Pozdravljeni, obračam se zaradi splošnega nasveta, ker se mi na nek način “meša”. Da poskusim dolgo in kompleksno zgodbo strniti. Konec lanskega leta sem prekinil zvezo s punco, ki je trajala praktično 10 let. Prekinil pa sem, ker se je nabralo ogromno zadev, saj sva v osnovi popolnoma različna karakterja. Ona je “control freak”, poleg tega je delovala po sistemu “tako kot se dela doma, tako se mora tudi naprej, logika ni važna…”, jest pa sem seveda pacient svoje sorte. Pač potrebujem mogoče nekaj več osebnega prostora, kot je to običajno, oziroma iluzijo svobode, če se izrazim malenkost drugače, prav tako se držim načela, če sem nekaj ugotovil na podlagi izkušenj to velja in me briga za prepričanja ostalih… Kakorkoli, skozi leta se je to manifestiralo v to, da je razmerje postalo zgolj še kompromis, torej gibanje po nekem nevtralnem terenu, ki ni vseboval mojih ali pa njenih želja. Torej kompromis v najslabši možni izvedbi, saj se je porezalo stran bistvo vsakega od najinih karakterjev. Ostalo ni ničesar drugega, razen 1 zadeve. Ljubila sva pa eden drugega praktično izjemno močno skozi celotno zvezo in tako je bilo tudi ob razhodu.

Razhod je bil seveda primeren najinemu razmerju. Po nevemkolikšnem času, nabiranja zadev, se mi je preprosto strgalo in sem z danes na jutri odšel iz njenega življenja. Seveda sem ji pojasnil kaj in kako, tudi povedal sem ji jasno, da to ni zato, ker je nebi imel izjemno rad, torej ljubil. Okrog sebe sem naredil čustveno bariero in nisem nikogar spustil blizu. Ampak, kaj naj rečem, ko se mi enkrat strga, potem pogosto presenetim celo samega sebe. Jeza in naveličanost sta pri meni držala cca. 4 mesece, ko iskreno niti nisem razmišljal o njej. Potem pa je prišlo obdobje, ko je jeza in naveličanost minila in se je pričelo obdobje, ko sem se pričenjal spominjati samo še lepih trenutkov. Aja, da pojasnim, stvar ni v tem, da je bila ona slabša od mene v razmerju, daleč od tega. Nekako sva spadala med tiste pare, ki duhovno skupaj zorijo samo z razhodi. Nekaj krajših sva že imela tekom preteklih let, 1x 1 mesec, 1×3 mesece, pred tem še krajše ipd. Kakorkoli, zdaj mislim, da je že 7 mesecev, od tega se nisva videla/slišala skoraj 5 mesecev.

Ko sva šla narazen sem ji rekel, da sem se pripravljen o čemerkoli pogovarjati šele, ko me bo “spustila” oziroma prebolela, kar se mi tudi zdi logično, ker ne glede na to kar sva čutila(in predvidevam, da še vedno), sva obenem tudi ubijala eden drugega. Ampak, da se vrnem nazaj k mojemu problemu. Ko se počutim super, oziroma se imam odlično, potem čutim nekaj v smislu “sram te bodi”, ker se imaš OK, ona pa najbrž trpi in podobno. Zadevo sem poiskusil kontrolirati s tem, da sem pričel pisati.

Logična obrambna reakcija, če bom napisal kaj me je odgnalo, potem to lahko preberem in mi bo jasno zakaj sem odšel. Nope, wrong anticipation. S tem sem si svojo situacijo samo še dodatno otežil, ker zdaj mi pa non-stop hodi po glavi. Konstantno se sprašujem, ali je srečna. Da ne bo pomote, skrbi me to, da je še vedno žalostna, oziroma, mi njena sreča ne da miru. Kot, da bi bil jaz odgovoren za to, nelogično. Od pisanju sem recimo precej podrobno analiziral njene zadeve, ki so bedaste in so me prignale čez mejo, ter seveda oris svojih napak ter neumnosti, ki sem jih počel, ali pa zadev, ki bi jih mogoče moral početi(ker je npr. zahtevala res ogromno pozornosti, oziroma je bila od mene dejansko čustveno preveč odvisna, bi ji moral dati sigurnost, kot obrambno reakcijo pa sem iskal svoj “free zone”, kar je celoto samo še poslabšalo). Kakorkoli, spisal sem res ogromno materiala, napisano ni žaljivo, kvečjemu v bistvu najina zgodba z analizo “what went wrong”.

