Najdi forum

Zame je popolna, ampak zakaj tega ne čutim?

Živjo,

res potrebujem kak konstruktiven nasvet, ker sam ne znam naprej.

Okoli 20 mesecev sem v zvezi z dekletom, ki je pravzaprav moja sanjska ženska. Zelo je simpatična in lepa, živi zdravo, zelo je pozitivno naravnana, skrbi za osebnostni razvoj, želi si družine, življenja z mano, je zvesta, zelo sočutna, skrbna, … V glavnem jackpot! 🙂

Kaj je težava?

Moji občutki. Kot je razvidno, mojemu razumu je logično, da je zadetek v polno, ampak kaj je narobe z mojimi čustvi?

Morda bi pomagalo, če malo opišem zgodbo, kot jo jaz vidim: Ko sva se spoznala, sem se takoj zagledal v njen nasmeh. Najlepši na svetu 🙂 Nekaj začetnega strahu, zmenkov in po nekaj tednih sva pristala v postelji. Oziroma na kavču 😉 Najboljši seks v življenju! Tudi zanjo. Seveda sva se še večkrat dobila in pogosto je bilo super. Težava pri meni je bila že od začetka, da se mi zdi, da jaz še nisem popolnoma prebolel bivše, v katero sem bil noro zaljubljen. Mislil sem, da bo to samo še ena od avantur, ampak se je izkazalo, da je ženska potencial za celo življenje! Super sva se ujela, razumeva se, celo pogovarjava se o odnosu in vseh pomembnih stvareh, … A vseeno je pri meni v ozadju vedno nekakšen občutek, da ne čutim prav. Ker vidim, kako nora je ona name. Oziroma je bila, ker do sedaj mi je že kar dobro uspelo uničit njeno ljubezen 🙁 Seveda ne namenoma, ampak se mi zdi, kot da jo del mene zavrača. To pa mi ni logično, saj je točno to, kar sem želel. Večkrat sem si želel, da bi do nje čutil tako, kot sem do tiste pred njo, saj ji res zaupam, da bo lepo skrbela za moje srce – za razliko od prejšnje :'( – a tega nikoli nisem zares doživel. Bojim se, da jo bom izgubil, če bo šlo tako naprej, še bolj pa se bojim, da bo tudi njena ljubezen do mene izpuhtela 🙁

Včasih se sprašujem, zakaj je življenje tako nepošteno, da nam da točno tisto, kar si želimo, ampak v trenutku, ko tega ne moremo zares sprejeti…

Ne vem, ali je posledica tega ali sočasen razvoj ob tem tudi to, da postajam depresiven, izgubljen sem v življenju, sicer sem aktiven, ampak (razen ob teku) ne čutim posebnega življenja, težave imam s prebavo, v zadnjem času se mi pojavljajo še paničnim napadom podobni simptomi, …

A kdo ve, kaj se dogaja oziroma kaj lahko naredim?

Lepo pozdravljen,

enostavno…srca ne moremo pretentati. Kemije ne moremo ustvariti z razumom. Vi se zavedate katere kvalitete si želite v odnosu in ona jih očitno ima, vendar…Kolikokrat rečemo “ta bi bil/bila-a idealen/-a”, a me v resnici ne privlači.

Težko se je sprijazniti s tem, da bi nekoga pustili “samo” zaradi tega, ker ne čutimo kar bi morali, vendar to pomeni, da očitno tudi ta ni za nas…Bili ste že resnično zaljubljeni, veste kaj pomeni. Res je, da z leti zaljubljenost mine, a ljubezen se poglablja. Težko je biti srečen z nekom, do katerega niti na začetku nismo čutili kar bi morali….

Lep pozdrav in vse dobro;

Hm,
saj nekaj kemije je, mislim, da ni to težava.
Mislim, da je včasih v ljubezni enostavno potrebna kilometrina – oziroma ne včasih, temveč nekaterim ljudem. Jaz vem, kdo je bil ljubezen mojega življenja. Ko sem ugotovila, kakšen je v resnici in kako strašno temno stran ima, me je v enem tednu minila vsa ljubezen do njega. Niti slučajno si ga ne želim niti videti, kaj šele kaj drugega. A vseeno, takrat, ko sem še čutila vso možno ljubezen, in to je bilo kar dolgo časa, je bilo to to in ni bilo nikoli pogojev, čejev, pomislekov.
Mogoče ne pogrešaš bivše kot take, ampak ta občutek, ki se ti je zbujal v njem. Ampak, kaj pa če je ljubezen vedno malce drugačna, ni vedno ista, z nekaterimi ljudmi je bolj burna, z drugimi bolj umirjena, pa zato ni nujno, da je kaj manjša ali manj trdna, zanesljiva. Lahko je ravno obratno.
Na marsikaterem področju življenja smo sposobni sklepati kompromise in se odločiti tudi z razumom, ne samo srcem. Recimo izbira poklica (in v službo lahko hodimo dlje, kot smo poročeni z nekom), nakup stanovanja … Pri izbiri partnerja se nam pa zdi, da razum nima nič s tem. Zdaj sta že tako dolgo skupaj, da se bo počasi še kaj pokazalo oziroma bo ona počasi prešla iz zaljubljenosti in prišla k pameti. Mogoče se bo pa ona odločila namesto tebe.

