Pozdravljeni,
Sem v svojem 37letu, z dobro sluzbo, redno placo, stanovanjem…
Tezava se je pri meni vedno pojavila ko je tema nanesla na ljubezen. Kako je imeti Fanta, partnerja, ne vem. Te izkusnje nisem dozivela. Kako je prespati v tuji postelji objet z nekom, se Manj. Skupni izlet, potovanje, morda samo pot do restavracije na pizzo, ne vem. Skratka, nisem se dozivela nic od tega.

Vedno sem imela “ponudbe” vendar me takrat to ni zanimalo, raje sem gradila kariero (in se jo), mislila sem, da Imam se cas in da sem “premada” za Taka dozivela.

Leta so minevala in sedaj skoraj ze na prahu 40tih se Mi zdi, da me je cas dobesedno povozil. Hmm in ce pomislim, kdaj sem bila nazadnje intimna, lahko priznam, da Bo kmalu minilo 10 let. No, Pa tudi prej je bilo morda vsake Par let kaksna poldnevna izkusnja.

Vizualno nisem odbijajoca, se zdaj marsikdo pohvali moj izgled, vendar nobenga ne vzamem resno, bolj Kot prijazno gesto.

Naj povem samo to, ce morda ima veze z Mojo vecno samoto, Kar pri Sebi vem, da ima, da Kot otrok nisem cutila ljubezni starsev. Vem, da sem jima bila na Poti, vem, da me nista zelela, vem, da me nista nikoli sprejela. Otroku pac ne mores lagat…

Ceprav imamo danes res normalen, spostljiv odnos. Ne spomnim se, da bi me Mama kdaj objela, Kot otroka, ceprav to sedaj pogosto pocne. Ampak takrat, ko Pa se to res potrebivala, Pa se ni nikoli zgodilo.
Tudi zaupat ji ne morem svojih stisk, jokat pred njo Ali biti res popolnoma iskrena..ceprav bi to vec Kot rada bila in Imam sedaj jaz pri Sebi zelo zelo slabo vest. In ja, sem se naucila ziveti z njo…

Ce obstaja kak pozitiven stavek zame, ga bom vec Kot vesela.

Hvala, tisickrat…

Lanaa

Star sem isto kot ti, pa v podobni situaciji, kar se ljubezenskega življenja tiče. Če te kaj potolaži.

Nikoli ni prepozno. Tudi sam sem starejši no sicer malo manjši kot ti ampak sem vseeno 2x izvisel pri zvezah. Če želiš najti življenskega sopotnika se moraš potruditi tudi ti. Je pa hec v tem da resnično ne gledati samo na njegovo izobrazbo, službo, materialne dobrine. Glej raje na to kaj on je kaj on zna.
Vse preveč je iskanja nekaj kar ni možno imeti pa tudi idealnih ni. Verjemi so moški, ki bi naredili vse za žensko, ki si to zasluži zato je prav da se tudi ti potrudiš. Ne nasedaj govorcem ker to je najlažje dobro poglej moškega, ki bo zate pa če tudi se ti na prvi pogled ne zdi OK. Poglej njega kaj je kot sam in kaj je dosegel veliko je takih ki so skriti in šele ko ga bolje spoznaš vidiš da je nadpovprečen.

Hvala in lep pozdrav.

Ni vprašanja, rada bi samo pozitiven stavek zase:
Vse v tvojem življenju je idealno, vsekakor ničesar ne spreminjaj!

No, če slučajno nisi povsem zadovoljna, potem moraš vseeno kaj spremeniti (drugi ne bodo namesto tebe).
Aja, pa moški s(m)o itak vsi pokvarjeni 🙂

Pozdravljena.

Kako preživljaš prosti čas? Hodiš kam ven? V mojem primeru, sem bil zelo osamljen ko sem pred kratkim končal dolgoo zvezo. Osamljenost sem premagal z druženji s kolegi, šli smo med ljudi.

Pojdi nekam med ljudi, spoznaj koga novega, s katerim se boš pogovorjala in nekaj doživela. Nikoli ni prepozno, sploh pa če kot pravis vizualno nisi odbijajoča je to veliki plus za uspeh.

Če pa boš za kak pogovor, pa ti lahko pustim kontakt in bova kakšno rekla, upam, da se ne sliši narobe, tudi jaz potrebujem to.

Lp in bodi dobro.

