Zmeden.. pomagajte!
Pozdravljeni!
Znašel sem se v situaciji iz katere ne vidim izhoda. Naj najprej na kratko orišem moje življenje in odnos z ženo v zadnjih letih. Poročena sva 7 let in imava tri otroke. Na začetku je bilo vse super. Veliko sva planirala. Velike spremembe, kot so selitev v novo okolje, nosečnosti in otroci pa so zelo slabo vplivale na mojo ženo. Telesne spremembe so ji zbile samozavest in bila je doma po cele dneve. Ni se zmotivirala ne za delo, ne za družabno življenje. Včasih je bila zmožna po cele dneve preležati na kavču v sončnem vremenu, dati otroke v vrtec in meni v službo pošiljati sms-e s katerimi mi je grozila, da bo šla stran, da bo kar izginila, da ji je vseeno za vse. Mene je začela žalit in me zavračat na vseh področjih. Žalila in zaničevala je hišo, katero smo s trudom z leti uredili, žalila in zaničevala je mene, mojo in svojo družino pa čeprav so nama oboji veliko pomagali, tako z delom kot finančno in tudi z varstvom otrok. Na otroke se je velikokrat zadirala, čeprav so bili zelo majhni. Izpadi psihičnega nasilja, kričanja name, in metanja posode so se ponavljali skoraj vsak teden. V enem od teh izpadov me je tudi nekajkrat močno udarila. Jaz sem jo kljub temu imel rad in lahko rečem, da sem jo ljubil. Prav oboževal sem jo. Vedno sem jo pri vseh njenih stvareh podpiral in ji dajal spodbudo. Ponujal sem ji službo v mojem poslu, silil sem jo naj gre ven, se zabavat, športat. Spodbujal sem jo, naj si najde službo. Dajal sem ji denar, če mi je kaj ostalo. Ona je vse to dojemala kot pritisk nanjo. Hotela se je ločit od mene, želela je da ji kupim hišo, da gre stran in začne na novo. Otroke imam zelo rad in sem bil vedno veliko z njimi. Vem, da sem ji tudi sam marsikaj obljubil, pa tega nisem uspel vedno v pravem času izpeljat. To priznam. Nisem popoln. Sem se pa vedno trudil, da bi družino obdržal skupaj. In sem jo.
No pred časom se je končno postavila na noge, si našla službo in šla ven s staro znanko s katero sta zadnje čase postali prijateljici. Vsega tega sem bil zelo vesel. Končno so se stvari začele postavljati na svoja mesta. Počasi se je začelo vračati vse lepo, vse kar sem od nje kadarkoli želel. Postala je bolj prijazna do mene, tudi spolnost se je začela počasi vračati, do otrok je bila bolj prijazna. Dejala mi je, da hoče biti z mano za vedno. Ampak meni vse to ne pomeni nič več. Vse to, kar sem si skozi ta leta želel mi je zdaj nepomembno. Še dva meseca nazaj sem hrepenel po tem, zdaj mi ni do tega nič več. Zdaj, ko končno tudi sam iskreno upam povedati kaj me moti, ne da bi mi takoj zagrozila z ločitvijo, mi je vse skupaj udarilo ven. Spoštujem jo, rad jo imam kot mamico mojih otrok in kot partnerico, do nje pa ne čutim nobene čustvene pripadnosti več. Sicer mi zelo ugaja njena prebujena naklonjenost do mene in sex je odličen.
Z vsem tem bi lahko mirno tako živel, če ne bi pred kratkim spoznal njene nove prijateljice, recimo ji K, s katero sta se začeli družiti zadnje čase. Njena zgodba se mi zdi mogoče malo podobna moji. Fant jo je prevaral in sta šla narazen. Imata dva majhna otročka. Ona je pri vsem tem popolno nasprotje moje žene in ima podoben pogled na življenje kot jaz. Vse to je prenesla zelo razumsko. Bilo ji je hudo ampak je ostala močna, stabilna, pozitivna, nasmejana in samozavestna. Dobro se razume s svojimi starši in z družino svojega bivšega. Ni občutljiva in se ne obremenjuje s svojim videzom. Je zelo aktivna in družinska. Rada ima podobne stvari kot jaz, tudi kakšne malenkosti kakršne sem si od žene vedno želel, pa ji na misel ni padlo, da bi kaj takega ona počela z mano, na primer iti na kakšno tekmo, koncert… skratka, v njej sem začutil neko sorodno dušo.
