Najdi forum

Pozdravljeni,

Sem nov tukaj na forumu in bi prosil za odgovor osebe ženskega spola ker mislim da bo takšen odgovor najbolj korekten – zanima me kako bi ti v sledeči situaciji reagirala in se vnaprej najlepše zahvalujem za odgovor(e):

Star sem okrog 30. Sem samski in nikoli še nisem imel resne zveze, prav tako ne zveze za ”kratek” čas (t.i. ”avanture”). Iskreno povedano ne pomnim, da bi se uspel kdaj kateri kakorkoli približati. Za mene je objem, poljub, popolna neznanka. Kljub več kot desetletnem trudu, da bi mi vendarle na tovrstnem področju uspelo, mi ne. V kafiče zelo malo hodim, prav tako na žure. Kar se kafičev tiče je razlog ta da nimam družbe s katero bi se redno dobival. Kar se pa žurov (npr. nočnih klubov) tiče pa ta, da so tovrstni dogodki zadnja leta zelo redko organizirani, vsaj takšni za katere sem zainteresiran.

Dogodek, ki ga nikakor ne morem pozabiti pa čeprav bi si ga želel, pa se je zgodil lansko leto, nekje v poletju. Bil sem na sprehodu, tako kot vedno sam, brez kakršnihkoli pričakovanj. Proti meni, v nasprotni smeri moje poti, je stopala številčno majhna skupina tako fantov kot punc. Nikogar izmed njih nisem niti poznal niti nikoli videl. Opazil pa sem punco, z najlepšimi možnimi očmi, ki se je ”zazrla” vame in očitno ni mogla pogleda usmeriti drugam. Dobesedno bral sem ji misli. Takrat sem prvič čutil ”tapravo” energijo, vendar bolj kot to, je v meni prevladovala misel kdo je to. Nisem je nikoli poznal, ne prej videl. Dolgo sem upal da jo bom, od tistega trenutka, še kdaj, seveda čim prej, srečal. Po cca treh tednih, ko je bilo še vedno poletje, sem jo. Želel sem jo ogovoriti, mogoče povabiti na kavo, in to brez kakršnikoli izkušenj s takšno dejavnostjo iz preteklosti. Tega nisem mogel, ker ni bila sama. Nisem vedel, tudi zdaj ne, pa najbrž tudi nikoli ne bom če je samska. Dejstvo pa je da sem v tistem trenutku bil deležen (od nje) najlepšega nasmeha v življenju. Imel sem realističen razlog da lahko tokrat končno verjamem da bi lahko bil interes obojestranski. Najbrž ne takoj ampak kmalu…

Vedel sem da ”moram” narediti korak naprej oziroma stopiti ”v akcijo”. Uspel sem najti ime, kdo je to, pa še nekaj preostalih informacij. Na FBju nisem dobil odziva, kljub temu da je aktivna. To lahko marsikaj negativnega pomeni, ampak se še nisem vdal do predkratkim…

Trudil sem se, dolge mesece ( ! ), da bi jo še kdaj srečal. Hodil neskončnokrat na tisto mesto oziroma bližnjo okolico, kjer sem jo srečal, v različnih časih, tudi večkrat na dan. Imel sem pravi brainstormih idej, nekaj tudi izredno izvirnih, kaj še storiti, kako bi se lahko ponovno videla. Dan za dnem sem bil v pozitivnem smislu ”obseden” s tem. Meseci so minevali ampak moja želja po srečanju z njo je samo še naraščala. Po dolgih mesecih truda, mi jo je končno uspelo videti ponovno in to za dve sekundi. Bila je res ona. V tistih dveh sekundah sem se potrudil po svojih najboljših močeh zbrati misli in korekten razum. Seveda dlje od pozdrava (ja, prav si prebrala) ni šlo, bil sem tako presenečen da jo končno spet vidim da sem jo v tistem kratkem trenutku uspel le pozdraviti. Takrat se mi je pa ves vložen trud in vso upanje ki sem ga imel nemudoma razblinilo v prah in to v zelo slabem, najslabšem možnem, smislu. Ni se me več spomnila in ta stavek je bistvo mojega sporočila. Le mimogrede me je odzdravila – pač naključni mimoidoči. Ni imela pojma kdo sem. To me je pa potolklo.

Zate, ki to bereš, bi imel nekaj vprašanj:

Kaj bi ti storila v opisanem dogodku? Predpostavljaš da ne veš kdo sem jaz ki sem te pravkar pozdravil. A bi me vprašala kdo sem? A bi ”zgolj” iz vljudnosti odzdravla? Kaj drugega..?

Bi želela, kljub temu da sem bil po dolgih mesecih samo ”naključni mimoidoči”, da te še kdaj pozdravim in mi dala možnost da kaj več povem?

Kakršnikoli drug nasvet, kaj storiti?