Pred časom je bila na monu javna tribuna o čustveno zanemarjenih otrocih. Imajo starše, ki so sicer čisto okej skrbeli zanje, ni pa bilo prave čustvene topline, objemov, telesne bližine, izrazov ljubezni, tako kot si ti napisala. Sem skušala tribuno poiskati z iskalnikom, pa je ne najdem, mogoče lahko moderatorka pomaga.
Tega se torej nisi mogla naučiti od staršev in očitno tudi pozneje ne od nikogar (si edinka?).
Slabe vesti pa nikar ne imej. Z mamo imata tak odnos, kot sta ga sposobni imeti in od nje ne pričakuj drastičnih sprememb. Ona ne bo nikoli tvoja zaupnica, v njenem naročju se ne boš mogla zjokati in od nje ne pričakuj moralne, čustvene podpore. Žal tako je. Prej ko se boš sprijaznila s tem, bolje zate. Ti se posveti sebi, morda tudi s pomočjo strokovnjaka.
Čustveno zanemarjani otroci so kot odrasli premalo samozavestni, nimajo občutka lastne vrednosti, ne znajo se postaviti zase v odnosih, slabo berejo druge ljudi, ne prepoznavajo njihove govorice telesa. Mislim, da moraš malo pobrskati po tem, da boš razumela, kaj se ti sploh dogaja.

Imaš kakšno dobro prijateljico?

Hvala vsem za odgovore..
Res moram dolocene stvari spremeniti in pogledati malo bolj naprej, morda k vrednotam skupnega zivljenja.
Ja, hodim med ljudi, obozujem vse Kar je povezano z gibanjem, vcasih Pa tudi uzivam ko sem cisto sama in Kaj ustvarjam…

Vbistvu nikoli ne cutim osamljenosti in ni ne strah ljudi. Le sitiuacije ne nikoli niso pripeljale do druge polovice v smislu partnerja. Vem, leta sem se upirala tej zelji. Sedaj Pa je trescilo vame spoznanje da sem na tem podrocju “zmenjena”. In clovek se zacne sprasevati, najbolj seveda to, kako Bo odreagirala okolica…ceprav vem, da je to moj Problem, na katerem moram zaceti delat spremembe…spustiti pricakovanja? Hmm ze do samo sebe so precej visoka 🙂

Pozdrav vsem, ki se trudite z nasveti vsem Nam 🙂 hvalaa,

Lanaa

Zavedaš se, da imaš problem, to je ok. Samo problem ni od danes, se vleče že ves čas. Je rešljivo,
vprašanje pa je če to močno srčno želiš.

Prijavi se na spletne strani za spoznavanje partnerjev; morda boš naletela na veliko posebnih primerkov, vendar se pravgotovo tudi kakšen fajn dečko najde.

Tole je verjetno javna tribuna, ki jo imate v mislih
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11090716

V življenju je pogosto tako, da si želimo nekaj, dobimo pa tisto, kar trenutno rabimo.

Drugače pa; Bližajo se prvomajski prazniki in letos bo kar nekaj prostih dni.
Prijavi se na kakšen izlet, ki jih je v tem času ogromno. Recimo: Gradovi Ludvika Bavarskega, Rim – Neapelj – Capri itd.
Boš imela ogromno priložnosti za spoznavanje ljudi.

In ne nazadnje se lahko registriraš tudi tukaj in s kom poklepetaš preko zasebnih stikov. 🙂 Izkoristi priložnosti, ki se ti ponujajo.

Lepo pozdravljena,

poznam veliko podobnih primerov kot je vaš…Vendar, nikoli ni prepozno za nič, v kolikor je želja dovolj velika. Edina naša omejitev je naša minljivost ter strah.

Morda se bojite čustvene bližine, saj je v primarni družini niste izkusila in vam je tuja. Vendar ne glede na naše popotnice imamo življenje v svojih rokah. Ko prepoznamo naše osebnostne vzorce ter želje, se učimo na novo graditi temelje, kateri so nekaterim že dani od družine.

Uspešni ste in veste, da ste morali zaupati vase, da ste prišli do tu…Enako velja za čustveno področje.

Lep pozdrav in vse dobro;

Hvala, res Ste super.

Zarna, uff zadela cisto v jedro mojih travm- custvena zanemarjenost….nisem Si nikdar upala tega priznat, pri Sebi Pa vem, se kako vem. Nasploh ne maram besede zanemarjenost, Ker ima Tako mocen vpliv osebna higijena, torej sem na nek nacim umazana, ceprav telesno zelo pedantna…

Ja, in res je, sem edinka, in koliko noci sem Kot otrok prejokala samo zaradi tega, Ker Mi nihce ni nikoli zares pripadal. In tudi danes Mi je zaradi tega najbolj Zal.
Kot otrok in kasneje najstnica Pa sem bila verjetno najbolj pridna dalec naokoli. V razredu, v osnovni Soli sem imela vzorno vedenje, v izkazu. Ja, to so bili se tisti stari casi…;)
Nikoli upornica, zmeraj sem ustregla vsem, ukazom, narocilom, zahtevam.
To je zrastlo z Mano tudi na vseh drugih podrocjih in zase zmeraj mislim, da nisem dovolj dobra. Cisto vsak je boljsi. Vsak!

