Živjo vsem.
Ne morem vrjet da pišem sem ampak ne vem kam naj se obrnem. Če česa ne boste razumeli povejte, preveč sem zmedena da bi pisala kot je treba. Sem v začetku 8. meseca nosečnosti in sem custveno nestabilna oz se mi zdi da sem čedalje bolj. S partnerjem se bova kmalu selila in zato mi je še večji napor in stres to, da vse urejava tik pred zdajci. Poleg ostalih dejavnikov ki me spravljajo v slabo voljo in stres (prepiri z enim od staršev, stara mama v bolnici v zelo slabem stanju, slabe finance) se z mojim skregava in takrat se pocutm se slabše. In z eno stvarjo imam še posebej težave odkar sem zvedela zanjo in sicer izvedela sem da je v tem času ko sva nastajala ‘midva’ (malo manj kot 8 let nazaj) on bil ‘nekaj’ z drugo oz mu je bila res zelo zelo všeč. To sem videla. Čeprav se ona2 nista videla nikoli v živo me iskreno bolj skrbi to da sta se karakterno zelo ujela in da sem tudi jaz v nekaterih pogledih, besedah zelo podobna njej. Oz ona meni oz kakorkoli pač. In ko se skregava si kr domisljam v svoji glavi kako bi blo če bi bil z njo, da se z njo ne bi tolk kregu , da se je z njo ful bolj ujel, da bi moral bit z njo itd. Najhujši so stavki “kako bi blo če bi se danes pogovarjala/videla”. In to me ubija, s tem človekom, z mojo ljubeznijo bom imela družino (vse to pripisujem samo temu da je pač zdej stresno in da bo minilo) in nočem se zbujati ob njem in se spraševat kokrat je ob men pomislu oz kokrat sm ga spomnila nanjo. Ceprov sva z mojim že govorila o tem in je reku pač da se ne smem primerjati z njo, da sem posebna in edinstvena, da me ima rad zaradi tega ker sem kakršna sem in da sem mu stala ob strani vedno in da se ujameva in vse to pač, pomiril me je… Res me je,pogovorila sva se , vse . Ampak js si ne norm pomagat. Cekiram njen profil, berem te pogovore med njima in se ubijam z njo, ceprov sem z njim. Nevem kaj mi ni jasno, sploh nevem kaj naj naredim. Jz mojemu zaupam in vem da ma samo mene in zdi se mi da si sam js delam težave z njo , njemu je vseen zanjo… Js je pa se kr ne morm prebolet pa je blo že tok časa nazaj..
Včasih mam filing k da sm sama za vse in da tisto nosecnisko veselje zame ne bo prslo sploh, ker je tok stvari trenutno ki so slabe da sploh nevem…. Posledično sem zelo slabe volje, slabo spim, ne jem kot sem včasih, in tok nočem bit v depresiji ker sem že bila depresivna (5 let nazaj) in po moje rabim sam nekoga k me bo posedu dol na stol me potrepljal, mi reku “v redu je, vse bo v redu, močna si, dovoli si teh 10min da nisi in se zjokaj” in me objel. Smešno da to pišem sem, vam, neznancem ampak itak je vseeno kdo posluša, važno je kdo sliši. Molim boga da ne bom imela poporodne depresije glede na stanje zdaj ker to bi bila katastrofa… Zakljucujem.. hvala za branje.

Vem, da je lažje to reči kot narediti vendar bom vseeno rekel: ne ukvarjaj se s preteklostjo. Glede na napisano se mi zdi tudi, da imaš s svojim partnerjem vzpostavljen zelo zrel odnos.
Zavedati se moraš, da so razne simpatije med moškimi in ženskami v vsakdanjem življenju povsem normalna in vsakodnevna stvar. Tudi tebi se bo gotovo zgodilo, da boš srečala moškega, za katerega se ti bo morda celo zdelo, da bi se z njim razumela bolje kot s partnerjem. Vendar se zrele osebnosti zavedamo, da je uspešno partnerstvo mnogo več kot samo simpatija in sorodnost duš ampak je tudi zgodovina, čas in energija, ki je vanj vložena skozi leta. Zato se zrela oseba nikoli ne bo odločila menjati partnerja, pa če sreča še tako popolno simpatijo.
Objektivno se zunaj tebe torej ne dogaja nič takega, kar bi ti lahko skalilo srečo, ki jo prinaša pričakovanje otroka. Vprašanje pa je, kaj se dogaja znotraj tebe. Glede na to, da omenjaš, da si v preteklosti že trpela za depresijo ti vsekakor priporočam, da svoje težave zaupaš svoji zdravnici in ginekologinji, saj so te težave povezane s hormoni, ki divjajo v času nosečnosti in tik za njo pogoste in nič posebno nenavadnega.
Najbolj verjetno pa je, da si preprosto prestrašena, ker ti življenje prinaša nekaj novega s čimer še ne veš, kako se boš soočila. Vendar je strah odveč, saj imaš vse kar potrebuješ, da se z novo odgovornostjo in novimi izivi soočiš. V tej avanturi gotovo ne boš sama. Želim ti vse naj!

Verjetno si ljubosumna in posesivna tudi sicer in je ta ženska samo konkretna tarča … lažje je tako, kot da razmišljaš o vseh ženskah, s katerimi se v življenju srečuje tvoj partner. In običajno je ljubosumje znak pomanjkanja samozavesti. Mogoče bi se nekoč poubadala s tem. Zakaj se ne ceniš, zakaj se ti zdi, da nisi dovolj dobra in vredna partnerjeve ljubezni? V partnerstvu ne gre za to, da zmaga najboljši … ona ženska je dejansko lahko mnogo boljša od tebe, ampak tvoj partner hoče biti s tabo, ne z njo. Ljubi tebe in življenje gradi s tabo, ne z njo. Ker se je tako odločil. Ko se je odločal, je imel na izbiro, da ne začne s tabo. Komot lahko ne bi. Pa je vseeno, mar ne.

Glede strahu pred poporodno depresijo se zaupaj predvsem partnerju, da bo znal opaziti znake in opozoriti zdravnika. Potem boš tudi ti mogoče mirnejša. Najhuje je, če se mora s tem ženska spopadati sama, če drugi ne verjamejo, da se res tako počuti, in ne opazijo tveganja.

Tvoji babici držim pesti. Upam, da je v dobrih rokah. Bolezen je del življenja, sploh pa del starosti. Tukaj ne moreš nič. Zgodilo se bo, kar se ima zgoditi. Zahvali se, da imaš babico toliko časa ob sebi, ker to ni dano vsem.