Pozdravljeni!

Naj predstavim svojo zgodbo. S punco sva bila skupaj skoraj 6let in pol. Med tem časom sva šla enkrat narazen. Razlog so bili moji ljubosumni izpadi in ja prav je imela, imel sem neko čudno obdobje, nervoza… Šla sva narazen in bila narazen 1teden. Temeljito sem premislil, odpravil ljubusomje se izpovedal in šla sva naprej. Zveza je trajala 1leto in pol do sedanjih 6,5let. Zadnje čase je postalo vse čudno. Pred dvema tednoma je šla k prijatljici prespat, kot to počnejo vasko leto ene dvakrat. Vse je bilo še okej, ko je bila tam je ves čas izražala, da me pogreša in komaj čaka, da pride domev k meni. Čez en teden je spet šla k prijateljici, tam en dan prespala in šle so v shopping. Takrat ni več tako pogosto pisala. Ko je prišla domov je postala nekam čudna. Ni se veliko pogovarjala, postala hladna. Vedno ko sem vprašal ali je kaj narobe je odgovorila vse je vredu. Sam se ugotovil, da nekaj ne štima več. Včeraj mi je napisala, da moram malo premisliti o vsem skupaj, saj zadnje časa ni vse okej. Enako je napisala ko sva šla prvič narazen. Ko sva se pogovorila, je rekla, da ji pač ne paše, da sva non stop 24ur na dan skupaj ( kar sva res) in da se zaradi tega skoz počasi nekaj špikama.
Najin življenski slog zadnje čase res ni bil nekaj razburljivega. Pač zima je in človek nima kaj dosti za delati. Zgledalo je tako, da sva prišla domov, je ona brskala po neti, polušala glasbo, jaz pa sem delal za službo. Govorila pa nisva kaj dosti. Na vprašanje če bova kaj skupaj počela, je bil odgovor, saj pa sva nonstop skupaj… In sedaj nevem kaj naj si mislim.

Se je lahko v teh dveh tednih lahko tako ohladila, ali sem preveč drezal v njo. Bova spet skupaj kot prejšnjič ko sva šla narazen. Kaj pa če se bo to zgodilo 3,4, 5krat. Mogoče je pri prijateljici ugotovila, da je lepo biti malo fraj, priznam ko je rekla, da gre k prijateljici, sem bil tudi sam vesel, da lahko grem s kolegi. Nama je manjkal nek konkreten pogovor in kot pravi čas za sebe ali se me je naveličala… Najbolj zanimivo je bilo ko sva včeraj šla na zadnjo pijačo, sva si imela toliko za povedati, da bi lahko govorila ure…
Sem jo vprašal kaj naj doma povem domačim. Pa je rekla danes še nič, reči da sem pri prijateljici…

Kaj mislite o tem vi? Svet se mi je zrušil, nočem ostati brez tako izjemne ženske kot je bila ona, niti nimam občutka da bom kdaj takšno našel… Upam da neka ljubezen še ostaja med nama.

Lp obupani17

Lepo pozdravljen,

zakaj pišete kot, da je vajina zveza preteklost? Kako ste mislili s tem zadnja pijača?

Predlagala bi, da jo presenetite in kam peljete, kjer bosta uživala in ne bo čisto rutinsko. Boste hitro videli ali uživa ob vas ali ne. V kolikor uživa, pomeni, da vas ljubi in se morate vprašati, kaj bi lahko izboljšali v vašem odnosu do nje. Morda jo lahko povprašate kakšen bi bil njen “sanjski” odnos. Idealov tako ali tako ni, ampak s tem bi videli po čem morda hrepeni, kaj jo osrečuje, česa ne mara…

Hvala in vse dobro;

Pozdravljeni Barbara.

Najprej bi se vam zahvalil za vaš odgovor.