K mi je všeč že od kar sem jo spoznal in ne mine dan, da ne bi razmišljal o njej. Ker ženo spoštujem in cenim, sem ji iskreno povedal, da čutim nekaj do K. Presenetljivo me je razumela. Dejala je, da je vedela da bo do tega nekoč prišlo ob vsem njenem obnašanju. Edino kar jo moti je to, da gre za njeno prijateljico in da se mi je to začelo dogajat ravno zdaj, ko je ona spet u redu in ko me je ponovno vzljubila. Sicer je žena moja prva resna zveza, ona pa je imela kar nekaj resnejših zvez in veliko kratkotrajnih avantur. Vseskozi mi je zatrjevala, da je ona u redu in da boljše zame ni. Da so vse iste. Zdaj, ko spoznavam njeno prijateljico, spoznavam, da obstajajo tudi drugačne, mogoče boljše. Tudi K je že večkrat rekla moji ženi, da ima u redu moža, pravi da bi si tudi sama želela kakšnega takega. Tudi vizualno so ji všeč moški mojega tipa. Zdaj, ko si je opomogla ga išče. Našla si je že prijatelja, s katerim za enkrat še nimata nič resnega, zato še vseeno išče pravega. Jaz pa vse to gledam in poslušam in ne morem nič. Občutek imam, da se zadnja priložnost za boljše življenje pelje mimo mene, jaz je pa ne morem zagrabiti. Problem imam v tem, ker ji tega ne morem povedati. In to me muči. Če ji povem, bom uničil ženino prijateljstvo in še sebi družino. Po svoji slabi izkušnji je tudi K zelo načelna in moralna in ne verjamem, da bi sploh želela kaj imeti z mano. Pravi da se distancira od vezanih moških in takih z otroki. Vse skupaj me muči že kar nekaj časa. Rad bi prekinil z ženo in ji vse povedal. Potem bi se izpovedal še K. Ob vsem tem se bojim, da bi moja žena naredila vse da mi to uniči in da me prikaže v najslabši luči pri K. Ne vem kaj naj. Čakam da bo minilo ampak noče. Konkretno presekati stikov z njo ne morem, ker sta dnevno v kontaktu z mojo ženo. Tudi skupaj gremo kdaj ven, kjer se opazim, da postanem ljubosumen ko drugi rinejo v K. Žena je tudi počasi že jezna name, ker se boji da ji bom uničil edino prijateljico s katero se lahko zabava. Pa tudi zame ji ni povsem vseeno, po moji izpovedi, se mi zdi da me ima še bolj rada in da še bolj lepo ravna z mano. Pravi da me noče izgubiti. Meni to sicer ugaja, mi pa bolj malo pomeni. Včasih razmišljam, da mogoče pri vsem tem vidim le lepe stvari o K in da ni nujno da bi bilo z njo kaj drugače, boljše.
Ne vem kaj naj naredim. Najraje bi se ločil od žene ampak na lep, prijateljski način in K vse povedal. Če se mi bo to vleklo še nekaj časa ne bo ok.
Naj ji povem ali naj bom raje tiho in čakam in čakam? Pomagajte!
Lepo pozdravljen,
vaša žena je šla skozi težko obdobje. Verjetno se je srečala s poporodno depresijo. Morda je bila celo jezna na vas, saj ste lahko počeli vse, za kar je sama mislila, da ne more…Verjetno tudi zaradi otrok. Tudi vi ste šel skozi težko obdobje, ko ste bil del tega…
V vašem primeru, bi se najprej vprašala ali resnično ne čutite do žene ničesar več? Ali vajin odnos resnično ni po vsem skupaj vreden truda? Ali je morda K. le tisto, kar ste dolgo želeli od žene, sedaj ko se situacija izboljšuje, pa ste doživeli “utrinek”? Najprej bi bilo dobro, da poskušate razčistiti vaša čustva….
Ko boste dobili jasen odgovor, bo na vrsti drugi korak. Imam občutek, da ste še pri prvem…Veliko truda ste vložili v vajin odnos, tudi žena, da je sedaj prišla na “zeleno vejo”.
Kadar pa človek spozna, da njegova čustva resnično s partnerjem ne more več obuditi, si mora najprej vzeti čas, biti sam in razmisliti ter poslušati kaj se pri sebi dogaja. Občutek imam, da vam samo zamenjava partnerice trenutno ne bi prinesla pravih občutkov sreče.
Koristno bi bilo razmisliti tudi o vključitvi v psihoterapijo, morda tudi z ženo. Ko vsak pove svoj zorni kot videnja nekomu tretjemu, le ta gleda iz druge perspektive in tako partnerja prihajata do različnih uvidov. Veliko takšnih izkušenj sem doživela, ko sta partnerja mislila, da se bosta razšla, na koncu je pa njun trud skozi terapijo prerasel v kakovostni partnerski odnos.
