Zivljenje je pot in vsak se odloci za svojo bolj ali manj pravo. Najboljse so tiste, ko si zares srecen. Takrat ves, da si nekaj vendarle storil prav.

Jaz sem se zavestno odlocila, da ne bom imela partnerja. Lazje in boljse funkcioniram, ko sem popolnoma sama. Vcasih sem lahko sama dneve in dneve ampak ne cutim nobene potrebe po tem da bi bila v druzbi nekoga. Tudi v sluzbi se ne spuscam v bolj poglobljene pogovore, govorim le o tem, kar zadeva posel. Ko sem doma, mi ni nikoli dolgcas, vedno si najdem kaj za pocet. Imam dve prijateljici, sicer pa nobene druge druzbe. Vendar ne pogresam nikogar drugega.

Ce iskreno povem, cisto iz svoje duse, se sama pocutim najbolj varno. Pa ne, da bi se bala ljudi, ali ulice, uzivam sama na sprehodu, ki lahko traja ure in ure. Takrat razmisljam o zivljenju, o smislu, o nacrtih in ciljih.

Misel, da bi imela fanta, me prav strasi. Da bi z nekom potovala (razen s kolegico,s katero potujeva ze leta) nebi, da bi nekdo prespal pri meni, ne more, da bi jaz prespala v tuji postelji, in se z njim zbudila…vse to me plasi. Nebi bila vec tako varna. Ne vem, zakaj se mi zmeraj pojavi ta stavek, ta misel…ne razumem.

Sorodniki se sprasujejo zakaj sem se zmeraj samska? Ne upam Jim priznati, da si ne zelim partnerja. Zvenelo bi cudasko. Pac, se nisem spoznala pravega, jim razlozim. Ne upam biti popolnoma iskrena. Vcasih, no velikokrat si zelim, da ne bi imela nobenega sorodnika, nobenega, ki bi me poznal. Da bi odpotovala cisto na drug konec sveta, se vsedla na skale ob morju in uzivala z vsemi svojimi tihimi hrepenenji.

Rada grem domov, vendar verjetno samo iz obcutka dolznosti. Raje bi se odmaknila…od vseh..ne vem, zakaj taksne misli…

Nisem depresivna, lepo funkcioniram, vendar moram biti sama. Kot da me to edino izpopolnjuje. To se mi dogaja zadnjih par let
Vcasih sem hrepenela po fantu, bila velikokrat noro zaljubljena, seveda je bilo zmeraj enostransko, sedaj Pa sem se sprijaznila z dejstvom, da bom zmeraj samska, in kot da bi v sebi globoko zamrznila vse potrebe po biti z nekom, se mi misel na fanta ali tudi sex popolnoma upira.

Ko tema kdaj med kolegicama nanese na Sex, bi se najraje vstala in sla, vendar se raje nasmejem in povem, ce se nimamo kaj bolj normalnega za pogovarjat. Cutim hudo nelagodje. Ne morem Si razvozlati zakaj.

Aja, stara sem 34 let.

A se kdo cuti kaj podobnega?

Pozdrav

P.

Ti bom direktno povedal. Strah te je partnerstva. Moškega, ljubimca. Lahko pišeš karkoli, to dejstvo je globoko v tebi.
Žalostno je, da se tega na nek način zavedaš, sebe pa prepričuješ, v nekaj drugega.
Te pa moram pohvaliti, da si napisala tvoje “videnje zadeve” iz tvojega zornega kota, kakršen pač je. Žal napačen in to sama veš, da je tako. Nisi edina, veliko punc ima podoben problem.

Lepo pozdravljena Aja,

verjetno ste v sebi postavila visok zid, blokado, zaradi strahu….Kaj vas je pripeljalo do tako močnega strahu? Slabe pretekle izkušnje? Kako ste ali doživljate sedaj svojo primarno družino? Potrebno je razčistiti z vzrokom za nastalo situacijo.

