Najdi forum

Pozdravljeni,
Pišem vam, ker sem v precejšnji osebnostni stiski, zmeden, zbegan. Že vnaprej zato prosim brez obsojanja, če imate mnenje, ki bi mi pomagalo, naj bo konstruktivno.

Skratka sem relativno mlad oče in živim družinsko življenje, otrok star leto in pol, navzven lepa družina. Skoraj desetletje sva s partnerko skupaj, zato so neke poteze, da je vse tako kot mora biti.
No, za štirimi stenami so ves čas neki spori, kregarije za brezvezne stvari, delam samo jaz (ker moji niti ni treba, skratka relativno dobro situirani). Ampak vse to izčrpuje, empatičen sem že.
No, po vseh zagatah pa se zdaj po letih prekinjenih stikov v mojem življenju prikaže moja prva ljubezen, ki se nikoli ni čisto odvila, drug za drugega pa sva vedno vedela, da sva nekje povezana. Ni prijateljstvo, je daleč od razmerja, skratka duša dvojčica, s katero sem se vedno lahko o vsem pogovarjal.
In zdaj res ne vem. Družina s konstantnimi napetostmi, zadnja leta brezvezne kregarije, ali tveganje in nov list življenja. Jebena dilema, ker je tu še otrok, ki ga noro obožujem in bi zanj dal življenje, otrok, ki bi ga brez dvoma sicer sprejela tudi “ona”.
Kaj menite? Zgubljen sem …

popravim- si daleč od empatičnega, blizu apatičnega pa že morda. Ampak to ne pomeni, da je treba za miškota iskat novo luknjico.Če sta z ženo za ohranitev zakona, se vsedita in naredita načrt.Najlažje je dat rep med noge ( sploh od ene druge bejbe) in sanjarit o dušah dvojčicah.Torej, ne bodi apatičen, ampak res empatičen in se vprašaj kaj pa tvoja žena pogreša…

Ni dileme. Glavno “premoženje” zveze je čas in izkušnje, ki si jih prebil skupaj.
Z neko prvo ljubeznijo iz davnih časov je lahko fantazirat o tem, kako je vse lepo in krasno. Kako pa bi bilo s to isto ljubeznijo po tolikih letih in otrocih? Ne moreš vedeti. Zato je vedno nefer primerjat sedanjo partnerko z neko novo.

Raje se resno loti tvoje trenutne zveze in jo spravi v red. Občasne krize so nekaj povsem običajnega v dolgotrajnih zvezah in brezvezni spori so ponavadi znak nezadovojlstva, ki je globlje a (si) ga nočemo priznat … Pelji ženo na neke romantične počitnice, vzemita si čas zase, za pogovore, tudi za razvajanje …

Skratka, fokusiraj se na svojo družino. Od vsega kar imaš in kar boš imel, je verjetno to najbolj vredno.

Veliko sreče!

------------------------------------------------- [url=http://gresak.net]Gresak.net[/url] [url=http://pesem.si]Pesem.si[/url]
nova
Uredništvo priporoča

Podpiram, domišljija, fantazija, neka pričakovanja kako bo prva ljubezen oh in sploh je dvorezen meč. Običajno na koncu sam ostaneš.

To moraš pa sam vedeti, če bi bila prva ljubezen taka kot si jo domišljijsko slikaš, potem bi imel z njo otroka.

_______________________________________________ SAMOZDRAVLJENJE S KANABINOIDI V SLOVENIJI https://m.facebook.com/groups/438014413832415/?multi_permalinks=548310252802830&notif_t=group_highlights&notif_id=1613462320193479&ref=m_notif Zdravilec s konopljo in zdravilnimi rastlinami. _______________________________________________

Zakaj prihaja do kreganja in nezadovoljstva?

Misliš, da je s trenutno partnerico možen lep razhod – sporazumna prekinitev zveze, tudi v primeru, ko bi ona še bila s tabo.
V tem primeru se splača vztrajat.