Napisal sem kot, da je preteklost zato, ker me daje slab občutek, to je že drugič, da sva šla narazen. Vem nebi smel tako razmišljati. Ko sva se v soboto pogovarjala, da mi javi svojo odločitev, da vem kaj naj doma povem (v 6,5 letih so jo tudi domači vzljubili) je rekla danes še nič. Včeraj se sploh nisva slišala.. Verjetno se zaveda, da doma čakam v negotovosti… V njo nočem drezati, naj si v miru premisli, čeprav me čakanje ubija… ja imate prav postalo je vse ena rutina, tudi meni je bilo že na trenutke “bedno”.. Imam zamisli, voljo, ideje kako to izboljšati, vpelajati v najino zvezo več dogajanja, seveda če mi bo za to dala priliko.. amapk se konec koncev sprašujem, ali je rešitev “pobeg” in čas za razmislek kot se je to zgodilo že drugič sedaj?? Sva prvič tudi prebrodila krizo upam, da jo bova sedaj. Tu imam občutek, da še je ljubezen med nama. Ko je rekla, da sva preveč skupaj, sem malo prebrodil zadevo. Ja skupaj sva v službi( zaenkrat, jaz grem drugam v svoj poklic), po službi, popoldan non stop. Amapak če razmišljamo malo za naprej, kaj pa ko bova šla skupaj živet, če pridejo otroci, bova takrat tudi preveč skupaj? Nevem toliko sem že premišljeval, da sem povsem izmozgan. Včeraj sem prvič in zadnjič jedel ob 7ih zvečer. Boli me čakanje.

Hvala

A zivita skupaj? A imata vsak svoje prijatelje, hobije? Res ni ok, da bi nenehno skup ticala, to zadusi vsako, se tako perfektno zvezo. Tudi ce zivita skupaj, je meni normalno da ko prideta iz sluzbe, sta vsak malo zase, da zadihata, si odpocijeta od celega dneva. Ali pa dela vsak kaj svojega. Skupni cas je pa fajn nacrtovat, ne da je kar samoumevno da ker sta skupaj, sta skupaj nonstop.

Pusti ji dihat. Tudi sam se ozri okrog sebe in osvezi kak hobi. Kdaj si bil nazadnje res sam s svojimi mislimi, kdaj si nazadnje sel sam na kak dogodek brez nje?

Živima pri meni. Nekajkrat na leto prespima pri njej. Razdalja med nama ni velika. Delava v družinskem podjetju. Seveda imava tudi svoje hobije. Ja res je tudi jaz nisem bil že dolgo sam z svojimi mislimi, mam sedaj več časa za sebe, ampak trenutno sem z mislimi, kaj se dogaja.. Težko je.

Od sobote do danes ni bilo nobenega kontakta. Ko sem se danes opogumil in pač napisal sms kako je kaj na stvari, se nekoliko odprl ni bilo nobene reakcije. Čez čas mi je samo napisala, da je klicala neka stranka in če lahko za kontakte strank odstranim njeno in dam svojo številko. Na moj sms ni bilo nobenega odgovora… Še vedno nisem dobil konkretnega odgovora NE, ampak jaz imam občutek, da je tu nekakšen konec…?

Lep pozdrav

Pusti jo pri miru. Punca je jasno povedala da rabi mir, da sta prevec skupaj, daj ji dihat.

Res ni pomembno, kaj si o vsem tem mislijo tvoji starsi in domaci! Vajina zveza je stvar med vama. Kaj ima veze, ce sta konec ali nista konec s tvojimi domacimk? S tem da jo sprasujes kako je kaj na stvari, samo ustvarjas nepotreben pritisk nanjo in kazes, da ti v resnici ni mar kako se ona pocuti, ampak zgolj ti sam, ker si pac v negotovosti. Zdrzi v tej negotovosti in se usmeri vase, pojdi s frendi ven, ne melji toliko v glavi. Ce te prav razumem, se je tudi odselila od tebe in ne zivita vec skupaj?

Ja razumem, da rabi čas. Trudim se, kljub krizam, ki se dogajajo v meni. Najhujši so večeri. Najbolj me je zabolelo, da je moj sms ignorirala in odgovorila čisto x povezano z poslom.. Ali res po teh letih ne zaslužim besede, recimo: nevem še??? Ok. Počasi prihajam k sebi, okrevam, prihajajo krize a so manj intenzivne, krajše. Res hvala kolegom, ki so res top, ki me poslušajo, pridejo k meni na obisk, čeprav imajo obveznosti in veliko svojih problemov. Tudi staršem sem končno povedal in mi nudijo suport.
Ni se ravno dobesedno odselila, rekla je, da bi pač rada bila malo doma (tudi pri njej sva večkrat prespala tekom zveze). Vse stvari je pustila pri meni, nič ni vzela seboj, razen kozmetike in podobnih stvari. Tudi jaz imam še vse stvari pri njej, celo motor je pri njih v garaži.