Uporabljam nešteto različnih spletnih forumov, vendar prvič pišem sporočilo na tovrstno ”ljubezensko” temo. Najbrž je bilo dejstvo, da na FBju ni odziva, dovolj alarmantno da vse skupaj pozabim, vendar glede na to kako všeč mi je oziroma mi je bila, je to znanstvena fantastika. Želel sem prvič v življenju doživeti kaj pomeni resna zveza in to za najdaljšo možno časovno obdobje. Mogoče pa je vse skupaj pretiravanje, saj, kot si razbrala iz opisa dogodka, je niti ne poznam. Poskusiti pa sem le želel. Zagotovo pa zunanjost ni vse.

Se ne spomnim kdaj bi bil tako razočaran pa čeprav mi najbrž sploh ni hotela nič negativnega, ”zgolj” spomnila se me ni. Moral bi kaj več reči in ne zgolj pozdraviti ampak trenutek je bil mikroskopsko kratek.

Preveč strah me je ponovno vztrajati pri srečanju in imeti ponovno priložnost. Seveda da tudi zaradi reakcije ampak še bolj pa zaradi njene morebitne ”nelagodnosti”: zakaj bi jo čakal ali celo dal jasen znak da jo čakam na istem mestu. Zagotovo ji ne bi bilo prijetno, vsiljiv pa nočem biti.

Lep pozdrav pa se opravičujem če sem preveč čustev in negativizma prinesel na forum.

Tole dogajanje je zgolj tvoja fantazija, ki kot si opazil, nima z realnostjo nič skupnega. Tukaj se tudi točno vidi, kakšne so posledice, če človek pri 30ih še nima nič ljubezenskih izkušenj. Iztiri in v fantazije požene te že en pogled/nasmeh neznanke 🙂
Seveda, čisto logično, se ona tega ne spomni, saj se takole nasmeje xyz številu mimoidočih. Jaz sem tudi pred dnevi bila deležna enega globokega pogleda ter pozdrava neznanca in odzadaj za tem ni bilo čisto nič. Pač on na takšen način komunicira z ljudmi. Ne smeš vse takoj tako osebno vzeti, če te kdo globoko pogleda ter pozdravi, a veš. Tako ali tako ti je pa že njen FB neodziv povedal čisto vse.

Ti svetujem le, da na vse skupaj čimrej pozabiš in nehaš živeti v teh neplodnih fantazijah in začneš morda spoznavati ženske prek kakšnega portala ter nato v živo. Kajti takšno fantaziranje ti lahko dobesedno uniči leta, desetletja življenja in po tvojem opisu sodeč si prav na dobri poti, da zabredeš med tiste večne sanjače.

če si želiš, lahko začneš obiskovati različne aktivnosti, ki so ti (bolj ali manj) všeč. na tak način lahko spoznaš veliko ljudi, tudi punce. 🙂

nova
Uredništvo priporoča

Se strinjam s zgornjim odgovorom. Ko si dovolj obupan, si ze vsak nasmesek razlagas kot nek skriti znak, povabilo. Verjemi, to zdalec ni to. Vsekakor se pa drzi to: zenske odbijajo obupani tipi. Dostokrat je to paradoksalno.

Sem pa ze dostikrat slisal, da je za zenske zelo privlacno, ce ima tip vizijo, da ima tisti ‘zar’ v sebi, ko kaj razlaga, da je strasten do necesa. In da prinasa dobro energijo, nic ni bol privlacnega pri zenskah kot pa dober ‘vibe’, kjer se lahko sprosti, nasmeji. In tega pri obupancih ni.

Najprej se ustavi pri sebi in razmisli kaj drugi delajo, da jim rata in kaj ti delas … Pa pozabi na tisto “zenske lubijo barabe” … to so zelo redke oz. je privlacno, ce ciljas na kaksne pubrtetniske najstnice … vsaka malo bolj zrela zenska 25+ bo ze razmisljala dolgorocno, mogoce tudi o druzini.

Moj nasvet: nehaj biti obupan, najdi si hobi, vclani se v drustva. v Ljubljani je recimo dosti vecerov za samske, kjer imajo hitre zmenke. Ce pa se ti gre za to, da bi samo polozu eno, pa gres na eno izmed dating strani ali pa Tinder pa opravis svoje.

Ne vem če si še vedno aktivna na forumu ampak…

Predvsem v tem citiranem delu sporočila si imela povsem prav. Tako kot si rekla, se je situacija postopoma poslabšala do te mere, kajti pred kratkim sem videl fotografijo iz cca pol leta nazaj kjer je ”končen rezultat” mojega vztrajanja jasno viden. Od prvega in drugega dogodka je minilo leto pa pol (avgust 2016 torej cca leto in pol) in seveda ni čakala in upala, kot jaz, da bi se še kdaj videla ampak je iskala drugo priložnost – drugo osebo s katero se bi redno videvala.

Žal, poskušal sem vse kar je mogoče, ampak res vse, šel sem v največje možne ekstreme, s katerimi bi se osmešil če jih navedem, da bi jo le lahko še kaj videl ampak ni šlo.