Zahodne družbe nas učijo, da nima smisla vztrajat v vezah in odnosih, če nam v njih ni ves čas fajn in če se nam zdi, da “to ni to”. Vsi smo torej v iskanju “tega”, v iskanju idealnega partnerstva, ne zavedamo pa se, da “tega” ne bomo nikoli imeli z nikomer. Družbeni ideali so postavljeni tako, da so nam nedosegljivi, ker jih določa potrošniška družba, katerie moto je – samo nezadovoljni ljudje bodo zapravljali denar. V primeru partnerstev to poteka takole: par, ki je v zvezi nezadovoljen, bo kupoval knjige za samopomoč, kot so knjige kako rešiti zakon, pravila uspešnega partnerstva, zapravljal bo ogromne količine denarja za razne družinske terapevte, psihologe… skratka ni da ni, samo da bo v zakonu spet super fajn in vse bleščeče. Pa temu ne bo nikoli tako, samo ti boš denar metal stran, seveda še vedno nezadovoljen.
Zastavim ti eno vprašanje: bi šel stran od svoje sedanje partnerke, če bi vedel, da bo z vsako naslednjo enako?
Zavedaj se, da zaljubljenost po nekem času v vsakem partnerstvu izzveni in lepo te prosim, duše dvojčice ne obstajajo (!!!), ti pa trenutno samo idealiziraš svojo prvo ljubezen. Neizživeta ljubezen je vedno najmočnejša – ko pa jo nekaj časa živiš, pa to postane tako kot si sam opisal – družina s konstantnimi napetostmi, zadnja leta brezvezne kregarije, itd.
Skratka, moj nasvet je preprost – ne ga srat in naredi to, kar je prav za tvojo družino, ne pa to, kar je fajn zate.

Zakaj si se pa sploh šel igračkat družinico s kar eno, ki je evidentno ne ljubiš?
Ti je kdo držal pištolo na glavo, pa nisi imel izbire?
Se ti je v nekem momentu zazdelo, morda po zgledu kolegov, da si pač dovolj star (kar ni enako zrel), da se oženiš, vsaj tako malo za imidž, da boš deloval „resno“/družbeno sprejemljivo za okolico in si na vrat na nos pohopsal prvo, ki je prišla mimo, ter jo oplodil kot zajkljo?
Ali pa te je celo prefrigana punčara na otroka zapela (kot kaže si „dober ulov“, če ji še delat ni treba)?
Najprej najdi odgovor na to.

Vprašaj se še, zakaj si to svojo „dušo dvojčico“ (mimogrede: to, da se lahko z njo o vsem pogovarjaš niti pod razno še ni noben dokaz, da je res tvoja DD, pogovarjaš se verjetno lahko še z vsako frendico, celo frendom, pa s sestro, mamo…?) leta nazaj tako brezbrižno spustil iz rok, če si res čutil neko pravo povezanost med vama? Kaj ti je bilo? Si mislil, da se to najde kar za vsakim vogalom, ko se ti sprdne, ali kaj? Si od „nerazložljivih emocij“ cviknil, pa stisnil rep med noge, zdaj ko pa z drugo ne čutiš resnične povezave, pa šele ugotavljaš, da verjetno obstaja tudi nekaj več, da si nekoč celo že občutil nekaj (res) pristnega? Hja, dobro jutro, stari, vzemi se no malo v roke. Totalno si zmeden, ni čudno, da si še apatičnost in empatičnost pobrkljal… 🙂

Malo se ustavi, umiri, zadihaj, daj vse skupaj malo na stran in najprej poskusi najti sebe v tem „šundru“, tisti pristni stik s sabo, potem pa počasi dalje, step by step, kamorkoli že. Četudi (za začetek) sam? No, sam tako ali tako ne boš nikoli več, ker imaš odgovornost do otroka.
Drugače pa – če verjameš, da lahko s punco še kaj rešita in če oba to iskreno želita, potem se vsaj še malo potrudita, sicer pa tudi ne bo konec sveta. Če ni to to, pač ne moreš prisiliti. Je škoda, da oba izgubljata čas in še otroku vcepljata napačne vzorce.
Če sta si s to bivšo ljubeznijo slučajno res „usojena“ (in ni bil takrat še pravi čas oziroma vidva nista bila pripravljena), bosta že našla še morda v tem življenju skupno pot, če bosta resnično tako čutila, ter za to kaj storila. Najverjetneje pa se (ti) ni čisto brez veze vrnila, nek smisel je za tem, ki ga moraš sam razvozljati.
Če pa ti je namenjena kakšna tretja, jo boš pa, upajmo, tudi znal prepoznati in temu primerno ukrepati, ko bo čas za to. Pred tem pa moraš seveda še „malo“ odrasti.

Ker za dušo dvojčico moraš biti najprej dovolj zrel.

(Se mi pa zdi lepo, da verjameš, da obstaja. Potem je zate tudi upanje, da jo srečaš. Očitno je tule še nihče ni, nobene romantike, nobene vere v ljubezen, sami preračunljivci, žalostno.)

Tole, kar si napisal/a, je pa res „malček“ vprašljivo, no.
A z vsakim partnerjem meniš, da bo isto, po kakšni logiki neki? Potem bi bilo pa res vseeno, če ob godni starosti pobašeš čisto prvega/o, ki ga/jo srečaš na cesti, se spariš in bo mir za vse večne čase, ali kako? Ne ga lomit. Dogovorjeni zakoni so potemtakem tudi naravnost idealna rešitev in nikoli ne bo nobenih (ljubezenskih) problemov, tragedij več. Vsi bomo blaženo srečni živeli do konca svojih dni. Ko bi le vse bilo tako preprosto, kajne?