Definitivno vem, da se bova še videla ipd., ker imava tudi nekaj zadev, ki se morajo razčistiti dokončno. Pri obeh je seveda težava, da sva preponosna, da bi kontaktirala prva, oziroma, saj veste kaj s tem mislim.

Moje vprašanje pa je sledeče. Ker je sedaj že minilo 7 mesecev, ali je ona že šla skozi fazo, da me je “spustila”, ter živi svoje individualno življenje, kjer je spoznala, da je njena lastna sreča primarno odvisna od nje, partner pa je lahko zgolj nadgraditev/bonus? Kot drugo, bi bilo pametno, da jo kontaktiram in ji dam za prebrati napisano? Materiala, je recimo za cca. 150 strani, ironično pa sem v tem pisanju spoznal tudi nekaj svojih dodatnih napak(oziroma kozalnost, ki je nato povzročila težave), ki jih prej sploh nisem zaznal. Iz pisanja bi lahko razbrala najbrž, da jo imam še vedno rad in da vem, kaj je šlo narobe. Namen tega primarno ni, da bi prišla skupaj, temveč, da bi ji dal potencialno nekaj utehe. Ali pa je to kar čutim, da bi naredil preprosto neka egoistična poteza z moje strani, kjer jaz iščem podzavestno neko odrešitev in naj preprosto napisano obdržim zase?

In ja, ključne zadeve, ki sem jih odkril med pisanjem so sledeče:
– iz razmerja nisem odšel, ker nebi bil pripravljen na otroke, ampak zato, ker sem bil, vendar ne v takšnemu odnosu, ker bi se z otroki samo prikrilo težave, to pa dela veliko ljudi
– prav tako sem odšel zato, ker bi trpela moje “osebnostne neenačbe” ne glede na vse. Pa mislim, da je bil večji faktor strah pred izgubo kot ljubezen do mene
– ona je imela pri spolnosti neke frustracije, ki mi jih je večinoma uspelo odpraviti. Zaradi tega, ker mi je bilo za njo res mar, je nisem soočil s tem , kar je pomenilo, da se je v meni nabiralo, ona pa nikdar ni zaključila tranzicije, torej žrtvovanje zanjo, cilj je bil plemenit, ampak je mene od znotraj to skozi leta uničilo.
– potem pa seveda pridejo še ugotovitve o meni samemu…

Torej, naj delim pisanje z njo ali ne? Ali še ni čas za to?

Moje mnenje je, da to pisanje nikoli ni bilo namenjeno njej ampak tebi in tako naj tudi ostane. Vsako pisanje je odprto interpretaciji in iskanju pomenov, tako da bo bralec vedno v njem našel tisto kar išče. Ne pravijo zaman, da romanu da končni pomen bralec.
Nikoli torej ne bo čas za to, da deliš pisanje z njo.
S časom bo tvoje pisanje postajalo celo vse bolj nerelevantno.
V času, ko si se ti s tem ukvarjal je tudi ona verjetno šla z življenjem naprej in naredila svoje ugotovitve in zaključke (ki pa jih verjetno ni spisala, ali pač).
Dejstvo je, da sta zdaj drugačna, kot sta bila pred razhodom in analiziranje vajinega preteklega razmerja je zgolj pogrevanje stare juhe.

Se strinjam z gregorgom. Nikakor ji ne predaj pisanj. To si pisal zase, brez filtrov, brez zadrzkov, teh 150 strani je tvoje prebolevanje, tvoj tok misli, namenjen samemu sebi – ona bi to prebrala s svojimi ocmi, skozi svoje potrebe, skozi svoje trenutno razpolozenjsko stanje in ni receno sploh, da bi v tem videla tisto, kar ti. Glede na to, da si dejal, da delujeta razlicno, bi prej rekla, da bi v prebanem videla tisto, kar ti ne vidis, slepo pego. Ne glede na to, kako fatalno si razclenjeval svoje pisanje, je gotovo se kup skritih motivov, spoznanj…

Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, je, da jo zacnes TI spuscat od sebe. Pravis, da te blokira, ker ne ves, ali je srecna… kaj pa ti? Si nasel sreco izven nje? Pretirano ukvarjanje z drugimi je beg od samega sebe. Ce se ti zdi, da si se zataknil v cem (v lepih spominih, v analiziranju, v razmisljanju kako ona to dozivlja), preusmeri pozornost drugam, vase, kaj ti pocnes za to, da si srecen in izpopolnjen? Morda ti kaka psihoterapija ne bi skodila, ampak osebno se mi zdi, da tako prevez analiziras in da zna bit to neverending story.