Par dni nazaj pa sem videl fotografijo, kot sem prej navedel, staro približno pol leta in… Ona je na tej fotografiji in… Ah ni potrebno preveč ugibati kaj je razvidno 🙁

Se bom poskušal ”pobrati”. Ne vem kako ampak bom…

Si se kdaj vprašal, za koliko drugih nasmehov si bil slep, ko si lovil še en pogled na svojo “princesko” ?

Verjetnost za to, da ti bo med sprehodom po ulici popolna neznanka v treznem stanju skočila v naročje, je približno enaka verjetnosti za večji zadetek na loteriji.

Se ti spomniš vsake, ki je šla enkrat mimo tebe na ulici ?
Nisi pozabljen. Za to bi se morala najprej spoznati.

Bedaki gradijo gradove v oblakih.
Norci v njih živijo.
Psihiatri pobirajo najemnino 🙂

Od česa bi se moral pobrat? Sanje so samo to. Živiš v resničnosti.
Če si ti njo našel na FB, še ne pomeni, da ona ve karkoli o tebi.
Za resno zvezo je potrebno veliko več.
Tudi nekaj zmenkov, objemov in poljubov še ni zagotovilo, da bo kdaj kaj več.

Poišči si kakšno novo aktivnost, pri kateri boš spoznaval nove ljudi. Pojdi v gore, na kakšen organiziran izlet, plesne vaje… Tudi, če je malo izven tvoje dosedanje cone udobja. Karkoli si počel do sedaj ni obrodilo rezultatov.
In… ne pričakuj preveč.

Lepo pozdravljen,

ne dolgo nazaj sem se pridružila forumu kot moderatorka…

Sama sem človek, ki nikoli ne obupam, pa naj bo situacija še tako težka…Nič niste povedal o tem, kaj se vam je dogajalo v življenju…zakaj nimate dovolj družabnega življenja?

Kakorkoli, ne glede na to, da je za vas ljubezen novo in neraziskano področje, bi jaz na vašem mestu ravnala podobno. Razumem tudi, da v tistem trenutku niste mogel več kot odzdraviti. Morda bi ji lahko poslal preko fbja sporočilo, v katerem bi moral nujno napisati, da ji pišete, ker sta se srečala tam in tam, se vam je zdela simpatična in jo želite bolje spoznati….Kajti, danes je poplava vsega in nekako mora človek specificirati…Glede na to, da sta se že videla imate boljšo “pozicijo”.

Jaz bi podobno ravnala kot ona in če bi pozdravil, bi odzdravila. Nič ne veste ali je v razmerju…vedno pa lahko poskusite pisati.

Ne obremenjujte se s tem, da nimate izkušenj, kajti človek ima v sebi občutke, ko nekaj občutiš, te življenje kar samo vodi…Glavo gor in naprej po poti….

Hvala in vse dobro;

Barbara,

Zakaj nimam družabnega življenja? To je sicer off-topic glede na moj prvotno sporočilo Marca 2017, ker nisem spraševal glede osamljenosti. Pa da vseeno odgovorim: Ja, res sem bolj kot ne osamljen. Nimam družbe za kaj več kot pozdrav in vprašanje po trenutnem osebnem počutju – pa še to, oboje, ob naključnem srečanju. Zakaj? Meni so pogovori z družbo v kafičih, nočnih klubih in podobno, neznanka. Enako velja za izlete/potovanja. Vsi mislijo, oziroma bom kar sebe zraven štel, mislimo, da naj druga oseba sproži povabilo da se kje dobimo. To traja v neskončnost. Sem že tudi jaz povabil znance (ne morem rečt ”prijatelje”) na kakšno pijačo ampak smo se naknadno dogovorili, da drugič. Potem pa do teh kontaktov sploh ne pride – ne pogostih ne redkih. Tudi jaz nisem nikamor povabljen. Po tolkih letih, ko se z nikomur nisem videl, je sicer pogovor ob naključnem srečanju možen, tudi daljši, ampak drug način kontakta, karkoli razen naključen, pa ne in sem spet OUT iz družbe. To je ista zgodba neprestano. Mogoče sem tu tudi sam kriv. Zakaj? Ne samo zaradi redkobesednosti ampak opažam neke vrste svojega ”sovraštva” do bivših znancev, ki so v paru ali imajo celo naraščaj. Iskreno povedano, priznam, to je izključno samo zaradi moje ljubosumnosti oziroma po domače faušizma: jaz se še nikoli, nobenemu dekletu nisem približal na manj kot dva metra, še nikoli bil v resni zvezi, oni pa so na tem področju svetlobna leta pred mano. Vendar to nikakor ni razlog, da sem brez družbe – tudi s takšnimi znanci, ki nimajo naraščaja (takšnih ki ne bi bili v paru skorajda ni – sem edini kar ”boli” še bolj), se ne uspem dobiti za druženje. Razlogi so različni, najpogostejši je pomanjkanje časa. Ne pridemo skupaj, po tolkih letih brez kontakta, pa da bi se poklicali za srečanje. V tem odstavku sem zgolj odgovoril na vprašanje in ta odstavek nima praktično nič z glavno temo sporočila odprtega v marcu 2017 (”Pozabljen ?”).