Ja, veliko dela ne caka, vendar ne vem, ce zmorem sama. Si zelim, vendar je strah mocnejsi. Ker…ne vem ce bom kdaj dovolj dobra za kogarkoli…gledano samo iz Moje strani.

Jooj,ko bi le bila Malo bolj samotavestna.

Hvala se enkrat vsem, ki Ste s pisanjem pomagali. Nadaljevat Pa moram Sama. Hvala, vem 🙂

Lepo pozdravljena,

najpomembnejše je, da ste prišla do spoznanja in da si želite spreminjati vse svoje šibkosti, ki lahko postajajo prednosti. Oprite se na svoje notranje vire. Razumem vas, tudi jaz sem bila nekoč pridna, pokorna punčka, danes pa se učim, da sem “povsod”. Kako že pravijo? Kje so pridne in kje “poredne” punce? Kam pridejo?

Za spoznanja in spremembe ni nikoli prepozno. Torej, pričnemo danes…Verjemite vase, podprite samo sebe. V kolikor boste potrebovala pomoč, pa si tudi to dovolite in se vključite v psihoterapevtski proces. Pomaga, da človek pogleda iz druge perspektive, izzide iz svojega kroga v katerem se vrti in se varno poda na novo pot…

Vse bo ok, samo upajte si….

Lep pozdrav;

Tole sem napisala naslednji dan po tisti tribuni, do katere ti je nekdo prijazno pripel link. Včasih grem še poiskat to temo, pa sem naletela tudi na tvojo …
Takole je torej z mano:

Pri čustvenem zanemarjanju ne gre toliko za to, da si zataknjen na mestu, ne zmoreš sprejeti odločitev in vzeti življenja v svoje roke. Bolj je problem, da si v določenem segmentu osebnosti zelo poškodovan in kaj tukaj sploh lahko storiš? Jaz sem recimo imela odmaknjene starše, ki so sicer poskrbeli za formalne osnovne pogoje življenja, in to zelo spodobno, vse ostalo je bilo pa nula. Če me je kaj prizadelo, sem bila razvajena, če sem jokala, sem pretiravala, če sem bila poredna, sem bila jaz kriva, da je bila mamica potem žalostna, pozneje je prišel očitek, da bom jaz kriva, če bo očeta infarkt (ker je bil srčni bolnik). V bistvu sem to, da nisem bila deležna starševske ljubezni, ugotovila šele na stara leta.
Moji problemi: imam zelo slabo samopodobo, v konfliktih raje utihnem, kot da bi se postavila zase (da pač drugi ne bo prizadet), raje jaz trpim, kot da bi bilo težko komu drugemu, ne znam oceniti, kaj je ljubezen oziroma kdo me ima rad. Drugim veliko preveč dopustim in jim popuščam. Če me šef nadere, se potegnem nazaj in na robu solz rečem, da bom uredila, tudi če naloženo delo daleč presega neke normalne norme.
Pa na prvi pogled ne izpadem tako in veliko ljudi je presenečenih, ko me bolje spozna, kakšna uboga dušica sem pravzaprav. Pri prejšnjem partnerju sem rabila tri leta, da sem se upala na glas skregati z njim. Prav provociral me je, da bi to dosegel, namesto da sem se povlekla v polžjo hišico in se posula s pepelom: saj ne bom več, obljubim. Mešalo se mu je zaradi te moje ponižnosti.

Najraje imam površinske človeške stike, ko konflikti niti ne morejo nastati, ker smo premalo mar drug drugemu, in na tej ravni izpadem faca, dobro funkcioniram.
Kako pridobiti to samozavest in občutek za to, kaj je naklonjenost, kaj je ljubezen, kaj je prijateljstvo, kdo me ima rad, kdo pa me samo izkorišča, ko je pa to nekaj, kar bi mi morali v mladosti dati starši?
Trije otroci smo in vsi smo približno taki. Jaz sem ločena, sem zmogla vsaj to, druga dva sta zatirana vsak pod svojim partnerjem in pohlevna, da ju ne bi izgubila.
Včasih na teh forumih berem, kaj vse nekateri prenašajo v zakonu, in si rečem: jaz sem desetkrat boljša, pa me nima nihče dovolj rad, da bi vztrajal, se trudil, šel z mano na terapije – očitno si tega res ne zaslužim, tako kot so mi to vcepljali celo mladost. Nisem dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna in dovolj pridna.

