Poročena in zaljubljena – prosim za pomoč

Pozdravljeni.

Na ta forum se obračam prvič, ker potrebujem nevtralen nasvet in ker me je sram oz. se ne morem obrniti na kogar koli v mojem realnem življenju, kar me muči.

Stara sem 30 let in z mojim možem sva skupaj cca 7 let. Otrok še nimava, ker jih jaz še ne želim oz. se ne počutim pripravljeno. Sva soliden par in imava urejeno življenje, tako finančno kot socialno. Moj mož je zelo dobra oseba, po naravi, miren, nekonflikten, odgovoren, zanesljiv in zvest. Zelo ga cenim in lahko rečem, da je moj najboljši prijatelj. Problem, ki ga imava je absolutno pomanjkanje strasti, saj sva ratala bolj “prijatelja” in “sostanovalca” kot ljubimca. Res je, da nisva, iz nekega razloga, ki ga ne znam niti razložiti, imela nikoli neke nore spolne kemije, od samega začetka z njim je vse malce bolj “konzervativno”. Mož je zelo sramežljive narave, npr. ne govoriva sploh kaj dosti o seksu, seksava pa recimo 2 x na mesec in je takrat v redu, ampak nič kaj pretresljivega. Njemu to popolnoma zadostuje in je že večkrat rekel, ko sem to temo načela, da on ne potrebuje dosti in da ni zahteven. Nikoli se tudi nisva pogovarjala o samozadovoljevanju, tako da o tem ne vem. Tukaj naj še dodam, da ima mož že večino življenja zdravstvene težave, ki ga tudi malo omejujejo pri tem in posledično ni tako seksualen tip človeka, čeprav je zelo privlačen.

Nekaj let je to tako delovalo OK, pač sem sprejela, da imava tak odnos, ampak da se imava kljub vsemu rada, počneva stvari skupaj in sva dober team. On se ni nikoli nič pritožil in stvari so funkcionirale. Dokler nisem spoznala – nepričakovano – drugega moškega preko socialnih omrežij, približno 1 mesec nazaj. To je pa čisto drugačna pesem. Nekako vse kar mi je manjkalo v zakonu, sem našla v njemu… energijo, norost, odprti pogovori brez omejitev, intelekt.
Začelo se je popolnoma nedolžno, kot navaden “add” in nikoli nisem nič pričakovala, ko mi je prvič nekaj napisal. Dodal me je po tem, ko je videl v eni skupini na FB moj post, ne gre se za dating site. Moški živi v drugi državi v EU. Začela sva se pogovarjati online vedno več, o življenju in vseh stvareh, zelo odprto, veliko bolj kot se lahko s svojim možem… vedno bolj sem se mu zaupala, tudi o moji situaciji. Iz prijateljstva je zdaj že preraslo v čustva, ampak še vedno se nisva srečala. Zdaj je predlagal, da se srečava za en vikend v juniju, vidiva kako je v realnosti in da se bom nato lažje odločila kako naprej v življenju. Zelo me mika vendar zaenkrat tega ne želim, razmišljam tudi da bi prekinila z njim kontakt in ohranila svoj zakon, se potrudila na svojem zakonu. Po drugi strani me pa skrbi, da vztrajam še vedno v nekem zakonu, ki ne funkcionira najbolje, vedno bolj se kaže da “to ni to” in da bom mogoče zamudila tisto ta pravo, kar sem našla v drugem moškemu. Tako kot se pogovarjam z njim se namreč nisem še nikoli, z nikomer. Pogovarjala sva se tudi že vsaj 20x preko kamere, tako da vem, kaj lahko pričakujem in kemija je nora.

Počutim se v brezizhodni situaciji. Hudo me boli tudi občutek krivde. Vedno bolj razmišljam, da bi prekinila kontakte z novim moškim, ampak ne morem. Zaenkrat sem mu rekla, da potrebujem do konca tedna čas zase, da uredim misli. Moj mož pa je tudi slep oz. ne vidi kaj se dogaja… vem, da zlorabljam njegovo zaupanje, ampak ne opazi ničesar, ker tudi sam po cele večere dela za službo za svoj posel, ali telovadi, in je kar preveč enostavno vse skupaj.