Kaj si naredil z vajinimi skupnimi stvarmi, predmeti, spominki, pismoi, slikami? So lepo zlozene v skatli in nekje na ne ravno vidnem polju?

Se nekaj je, kar mi ne da miru. Pisal si o tem, kako je bivsa rabila ogromno tvoje pozornosti, da je lahko delovala v dnevu. To ni ok. Pretirano visenje na partnerju ni ok. Vajine poti bi se, ce bi sledila vsak svojemu srcu, verjetno prej ko slej razsle. S tem da bi ostajal v takem razmerju, kjer ne zmores, ne upas izrazit sebe, bi samo podaljsal agonijo in nezdrave kompromise. Poleg tega sta se vse preveckrat “razhajala”, 1xmesec? Prepogosto.

Prebolevanje ne vidim kot sestevanje napak vsakega v paru, ampak kot osebno rast. Sprejmes tisto, kar je bilo lepo, kar je funkcionialo, pospravis v malho kot popotnico za naprej, ostalo zavrzes in poisces nove poti v svojem lajfu.

Vse dobro!

Bom rekel prvo hvala za odgovor, vendar je to obenem daleč najbolj pričakovan odgovor oziroma psihoterapevtski z namenom minimiziranja potencialne škode. Ampak ljudje smo zelo zanimiva in večplastna bitja, kar pomeni, da ni tako preprosto. Mogoče bom rajši rekel tako: je kdo že naredil kaj takšnega? Kako se je izšlo? Ali pa, bi si želeli, da bi od bivšega dobili podrobno razlago, ko se “prah poleže”? **Pogosto je zamera do smrti in dokler ljudje držimo zamero smo sužnji tistega, ki mu zamerimo… V tem je cache med drugim.

Daleč najbolj pričakovan, ker je edini smiseln. Dokaz, da nisi spraševal, ker ne bi vedel, kaj je prav ampak zato, ker si zelo želiš, da bi se s svojim “globokim” razmišljanjem postavil pred njo. Verjetno je točno to bil problem v vajini zvezi: ti si absolutno zaljubljen v svoj intelekt zato vsako stvar pretirano analiziraš, čeprav je že v naprej jasno, da je stvar zelo preprosta. V resnici si ujetnik svojega uma.
Dal ti bom še en bolj radikalen nasvet, ki si ga verjetno že kdaj dobil, a si ga nisi upal preizkusit: nehaj s tem. Prenehaj z razmišljanjem in analiziranjem in začni živet. Vem, da to ni tako enostavno, kot se sliši, a imam s tem izkušnje. Potrebna je vztrajnost ampak rezultat je vreden tega. Naš um mora biti v naši službi in ne obratno.
Srečno!

Hvala za odgovora. Pač zadeva je takšna, da nikoli v življenju nisem imel težav, kot jih imam sedaj, v bistvu se sploh ne prepoznam. Običajno je bilo pač po sistemu, sprejmem odločitev na podlagi dejstev in gremo naprej. Tokrat pa ja, sem šel v analiziranje(predvsem z razlogom, da bi razumel, kako se je to lahko zgodilo, ter da se napake nebi ponavljale), s katerim sem nehote spravil samega sebe ob živce, oziroma postal tisto, nad čemer drugače nisem navdušen.

Bistvo. Prvič v življenju sem šel spraševati za kakšno takšno zadevo, ker v osnovi vem, da je delitev napisanega slaba ideja, to verjemite, da mi pravi tudi razum, ampak čustva ter podzavest gredo pa svojo pot. Zato pa sem tudi objavil vprašanje, ker mi razum pravi, da potrebujem nekoga, da me ustavi, s preprostim odgovorom pa se me v danemu trenutki ne more odpraviti. Kaj naj rečem, v danih trenutkih se resnično ne prepoznam. Vem, da mi bo celotna zadeva čez nekaj mesecev banalna, ampak trenutno je pač drugače.

Iskreno povedano, po mojem, če te bivša še ne bi “spustila”, bi ti to dala vedeti.