Hvala pikacrta za nasvete, cenim to v teh težkih trenutkih, bitke za nov dan…

lp obupani17

Lepo pozdravljen,

glede na to, da ne želi govoriti o vama, bi jo poskušala še presenetiti, z nečim, kar ni pričakovala….in opazovala…V kolikor ne bi šlo, bi se na vašem mestu odmaknila in zopet opazovala….Žal ne moremo skozi to, kar nekdo ne želi…Lahko pa poskusimo vse, kar morda nismo…

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara nekaj takega imam v mislih. Stvar je takšna mineva dober teden dni, neke komunikacije ni, danes je bil pol minutni klic, o nama ni bilo govora. Počakam do sredine tedna in bom lepo vljudno prosil za odgovore. Veliko boljše mi je, nekako spet boljše živim, so krize, ampak jih je vedno manj. Šel sem med ljudi, hvala kolegom, ki so me povabili zraven kamor koli so šli, brez njih nebi zmogel. Ampak rabim odgovore, rabim vsaj njeno mnenje kje smo, kajti če nebo nič, jaz morem v življenju naprej, nemorem v nedogled čakam, saj lahko čakam še mesec dni…

Hvala tudi vsem vam za nasvete in spodbudne besede. Se slišimo.

Lp in bodite dobro!

Pozdravljeni!

Glede na to, da ste mi svetovali in pomagali je prav, da napišem razplet najine zgodbe. Ko sem le po dobre tednu dni povprašal za situacijo je sledila naslednja pojasnitev. Povedala je da me noče prizadeti, da neve če ima to smisel in iskreno da se je navadila biti sama. Nima nič proti meni in da zveza ne funkcionira, tudi če sam vidim kako je na stvari. Očitno sva se toliko spremenila z leti in ne paševa več skupaj kot partnerja. Povedala še je, da lahko ohraniva prijateljske odnose in upa da ne zamerim ampak nemore naprej z zvezo. Ne počuti se več vredu. Da sva prišla do točke ko več ne gre naprej in morava iti vsak svojo pot.

To je bilo to z njene strani. Boli me ker sem zdaj dokončno izgubil svojo partnerico, ki mi je dala 6let in pol čudovite zveze. Mi je malo bolje ker zdaj vsaj nisem več v negotovosti, ampak boli še vedno. Premišljujem kje sem zatajil, kaj bi lahko spremenil če bi vedel da bo do tega prišlo. Konec je nekako se še verjetno ne zavedam prav, pomoje še pride za mano… Pregural sem sedem dni negotovsti kako se bo odločila, zdaj pa je tu konec… Konec, hiša bo ostala prazna, nikdar več ne bo sedela v tisti sobi, v tistem prostoru, uporabljala tiste brisače…..Izmozgan sem, utrujen, spal bi lahko 3dni. Vsaj slabe vesti nimam, saj sem ji vedno vse pomagal, nikoli se nisva tepla, nikoli žalila, naredil sem dosti za njo in ona za mene a zdaj naju več ni,….

Kaj mislite vi, obstaja tu še kak % ali 2 možnosti, ali je to to in naj grem naprej. Korak za korakom.

hvala vam še enkrat.

lp

Lep pozdrav,

vem, da vam je težko…Poskušajte se umiriti. Sedaj je prišel čas prebolevanja. V kolikor punca ne čuti več čustev ljubezni do vas, tega ne boste mogli spremeniti. Poskušajte se naravnati na svari, ki jih radi počnete…Pustite času čas. Zapišite si nekam značilnosti, za katere bi želeli, da bi jih imela vaša partnerka…Naklonjena vam bo točno takšna, ko bo čas…

Kadar nam je težko, se sprašujemo zakaj je tako? Zakaj moramo trpeti? Zakaj smo nekoga izgubili? A vedite, da življenje na koncu vedno poskrbi, da je prav. Trplenje prinaša tudi ozaveščanje in našo osebno rast. Vse se spreminja, tudi ljudje okrog nas. Včasih moramo staremu dovoliti, da odide, saj v naše življenje prihaja nekaj boljšega za nas…

Hvala in vse dobro;

Jaz bom pa čist direktna. Drugega ima.
Vsaj veš, da ni žleht, ker ti je prihranila to bolečino.
Žal. Najmanj 90% žensk konča dolgoletne zveze zaradi ljubezni do drugega, sploh, če še s partnerjem nimata otrok. Pa lahko reče kdo kar hoče. To je resnica.

