak ne, ne znam si predstavljati kako bi bilo, ce ne bi sama, dobesedno sama spala v SVOJI postelji.

Strah pred ne vem cem je vecji od vseh mojih danosti. In lepota nikoli ni razlog, da ti lahko uspe. Meni uspeva biti uspesen, v poslovnem svetu, vendar to je osamljen svet, kako pa je dejansko biti ljubljen in res ljubiti, pa meni osebno najvecja uganka, ter na tisoce km oddaljen svet.
Ponoci pogosto zaspim v solzah, ter nobenimu ne upam priznat, kako dejansko neuspesen je moj lasten svet. Osamljen in prestrasen, zamorjen.

Drugim ploskam in se Jim cudim, sebe gledam kot nekoga, ki ni nicesar sposoben.
Vsaj ljubiti ne. In se predati.

Ja, to sem jaz.

B.

Lepo pozdravljeni,

ko sem govorila o lepoti, sem mislila na celoto, ne le vizuelno. Saj lepota zame pomeni, da smo notranje lepi in to izžarevamo navzven, zato smo celostno privlačni.

Zakaj se tako bojite bližine? Pravite, da imate radi ljudi in tudi, da niste konflikten karakter. Glede na to kako se opisujete ne razumem v čem vse vidite šibkosti pri sebi? Vsak od nas jih ima, tudi partner s katerim bi bili, bi jih imel. V kolikor lahko sprejmete tuje, zakaj svojih ne? Bi lahko bolj konkretno podali tisto za kar smatrate, da vas nekdo v smislu partnerstva ne bi sprejemal?

Od kod je izvor vaših strahov? Kakšni so bili odnosi med vašima staršema in njun do vas?

Za vas bi bilo koristno, da bi vaše strahove predelovali skozi psihoterapevtski proces.

Lep pozdrav in vse dobro;

Hmm, tezko napisem kaj konkretno me ovira, ne zato, da nebi hotela, pac pa ker nimam pametnega odgovora. Nisem dovolj dobra-v kaksnem smislu mislim, pa da nisem popolna. Nihce ni, vem, ne more biti, ce bi bil, se ne bi rodil. Pa vendar od sebe tocno to zahtevam-popolnost.

Zvenim bedno, nezanimivo, vem, jasno mi je. Ljudi odrivam, da ne bi odsli sami. Super ste zadeli, ga.Barbara, da od ljudi ne zahtevam da so brez napak, jih spostujem skupaj z vsemi njimi, sebe pa ne.

V otrostvu in najstniskem obdobju me starsa nista sprejemala, to je bilo vidno in predvsem obcutno. Ona dva sta vedno imela super, usklajen odnos, nista se prepirala, nobeden ni pil, bilo smo ugledna druzina. Sem edinka in bila sem jima v breme, ceprav sem bila ekstra pridna, predvsem pa ustrezljiva in za otroka zelooo tiha. Tvoja zelja, moj ukaz…ali kako ze gre…:)

Odrasla sem v zelo samostojno osebo, delovno in organizirano. Sprejemam ljudi okrog sebe, jim pomagam, svetujem. Za pomoc ne znam prosit, tudi prijateljev ne. Raje naredim sama, placam uslugo ali pa ni narejeno…Tako je bilo odkar se spomnim. Tudi starsev nisem nikdar prosila za katkoli. Ce pa je bilo res nujno, sem zbirala pogum par dni, potem pa s tresocim glasom le odprem usta. Potunkala bi se od sramu…

Drzi se me sram.
Vedno si mislim, ce me mama ni zmogla ljubiti, kaj sploh lahko pricakujem od drugih. “Nihce te ne bo imel rad”, vsaj tako ne, kot bi ti lahko imela druge…mi pravi glas…morda pa sama sebe nimam.

Morda sem pretrd oreh tudi za psihoterapijo…
Ali se to da tudi prelomit?

Ja, bi potrebivala.

Pozdrav,

B.