Prav je, da uživate sami s seboj, vendar je dejstvo, da vsako živo bitje teži k bližini, ljubezni drugega v globalu. Lahko pa nastopijo obdobja, ko si želimo biti sami….sami s seboj.

Se dobro počutite v svoji “koži”, ste resnično srečni ali ste se v to le prepričali?

Lep pozdrav in vse dobro;

Jaz sem moški tvojih let pa ravno ne razmišljam o ženski. Imam kolegice imel sem punce ampak da bi imel ženo in otroke pa ne. Moj način življenja mi je super. Preveč je minusov ob partnerki in družini kot plusov glede nato kako sedaj živim.

Jaz te pa čisto razumem. Sama sem na istem in približno tvojih let. Mislim, da nas ni malo takšnih. Časi so se spremenili in v tem hitrem tempu je mir zelo veliko vreden. Sicer sem imela partnerje, vendar sedaj že dve leti nič in mi kar ustreza. Zavestno sem se odločila, da dokler ne dokončam določenih stvari, niti pomisliti ne želim, da bi koga imela. Pogrešam edino kakšno prijateljico, ki bi se lahko zanesla nanjo. Imam jih v domačem kraju in še to so povečini poročene in z otroci, tako da časa nimajo na pretek.
Že od nekdaj sem bila bolj introvertirana, čeprav sem pred družbo izpadla dokaj zgovorna in hecna, ampak je bilo to bolj zato, da sem se vklopila vanjo. In hkrati me je ta površnost motila, ta plehkost debat brez pravih vsebin..
Trenutno ne vem kakšna bo moja pot, saj se ji delno prepuščam..tudi zaprla se nisem in puščam odprta vrata. Vendar trenutno uživam v samskosti in miru in rada hodim v naravo, rada premišljujem o smislih, analiziram in se vdajam vtisom, ki jih mir in usklajenost nudita. Vem, da ne ustrezam vsem družbenim vzorcem, ampak najbolj pomembno trenutno je, da se dobro počutim in nobenemu ne škodujem. Ne obremenjuj se, mlada si še in če bo čas za spremembe boš že začutila, do takrat pa uživaj v svojem miru.

Ga. Barbara,

Hmm, ja, v sebi Imam ogromno slabih spominov, nekaj je tudi prijetnejsih. Leta sem trpela, se sprasevala Zakaj, kje je sploh smisel cesarkoli na tej Zemlji. Kje in kaj delam narobe.
V zivljenju res nisem imela srece, ali kako se naj sploh izrazim. Veliko sem bila tepena, najprej od starsev, kasneje od sosolcev, ter sosedov, zmeraj brez vroka. Kar tako, ko so me videli, se Jim je zahotelo da si me malo “privoscijo” za porabo odvecne energije. Leta sem trpela, doma nisem upala povedati, komur drugemu se manj, zmeraj sem se bala, da me bodo se bolj sovrazili.

Dokler…nisem postala imuna na psihicno bolecino, telesno tako ali tako ne pusca nobenih ran…
In postala sem srecna, videla sem druge stvari, naravo, zivali, lepe sanje, hrepenenja…veliko razlogov za biti ponovno Srecen.

In dejansko funkcioniram, zivljenje gledam le pozitivno in res res Imam rada ljudi, kar pa res ne maram, so pa prerekanja. Tukaj pa postanejo “mehka kolena”.

Ne vem, ce sem znala dobro razlozit, vendar zid sem verjetno zacela gradit tam okrog 10 leta. Ce pogledam res dalec nazaj…

Pozdrav

Samo v razmislek:

Obrambni mehanizmi so najbolj učinkoviti proti ljudem, ki jim v osnovi niso bili namenjeni. Ustavijo tiste, ki igrajo fer in po pravilih.

