Najdi forum

Pozdravljeni,

Sicer sem dolgo časa kolebal ali napisati ali ne ter dobiti mogoče drugi pogled glede na situacijo.

Vsekakor se gre za vezo, katera sicer ni dolgoročna pa so težave, katere žal nebi smele biti, pa ko načeloma vem da je bilo storjenih nekaj napak, katere vsekakor niso bile namerne, ampak enostavno se včasih človek ne znajde v tistem momentu in odreagira drugače kot bi moral, oziroma bi drugi pričakoval da dobi primerno reakcijo oziroma tisti moment pričakovano.

Z žensko sva nekaj mesecev v vezi, kateri odnos priznam da ni kot bi moral biti na začetku kot so neka spoznavanja med dvema in prisotnost same zaljubljenosti. Vsekakor iz strani nje je bilo vse prisotno na začetku in tudi veliko truda vloženega, pa načeloma tudi iz moje strani so bili čustveni izlivi, ampak nekako premalo glede na pričakovano iz strani nje. Priznam da sem bolj zaprt in kar nekako ne prepustim spontanim stvarem prosto pot in vedno nekaj premišljujem. Tako je bilo tudi na začetku in ko sem občutil ter tudi pogovor je marsikaj rešil sem se začel bolj odpirati ampak žal prepozno, kajti iz njene strani so čustva padla in nekako čeprav se trudiva kar nekako ne prideva v nek odnos v katerem bi bila oba srečna. Sva med tednom oba v oblakih in si piševa lepa sporočila (pogrešam, manjkaš mi, srčki…čez celi dan itd..) ampak potem nekako z mojim nekim napačnim odgovorom (nov telefon jo je delal živčno, in ko sva se pogovarjala je meni šlo na smeh zaradi res lepega jutra in sporočil ko sva si pisala zjutraj, in potem nekako ji je dalo misliti da jo ne jemljem resno, in da ko bo resen trenutek ne ve ali lahko name računa ali je bolje da je tiho itd.. ) pade njej volja in sreča ter se umakne. Priznala je da nekako ni srečna z mano v zadnjih 14 dni, po drugi strani si želi odnosa in se ne vidi eden brez drugega, in rada spremenila stvari. Realno gledano sva res neverjetno podobna glede pogleda na življenje, že prav pravljičen odnos in mogoče na momente kar preveč, ker kot bi usoda želela da sva se združila. Oba sva kar športna, nikoli problem skočiti na kakšen hrib itd..pa vseeno imeti nek odnos, v katerem so nihanja gor / dol mi nekako ne ustreza več, čeprav so čustva zelo močno prisotna, in so prisotna od začetka iz moje strani, ampak nekako niso bila izkazana in povedana v meri kot naj bi bila (pričakovana).

Ni problem se truditi za odnos, ampak do katere točke. Namreč iskreno povedano nimam več energije biti v nekih nihanjih, ker se zavedam da na dolgi rok taka veza ne pelje nikamor. Sicer sem ji omenil dva dni nazaj da v kolikor ne vidi sreče v meni potem sam nekako se ne vidim v odnosu, ker če ji jest ne bom dajal sreče potem sam ne vidim smisla vstrajanja v vezi, katera ni veza sreče, katero imam željo imeti in ji rekel da se naj javi oziroma pokliče ko bo sama pri sebi razčistila. Seveda so bile solze iz njene strani, in besede da jo duši ko sem ji omenil to in bi rada samo šla..

Bivalne stvari imam urejene (hišo in tudi finančno ni problem, imam več kot dovolj in da bi bil z nekom da bom si uredil življenje) kajti tega ne potrebujem, ker sem že si uredil sam.

Sem čustven ampak potrebujem mogoče nekaj več časa da izkažem. Mogoče sem bolj realist in vidim z nekega zornega kota realnosti kot biti popolnoma v svojem svetu (je lepo vsekakor, ampak nisem več najstnik, 30+) da včasih pač gledamo mogoče realno in tudi kaj bo jutri..Mogoče moja napaka da imam tak pogled? Premalo spontanosti? Preveč resno? Je bolje obupati glede na napisano in same sreče ali vstrajati? Jo pustim na miru ji ne pišem sporočil, kličem..čeprav imam željo da bi ji kaj napisal, ampak sem kar trdna oseba, ko nekaj povem se poskusim tega kar držati, čeprav včasih boli in pridejo solze, ampak se trudim bit močan. Koliko časa človeka pustiti na miru? Se umakniti oziroma prekiniti sve skupaj, ali kar čakati in čakati ? ok nimam lih neomejenega roka v življenju in da nekako kar čakam in čakam mi tudi ne odgovarja.

Vse mi je jasno da kompliciranje za teh par mesecev veze nima smisla in gremo vsak svojo pot, ampak enostavno se mi ne da iskati novega in novega partnerja, in sem začel razmišljati da pač bom pa sam preživel življenje, čeprav imam željo po odnosu in samem bivanju z nekom. Vem pa da sem oseba, na katero se partner lahko zanese v življenju in dobi podporo. Kar nekaj prijateljic je želelo v vezo, ampak ni bilo to to iz moje strani in nisem niti poskušal neke veze, ker se mi enostavno ni zdelo to, pa sem bil raje sam svoje sreče gospodar, ker se že na začetku nisem videl, pa tudi verjetno nebi šlo, ker so bili karakterji preveč različni.

Lepo pozdravljen,

tako kot pravite, na splošno se je za odnos vredno truditi, vedno in vztrajati, v kolikor je prisotna ljubezen in je med partnerjema enaka “baza”, isti temelj (iste stvari so vama pomembne, isti hobiji, vrednote…enak pogled na partnerstvo, družino). Kar sem razumela, da med vama je…Sem pa zaznala, da drugače izkazujeta čustva in verjetno posledično drugače izražata svoje misli kot da bi govorila dva različna jezika, kljub temu da na koncu morda enako mislita v sebi.

Predlagam, da se pogovorita o vsem tem, saj sta trenutno oba prizadeta. Brez kompromisov, ni odnosov. Vprašajte jo, kaj jo moti v vajini komunikaciji, katere stvari jo pri vas motijo in obratno. Tako bosta vedela pri čem sta.

Lep pozdrav in vse dobro;

New Report

Close