Torej On-Topic na dejansko temo kar se nanaša na dotično dekle: Ubistvu ni šlo samo za pozdrav in/ali nasmeh kar bi znalo biti pozitivno. Žal pa kaj bistveno več tudi ni bilo. Glede obeh dogodkov, ne bi rad šel v detajle, prvi je trajal cca 10 sekund, drugi dobre pol minute. Takrat sem bil star 30. Najhujše pa je to, da še nikoli nisem imel tako močnega občutka, da lahko končno, po več kot desetletju, skorajda desetletju in pol (mogoče malo pretiravam?), prekinem biti večno samski. Zagotovo sem zamudil edino pravo priložnost, ki sem jo imel in bojim se, da takšne priložnosti ne bo več. Razlog, da je situacija še hujša in, da zamujeno priložnost še bolj obžalujem pa je ta, da močno dvomim, da bi jaz bil zavrnjen. Takrat je imela ob sebi prijateljico ampak ne vem in nikoli ne bom vedel a je ta njena prijateljica razlog, da je nisem ogovoril. Od avgusta 2016 ni minila niti ena ura, da se ne bi spomnil nanjo. Naredil sem vse in še več, da bi jo lahko pravočasno še srečal. Samostojno pridobil nekaj koristnih informacij, ki bi mi lahko pomagale predvsem kar se timinga tiče, pa tudi lokacije. Nič ni pomagalo.

No, nekaj dni nazaj pa sem videl fotografijo na FBju, dodatno že pol leta (?!?!!!!) nazaj, kjer je preverjeno fotografirana s svojim fantom. Zakaj preverjeno? Vse okoliščine fotografije, kdo všečka, kaj všečka, kaj komentira, dokazujejo na to.

Kaj zdaj? Zagotovo se bo moje ”iskanje” priložnosti, da isto osebo čim prej srečam zaključilo. Se je že? Ne vem, na ta odgovor še sam ne znam odgovorit.

Zamujene priložnosti ne bom mogel pozabiti. Če bi takrat priložnost, ki sem mi je ponujala, izkoristil, mogoče ali celo najbrž ne bi bil več samski. Se bom pa moral sprijazniti. Mogoče sem avgusta 2016 situacijo preveč pocenjeval ob misli ”saj se bova še videla” pa žal ni bilo tako.

Lepo pozdravljen,

kljub temu, da mislite, da neke vsebine niso del teme… So in še kako. V psihoterapevtskem procesu vedno iščemo vzroke za nastalo situacijo in ni nepomembnih tem… Zelo toplo vam priporočam za kakšno to vrstno odločitev. Pomembno je tudi, da spremenite “zamere in sovražnost” v ljubezen.

Razumem, da vam je težko pri srcu, saj ste naleteli na sliko s fantom… Vendar to ne pomeni konec vaše poti, konec življenja. Mlad ste se. Res pa je, da se moramo tudi sami angažirati, da dobimo družbo… Najprej pa si moramo tega dovolj močno želeti… Pustite si odprta vrata, opazujte… Priložnosti so, samo videti jih moramo…

Vprašajte se najprej, kaj bi si želel od življenja?

Hvala in vse dobro;

Ga. Šarič, o čem vi to? Kakšne priložnosti? Kakšno angažiranje? Tukaj je zgolj sreča. Npr. sam imam le enega prijatelja. Sem se vpisal na tečaj plesa (swing), da bi tam navezal stik z ljudmi. Čez en mesec sem odnehal, ker to sploh ni bilo zame. Jaz in ples sva očitno dva različna pojma. Pa grem npr. na sprehod. Še nisem doživel da bi na sprehodu navezal kak nov stik, spoznal nove prijatelje med hojo. Ko se je v Kopru še odvijala prireditev Koprska noč in ker nisem imel družbe, sem šel sam tja. Kaj se je zgodilo? Med nekaj tisoč glavo množico sem sam taval po mestu in se na koncu poklapan sam vrnil domov. Enako se mi dogaja na eni drugi prireditvi, ki se v mojem kraju odvija enkrat letno. Pa mi vi povejte, kako se priključiti skupini povsem neznanih ljudi? Pri meni sta želja in angažiranje (sem šel magari sam na razne dogodke), toda uspeha nikakršnega. Torej je treba le imeti nekaj sreče oz. temeljni predpogoj – neko družbo od prej, preko katere naprej spoznavaš nove ljudi? O dekletih da ne govorim. Z njimi sem prišel v stik šele, ko sem v neko revijo oddal oglas da si želim spoznati dekle za resno zvezo. Odzvala se je nekaj deklet. Prva je bila z drugega konca države, s katero sem na koncu prekinil stike. Namreč če bi bil z njo in/ali če bi se videval z njo, bi samo zato ker ni bilo nobene druge. Kaj takega se pa po mojem mnenju ne more dobro končati? Druga je bila od mene oddaljena 40 km in ker nisem imel avta, se nikoli nisva videla (kraja nista povezana z javnim prevozom oz. sta le ob delavnikih, pa še to okoli riti v žep). Ostale so se mi po nekaj dneh kar same nehale javljati. Po mojih izkušnjah je tako da če posameznik nima že od prej neke stalne družbe, se mu zgodi kar se je zgodilo avtorju te teme. Pravite da je avtor mlad. Da in ne. Je že v četrtem desetletju svojega življenja in še nikoli bil v zvezi. Bojim se da mu moram napisati, da to ne pomeni nič dobrega. Kako mislite da bo tokrat našel partnerico, če mu do sedaj to ni uspelo? Sploh če ima kronične težave pri navezovanju stikov. Kolikor razumem, z ženskami nima stikov. Res ne vem od kod vam ideja da priložnosti so, le videti jih je treba. Ne vem, meni se stvari ne zdijo tako preproste. Prosim, če nam bolj podrobno razložite kaj ste želeli s tem povedati. Hvala.