Iskreno povedano drugič, če/ko bi te spustila, me niti slučajno ne bi več zanimalo teh 150 strani. Odmeriti je mogoče tudi, če ni vse razpucano do zadnje vejice. Če ni udarcev, žalitev, poniževanja, temveč prepiri zaradi nekompatibilnosti, človek ne rabi razlage in opravičila, ker je vse jasno, analizo pa mora tako ali tako narediti vsak sam zase in o sebi. Zakaj bi bivša želela TVOJO analizo o TEBI?

Pozdravljen,

če mene vprašaš, rabiš nek zaključek oz. closure, ki pa ga nikoli v resnici niti ne moreš dobit.

Če se sedaj postavim na tvojo stran, je res hvale vredno, da si šel pisno skozi celoten vajin odnos, reflektiral sebe, njo, vaju oba in prišel do nekih zaključkov. Ker imaš dekle še vedno rad, kar je res lepo, da poveš, ji želiš to pisanje predati in se nekako osvoboditi s tem, ko bo ona končno razumela, zakaj si tako odreagiral. Seveda misliš, da bo njej zato lažje, da bodo njeni dnevi kar naenkrat lepši in srečnejši. Ne bodo! Tako kot si se ti prej počutil, očitno kar nekaj časa v takšni zvezi, se verjetno ona počuti sedaj, ko si šel. In sprijazni se, da si pač šel. Nisi ne prvi ne zadnji. In kapo dol, da si to uspel narediti, zavoljo obeh. Verjemi, sem bila v takšnem toksičnem odnosu, kjer je edino to štimalo, da sva se imela rada, drugega nič. A je žal tudi to premalo.

Ko mine določen čas, leta, ne vem, desetletja, lažje stvari daš v eno perspektivo, saj si se čustveno oddaljil. Spominjaš se seveda samo lepega, čeprav tudi drugih stvari ne pozabiš in si zato niti ne želiš več pogrevati tistega, kar si skuhal. Ljudem daš prosto pot, sam pa tudi zadihaš.

Kakor je razbrati iz tvojega pisanja, si še kar mlad, zato se strinjam z enim od zgornjih nasvetov, da ne analiziraš toliko. Vsak ima svoje napake in ko si z nekom, je samo stvar kompatibilnosti, prilagajanja in skupnih ciljev. Lepo, da si napisal, da tudi ti nisi idealen in imaš tudi sam še kaj za popraviti. Raje bodi osredotočen za naprej in dihaj s polnimi pljuči. Pojdi ven, se zabavaj in razmišljaj, kaj vse lepega te še čaka. Zamisli se nad tem, kako boš funkcioniral v drugi zvezi, da bosta oba zadovoljna in izkoristila maksimalno, kar ti življenje ponuja. In ponuja veliko, samo upati si moraš in včasih malo potrpeti.

Razumem, da sedaj trpiš, kar je sufer od sufra… In kljub temu, da ti večina svetuje, da ne pošlji pisanja svoji bivši, ga ti gotovo boš, ker vem iz lastnih izkušenj, da so stvari, besede in dejanja, ki jih v življenju moraš naredit, kljub temu da veš, da ne bo kaj prida prišlo ven iz tega. Zato ti na tem mestu svetujem, da delaj iz srca in če tako čutiš, pač naredi. Karkoli si bo tvoja nekdanja ljubezen ob tem mislila, si pač bo.

Veliko sreče, nasmeha in poguma***

Tudi, če bi želel od partnerke kaj takega, to ne bi želel na 150 straneh. To se da povedati v par stavkih. Kar je imelo nekoč velik pomen, ga danes morda sploh nima več.

Pozdravljen,

najprej vse pohvale, da si zmožen toliko reflektirati in iskati krivdo na obeh straneh. Če se najprej osredotočim nate, moram reči, da je tvoje vprašanje retorično – sam veš, da ji boš svoje pisanje poslal, pa če sto ljudi reče, da raje ne, da ne boš imel nič od tega, spet nove debate, spet pogrevanje že stare juhe. Ampak ti boš to naredil, ker se želiš po eni strani znebiti krivde, po drugi pa ji verjetno že v osnovi nisi vsega povedal v odnosu oz. tudi ob koncu. Še enkrat, lepo, da si se odločil predelati svoja čustva na ta način, ampak to so tvoja, ne njena.

