pozdravljene!

ravnokar sem prebrala članek z naslovom PRITISK NA FUNDUS MED DRUGO PORODNO DOBO in bi želela nekaj drobcev deliti z vami. Ne morem ga deliti tukaj, ker pravzaprav ne vem, če smem (avtorske pravice in ti štosi), zato prilagam le izvleček. Kdor želi, lahko celega prebere v Obzorniku zdravstvene nege Letnik 47, Številka 1, Strani 74-82.

In kaj me žene, da delim z vami svoje misli?
Čeprav se mi zdi, da je sam opis pregledane literature (razvidno iz celotnega besedila članka) korekten, me zmotita diskusija in zaključek.

Strinjam se, v preteklosti bi bilo potrebno manever redno dokumentirati. A ga nismo. Nikakor pa se ne morem strinjati z mislijo, da je potrebno manever dokumentirati tudi v prihodnje. Manever je potrebno opustiti. Slovenske ženske, porodnice in njihovi otročički ne morejo biti poskusni zajčki nekih wanna be raziskovalk, ki bi v interesu lastne prosperitete raziskovale in pisale članke o stvareh, ki bi morale biti vsem poklicanim jasne. Dognanja bi bila podlaga za smernice?!? Pritisk na fundus je dognan. Razlog, zakaj je “tako malo študij” je zato, ker ni kaj za študirat več. Stvar je jasna. Podobno kot je jasna glede uporabe klistirja. Študij z novejšim datumom sploh ni moč najti, ker jih nihče več ne dela.

Če je postopek, ki sploh ne bi smel biti v uporabi, potrebno redno dokumentirati in raziskati in evalvirati mu s tem dajemo pristanek in legitimnost.

Ko se pod tak zaključek, ob povsem sveže diplomirani babici, podpišeta – verjetno bi lahko rekli – dve najpomembnejši babici v državi: predstojnica oddelka za babištvo na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani ter predsednica Sekcije medicinski sester in babic ter hkrati šefica babic v Ljubljanski porodnišnici…

Se lahko vprašamo: “Kako se nam piše?”

[center]***[/center]
Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. In nekoč pridemo do točke, ko le dobri nameni enostavno niso več dovolj v redu.

Pri rojstvu svojega drugega otroka sem doživela, da so med rojevanjem na meni izvedli pritisk na fundus.
Prej sem mislila, da je to mit, nekaj prazgodovinskega. A vendar je pomagalo. Bila sem presenečena tudi sama. Prvič, da se je babica, ki je vodila porod tega spomnila in drugič, da je sestra, ki je stala poleg mene to znala izvesti. In tretjič, da me to ni niti motilo niti bolelo. Nobenih poškodb nisva utrpeli zaradi tega ne moja deklica ne jaz. Mislim, da sva po eni strani imeli srečo, da je med iztisom, kjer sem očitno imela težave oz premalo moči, to bilo mogoče izvesti brez posledic in srečo, da je porod vodila mlada babica, ki je bila prisebna, pogumna in je imela poleg izkušenj tudi občutek. Jaz sem mnenja, da ta postopek, če je izveden v trenutku, ko je to potrebno, ko mora otrok čim hitreje ven, ter za postopek ne obstajajo medicinske ovire, dobrodošel.