Razmišljam tudi, da se srečam z njim in po srečanju odločim kaj naredim v življenju. Tukaj je seveda opcija tudi ločitev. Zavedam se tudi, da drugi moški ni kriv za vse kar se dogaja v mojem zakonu, on je samo posledica nezadovoljstva, ki se je nakopičilo v meni.

Z možem sicer se pogovarjava. Povedala sem mu, da nisem preveč srečna, ker si vzameva premalo časa zase in da potrebujem več čustev, nežnosti, seksa. Njegov odgovor je bil da “nisem nikoli z ničemer zadovoljna”, “da to je realno življenje, ne sanje, oba imava odgovonosti in službi” in pa “življenje je rutina”. Zelo težko se je z njim še pogovarjati, ker enostavno ne razume mojih potreb. Ker več nisem prepričana v najin odnos, tudi ne želim otrok… čudno mi je to, da jih niti nikoli nisem želela, z njim. Mogoče bi se to spremenilo, če bi bila s kom drugim. Kaj to pomeni?

Vesela bom vaše iskrene pomoči, saj jo res potrebujem in sem čisto na koncu, ne vem kaj naj naredim. Ne želim uničit zakona, vendar želim biti bolj srečna. Dvomim, če sem še lahko.

Hvala,

Tina

Punca, ti se moraš resno vzeti v roke, zanaša te kot orehovo lupino na oceanu.

Zakaj si se sploh poročila z možem? Je bilo to tudi takole naključno, na podlagi nepopolne slike, na mah in brez sodelovanja razuma? Ali pa morda s preveč razuma? Enako zdaj: kako te lahko zamaje en internetni zalezovalec? Verjemi, da je tole vajo že dal kdaj skozi in da je verjetno zverziran internetni osvajalec. Morda si vzporedno s teboj dopisuje še s kakšno … na enako zaljubljen način kot s tabo. Ti pa brez glave zaradi takega človeka …

A da bi se odločala sama, na podlagi tega, kar je in kar čutiš, to pa ne? In če se odločiš za ločitev, si ne bi vzela potem najprej par minut za razmislek, kaj se ti je zgodilo, zakaj si šla v zakon s tako nekompatibilnim partnerjem? Si uredila čustva in misli, predelala, prebolela in se potem počasi odprla za nove dogodivščine? Takole, kot si se ti lotila zadeve, se ti zna zgodba čez pet let ponoviti.

Dejstvo je, da boš nežnosti in seksa ob možu stradala do konca življenja. Glede telesnosti ne verjamem, da lahko pomaga terapija, ampak se mora v človeku nekaj zgoditi. Obstaja sicer možnost, da možu preprosto primanjkuje testosterona in to menda danes rešujejo z zdravili – ne vem pa, koliko to dejansko pomaga.
Težko tudi razumem trditev, da se ujemata, sta prijatelja, tovariša, pa te glede tvojih čisto osnovnih potreb sploh ne sliši in razume, ampak te zavrne, češ, to je realno življenje. Če je realno življenje služba, kuhanje kosila, pospravljanje, gledanje TV, umivanje zob, tuširanje in spat, potem hvala lepa. Sem precej starejša od tebe, pa takšnega realnega življenja ne kupim.

Tebi ni pomoči.
Svojega novega mr. perfect še niti nisi srečala v živo, pa že fantaziraš o ločitvi.
Primerjaš kikiriki in banane.
Misliš/upaš, da si našla, kar ti v sedanjem odnosu manjka. Si našla tudi tisto, kar že imaš sedaj?

Samo v razmislek:
Po sedmih letih še vedno ne veš vsega o svojem trenutnem partnerju.
Kako dobro lahko nekoga res spoznaš preko interneta v enem mesecu ?

