Ma sej je že bila verjetno ta tema, samo moram napisat, ker jaz sem tako žalostna danes

Sem mamica. Večino časa sem z dojenčkom sama doma, ker ima moj partner tako službo, da dela tud popoldne in včasih čez vikend. Pa ni to problem, za dojenčka rada in z veseljem skrbim. Star je 7 mesecev. Včasih je sicer pomanjkanje spanca, drugače pa nimam nekih stisk ali težav. Tudi če sva z dojenčkom sama doma ves dan, mi skrb zanj ne predstavlja nekega hudega bremena. Od moža mama pa ima odkar se je rodil naš dojenček posebno poslanstvo, skrbeti za blagostanje deteta. Uleavala je že nenapovedano k nam, ga budila, mečkala, pa ji je mož lepo povedal, da dete rabi mir, da zmoreva sama skrbet zanj, da pa je vedno dobrodošla za pocrkljat ga, da pa zanj skrbiva midva. Na “naš teritorij” sedaj ne vletava več.
Ko gremo k staršema mojega moža na obisk- 1x na teden, ponavadi en dan v vikendu, pa se začne že ko stopimo iz avta. Taščaima ima predvidevam občutek, da je na svojem teritoriju in da tam velja njena. Ko stopimo iz avta, ga izpuli enemu od naju iz rok in potem hoče ona ves čas obiska skrbeti zanj. Pa če malo zajoka flašo, pa a je lačen, žejen, trese ga , poskakuje z njum, še ji rečem lepo dajte ga meni, ga bom jaz potolažla, enostavno presliši. Noče ga dat iz rok. V eni minuti spremeni po deset aktivnosti- od tišanje dude, flaše, gledanja skoz okno, brbranja vanj…Če otrok joče, ker je že tako znerviran predstavlja to zanjo neuspeh, da ga ne zmore potolažit. Tastu daje kar naprej pripombe in navodila, kako ga mora držat, kako mu nos obrisat, a mu lahko govori brrr, br…in podobno. ko jemo ga hoče ona hranit, pa si rečeva z možem ok se bova vsaj najedla v miru, samo pol pa če kaj ven meče mu pa eno indrugo jed tišči, pa če popacka kaj po slinčku takoj nemudoma, pri priči obrisat, pa nobena krpa ni dovolj dobra..paproblem….
skratna pretirava po dolgem in počez, ko je ona ob otroku ne zna nihče z njim delat, ker ona edino ve ali je lačen, žejen…
Če ji lepo rečeš ne zaleže nič, zato jo je mož malo na trdo prijel. Da ne more imeti vedno ona prav za vse, pa je planila v jok. Da hoče nam dobro, da bi rada naju razbremenila in malo za vnuka skrbela, pa da je ne spoštujemo, pa da je zdaj ona za vse kriva, da itak ga tako malo vidi, pol ji pa še tega veselja ne privoščiva…. vglavnem zdaj sva midva grozna. tast ji je že davno nehal ugovarjati, je samo še tiho in kima. Prava mora. Tako zelo pretirano se trudi, da gre že vse v maloro. Otroka ne da iz rok pa pika, če ji otroka mož vzame iz rok, pol začne jokat.
Nebi rada zvenela kot ena posesivna ljubosumna mamica, samo ne morem več preko tega, da me kot mater otroka ne upošteva 5%, moža pa tudi vse manj. Mali se še doji.Ko ga dojim vedno gleda zraven, in razlaga kako je ona dojila, jaz vse to že preslišim, sam ne morem pa več odkar mi ga je dobesedno iztrgala iz naročja, iz dojke, koo je med dojenjem se začel nekaj zvijat in rekla:”daj ga men, da ga jaz malo potolažim”!. Zdaj pa jaz ne morem več.

Zastopim da majo stari starši radi vnuke, pa da jih radi k sebi stisnejo, pa da je to dobro za starše, da se malo razbremenijo, če stari starši popestujejo otroka. VSE TO RAZUMEM IN ODOBRAVAM.Samo pri nas je šlo vse v neko drugo skrajnost, in lepa beseda ne pomaga več. Jaz pa nimam energije za kreg, morast psihičen pritisk. Z možem ne veva več kaj in kako.

Za moje pojme sta še zeloooo potrpežljiva, jaz bi že zdavnaj znorela. Ali pa enostavno en mesec ne pojdite blizu in ko bi stara spraševala, kaj je narobe, ji povejta, da vama gre na živce njena evforija in pretiravanje, ker vas znervira in da je totalno vsiljiva.
Eno je, da ima vnuka rada in ga rada pocartlja, drugo pa je, da ti ga dobesedno iztrga iz rok, ko ga dojiš in vzganja cele cirkuse. Meni deluje ko ena primitivna kura sredi cirkusa, si kar predstavljam, poznam tak folk odpuljen. Še dobro, da ti mož stoji ob strani in da vidi, kaj se dogaja. Hudo bi bilo, da bi se on delal slepega in bi potem ti izpadla čudna.

