Končati ali vztrajati?
Živjo,
nikoli se še nisem zatekel po nasvete v forume, ampak vse je kdaj prvič.
S punco sva skupaj že 6 let, skozi sva dala že vse mogoče od težav z mojimi frendi, ki je niso dobro sprejeli, do različnih pogledov na odnose
z mojimi starši, bolezni in smrti v družinah. Kljub temu, da sva karakterno popolnoma drugačna človeka, ona introvert jaz ekstrovert, sva vedno
stvari rešila, včasih mirno včasih burno. Tudi skupaj živiva že lep čas. Zadnje leto pa se vrtiva v krogu z enimi in istimi težavami. Bistvo vsega je,
da sem nekajkrat odpovedal in jo pustil na cedilu, enostavno se ti nabere kup vseh težav in reagiraš spontano in ne tako umirjeno kot bi želel.
Vse to mi je tako globoko zamerila,da se sedaj obnaša tako, kot da sem suženj njene ljubezni in da ona ne misli več nič vlagat v zvezo. Da je na meni,
da vse izboljšam, ker sem tisti,ki je zajebal. V celem življenu se še nisem počutil tako slabo in nesamozavestno. Vem, da kot moškemu, to “nebi” smelo
priti do živega, vsaj tako je njeno mnenje, ki mi ga očita ves čas, ampak tako se počutim in preko tega trenutno ne morem. Poskušam, da bi se nama
čimveč dogajalo, da bi uživala v najmanjših stvareh od sprehodov, izletov, pogovorov…vsak mesec še vedno praznujeva dan, ko sva se odločila, da bova
skupaj – mogoče pocukrano ampak nama enostavno paše. Od vsega skupaj pa enostavno ves čas razmišlam, da bi zvezo končal, ker mi ves čas daje občutek,
da vse naredim narobe. Zadnje leto tudi seks trpi, posledica tega so tudi očitki, da kašn tip pa sm da ji ne naredim, da bi se ji seksal? Seveda usak
to sprejme kakor pač sprejme ampak vedno bolj me odvrača od tega in ne vidim več smisla se borit če pričakuje, da bom čudežno pozabil na vse očitke.
Sem samo čudn in preveč občutljiv al dejansko idiot ki se je zaciklal?
Hvala za iskrene odgovore.
Jaz mislim, da bi vidva rabila en dober pogovor, kjer poveš, kako razmilšjaš, da te zanima v kolikor bi rada ona vstrajala v vajini zvezi (ker če bo se sam eden od vaju trudu drug pa ne nima bistva). Se ji opravičiš za situacije, ko nisi bil tam vendar poveš svoje razloge. RESNO premisli, če ti hočeš ostat ter v kolikor se odločiš, da JA ji zagotovi, da se boš potrudilk makismalno vendar rabiš tudi njeno sodelovanje.
Imam še en predlog glede intimnosti (to lahko izvedeš pred pogovorom ali pa po v kolikor sta sprejela, da ostaneta skup). Za to vajino mesečno obletnico kupi vrtnice (oziroma rože ki so njej všeč, ni treba it v cvetličarno lahka v hofer/lidl greš sam iz celofana jih ven daj :)- zelo cute bo, če na vsako vrtnico zavežeš listek na katerega napišeš eno stvar, ki jo ljubiš na njej oz. zakaj jo ljubiš), jagode (ki jih lahko obliješ s čokolado), čajne sveče, masažno olje (oboje dobiš v mullerju ali dm) in sestaviš playlisto (vajinih komadov oziroam nekih, ki spadajo k romantičnem vzdušju). Če hočeš res ven se vršt še eno radgonsko penino kul in ustvari tak mali welness za vaju ter jo zmasiraj (medtem jo božaj in poljubljaj po telesu). Zdi se mi, da taka akcija bi zbala vrnat strast, ji pokazat, da ti ful pomeni…
Ko te berem, dobim občutek, da se njej ne da več vztrajat, samo tega ne zna ali pa ne upa izraziti. Kot, da ne vidi več smisla v vajini prihodnosti. Zakaj, kako, je težko reči. Zagotovo ni vsa krivda na tebi, nekaj pa gotovo. Vsak bi moral prevzeti svoj delež odgovornosti in ustrezno postopati, v kolikor je namen zvezo rešiti, odnos pa spraviti na nivo, ki bo oba izpolnjeval.
Včasih človek še ni pripravljen, da bi videl svojo odgovornost v odnosu in mu je le to lažje prevaliti na drugega, morda ne tako očitno, bolj nezavedno, zaradi lastne nemoči. Mogoče za vaju še vseeno ni prepozno, videti pa je, da sta oba tik pred tem, da vržeta puško v koruzo.