V nečem ima tvoj sedanji partner prav. Pri občasnih kontaktih lahko odrineš probleme na stran in odnos lahko izgleda, kot v pravljici. Ko z nekom živiš, ne moreš vedno samo smetane polizat. Moraš ugriznit tudi v tisto, kar je spodaj.

Koliko res veš o tem kandidatu za princa na belem konju ?
Te je že prosil, za denar ?

Če si res prepričana, da je to to: “Go for it”.
V nasprotnem primeru počakaj toliko časa, da lahko realno presodiš.

p.s.
Vprašanja, kot so, kje in kako bosta živela imaš že rešena ?

ti se z možem pogovarjaš neiskreno, mu lažeš po domače povedano, potem pa pričakuješ iskren in globok odgovor?? Povej ti možu, kako se pališ s tem internetnim nakladačem, pa mislim, da bo pogovor hitro bolj aktiven.
Lej, če v zvezi nisi zadovoljna, potem moraš nekaj narediti. Sicer se mi zdi internetni seks s tujcem najslabša možna varianta, vendar biti v zvezi, kjer si samo na pol nima smisla.

Tina, Tina… zdiš se mi ranljiva nezadovoljna in nezadovoljena ženska in žena. Ne imej slabe vesti, ker si želiš biti srečna!!!!
Tvoj odnos z možem se mi zdi bolj prijateljski kot pa zares partnerski. Velik del sebe si morala zanikati, da si zdržala ob njem. Mogoče zato ne čutiš želje po naraščaju. Ko imaš z nekom skupaj otroka, te to z njim poveže do konca življenja. Tukaj ni zares pravega umika. In če dopuščaš možnost, da bi ti drug moški lahko zbudil željo po materinstvu, potem očitno nisi s pravim.
Zdi se mi, da se bojiš narediti nekaj zase. Da raje prizadeneš sebe kot pa drugega. Ampak v tvoji situaciji ne bo šlo drugače. Prišel je čas, da se zares pogovoriš s svojim možem. Da izraziš svojo stisko, svoje nezadovoljstvo, svojo željo po drugačnem odnosu. Potem pa se preprosto skupaj z njim odločiš: se bosta skupaj potrudila in stopila drug proti drugemu ali pa se poslovila. Mogoče bi bil tudi on bolj srečen z nekom, ki verjame v realnost in rutino. Ti namreč iščeš nekaj drugega.
Ne bi pa preveč hitela v novo avanturo. Trenutno si tako željna spremembe in predvsem strastnega odnosa, da se lahko prenagliš. Lahko si še bolj zapleteš življenje. Je pa res, da ženske velikokrat potrebujemo novega moškega, da lažje zapustimo starega. Olajša nam tisto večno spraševanje: naj ostanem ali grem…
Tina, želim ti vso srečo! Želim ti, da srečaš simpatičnega moškega v svoji okolici, ki ga ne bo sram pokazati, da si ti tista posebna zanj. Ki te bo znal strastno zavrteti v postelji, obenem pa te tudi nežno objeti in ti obrisati solzico v trenutku šibkosti. Takšni obstajajo in ni jih malo- privabi jih v svoje življenje!

Pozdravček Tinca 🙂
Vsakodnevno upanje preide v mesece,leta….To nategovanje elastike nima konca. Sploh, če še komunikacije ni!!! Sam sem se po cca 10letih ločil. Ni prijetno, vsak začetek je težak. Sem preživel 🙃. Večkrat sem sam sebe vprašal. ” Kaj hudiča se nisi že mnogo let prej ?” Velikokrat se po čelu trkam!!! Bedak sem bil!!! Sedaj si pa večkrat sam sebi rečem “srečno ločen”. Tvoj virtualni prijatelj…. verjamem, da imaš metuljčke v trebuhu. Zapomni si pa nekaj!! Naj ne bo “prijatelj” razlog za tvojo odločitev-razvezo. Razlog je le tvoj nesrečni zakon. Ostalo se bo nekako uredilo a ne? Premišljeno “draga moja”, vsekakor veeelikoooo časa z “njim” v “reali”.
Vso srečo ti želim…..😘

Pozdravljena, tvojo situacijo več kot poznam, saj je bilo v mojemu razmerju precej podobno, tudi neki specifični detajli so izjemno podobni. Prvo, lepo, da se zavedaš, da moža dejansko ljubiš in da v osnovi ni pošteno do njega.