Ne glede na to, čigav je zid, lahko čez čas povzroči nov strah: Da na drugi strani ni ničesar…

Super si razložila. Je povsem razumljivo, da si se tako odzvala na svoje izkušnje. Super je, da si tudi tako srečna. Je pa škoda, da te starši niso naučili se postaviti zase, ti vcepiti občutek, da nisi za vse težave drugih okrog tebe, kriva ti. Posledično se sedaj v intimnejših odnosih ne znajdeš, posebej ko pride do kakih napetosti, konfliktov in do tega v parternstvu pač pogosto prihaja. Brez tega ne gre. Temu se lahk izogneš le, če si sam. Vendar se da čudovito voziti tudi s tem, če se dva znata odzivati v mejah sprejemljivega in sta se seveda pripravljena tega tudi učiti oziroma nadgrajevati njun odnos, hkrati pa se zavedata lastnih napak in sta pripravljena sprejemati odgovornost zanje.

Ti pa si padla v zanko, kjer si bila za vedno kriva vsega slabega, za dobro pa te noben ni opazil. Če so te celo otroštvo tako tretirali, se je potem sam toliko težje izviti iz tega primeža. Se pa da z močno voljo in tudi znanjem o odnosih, človeški psihi itn.

Lepo pozdravljena,

se strinjam, da ste zid pričela graditi že dolgo nazaj. Seveda ste našla tudi obrambne mehanizme in si kot obrambo, da bi ostala čim bolj zdrava, ustvarila “nov” svet. V stiku z naravo in stvarmi, ki jih morda še rada počnete…Vendar mislim, da vas je potiho tudi to pričelo motiti, zato ste tudi svojo temo vzpostavila…

Potrebno bo iti v preteklost, predelati vse kar se je nabralo v vas in ste pospravila v ropotarnico. Glede na vse povedano vam svetujem, da se vključite v psihoterapevtski proces. Tako bi morda najlažje razčistila z vašimi strahovi, poiskala vzroke za nastalo situacijo in se ob opori soočala s tem kar se je nabiralo v vas leta…

Lep pozdrav in vse dobro;

Hvala za vse napisano, ja, Bo treba nekaj narediti, se premakniti globoko naprej.

V tem momentu me zanima, kako zgleda en psihoterapevtski proces, ne poznam nikogar, ki bi ga kdaj obiska. Ali obstaja kje kak posnetek, da vsaj vem Kaj ne caka, da vsaj malo psihicno pripravim…kolikor tedensko Oz. Mesecno potekajo obiskih? Nisem Pa tip za skupinske posvete, ze pri Eni Sami osebi bi Oz. Bom potrebivala nekaj Casa…kako se sploh najlazje pripravis, da spregovoris o stvareh ki bi lahko bolele bolj Kot Si upas priznat?
In ko se odpiras, verjetno pridejo tiste Stare stvari na povrsje in bi imel potrebo Po joku, Pa ti je nerodno pred nekom ki ga ne poznas, Oz. Ne zelis da Bo tej osebi zraven nelagodno? Ali so to le misli, Ker vseeno zraven sedi Profesionalec…No, to so moji pomisleki.

Ce sem smesna, Pardon, vendar res ne poznam sistema.

Hvalaaa

Lepo pozdravljena,

morda boste kakšen odgovor našla na moji spletni strani, ki je spodaj objavljena…kaj je psihoterapija, kako poteka…

Najpomembnejše je, da se s terapevtom ujamete, da dobite občutek zaupanja. Naša etika je tako ali tako zaupne narave. Na splošno se ljudje premalo iskreno, odkrito pogovarjamo. V terapiji je dobro to, saj zaupamo nekomu tretjemu, ki nas ne bo izdal in bo vse skupaj gledal iz neke tretje perspektive. Je opora s katero lažje premikamo gore. S terapevtom predelujemo odnose z našimi najbližjimi.

V psihoanalizi ne iščemo “filtrov”. Človek pove vse, brez cenzure, samo tako lahko dobimo pravi vpogled v nastalo situacijo, ozavestimo vzroke za nastale posledice. Tako, da ste na tem, da se “vržete” v morje in zaupate, da bomo skupaj splavali.

Lep pozdrav in vse dobro;