Ne vem, ali je to tvoja tema, vsekakor pa se mi zdi soroden problem.

https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=95&t=11112739&p=12257396&utm_source=forum&utm_campaign=title&utm_medium=search#p12257396

Ok. Tvoje razmišljanje je razumljivo, ampak je nekako otročje. Kot, da si davno nazaj (nekje v otroštvu) nehala razvijati lastno samopodobo. Saj to je kar razširjeno, kolikor opažam, ampak to ni pomembno. V glavnem, tvoje odzivanje je naučeno od staršev takšno kot je sedaj, vendar to se vse da spremeniti, seveda ne čez noč.
Če te mama ni zmogla ljubiti, to zagotovo ni zaradi tebe, pač pa zaradi mame same. Zdaj, če te je ljubila ali ne, težko sodim, jasno pa mi je, da otroci ljubezni pogosto ne čutijo, čeprav če bi starše vprašal, bi rekli, da so ljubili. Kakor so pač najbolje znali. Je res, da nekateri majo otroke samo zato, da se čutijo bolj sprejete v okolici in jim potem za otroke ni tako zelo mar, ker jih pač nimajo iz pravega vzroka v osnovi. Vendar to še vedno ne pomeni, da te kdor drugi ne bi mogel ljubiti, ker te mama ni. Tvoje prepričanje temelji na eni osebi, res je, da je ta oseba najpomembnejša za otroka, ko razvija lastna prepričanja. Vendar pa prepričanja lahko spremeniš. Če bi poiskala vzroke, zakaj te mama, ni ljubila, bi lahko odkrila, da so vzroki vse prej kot v tebi. Lahko bi celo odkrila, da te je ljubila, le da ti tega ni znala pokazati na tebi dojemljiv način. In potem že dobiš neko upanje, da pa morda le ni krivda v tebi. In potem daš priložnost tudi drugim, ko prideš do tega spoznanja. Dokler pa tega ne dojameš, pa je tako kot praviš, da druge odrivaš od sebe, preden jim sploh daš možnost, da te zapuspustijo ali pa sploh še prej, sprejmejo.
Glede na to, da si odprla temo, te očitno nekaj črviči, da pa morda le nimaš tako zelo prav glede tega, kako nemogoča si. 🙂

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345

G. Marko hvala za super odgovor.
Sem ga prebrala veckrat in mi je dal mislit.
Nekje sem se ustavila, ze v otrostvu, sigurno, kot neka obramba, da se te stvari ne bi prevec dotaknile. Verjetno je bila to takrat najlazja pot.
In pozabila it naprej. Vzorec obrambe in pasivnosti je v meni rastel in rastel ter zrastel v nacin (ne)delovanja.

Hvala, malo je bilo potrebno, da sem odprla oci.
Ne vem kdaj bom lahko sla res iskreno naprej, vendar sedaj vem kje sem in da je cas za premik. Nadoknadit toliko let ni lahko, vendar sem ocitno potrebovala vse to in si moram to tudi oprostit.

Hvala se enkrat.

B.

Lepo pozdravljena,

sem slutila….niste se še naučili imeti rada in ker sebe ne sprejemate, tudi “partnerja” ne morete…ves čas je v ozadju “Nihče te ne bo imel rad”…Vendar, veste tudi, da vidimo v življenju kar želimo videti. Do sedaj tega niste poskušali spremeniti in zato ste bili “zadovoljni” v svojem samskem življenju. Vendar ljudje v naravi težimo k spajanju, druženju, pripadanju…Tudi vi!

Težko je rezati stare vzorce in spreminjati izkušnje iz otroštva, a je edina pot. Pot k novemu, srečnejšemu, bolj kvalitetnemu življenju.

Niste pretrd oreh za psihoterapijo, ne. Odločiti se morate soočati s svojimi strahovi.

Lep pozdrav in vse dobro;

Hvala ga. Barbara,

Do sedaj se sploh nisem pocutila “prestraseno”, saj sem vse, cisto vse kar se dogaja v zunanjem svetu potisnila globoko vstran, ali navznoter in pocutila sem se sijajno, veliko veliko let. Morda je vedno nekaj manjkalo, morda se tudi tega nisem zelela zavedati…dokler ni “potrkal” na moja vrata.

Samo da povem, nimam stikov z njim, sem pustila tudi to dopisovanje ob strani. Je dojel in nehal. Morda se caka, morda je videl, da nima smisla.
Do sedaj sem odrezala zmeraj vse stike prva. Brez razloga, vsaj otipljivega ne.