In ja, tisto, kar iščeš je odgovor na vprašanje, ali sta ljubezen in zaljubljenost ista zadeva? Nista, zaljubljenost mine, ljubezen pa je večna. To, kar imaš z možem je ljubezen in kot sem razumel(ter tudi pri sebi izkusil), si se morala odreči marsikateremu delu svojega karakterja oziroma potreb(tako fizičnih, kot čustvenih) zato, da si z njim. Zaradi tega, ker ga dejasnko ljubiš, ga nisi direktno soočila s tem nikdar(recimo bolj agresiven ter direkten način), čas pa je naredil svoje. Seveda si vseskozi upala, da se bo spremenil, oziroma prešel svoje frustracije, ampak jih ni, ker si mu dajala potuho. Verjemi, poznam. V mojemu primeru je bilo nato tako, da se mi je po 10 letih preprosto odtrgalo in sem odšel z danes na jutri… Zdaj, precej mesecev po tem in konkretnem premišljevanju, ti lahko dam samo takšen nasvet:

– rešuj težave, ne kompliciraj si življenja dodatno
– tisti, ki si ga spoznala preko interneta, ne predstavlja tistega, kar dejansko potrebuješ, je samo tisto, kar trenutno želiš videti…, tako, da ga ne kontaktiraj več za neko obdobje, recimo 30 dni, pa boš potem videla kako in kaj
– z možem imejta iskreni pogovor, kjer mu tudi povej za to osebo preko interneta, samo tako ga boš lahko soočila z dejstvom, da te bo izgubil, če se ne bo malenkost spremenil, oziroma pričel z zdravljenjem svojih frustracij. Del si mu jih ti ozdravila(kot sem rekel, zelo podoben primer mojemu), drugi del pa mora sam. V razmerju moraš duhovno rasti, sam v to še vedno verjamem, drugače ni pravo razmerje. Vem, težko biti iskren, ker ga imaš dejansko res rada, ampak iskrenost osvobaja. Drugače se bo vse končalo tako, da boš tako kot sem jaz, preprosto odšla z danes na jutri…
– nato si po potrebi vzemita kakšna 2-3 meseca pavze, kjer se ne bosta niti kontaktirala in poiskusita živeti vsak samostojno…

Samo mnenje in nasvet, verjemi pa 1 stvar. Mož, ti daje dejansko ljubezen in sigurnost, oziroma gotovost. To, ti lahko nudi redkokateri partner in lažje je rešiti težave, kot jih imaš ti, kot pa z novim sopotnikom(takšnim in drugačnim). Ker kjer je v igri strast, je sopotnik tudi negotovost ipd.

Tvoja zgodba je res izjemno podobna moji, samo, da v moji sem jaz odšel, ker se mi je pač po 10 letih strgalo. Tako, da edini nasvet, ki ti ga lahko dam je zgolj, bodi iskrena do moža in poiskusita rešiti zadevo. Če ne drugega, bosta vsaj dobila nek “closure”. Kar pa se tiče otrok. Po moje si pripravljena na njih, samo jih z njim jih ne želiš imeti dokler se on ne bo spremenil, oziroma rešil svojih frustracij, kar pa je edino pravilno. Sicer pa tudi v kolikor ga zapustiš, verjemi, da se boš obremenjevala s tem, ali je rešil svoje probleme, oziroma se boš še vedno počutila odgovorna zanj, ter se spraševala, ali si naredila dovolj zanj, da bi se odrešil tega…

Navkljub temu, kar misliš o sebi, nisi ti tista, ki je slaba oseba v razmerju zaradi tega, kar se trenutno dogaja. Če bi ti on dal vsaj delno, kar tudi potrebuješ, potem nebi bilo tega problema.