Zdaj lahko dodam še to: Vmes sem nekoga spoznala, pa to spet ni to. Sicer sem mu vse to povedala, je zelo pozoren, prijazen, ljubeč, dober človek, iskren, lahko rečem, da je dober partner oziroma bi bil dober partner, če bi čutil nekaj podobnega kot jaz. Tako je pa njemu z mano lepo, ima me rad kot prijateljico, rad je z mano, dobro se počuti ob meni, z mano se razume in ujame … ni pa to ljubezen. In spet pristajam na nekaj, česar si v bistvu ne želim in kar nima dolgoročne perspektive.

Moja Izpoved…hvala ti za tvojo zgodbo. Precej je podobna moji. Veliko segmentov skoraj identicnih. Moja druzina je na primer med drugimi ljudmi veljala za popolno. Njima so zavidali mene-ces da imata popolnega otroka. Ja, sem bila. Tako Sta me naredila, ce med popolnost sodi to, da se otrok v 💯 procentih podreja starsem, je ustrezljiv, priden in zraven se pozoren do vseh drugih ljudi.
Kaj se je dogajalo za nasimi stirimi stenami, vemo samo Mi trije. Nobene njune podpore. Samo kricanje, bog ne daj, da sem jokala, Ker sem bila potem se tepena. In nikoli, res nikoli nisem zares vedela, Kaj sem naredila narobe. In zmeraj Sta drzala skupaj, da bolj ne bi mogla. Jaz Pa edinka. Enkrat sem izrazila zeljo, da bi zelo rada imela psa, in na vprasanje zakaj, sem res odlocno in iskreno odgovorila, da ne bi bila vec Tako Sama. In potem Sta me napadla, Kaj je narobe z Mano, da nimam nobene druzbe. Ceprav Sta vedela, da jo Imam. In res smo bili dobra otroska Klapa. No, da mislim Sama med domacimi stenami in ne zunaj njih, jima nisem vec upala priznati. In smesno se Mi zdi, da tega nista ugotovila. No, psa sem res dobila, In Postal je moj najboljsi prijatelj 🙂

Zakaj Pa nisem nikoli do sedaj poskusala stopiti v nek resen partnerski odnos,Pa je to zato, Ker se ne cutim dovolj dobra. Ceprav pri Sebi vem, da Imam ogromno kvalitet. Ampak ne, in na neki tocki se zares pocutim Kot otrok. Nicesar posebnega se nisem dozivela v zivljenju, vizualno delujem vsaj 10 let mlajsa, Po duši Pa Kot da jih nimam vec Kot 15. To je verjetno zaradi te nesamozavesti in strahu pred drugimi odraslimi. Sefom, nadrejenimi, sodelavci, znanci….ceprav je pri meni ta strah nemogoce zaznat. Se Sama ne vem, kako lahko Tako dobro skrijem. No, naj povem da sem bila custveno zlorabljena tudi od ene polovice starih starsev. Nezazelena vnukinja. Druga polovica Pa me je res, res imela rada, vendar Sta oba Zal Zal prehitro odsla iz tega sveta. In spet sem ostala Sama…

Res, globoke rane je pustla ta moja vzgoja, in Tako rada bi bila vsaj enkrat v zivljenju resnicno srecna. Rada bi nekomu dala ljubezen, vem da jo Imam dalec dalec pod vsemi temi brazgotinami, ogromno.

Aja, jaz Si recimo ne zelim imeti lastnih otrok, ceprav otroke obozujem in oni mene. Res znam z njimi in od mene dobijo res polno objemov in poljubckov.
Morda se ne cutim sposobno imeti kdaj svoje lastne, No Pa tudi telo vec ni v teh letih, dobrih sposobnosti…

Uff, spet sem se razpisala….

Pozdravcek

Lepo pozdravljeni,

včasih je težko, ko moramo začeti precej nižje kot nekdo, ki izhaja iz srečne, dovolj dobre primarne družine, saj moramo pridobiti vse tisto – rane, kar je tem drugim že samoumevno. Je pa tudi res, da nam na ta način omogočajo tudi največjo možno osebno rast.

V kolikor čutite potrebo po ljubezni in je to vaša iskrena, močna želja, bo le ta prišla.

Lep pozdrav in vse dobro;

Lanaa jaz sem popolnoma enaka imam 32 let in ni časa in energije za tipe..
Če si vzamem čas me razočara in meni se sploh ne da več, sploh ko
vidim kako so egoistični, izkoriščevalski, kot da bi se morala jaz na vse
pretege trudit za njih- zakaj zaboga že tko mi služba vzame 11ur dnevno pol pa še sekirat se za dedce – no go!
Sva enaki, pomoje beživa od slabh čustev in se nama ne da- preveč sva pametni vidiva realnost takšno kot je. Žal.

Draga Lana lahko ti povem da bi rad spoznal tvoj pogled ljubezni .
Upam da boš uživala če me spoznaš .
Nikoli te ne mislim prevarat jas sem iskren ljubinec zate .