Razmisli.

nova
Uredništvo priporoča

Če je ne čutiš v popolnosti, po mojem to še ni to, čeprav te tvoj razum prepričuje, da je. Lahko, da je navdušenje veliko iz kakih drugih razlogov, kot recimo da si po dolgem času nekomu spet všeč. Ko končaš dolgotrajno zvezo, ponavadi kar rabiš nekaj časa, da si spet v celoti pripravljen zaupati. Čeprav nikoli več ni tako kot ko se prvič zaljubiš.
Lahko pa preprosto gre samo za nezaveden strah s tvoje strani, ker te po eni strani spominja na tvojo izkušnjo z bivšo, katera se je zate ozirima za vaju, nesrečeno končalo. Zato se tudi sedaj bojiš, da se bo zgodba ponovila. To je pa strah, ki ga moraš sam premagati s tem, da pač verjameš vase. Oziroma moraš si dovoliti biti ponovno razočaran.

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345

Najlepša hvala za odgovor.

Rad bi še malo bolj pojasnil, ker še vedno nisem prepričan, da je odgovor tako enostaven. Morda racionaliziram in opravičujem svojo izbiro, a kljub temu: vedno, ko se skregava in fizično ločiva, me kmalu začne vleči k njej. Grozno mi je ob separaciji in želim si samo biti spet povezan nazaj z njo. Ali ni to znak nečesa, za kar se je vredno trudit? To se mi zdi namreč veliko bolj podobno varni navezanosti kot pa vsi odnosi, ki sem jih imel prej. Namreč, pri vseh prejšnjih dekletih, v katere sem bil zaljubljen, bodisi niso želele biti z mano, bodisi so že bile v zvezi. Nekatere tudi, če so kasneje pustile svojega fanta in bile z mano, niso bile za dolgo. Ta je pravzaprav prva, ki je bila samska in si je želela biti z mano. Na začetku je bilo tako, da se v meni je nekaj prižigalo, nekega dne pa se je nenadoma ugasnilo. In nekje v ozadju imam občutek, da mi je takrat ona postala zares na voljo, moje srce pa se je zaprlo. Ne vem, zdi se mi, da mi manjka izkušnja obojestranske ljubezni, saj je do sedaj še nisem doživel (istočasno kot druga oseba). Je mogoče, da je nekaj “narobe” z mojimi mehanizmi zaljubljanja, navezovanja, ljubljenja? Da se mi je v zgodnjih letih razvil nek krogotok, ki je povzel ne-ljubezen v naši družini? In se to ne da ponavadi “uredit” s psihoterapijo?

Mogoče pa si ravno sedaj naletel na izkušnjo z obojestransko ljubeznijo, pa ti je zato vse skupaj malo čudno, drugače kot doslej.

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345

Nekak podobno sem čutila jaz do svojega na żalost sedaj że bivšega partnerja . Sem ga sprejemala pa ga zopet nisem in bolj ko se mi je posvečal bolj me je odbijalo in to je bilo meni osebno čudno da se nekdo tako zanima zame vse skupaj se mi je zazdelo da to pa że ne more biti res . Na koncu je imel dovolj in je odšel mene pa daje kot si że sam omenil huda separacijska kriza in obup . Ne vem kakšno otroštvo si imel sem pa prepričana da so tvoja dożivetja povezana ravno z tem otroštvom ker tudi tvoja bivša ljubezen ti je najverjetneje zadala čustvene rane . Najbolje da stopiš do psihoterapevta preden jo zapustiš ali potisneš stran

Lepo pozdravljen,

vašega primera pravzaprav v celoti ne poznam. Lahko se vam je srce “zaprl” tudi zaradi strahu, da bi ljubili ali pa ne čutite sedaj več izziva, saj ste dobili kar ste si ves čas želeli. Ali pa se želite zadovoljiti z njo, ker je prva, ki je bila samska in je želela biti z vami in mislite, da boste težko dobili drugo takšno. Vas vleče navada ali kaj drugega?

To, da hkrati niste čutil zaljubljenosti, ni greh. Ko pride “prava”, se to začuti. Tako kot ni veliko pravih prijateljev v življenju, tudi ni veliko oseb, ko začutiš in veš, da je to – to. Močne želje nas vedno ubijajo, vendar vse pride ob času.