Ga. Barbara kaj se bo zgodilo, ko bom zacela iskati dolgo pozabljene vzroke za moje obnasanje? Bom sposobna iti cez vse to? Ne vem, meni je bilo so sedaj lepo, da pa nekaj ali nekdo manjka pa sem se tudi sprijaznila.
Ceprav, nikoli ne bom/ne bi vedela kako bi lahko bilo drugace. Morda bi lahko bilo celo lepse, hmm, ne vem.

Sama sem najsrecnejsa. Dobesedno in tudi potrebe ne cutim da bi bila se s kom.
Tudi to ni cisto normalno obnasanje, kajne?

Pri meni vse poteka pocasi in rada bi zacela s psihoterapevtskim procesom. Morda se veliko bolje spoznam. V zivljenju samo potrebujem nekoga, ki me “brcne”, z namenom spreminjanja stvari, vendar ko me nekdo res podzge, se se bolj umaknem…tukaj je en trd kamen v meni…

Hvala za vse odgovore, pozdrav.

B.

Lepo pozdravljena,

vedno je tako v življenju, da ljudje radi pademo globoko “v jamo”, da lahko nekaj spremenimo. Radi ostajamo v “coni ugodja”, saj je težko sprejeti nekaj na novo. Strah rad obvladuje. Tudi vas, saj ste jih potisnili globoko v nezavedno. Ko nas pričnejo stvari v vsakdanjem življenju preveč “spotikati”, želim svoje šibkosti spremeniti. Verjamem, da se boste podala na to pot, saj boste živela veliko bolj polno življenje.

Zelo pomembno je v “kaj verjamemo”. To je tista naša osebna vera, ki nas vodi. Lahko je slepa, lahko realna…Nemogočega ni. Nemogoče sami ustvarjamo…

Lep pozdrav in vse dobro;

Pozdravljeni Pač ena,

Zelo slikovito ste se predstavili in pohvala za to.

Kot so vam že predhodniki napisali, bodite tisto kar ste in nič drugega. Omenjali ste posel, sodelavce in ostalo svojo okolico. Ja vse to je lepo in prav. Vsekakor pa je naša notranjost tisto kar večno odkrivamo in morda je tudi pri vas prišel čas, ko se boste morda nekoliko bolj poglobili vase. Po mojem pri teh stvareh niti ne gre toliko za to, da bi odkrivali toplo vodo in slikali oblake, temveč bolj za občutke in tankočutnost do samega sebe … morda imam prav, morda pa ne. Vseeno se mi iz vaših zapisov zdi, da pa vseeno imate željo, voljo in še kaj tretjega, le priložnosti si ne date. To tukaj, pa je verjetno tudi tisto kar bi bilo dobro, da naredite, da si date malo več priložnosti, da niste perfekcionist, da tisto kar je bilo v preteklosti pustite daleč za sabo in da morda začnete počasi … z majhnimi koraki … stvari početi malo drugače in potem tako postopoma naprej, poskusite, boste videli da pa vsa kolobocija ni tako kompleksna kot si predstavljate.

Omenili ste tudi starše. Hmmm verjamem, da bi si vsi nekoč želeli malo drugačnih občutkov glede staršev, pa vseeno. Kot vam je že omenil … mislim, da Marko .. morda se vaše mama za vas ni uspela dovolj jasno izraziti kaj ji pomenite, kako rada vas ima in kako ponosna ja na vas … pa vseeno … tako mama, kot oče imate v sebi tisto bit starša v odnosu do otroka, ki ji pravimo brezpogojna ljubezen … karkoli že to je … tako, da so po mojem, tukaj pri vas bolj subjektivni občutki kaj in kako mama oz. starša. Morda bo zvenelo klišejsko .. staršev si ne moremo izbirati … mislim, pa da lahko vseeno izbiramo lasten pogled na svoje starše in če je ta v pravi smeri …ta je lahko tudi kritičen, če tako želite, boste vseeno na koncu uvideli, da vas imata oba starša zelo rada, sta na vas ponosna in vas ne nazadnje spoštujeta.

Moje skromno mnenje je, dajte si malo več priložnosti, poskušajte v malih korakih malo spremeniti svoje navade, zavedajte se da vas imajo in so vas starši imeli vedno neizmerno radi (to je v osnovi naravno dano) in boste videli, da boda nekatera vaša vprašanja sama od sebe dobila odgovore z veliko novimi priložnostmi za vas, samo ali pa v dvoje.

Pa srečno!

New Report

Close