In zdaj prehajam k njej. Ona bo to brala skozi svoja očala, ki so sedaj že malo motna, malo polomljena in verjetno niti ne bo videla vsega tako, kot si ti napisal. Ti želiš nek “closure” zanjo in verjetno tudi zase, a ti iz lastnih izkušnjah povem, da tega ni. Včasih moraš preprosto oditi, ko je zato čas. Kar si rekel, si rekel, kar si do sedaj naredil, si… Življenje gre dalje, nekaj časa boš še objokoval, kot smo vsi, verjetno te bo še sem pa tja kaj v zvezi z njo pretreslo/prizadelo, a nekaj je dobro, da se zavedaš in za to prevzameš odgovornost – ti si končal vajin odnos, ti se nisi počutil več dobro in ti si se odločil iti naprej. What is done is done! In če sem prav razumela, se ne vidiš več z njo. Bistveno je, da se zdaj vprašaš, kje se pa vidiš, do kje pa imaš nasmeh na obrazu, kakšne načrte pa imaš s sabo… Ti si zdaj pomemben… Njene žalosti ne moreš omiliti, tako kot ona ni mogla tvoje med odnosom.

Deluješ zelo odkrita oseba, to nesi naprej v življenje, ostalo pa je lekcija, iz katere potegni največ. Ni pa nihče popoln, le morata se najti dva s skupnimi vrednotami, cilji in veliko mero kompatibilnosti. Pač loterija, zdaj pa pojdi kupit listek 🙂

Želim ti vse dobro*

Se poponoma strinjam z zgornjima nasvetoma, dati ji to prebrati, je no go.
Kar se pa tiče tega, drugega vidika, kako pa bi ona sprejela to pismo, lahko odgovorim na podlagi svoje izkušnje. Tudi sama sem bila “zapuščena”, bolj ali manj, podobna zgodba kot pri tebi, oba videla da ne gre, ampak nekako je on prvi zbral pogum za povod za razhod. In ja, imela sem veliko vprašanj, iskala odgovore, si razbijala glavo, zakaj in kaj in secirala detajle. To je izredno izčrpujoče stanje (trajalo je recimo 4mesece po razhodu) in takrat bi dala vse za odgovor. Po vseh analizah in razmišljanjih, je pa prišel čas, ko se mi enostavno ni več lubilo razmišljat, saj sem ugotovila, da v bistvu tako vsi odgovori ne spremenijo ničesar, realnost je taka kot je, povratka ni. In danes, ko je preteklo že več kot leto, niti več nočem vedet. Ne zanima me, ker res nima več nobene povezave to z mano, poleg tega ne želim tvegati , da začnem kakšne stvari ponovno premlevat, saj v bistvu ne prinesejo nobene razlike.
To je iz moje izkušnje, je pa res, da smo si ljudje različni in ni nujno, da bi pri njej bilo podobno.

Iskrena hvala za odgovore,

Kakorkoli, poanta. Zadnji odgovori so mi res pomagali, tako, da sem dopoldne vse, kar sem spisal natisnil ter spravil v sef. Vse elektronske verzije sem izbrisal in ja, tega ji ne bom dal nikdar za prebrati. Prav tako sem si prepovedal pisati o preteklosti. Ko se bova srečala(in se tudi bova zaradi nekaterih nerešenih zadev) ji bom rekel del ugotovitev, kot so npr. sorry za vse momente, ko bi lahko bil boljši, pa zaradi nekaterih zamer nisem bil, hvala za ves trud, ki si ga vložila vame in me spremenila v boljšega človeka.

Tega, da pa najbrž nikdar ne bom mogel dojeti, kako je možno, da z nekom, ki ga tako močno ljubiš ne moreš funkcionirati skupaj, pa ne bom nikdar omenjal, očitno pa še manj razumel. Ko iščeš pomen, tam kjer ga ne boš našel, to res hudičevo boli, ampak ko drugi delite svoje pretekle oziroma življenjske izkušnje, potem tudi trenutno vsaj delno razumem, da je temu res tako. Torej hvala za vse momente, ki ste si jih vzeli za pisanje, ni bilo zastonj.

Srečno

Lepo pozdravljen,

na vašem mestu, bi se z njo iskreno pogovorila in ji tudi zaupala vaša čustva. Morda sta v temu obdobju vsak pri sebi ugotovila kaj tudi o svojih napakah…Potem pa boste videli ali bi z njo želeli podeliti tudi svoje zapise…

Lep pozdrav in vse dobro;