Nezadovoljstvo žal ni le nek marketinški trik, ampak izhaja pretežno ravno iz tako površinskega, materialističnega, preračunljivega dojemanja sveta.
Je tihi dušni prostest, znak, da nekaj delamo hudo narobe, da smo zgrešili bistvo, da se je potrebno resetirati, vrniti na začetek, k sebi, prevrednotiti vrednote, zatolči ego, tega „demona“, ki nas vodi na kriva pota, ter se sinhronizirati z vibracijo srca. Tu je rešitev. Za vse.

Če dečko ne bo naredil, kar je (najprej) prav zanj, tudi v nobenem primeru to ne more biti posledično dobro za njegovo družino.

Res, zaljubljenost izzveni, (prava) ljubezen pa ne! Ni takšne in drugačne ljubezni, Ljubezen samo je (ali je ni). Pa kakorkoli jo že poimenuješ.

Tole, kar si napisal/a, je pa res „malček“ vprašljivo, no.
A z vsakim partnerjem meniš, da bo isto, po kakšni logiki neki? Potem bi bilo pa res vseeno, če ob godni starosti pobašeš čisto prvega/o, ki ga/jo srečaš na cesti, se spariš in bo mir za vse večne čase, ali kako? Ne ga lomit. Dogovorjeni zakoni so potemtakem tudi naravnost idealna rešitev in nikoli ne bo nobenih (ljubezenskih) problemov, tragedij več. Vsi bomo blaženo srečni živeli do konca svojih dni. Ko bi le vse bilo tako preprosto, kajne?

Nezadovoljstvo žal ni le nek marketinški trik, ampak izhaja pretežno ravno iz tako površinskega, materialističnega, preračunljivega dojemanja sveta.
Je tihi dušni prostest, znak, da nekaj delamo hudo narobe, da smo zgrešili bistvo, da se je potrebno resetirati, vrniti na začetek, k sebi, prevrednotiti vrednote, zatolči ego, tega „demona“, ki nas vodi na kriva pota, ter se sinhronizirati z vibracijo srca. Tu je rešitev. Za vse.

Če dečko ne bo naredil, kar je (najprej) prav zanj, tudi v nobenem primeru to ne more biti posledično dobro za njegovo družino.

Res, zaljubljenost izzveni, (prava) ljubezen pa ne! Ni takšne in drugačne ljubezni, Ljubezen samo je (ali je ni). Pa kakorkoli jo že poimenuješ.
[/quote]

Ne da bo z vsakim partnerjem isto, ne trdim tega. V vsakem partnerstvu pa se slepa zaljubljenost po določenem času konča in ko partnerja spoznata, da njegov sopotnik ni to, kar je najprej izgledalo da je, takrat postane težko. Takrat partnerja, ki sta ne samo fizično ampak tudi umsko in mentalno odrasla, začneta delat to, kar je za drugega prav. Treba se je spoprijeti z novo resničnostjo, da lahko partnerstvo uspe. In ko nekdo stalno počne zate stvari, ki so zate prav in za njega mogoče včasih ne, pa vidiš kako se trudi, takrat ne moreš da ne bi drugega začel imeti rad. Tu pa se rodi ljubezen, ki stvar naredi znosno.
Se pa partnerji izbiramo na podlagi različnih vzorcev in izkušenj, ki jih prinesemo s sabo iz naše vzgoje in socializacije. Ti na nas delujejo v tolikšni meri, da se niti zavedamo ne. In zato ne ti ne jaz ne bi na cesti izbrala kar prvega, ki ga srečava, razen če se slučajno kot prvi pojavi ravno tak, ki sovpada z našim načinom in socializacijo iz otroštva. Se pa lahko začutimo že na prvi pogled (morda celo deklariramo da se nam je zgodila ljubezen na prvi pogled), recimo že glede na poteze obraza – če se je recimo moj oče večino časa mrščil, bil avtoriteten in strog, lahko to hitro prepoznam pri drugemu in to poteka na nezavedni ravni. Ampak meni bo tak moški všeč, komu drugemu pa ne bi bil. Najbrž si že slišal kako pogosto se dogaja, da ženske, ki so živele z očetom alkoholikom in jih je pretepal, pogosto pristanejo v zakonih z ravno takšnimi moškimi. Pa veš, da se pri polni zavesti za takšnega moškega sigurno ne bi odločila.