Lep pozdrav;

Živjo,

Moja življenska zgodba je sicer dolga, ampak naj ti povem, da sem zdaj končno, pri skoraj 48-tih, po kar nekaj neuspelih vezah in propadlem zakonu.. spoznala nekoga, ki ga ljubim do neba in se mi zdi, da bi bila lahko z njim do konca življenja.

In čisto ‘enostavno’ je. Prvič: izredna kemija, cel mi je za ‘pohrustat’. Vsakič, ko ga vidim, je huje. Drugič: vrača mi z enako energijo in enako željo. Tretjič: lahko sva točno taka kot sva, se sprejemava, spoštujeva in sva navihana skupaj do amena (pri teh letih smo res že kar precej izdelani, we take no shit ever again po preživetih izkušnjah, in dosti imamo igric…).
In to se mi zdi, da je formula za uspešno ljubečo vezo.

Ko berem tvoje misli, se mi odvija zgodba prenekaterih mojih znancev in prijateljev. Na začetku vse fajn, kemija še nekako dela, ampak z leti postaneta kot brat in sestra. Comfort-zone. ‘Saj se imava res rada. Ujemava se. Vse nama klapa (večalimanj). ‘
Potem pride otrok… obveznosti miljon… in se kar pozabi na tisto, zakaj naj bi bila dva skupaj.

Tisto, ko se pogledata in se čas ustavi. In smešno, v bistvu brez roza očal, ki jih prinaša zaljubljenost. Le poklop je tisti, ki se zgodi. In je vredno počakat na to.

Verjetno se pa večina boji osamljenosti, zanašamo se na to, da nas ima nekdo rad, imaš nekoga, ko prideš domov, imaš družbo za karkoli… saj ni ni tako slabo…

In karkoli manj, ni tisto pravo. Verjemi, iz izkušenj. Res da sem (no, sva) imela veliko srečo.
Ki jo privoščim vsem!

Lepo pozdravljeni,

zadnji odgovor (uporabnico najmimami) mi je zelo blizu…Se strinjam z vami.

Lep pozdrav in vse dobro;

njamimami, kako dolgo sta s partnerjem že skupaj?

Skupaj sva sicer šele pol leta, ampak se zdi kot da bi bila že dosti več. Tako dobro se že poznava.

Kot že rečeno, če ni kemije, je to pomemben primankljaj. Tega ne mores prisliti.

Jaz ti predlagam, da jo, če ne veš kaj bi, pustiš in najprej pošlihtaš stvari pri sebi. Ni ona kriva za tvoje probleme in se mi ne zdi fer, da jo tako rekoč prinašaš okrog z nekim lažnim upanjem. Vsak/vsaka si zasluži nekoga, kateri/kateremu pomeni vse. Tudi sama sem imela takega partnerja in če sedaj pogledam nazaj, se mi zdi da me je samo izkoriščal in tudi če bi ostala skupaj, bi se čez čas vse skupaj končalo, ker prej ali slej prideš do točke, ko imaš takega odnosa dovolj. Si v zvezi ali nisi. Nikoli mi ne bo jasno, kako lahko nekateri mislite, da ste lahko nekaj vmes. Imeti nekoga samo zato, da ga imaš in nisi sam, je precej sebično.

imam isti problem…vedno hrepenel po ljubezni (dekleta so me imele samo za popestritev – bil sem tretje kolo), ko pa sem jo končno dobil iskreno ljubezen do mene, me je pa po 1 mesecu minilo. Grozno.

Ni popolna, je v bistvu zelo lepa, vsi fantje gledajo za njo, njo je vse lepo, mirno, prijazno, čas hitro teče. AMAK, preprosto v meni ni tistega občutka, ko sem hrepenel po ljubezeni in osvajal trdnjavo..v bistvu sem postal skozi leta sado-mazo bedak, ki hrepeni samo še po drobtinicah. KAko presekati ta neumni občutek, to neumno navajenost?

Jaz vem da si zaslužim ljubezen, vem da sem vreden tega, ampak zakaj se preprosto ne prepustim / predam njej? Vse bi naredil zanjo, ker je res vreden biserček, res lepo srce, ampak globoko v meni nekaj manjka..hrepeni mi ta občutek, da z njo bi bil srečen, a ne presrečen, ko sem dobil tisto drobtinico od ljubic.

Prosim pomagajte. Rad bi imel normalno razmerje.

Navajen si drugačnih zvez in s tem tudi občutka. Podobno kot kadilec, ki kmalu zatem, ko preneha kadit, čuti, da mu nekaj manjka. Gre za podobno stvar. Terja nekaj časa, da se navadiš, sprejmeš novo realnost. Je treba nekaj volje in tudi znanja glede psihe in poznavanja samega sebe.

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345

New Report

Close