Ja seveda bo prvo agresivno zanikal celoto in bil razburjen, ampak sčasoma mislim, da bi moral razumeti problem. Pač bo moral ven iz svoje “komfort zone” in enkrat za vselej razrešiti svoje težave. Samo povej mu, da ga ljubiš in da ga boš podpirala skozi to pot. Rezultat je sicer negotov, ampak vredno poiskusiti. Jaz zadnjega dela nisem mogel(pomislil) in lahko rečem, da mi je žal. Ne zaradi mene, ampak zaradi nje.

Ne zapusti svojega moža

Torej, tvoje navdušenje nad »novim« je posledica tvojega pomanjkanja navdušenja nad »starim«. Dejstvo je, da ni zveze, kjer ne bi enkrat prišlo do vsaj pomanjkanja navdušenja, če že ne tudi do navdušenja nad čim novim. In še eno dejstvo – tudi v novi zvezi bi/bo enkrat prišlo do tega. Na tebi je odločitev, ali boš rešila to, kar imaš zdaj, ali pa boš to ladjo potopila in se peljala z drugo naprej in čez nekaj let bila spet na istem. Prava ljubezen ni vedno pravljica, ko pride nevihta, je vedno odvisno od nas samih ali bomo skupaj plesali v dežju. Ali pa šli z dežja (dostikrat pod kap). Če si že nesrečna in se ti ne zdi vredno reševati, bodi nekaj časa sama. Dostikrat pridejo prava čustva na plano takrat, ko smo sami s sabo. Takrat boš vedela, kaj pogrešaš – to, kar si imela, ali pa tisto, česar nisi imela. Tale internetna ljubezen nima veliko potenciala. Je zgolj »blažilec« za trenutno stanje.
In pišem iz prve roke. Bila sem na tvojem mestu. Nisem reševala, šla sem iz ene zveze v drugo in kmalu ugotovila, da se mi bo takšen vzorec ponavljal, dokler se ne vzamem v roke, dobro premislim, kaj želim, na kakšen način in kdaj. Sicer mi ni bilo nikoli žal, da sem končala prvo zvezo, mi je pa žal, da sem šla takoj v drugo, ker je vse izgledalo popolno. Vendar je bil samo screen saver čez moje prave težave, ki sem jih imela sama s sabo. Dolgo sem namreč bila oseba, ki je bežala pred težavami (več let), namesto, da bi se soočila z njim ne glede na to, kakšna bi bila posledica. Nato sem našla nekaj novega, boljšega, vsaj zdelo se je tako in seveda sem s svojimi rožnatimi očali kar odletela v to smer. Pa sem nato grdo padla na realna tla – ni bilo huje kot v prvi zvezi, so bili pa problemi enaki, kar je roko na srce še bolj bolelo, saj sem si morala priznati, da je večja možnost, da je z menoj nekaj narobe kot pa to, da so vsi moški enaki. Draga moja, najprej ugotovi, kaj želiš in če lahko to imaš z možem. Tistega drugega ne poznaš niti 1%, z njim bi morala vso sliko na novo slikati, vse na novo ustvarjati. Ne glede na to, koliko pametnejši greš iz prejšnje zveze, še vedno ti sledi vsa prtljaga v tvoji glavi, ki začne slej ko prej siliti skozi vse zadrge in žepe. In bognedaj, da ti bo kdaj žal ločitve…nič ne boli bolj kot to, da uničiš nekaj dobrega zaradi nečesa, kar izgleda boljše in se pokaže, da ni niti približno to.
Ugotovi, kaj želiš, kako to želiš, zakaj želiš in predvsem ne bodi zaletava. Verjamem, da sedaj vidiš vse roza. Nikar ne imej slabe vesti, če si boš vzela čas zase. Vendar rešuj po eno stvar naenkrat. Meni je ena gospa (nad 85) lepo razložila: ko se zaljubiš, vidiš samo barve, ki so ti všeč. In tudi tiste, ki ti nikoli niso bile všeč, so ti všeč. In potem, čez nekaj časa, se pokažejo barve in odtenki, ki jih nočeš gledati, kar naenkrat pa ostanejo le še sivine in povprečja. Vendar tiste barve od začetka nekje so, lahko jih najdeš. Seveda je najlažje dobiti te barve drugje. Vendar zakaj? Zopet bi prišle sivine in zopet iskanje. Vprašati se moramo, zakaj smo takrat videli te lepe barve. Zakaj smo nekoga ljubili. Zakaj smo ga spustili v svoje življenje. Zakaj nam je bilo lepo. Zakaj smo se smejali. Zakaj je bila ta oseba razlog, da je naše življenje bilo barvitejše. Če ne najdeš več pomena v tem, takrat lahko greš brez slabe vesti po druge lepe barve. Vendar ne da zatajiš samega sebe, takšnega kot si bil takrat…ker si bil boljša oseba.
Razumeš zdaj?