Dragi Matej,

dokler boste gledali iz črnoglede, dvomljive, perspektive, kjer nič ni mogoče, se ne bo nič zgodilo. Ljudi lahko odgovoriš kjerkoli in kadarkoli ali pa ne… Kadar spoznam novo osebo, pravzaprav nikoli nisem v paru… Temveč sama. Takrat je največ možnosti, za navezo novega stika. In moram reči, da sem tako spoznala veliko zanimivih ljudi… Človek “vidi” ali pa ne “vidi”. Ne morem ne obstaja, vedno je način, le zase moramo poiskati za nas najboljšega. Vedno lahko pijemo iz napol praznega ali pa napol polnega kozarca. Seveda, je tudi nekaj sreče prisotne, a kljub temu je največji del kako bomo živeli na nas, od višino od nas samih.

Lep pozdrav in vse dobro;

Pozdravljeni še enkrat. Pa mi povejte ali podajte kakšen predlog, kako se priključiti skupini popolnih neznancev (sploh če ti ustvarijo zaprt krog)? Kako na sprehodu z naključnim mimoidočim navezati stik? Če mi (nam) zaupate, kako vi navezujete stike? Je možno da gre zgolj za to, da nekateri težje navezujemo stike kot drugi? Sam recimo zelo težko navežem nove stike. Kako to spremeniti?

Če omenim še dekle; kako pri dekletu z drugega konca države, ki je edina s katero imam stike videti kozarec pol poln? Kako v pozitivni luči videti dejstvo, da bi bil z njo in se videval z njo ker pač ni nobene druge?

Torej ne sprašujem kaj, temveč kako. 😉

Kar hudo mi je brati tole … obadva.

Ja, se strinjam, da je težko koga spoznati, sploh “prave” ljudi, naj gre za prijatelje ali partnerje, ni pa nemogoče!
Predvsem pa se mi zdi dobro, da skušata živeti čim bolj srečno, čeprav nimata partnerke. Torej počnita stvari, ki vaju veselijo, šport, tečaji tega in onega (jaz sem bila v zadnjih letih na tečaju fotografije, nekem računalniškem tečaju, usposabljanju za prostovoljce). Berita pametne knjige, spremljajta tekoče dogajanje, da bosta imela teme za pogovor, uredita si zunanjost (ni toliko pomembna lepota kot urejenost, higiena, vonj, normalna, čista oblačila, ne taka, ki še za v Humano niso več). Samozavest se črpa tudi iz zunanjih dejavnikov, ne samo iz zavedanja, da sta pametna, sposobna, dobra po srcu. Zavestno se kontrolirajta, kako se držita, kam gledata, kakšen izraz imata na obrazu. Vsega tega se je mogoče naučit. Izkoristita vsako priložnost, da si s kom izmenjata nekaj besed, ni pomembno, ali gre za moškega ali žensko, ni pomembna starost in situacija … vadita pač vsakdanje čvekanje, da vama bo beseda laže tekla, ko bo to nekaj štelo. Prodajalki ne recita samo hvala in nasvidenje, ampak še kaka nedolžna pripomba v zvezi z vremenom, gnečo, artiklom, ki ga ni … karkoli. Če se v koga ponesreči zaletita, ne recita samo oprostite, ampak joj, kako sem danes neroden, še dobro, da vas nisem podrl, ste v redu … karkoli. Na sprehodu pustita, da vaju psi povohajo, pa bosta imela iztočnico za pogovor, po možnosti seveda z mlado simpatično lastnico 🙂 Mimogrede, na večini tečajev je več žensk kot moških, tudi pse sprehajajo večinoma ženske. Prisilita se v to, da kaj rečeta. To je vse vaja.