Podpišem.

Kot da je življenje samo uživanje?! Če namerava oditi stran od tebe, ker ne uživa dovolj, potem naj kar gre. Taka koza ni vredna ljubezni. Prava ženska bo s tabo tudi takrat ko boš dolgočasen, bolan ali tečen. Že to, da se nekaj racionalno odločata ali bota prekinila vmes ali ne pomeni, da je vajin avto ostal brez koles. Če imaš z nekom resne namene in ga imaš rad, se takih neumnosti ne boš niti spraševal. Je pa res, da sta mogoče preveč skupaj in sta se najedla vsega. Za mlad par je najbolj primerno, če se vidi enkrat do dvakrat na teden. Vse ostalo je preveč.

Pozdravljeni!

Večino tem, ki sem jih prebral, se povečini »žrtve« ne javijo nekaj več… Jaz pa bom napisal kako se je končalo, kako se počutim ko je minilo 5 tednov. Nevem zakaj, mogoče zaradi vseh, ki so mi pomagali, mogoče zaradi sebe, mogoče komu olajšam iti čez takšno krizo..

Evo minilo je 5 tednov, ja končala sva. Dvakrat sva se videla, ene trikrat slišala zaradi posla in nekaj malega kako sva.. Še enkrat se bova srečala ko grem k njej po motor. Ja pri vsakem srečanju je spet malo zabolelo. Hočem še čimprej oditi po motor, da to zaključim, potem bom prekinil vse stike vsej za dva mesca. Lažje mi bo. Ne glede na vse sva ostala v prijateljskih odnosih, ampak kot pravim, potrebujem prekinitev stikov, vsaj za neko obdobje. Bila je vredu punca, poštena, lepa, pametna res oseba katero moreš iskati. Nimam nekih pripomb, mel sem že nekaj punc, ampak ta je bila res super. Tudi njeni starši so bili, super. Tašča je vedno govorila, ti si naš družinski član. Tudi ona je imela z mojo materjo super odnos, debate, polno odprtih tem. Tudi sama pravi, da se ji ni nič zamerilo v zvezi. Mogoče česa nisem mogel uresničiti, sem včasih zatajil. Ampak v končni fazi, noben od nas ni idealen ali brez napak. Tudi sam imam čisto vest, nikoli ji nisem storil nič žalega, nikoli ji nisem grdo govoril, vedno sem se trudil za njo, postoril vse če se je le dalo.. Za konec sem ji napisal še pismo, kjer sem se opravičil za vse česa nisem mogel narediti in se tudi njej zahvalil za vsa lepa leta in vse kaj je naredila zame. Poslovil sem se kot gentleman. To mi veliko pomeni.
Kot je ena oseba napisala , da ma ziher drugega. Hvala bogu, nima. Kako vem, ne živiva daleč narazen, pa bi se izvedlo, pa ni. Tu je edini problem naš ego, tudi sam sem rekel, upam da nima drugega to bi me najbolj bolelo. Ampak če zdaj razmišljam, si mislim pa kaj, sej v končni fazi, bi se meni tudi lahko zgodilo, da se v koga zaljubim…

Šel sem skoz eno največjih kriz v življenju. Moram reči, da sem 80% ozdravljen. Nisem še popolnoma, še vedno prihaja do kriz v meni, še vedno me kdaj potre. Najhujši so mi nekak večeri ko pridem domov in sem sam, ko grem v prazno posteljo. Hude so tudi nedelje. Kriz je čedalje manj in so manj intenzivne. Celo zadnji par dni sem jo sanjal, kako se poslavljava, kako mi v sanjah pomaha in pravi, da odhaja s prijateljico živet na drug konec Slovenije. Ironično. Ampak bo gremo naprej. Po dolgem času sem znanki rekel, da se ob njej počutim spet živega , sicer sem mel neke vrste slabo vest do bivše, ampak v končni fazi, zakaj? Ali je ona imela slabo vest, ko me je zapustila in strla srce? NE