Lepo pozdravljena,

vaša odločitev naj bo odvisna le od vas, ne od tretjih oseb. Pri sebi se morate odločiti, kakšne so vaše želje in potrebe in kakšna čustva gojite do vašega moža. Mislim, da bi bilo dobro, da se vključita v psihoterapevtski proces kot par. Veliko primerov sem imela, ko si dva želita enako, vendar nezadovoljstvo v obeh narašča. Ne znata se slišati ter poslušati ter govorita dva različna jezika.

Prvo, pa morate narediti korak vi in se odločiti ali si tega želite. Ali se želite potruditi za vajin zakon? Zakaj ste se sploh zaljubili in vezali s to osebo? Ali imata enako bazo, temelje, vrednote? To, da si otroka z njim niste zaželeli je običajno pokazatelj, da v sebi nikoli niste zares njega sprejeli kot življenjskega popotnika. Nekatere ženske se celo trudijo z zanositvami, potem pa zamenjajo partnerja in ugotovijo kaj vse jih je motilo in da ni bil nikoli zares v srcu moški, ki bi si ga želele.

Poiščite odgovore v sebi in naj ne traja predolgo, ker odgovor najverjetneje že poznate.

Lep pozdrav in vse dobro;

Živjo,

tvoja zgodba je podobna moji. Jaz sem z mojim možem že od najstniških let, moj najboljši prijatelj, nekoč noro zaljubljena v njega, uživala, potovala, žurala, vse delala skupaj in sedaj…blenk, nekako sva se odtujila. Prišlo je z otrokom, čeprav mi je to težko priznati. In kar se tiče spolnosti, popolnoma enako kot pri tebi. Moj mož ni strasten, me ne znori, umirjen, sramežljiv, nekako mu ni do seksa, seksava tu pa tam. In ravno jaz, ženksa, ki obožuje seks, ki bi seksala vsak dan, dobim takšnega 🙂 Strasti nikoli ni bilo, tiste, prave, kot najstnica nisem imela pojma o spolnosti, razvijala sem se z leti in razcvetela. Moj mož se nikoli ni niti malo potrudil zame. In sedaj sem spoznala nekoga, ki me obnori, seks noro dober, strast, tista nora! Z njim ne želim ničesar drugega, kot to, kar imava. In sedaj se sprašujem, ali naj vztrajam z možem, pa ne zaradi drugega moškega, pač pa zaradi mene same…saj si zaslužim tudi kaj več.
Mislim, da pri tebi ne gre za to, da si se zaljubila v drugega, pač pa za to, da sta se s tvojim odtujila, da ni strasti in da si to želiš. Poslušaj svoje srce, prvo si ti in potem vsi ostali. Razmisli, ne o drugem moškem, pač pa o sebi in svoji sreči, kaj si v odnosu želiš. Kaj si želiš ti! In dokler ni otrok, je vse lažje, zelo!
Te ne obtožujem, popolnoma te razumem.