Okej, jaz sem čveka po naravi, v mladosti sem malo potovala, sama, in sem pač pogosto morala nagovarjati tujce, ker sem rabila kako informacijo, pomoč, ali recimo v youth hostlu zato, da sem šla zvečer ven, ker sama nisem upala. Pač zineš in čakaš, kaj bo. Vedno se ne konča dobro, večinoma pa. Pred nekaj leti je po glavni cesti blizu naše ceste peljal kolesar, ves obložen s prtljago, tujec, ki je potoval s kolesom. Jaz sem se ravno vračala s teka. Zdelo se mi je čisto naravno, da ga pozdravim, on mi je vrnil pozdrav, se nasmehnil in sem ga povabila na pijačo k sebi. Je bil vesel. V zadnjih letih sem večkrat kampirala in sem tudi kdaj za čisto brez veze bližnje sosede kaj nagovorila, včasih tudi oni mene, ko so videli registracijo …

Abc, ujel si se v lastni interpretaciji dogodkov. To možgani pač delajo in ker si neizkušen, je tvoja slika še bolj popačena. Stopit moraš iz glave v resničnost. V glavi je samo približek resničnosti.
Poglej si film 500 days of Summer, ki je res samo film, ampak dobro ponazori, kako si ljudje različno razlagamo dogodke in sploh kakšno težo jim pripisujemo. S punco si se spogledal, tebi je takrat vesolje šepnilo svoje skrivnosti, oziroma ti si to tako razlagaš, zanjo je bil samo pogled, za nekoga tretjega pa povsem nepomemben dogodek. To, da nisi izkoristil priložnosti in če bi jo, bi bil sedaj srečen z njo, je spet trik, ki ga igrajo možgani s seboj. Skoraj zagotovo pa te takšen vzorec razmišljanja zadržuje v položaju, v kakršnem si.
Odpreti si pa moraš obzorja. Jaz te ne poznam in bi težko rekla, kaj si doživljal skozi življenje, da si tako zaprt. Nikoli ne veš, kaj ti bo življenje prineslo nasproti in najbolje je biti do življenja (z vsem kar nam prinaša na pot) odprt, hvaležen, sprejemajoč, prijazen do ljudi, ker nikoli ne veš, kdaj koga spet lahko kje srečaš in kako ti lahko pomaga, v kakšno družbo te pripelje. Spomnila sem se dogodka, off-topic, ampak zelo dober pokazatelj, kako deluje karma, če želiš tako imenovati povezana naključja. Prijatelj je na vodilnem položaju oddelka v dobrem podjetju, je pa tudi sam odprl podjetje, ki se ukvarja med drugim s prodajo v kiosku. Ker je en od zaposlenih zbolel, ga je pred svojo službo nadomeščal v kiosku in prišel je nek fant, ki je bil nesramen in ga je nadrl, da ne zna prodajat in da naj gre še malo v šolo. Isti dan popoldne je ta isti fant prišel na razgovor za službo in razgovor je seveda vodil ta isti prijatelj, ki je zjutraj “samo” prodajal v trafiki.
Hočem ti povedati, da gledamo ozko na življenje in da je zate najbolje, da se, kot so že drugi rekli, odpreš, stopiš v stik s svojimi čustvi in željami, ker teh bo še dovolj. Ta punci nikakor ni ena in edina, tako da bodi pogumen in si najdi interese, kariero,…

Ga. Šarić, bi bili prijazni in odgovorili še na moj zapis 27.2? 😉

Ne vem če si še vedno aktivna na forumu ampak…

Predvsem v tem citiranem delu sporočila si imela povsem prav. Tako kot si rekla, se je situacija postopoma poslabšala do te mere, kajti pred kratkim sem videl fotografijo iz cca pol leta nazaj kjer je ”končen rezultat” mojega vztrajanja jasno viden. Od prvega in drugega dogodka je minilo leto pa pol (avgust 2016 torej cca leto in pol) in seveda ni čakala in upala, kot jaz, da bi se še kdaj videla ampak je iskala drugo priložnost – drugo osebo s katero se bi redno videvala.

Žal, poskušal sem vse kar je mogoče, ampak res vse, šel sem v največje možne ekstreme, s katerimi bi se osmešil če jih navedem, da bi jo le lahko še kaj videl ampak ni šlo.

Par dni nazaj pa sem videl fotografijo, kot sem prej navedel, staro približno pol leta in… Ona je na tej fotografiji in… Ah ni potrebno preveč ugibati kaj je razvidno 🙁

Se bom poskušal ”pobrati”. Ne vem kako ampak bom…
[/quote]

Verjameš ali ne, sem ravno danes po dooolgem času spet prišla malo na ta forum pogledat in sem odprla to temo, zanimivo.