Hm, dogovorjeni zakoni… spet stvar zase. Mogoče ne boš verjel, ampak dogovorjeni zakoni so po večini precej bolj uspešni in srečni zakoni, kot tisti, ki jih sklepamo v zahodnih družbah. Ko pride do dogovorjenega zakona, nimata ne moški ne ženska nobenih pričakovanj drug od drugega, razen seveda kar je družbeno kulturno ustvarjeno v določeni družbi. Danes pa bi ženske v zahodni družbi rade moškega, ki je bogat, uspešen, inteligenten, visoko na družbeni lestvici, ki se z njimi lahko pogovarja o vsem in razume njihova čustva, ki ima smisel za humor, itd. In nas ravno zahodna feministično usmerjena družba uči, da če partner ne izpopolnjuje naših pričakovanj in z njim nismo srečne, nam skratka ni fajn – naj gremo drugam, tam kjer nam bo fajn. V lanskem letu je bilo v Sloveniji po podatkih več ločitev, kot porok. Pa tako je super ta naša zahodna družba.
Ampak res pa je, da je lahko nek zakon uspešen samo, če sta v njem obe osebi odrasle na vseh nivojih. In samo tu ima (prava – kot si rekel) ljubezen možnost, da se rodi.

Nezadovoljstvo pa žal je izmislek kapitalistov. Tudi v raznih oglasih za recimo ta in ta avto lahko vidiš, da če boš kupil točno njihov avto, bo cela tvoja družina srečna in vsi se bojo imeli radi, o avtu pa bore malo ali celo nič ne izveš. Torej ti na poti do sreče manjka samo to. Manipulacija, ki dobro vpliva na preproste potrošnike. Samo še to moram kupiti, pa bom srečna. Zakaj potem nisem? Nekaj mi še manjka…

Posveti se svoji družini ki si si jo ustvaril, pogovori se z ženo o vseh tvojih željah ,strahovih, potrebah… tudi pri drugi nebi bilo nikoli vse prav in super! Grem čez težko obdobje prevare in šele sedaj vidim kaj je družina in iskren pogovor o vseh zadevah! Toplo ti priporočam da ohraniš družino, se potrudiš zanjo, pokaži ženi da jo imaš rad in pozabi kaj pa če….

Na tvojem mestu bi izbrala Njo. Mislim, se prej bi se prepricala ali cutim da je to to. Vsekakor. Ampak v obeh primerih bos obzaloval. Nekateri resijo tako zagato, da imajo oboje (torej stalno partnerko in ljubico). Ocitno ves, da to ni v redu.
Najbrz je toliko prickanja doma ker tvoji partnerki ni treba delati. Je polna energije… In nekje se moram manifestirati.

Lepo pozdravljeni,

sama menim, da je družina največja vrednota, po kateri hrepenimo vsi… Hitro pa se prav tako znajdemo v nekakšni “nepričakovani” rutini, kjer se bližina lahko hitro izgubi… Vedno svetujem, da se par pogovori in pogovarja o tistih temeljnih težavah, ki jih običajno prekrivajo z “brezveznimi kreganje”. Dajta vse od sebe in v kolikor se ljubita, se zopet skušata povezati. Otroci bi nas morali združevati, včasih pa pričnejo razdruzevanju, saj se partnerja ne znata več posvečati drug drugemu…

Veliko parov sem videla, ki je šele med terapijo, pred menoj uvideli, da si želita prav enako, njun jezik pa je popolnoma različen. Sploh se več ne slišita…

Želim vam vse dobro;

Novo varljivo čustvo ZALJUBLJENOST (kemična reakcija) ti je zmešalo malo glavo in razum, kar je povsem razumljivo saj to čustvo deluje kot močen opijat, vendar je še zmeraj zaznati tvoja globlja realna čustva do svoje zdajšne partnerke, ki pa so LJUBEZEN.
Tako, da se moraš odločiti ali si razumen in sprejmeš nekaj kar je trajno v obliki LJUBEZNI ali pa se vsake toliko časa v življenju pokaš z opijatom ZALJUBLJENOSTJO.
Ker če sedaj menjaš, vedi, da slej ko prej boš spet naletel na podobno težavo ali pa tvoja nova partnerka. Začaran krog. Kot moški te čisto razumem, da bi se rad kresnil z kakšno drugo, kar je povsem naravno, samo, da pa bi zapustil svojo zaradi druge pa ne. Očitno si kar zvest in eden tistih, ki prevarajo svojega partnerja šele, ko se zaljubijo in so nato nezvesti čustveno in fizično, kar pa ni primerno za moški tip psihe.

Daj ne jamraj. Družino si si ustvaril (zakaj že?) preden si razčistil stvari s svojo prvo ljubeznijo. Če sta vedela, da je med vama nekaj več, da sta povezana, itn. zakaj nista pristala skupaj in si vidva ustvarila družine?

New Report

Close