Lep pozdrav in vse dobro;
Hvala za odgovor.. Ja, saj vem da je to vse res. Velikokrat mi je rekla, da jo moti, ker jaz lahko počnem stvari katerih ona ne more. Ampak zdaj je pa ravno obratno. Mene moti, ker jaz nisem počel stvari in jih še zdaj ne morem, katere pa ona je in jih še vedno do neke mere. Ko gremo skupaj ven, se vanjo zapenjajo tipi, njej to ugaja, seveda gre do določene meje, jaz se pa ne morem vtikat v druga dekleta, normalno.. in te razburljivosti mi manjka. Isočasno pa ona svetuje ravno tej prijateljici, naj se odklopi, naj se zapne s kakšnim tipom in naj uživa brez obveznosti.. Jaz pa zraven kot riba na suhem.. Skozi leta sem nekako upal da bom to razburljivost dobil od ljubljene osebe ampak s tako hladnim odnosom in nenehnim zavračanjem sem bil daleč od željenega.
Mene pravzaprav še vedno zanima le ena stvar: Naj tej prijateljici povem ali ne? Kaj menite? In če ja, kako? Kako da ne bo razumela narobe? Da me ne bo imela za enakega njenemu bivšemu? Ker nisem.. varal ne bi nikoli..
LP
Uf. Jaz sem še bolj zmeden po prebranem. Se pravi, oboževal si jo, ko je bila do tebe “zlobna”. Zdaj, ko je pa “dobra”, te je pa minilo? To mi ne gre skupaj. Ok 7 let morije za tabo, ampak ves čas si si želel, da dobiš, kar imaš sedaj? Pa 3 otroke, enim ženskam se tako zmedejo hormoni, pri nosečnostih, da je to za zbežat… Da te morda ne privlači ravno taka ženska, ki “nori” doma?
Pomoje si se zaljubil v to njeno prijateljico? Pa verjetno je to prva ženska sploh po tvoji ženi s katero se družiš več časa, pa še to sam zato, ker greste skupaj ven? Ne vem, a je tako? Pomoje si si ustavril neko iluzijo… ugibam… si zaljubljen vanjo? Ko se zbudiš jeprva misel ona, čez dan veliko misliš nanjo, ko greš spat imaš spet njo v mislih? Če ja, potem si “samo” zaljubljen. Se zgodi. Kar pa ne pomeni, da ona čuti enako. V tem primeru imaš na eni strani zaljubljenega človeka, na drugi pa prijateljico od žene. Kaj bi rad iz tega dosegel? Misliš, da se bo zaljubila vate, če ji poveš kako ti je všeč in oh in sploh?
Evo, na tale vprašanja si odgovori, potem pa naprej…
Ja, nekako sem se pogovoril. Povedal sem ji, da mi je všeč, da nekaj čutim do nje, da mi je všeč njen pogled na svet in določene stvari ki so ji samoumevne, katerih od žene nisem nikoli dobil. Žena me včasih razume in sprejema, je imela pa tudi že kakšen nasilen izpad (tudi fizičen) do mene zaradi tega, ker ji ni bilo prav. To mi le potrjuje, koliko ji je v resnici do mene kot partnerja.
Stvar je v tem, da mi sploh ni do tega, da bi bil s katerokoli drugo kot prav s K.. in to skoraj bolj na čustveni ravni, tudi na telesni.. to se že vleče več kot en mesec in ko se mi zgodi, da kakšen dan malo manj mislim nanjo, pride k moji ženi, ali pa kam gresta, zraven vabita tudi mene.. težava je, ker sploh ne morem odsekat, da bi jo pozabil in da bi me minilo.. pa niti ne vem, če sploh hočem, da bi me minilo.. ne vem kaj naj.. bom probal počakat še kakšen teden, če se vse skupaj ne pomiri, bom naredil potezo in se izpovedal obema.. saj tako ne morem funkcionirat. Z ženo se tako ali tako na čustveni ravni ne morem več povezat, bi pa bil z njo zaradi družine in otrok, saj je zdaj dokaj znosna za sobivanje pa tudi ugaja mi njena prebujena naklonjenost, bojim pa se zavrnitve K. Če se bom izpovedal, se zavedam, da je velika verjetnost da izgubim obe.
Lepo pozdravljen,
v kolikor po premisleku, ne boste prišli do drugačnih videnj…Je najbolje, da ste iskreni do sebe ter do obeh, tako žene kot K. To je vaša pot…Včasih se odločamo prav, včasih napak…Nosimo pa posledice, tako ali drugače. Po drugi strani, pa je vedno v življenju prav kar se zgodi…čeprav v tistem trenutku lahko mislimo, da ne bomo mogli skozi in da je to slabo za nas…Vendar so začetki in so konci…Rastemo pa vseskozi.
Lep pozdrav;