Res čisto preveč si se podal v to in te je ta situacija čisto obsedla, bi rekla “konzumirala”. Morda ti to na nek način celo ustreza? Fantazirati o nekomu, ki je nedosegljiv, ki ga ne moreš nikoli imeti? Tako ti nikoli ni potrebno izkusiti te dejanske bližine s človekom, imaš lahko samo fantazije, ki pa so vedno pozitivne. In v fantazijah si naslikaš punco točno takšno, kot si jo želiš in ne takšno, kot je v resnici. Kajti ti zdaj definitivno imaš neko predstavo o njej, jo poveličuješ. Ona je lahko čisto kontra, prav odbijajoča po karakterju, ampak tega ti ne moreš vedet, ker je ne poznaš in imaš samo fantazijo o njej.
Malo razmisli o tem, če se ti zdi dobro takole o nekom imeli zgolj fantazijo, poveličevati, če pa sploh osebe ne poznaš?

Je pa zanimivo, da sem sama pred kratkim spoznala moškega, ki še pri 41ih ni imel nikoli punce, ni izkusil prav ničesar, kot ti. Zakaj? Zato, ker je bil zaljubljen pri cca 15-16ih letih v eno, ki ga je zabila. Od takrat dalje se tudi ni več nobeni ženski ni približal in postal je prav čudaški v relaciji do žensk. Res razmisli malo, če si želiš takšnega življenja.

Lepo pozdravljeni,

Žarna je tako lepo odgovorila… Ko gremo “v svet” je vse pomembno… Naša naravnanost in izraz na obrazu sta prva, ki ju opazimo. Potem pa, v kolikor ne gre spontano, se je potrebno malo prisiliti, da razmišljamo, ko gremo od doma, kako bomo danes zastavili svojo komunikacijo s svetom. Kjerkoli, kadarkoli. Žanra je podala zelo lepe primere.

Kot sem že omenila, kadar grem “sama v svet”, vedno spoznam kakšno osebo. Najprej pride nasmeh, ali pa kakšno vprašanje… Na primer na letaliscu: “Potujete tudi vi za npr. Istanbul?” V trgovini na blagajni, ravno tako blagajničarka vedno namenim nasmeh… Najmanj tega dobim tudi nazaj. Polno možnosti imamo za navezo stika… Greš v lokal, vprašaš za kakšno revijo in se lahko zaplete s v pogovor. Vprašaš žensko, ki težko nese vrečke iz trgovine, če ji pomagaš. Poboža tujega kužka, odgovoriš otročka, ki stoji z mamico v vrsto ali se mu le nasmehnes…

Samo “odprte oči” imejte in preizkušate različne okoliščine…

Lep pozdrav in vse dobro;

Delno je res. Osebno je res ne poznam oziroma še nikoli nisem uspel stopiti v daljši kontakt / pogovor z njo. Ne gre se za poveličevanje. Bolj za strah da bom moral spet pol drugo DESETLETJE (pa čeprav sem že 30+ star, na srečo bolj proti 30 kot 35) čakati na podobno priložnost… Ampak tudi sam tistih dveh priložnosti avgusta 2016 nisem pričakoval in težko je bilo odreagirati v parih sekundah če pa prej dolga leta ni bilo nič… Da je bila situacija še težja pa je imela ob sedi tudi prijateljico… Ogovorit osebo vpriču prijateljice pa tudi ni enostavno…

Na srečo sem se malenkost, samo malenkost, umiril kar se tiče vsakodnevnega planiranja in potrošnje časa kje vse bi jo lahko še srečal. Pa čeprav me neskonočno zanima njena morebitna reakcija, če/ko bi me videla, glede na to da ni več samska in če bi se me spomnila… Ne vem a bi imela kaj slabe vesti…

Mogoče ji pa jaz delam krivico – mogoče mi sploh nič žalega/slabega/negativnega noče ampak zgolj ni verjela da bi se še kdaj lahko srečala. Namesto da bi upala v neskončnost, je pač izkoristla trenutek ki ji je bil namenjen in spoznala drugega.. Iz dotične fotografije in komentarja na FBju pa se vidi kam je to šlo naprej… Žalostno in ne zdi se mi pošteno od nje glede na to da sem jo dodal na FBju in ji tudi pisal, tako da tu ni nikakršnega razloga da bi takrat pomisla o morebitni izgubi vsakršnega kontakta z mano.

Ah… 🙁

Dragi Abc121,

sama sem takisto “nesrečno” zaljubljena trenutno, zato zdaj to govorim tudi sebi…

Zaljubljenost je iluzija, ideal, fantazma, kakorkoli že temu rečeš. Ko se zaljubimo, tej osebi nalepimo različne nalepke – je lep, dober, prijazen, zanimiv, zabaven, sexi, diši, je uspešen…. Napak seveda nima. Ne prdi in ne serje. Največja fora je, da so te nalepke fejk. To je tvoja projekcija idealnega partnerja/partnerice, in največkrat so to pravzaprav tvoje lastnosti oz. to kar je tebi pomembno oz. to kakšen bi rad ti bil.

V realnosti pa je vse drugače. Ta isti človek je namreč tudi “samo človek” – laže, naklada, je nepozoren, dolgočasen, egoističen ipd. Osebno celo verjamem, da so najuspešnejše veze tiste, kjer je ta razkorak med nalepkami in realnim stanjem najmanjši…se pravi – da ko ni te neke otroške zatrapanosti na začetku, je padec na realna tla manjši in pričakovanja koliko toliko izpolnjena.