Kako sem to premagal? Bilo je težko, ampak je šlo. Tu sem moram zahvaliti, vsem na forumu, družini s katero sem se še bolj povezal, kolegom posebej trem, ki so si vzeli čas za mene, pa če je bilo to ob polnoči. Res kapo dol, brez njih bi težko zmogel. Še bolj smo povezani, vsak z svojim problemi. Potem je bila zaslužena tudi pivovarna Laško 😀 ( da ne bo kdo narobe razumel, da sem se zapil, ne daleč od tega ampak prvi teden, zvečer dve pivi so še kako pomagale.) Pomagalo je tudi to, da so me kolegi povabil, da gremo ven. Kljub temu, da mi ni blo so vztrajali in prav so imel. Začel sem tudi delati na sebi, kar je v veliko pomoč. Bil sem kot mi je ena oseba omenila več z svojimi mislim, začel sem športati, hodil na dolge sprehode, zaštartal sem sobno kolo, zelo pozitivna stvar, ki se mi je zgodila je da sem izgubil 11kg, s tem pa se mi je spet dvignila samozavest. Žene me upanje v boljše čase, da bom postal še boljši človek, žene me to da sem osebnostno zrasel. Na veliko stvari gledam z več pozitivne energije, mogoče bom nekoč rekel, po eni strani je dobro da sem šel skozi to. Boljše mi je in če gledam za nazaj, sem vesel, da sem tu, da mi je boljše, če sem preživel to lahko preživim marsikaj. Pa še pomlad je tu, čas ko sem bom še bolj zamotil… Tako, da če greste čez to, pojdite ven, delajte na sebi in imejte v mislih, da je samo potreben čas, vem tudi jaz sem v tistem trenutku to težko sprejel. Ne imejte v mislih tega kot jaz, češ kako bom to preživel, seveda se lahko, samo čas, čas, čas… Vsi smo dovolj veliki, da to preživimo, smo edinstveni in neponovljivi!!!

Kako sedaj naprej? Veliko sem premišljeval, kaj hočem od življenja za naprej. Itak še naprej delati na sebi. Ženske, hmm do resne zveze mi trenutno ni, hočem se z dekleti zabavati, brez obveznosti. V tistih nekaj trenutkih razočaranja, sem mislil naj postanem, tiste vrste tip, ki drugi dan ne pokliče več punce z prejšnje noči. Ampak ni prav, da nekoga kaznujem za svojo razočaranje… Je pa res, da hočem samski stan čimbolj izkoristiti, kaj bo pa prinesel, čas pa se pustimo presenetiti…

PS.: Če ma kdo problem kot je bil moj, pa kar v inbox, rade volje pomagam 
I thought that I heard you laughing
I thought that I heard you sing
I think I thought I saw you try
But that was just a dream
That was just a dream

Hvala za vse.

Bodite dobro, smejte se in uživajte življenje.

Lepo pozdrav

Manj obupani17 🙂

Lepo pozdravljeni,

razumem tvojo bolečino in vse faze skozi katere si šel. Prav je, da “izjočemo” bolečino, da gremo skozi žalovanje, saj če smo nekoga ljubili…je to normalno in zdravo.

Prav tako je prav, da gremo potem naprej v življenje, da ostajamo “pri sebi”, da živimo sebe in tisto kar si želimo. Všeč mi je razmišljanje, da želiš biti “boljši ti”. Pri vsaki izkušnji bi se morali zavedati tega…Ter, da je vsaka naša bolečina priložnost za rast ter nove priložnosti.

Razumem, da ti trenutno ni do nove veze, vendar pa ne pozabi, da se hitro lahko ujameš v neke vrste sebičnost, ko bi želel samo nekaj za tvoj ego…V kolikor boš vedno iskren do punc, bo najbolje. Povej kaj želiš, kaj čutiš in ostani sebi najboljši prijatelj. Ko bo pravi čas, bo zopet prišla tista “prava”, ob kateri ne boš razmišljal…in boš želel čutiti, jo imeti ob sebi…

Vse je ok….Vse je tako kot mora biti…

Lep pozdrav in vse dobro;