No in ti si se v to punco zatrapal. Čisto legitimno in legalno. Svet je kar naenkrat postal lepši, a ne?
Pa metuljčki in sanjarjenje…ampak potem pa katastrofa, ni šlo po načrtih.
Če pogledaš situacijo od daleč kot nevpletena oseba, pravzaprav vidiš, da je to popolnoma neodvisno od tebe. Pač čas ni ta pravi, zvezde niso prav postavljene, kaj jaz vem. Zaradi tega ni tvoja vrednost nič manjša, če ni šlo. Ti si se pa tukaj zaciklal. Pri iluzijah si še. In moraš, ne vem kako, ampak moraš iti naprej. Ni fora, da “dobiš” punco, s to punco pač potem moraš tudi živet.
Drugih sploh ne vidiš, zato jo izbaci iz glave in preprosto imej odprte oči. Pa še pomlad je:)

Abc121, sem se odločila, da ti še sama napišem nekaj direktnih besed.
Na začetku si spraševal za mnenje žensk, ki bi se lahko vživele v perspektivo tega dekleta. In ti lahko povem, da če bi bila jaz ona, bi me spreletaval srh. Zakaj? Ker tvoje obnašanje meji na zalezovanje, oziroma je šlo že malo čez to mejo.
Če sem prav razumela gre za dekle, ki je ne poznaš, se ti je pred skoraj dvema letoma bežno nasmehnila, od takrat pa si izbrskal njeno ime, jo dodal na fb, ji pisaril, kljub temu, da ti ni odgovorila redno spremljaš njen profil, precej časa porabiš za načrte in razmišljanja kje bo, da bi jo lahko spet srečal in se potem na teh krajih tudi pojavljaš. Pač meni je vse skupaj malo srhljivo.
Se povsem strinjam z eno realno, ki je rekla, da so te fantazije povsem odnesle. In to se sedaj vleče od leta 2016, pa punce sploh dejansko ne poznaš!
Tvoje razmišljanje se mi ne zdi romantično, kot morda nekaterim tu, ampak predvsem zelo najstniško, tako da ne morem verjeti, da si celo nekaj let starejši od mene.
Če malo karikiram, si lahko tvojo situacijo predstavljam v rubriki tete Justi, ki je bila v naših časih v PILu – fant zaljubljen v sošolko piše: svojo veliko simpatijo, ki sedi v klopi pred mano sem pred pol leta prosil za kuli, ponudila mi je dva in se celo nasmehnila. To mi je dalo vedeti, da je tudi ona vame. Ampak sedaj je pa začela hodit s sošolcem…
No, pa še ta moj fiktivni poba ima bolj realne šanse, ker punco vsaj pozna.
Vmes sem že dobila občutek, da si razumel, kaj ti hoče povedat ena realna, pa si potem spet začel z mislimi, če bi to dekle spet videl, ali bi ona imela slabo vest… in če bi ji bilo žal, ker se takrat na fb ni odzvala ( mimogrede, tudi jaz ne sprejmem nikogar in ne odgovarjam nikomur, ki ga vsaj malo ne poznam). Strezni se, fant! Ne bi ji bilo žal, ne bi imela slabe vesti, ker te ne pozna, se najverjetneje ne spomni, da te je 3x v življenju srečala in ji je tako tudi čisto vseeno, kaj si ti misliš.

Nisi napisal tudi nič o sebi – skrbiš sam zase, si samostojen? Ali še vedno v hotelu mama? V tvojih letih to postaja puncam pomembno.
Torej pozabi na svoje iluzije, začni razmišljati letom primerno in si najdi družbo. Tako boš lažje tudi spoznal kakšno in ti bo lahko simpatična na podlagi karakterja, ne le enega pogleda.

Da odgovorim še Mateju L, ki sprašuje, kako najti družbo. Da na kakih koncertih ne moreš vpast v neke zaprte kroge prijateljev mi je jasno, to bi bilo še bolj komunikativnim neprijetno. Ne vem kako je, kjer živiš, ampak v Ljubljani imaš veliko opcij (ki niso swing 😀). Na primer kakšen šport – treningi teka, vmes se lahko ogromno pogovarjaš, pa drugi ekipni športi (odbojka npr.). Predlagam kakšno športno društvo, ki poleg tega za člane organizira še druženja, piknike, športne vikende… Potem ena stvar, kjer ti garantiram, da bo samo ženska družba – tečaj ročnih del 😆. Potem imaš kafič z namiznimi igrami, kjer organizirajo druženja in igranje iger tudi za tiste, ki so solo. Pa razni murder mysteriji in igre mafije so zadnje čase zelo popularni in se jih veliko organizira. Po mojem na tak način lažje koga spoznaš, kot pa na nekih mega eventih, kjer so res vsi že v ustaljenih družbah.

New Report

Close