Lep pozdrav,
tukaj še moje mnenje.. Zdi se mi, da ste “predobri” do svoje tašče, glede na njeno psihično izsiljevanje. Otrok je Vaš, in dajte se VI in samo vi (od moških ne moremo pričakovati čudežev) postavit za njega. Tašča je imela svojega sina, in najbrž ji je žal, da ni znala skrbet za njega, kar hoče popraviti na vnuku. Ampak njen vlak je odpeljal. Vaš pa še ni… In vi se še vedno lahko postavite za svojega otroka. Če vaš že zdaj tako psihično izsiljuje, kako bo še le ko bo otrok večji. Itak bo mogel biti vsake počitnice ob njej, na morje ga bo vlačila, na koncu mu bo še ženo poiskala?? Še enkrat – otrok je vaš. Glede dojenja – to je vaša in otrokova intimna stvar. In tudi če ste v njeni hiši, se umaknite v prostor zase in ji recite, da ne more biti zdraven. Ali je bila mogoče še zdraven, ko ste otroka delali? Otrok je vaš. Postavite se za njega, tast jo bo že potolažil. Če je vaš mož pameten in se strinja z vami, bo stal ob vašem mnenju, če pa je mamin sinček, pa bo mamico tolažil. Ampak to ni primeren trenutek misliti na moža, in njegovo navezanost na mamo, ampak na Vašega in samo vašega otroka.

Upam da vam nebo na koncu tašča še uničila cele družine. Imejte svoj jaz.

Pozdravljena Ohjoj!!
Se opravičujem, ker nisem prva odpisala. Imela sem že skoraj cel komentar napisan, pa so prišli obiski in sem ga zbrisala. No vsekakor se pa strinjam z obema sogovornicama. Še posebej mi je všeč komentar od Idaovo Aod. Takšne ženske kot je tvoja tašča, je treba postavit na realna tla. Mama si ti in najbolj je to pomembno kako se vidva z otročičkom rihtata, ne pa njena surla in solzice. Ja res bi morala prekiniti stike z njo za leeeeep čas.

Ker smo doma na vasi, nisem mogla naredit 500m sprehoda, ne da bi me ustavilo in pozijalo v voziček vsaj 3 ženskih firbcev. Sploh pa so “novopečeni” dediji in babice ( no ne čisto vse, tu mislim vse tiste, ki se jim nič ne da dopovedati) samo za zgago. Mislijo, da imamo otroke zaradi njih. Jaz sem malega od začetka vsem dala iz rok, potem pa je prišlo do nekaj situacij, ki so me čisto spremenile. Tako, da “posesevno ljubosumne starše/mamice” čisto razumem, pa še prav jim dam, da so takšne. Danes še težje dam otroka iz rok v varstvo tistim, ki jih ne prenesem, kot na začetku, in vem, da imam prav!!! Takim ljudem, ki okoli vozička hodijo s cigaretom ali jim celo dajo v roke škatlico cigaret, tamalega brez vprašanja odnesejo stran od mene, takim, ki so pred rokom poroda vsak teden klicali, če se že kaj dogaja, danes pa je minilo skoraj leto odkar so me poklicali (vedno kličejo moža), jaz takim ne zaupam in ne dam iz rok! Presneti telebani neumni. Jaz ne vem, a so te mame pozabile, kako je bilo, ko so imele one majhne otroke. Kaj se imajo zavsiljevat, pa njihov brbrbrbr mi gre tud strašansko na jetra. No v začetku si nisem upala nič reči, potem sem se pa cel teden žrla, da se ne znam postaviti za lastnega otroka in zase. Danes nisem nikomur več tiho. No veliko mi je pomagala pomoč mame Zofe- brezplačen klic in osebno svetovanje pri Radmili. Še vedno se mi pojavlja kak problem, ki bi ga rada predebatirala z Radmilo, ker je strokovnjakinja na svojem področju. Določenih problemov pač ne moreš z možem rešiti, saj jih on drugače vidi in razume. Svetovalka jih razloži kot tretja oseba. No toplo vam priporočam nasvete mame Zofe.

Pozdravljena,

Kot da bi brala mojo zgodbo. Pa še vedno nisem razčistila pri sebi ali je problem samo pri tašči ali tudi pri meni. Verjetno vsakega malo, saj sem tudi jaz že po naravi precej občutljiva.

Imamo dobrega pol leta staro dojenčico, s katero se imava preko tedna prav super in po začetnih naporih je vsak dan boljše. Tudi mi imamo 1x tedensko obvezen obisk pri tašči (občasno pride ona tudi k nam) kar mi zadnje čase uniči prav vsak vikend.
Že ko sem izvedela da bova imela punčko, sem vedela da bo problem, saj pri svojih dveh sinovih od vekomaj trumbla kako si je ona želela hčerkice, da bi ji kupovala oblekce in jo frizirala in podobne neumnosti. In seveda se je že takoj po porodu začelo.., joj kolk me znervira ta stavek :”Moja, moja, a si ti samo moja?” in jo stiska in je sploh noče dati iz rok, čeprav se mala dere kot da jo dajejo iz kože. Ko ji rečem naj mi jo da, pa ona pravi da se mora otrok navadit in da naj kar malo joče, Na srečo ji jo ponavadi takrat partner vzame iz rok.
Vedno ve kdaj malo zebe in kdaj ji je toplo, pa kdaj je lačna in kdaj zaspana. Če se pri njej joče, je pa lumka ker se ne pusti cartat. Ja pa saj ni igračka, ki sva jo naredila za njeno veselje.
Pa že dela načrte: “Ja tam pri osmih mesecih bo pa že na žličko jedla, pa jo bosta lahko pustila kako noč pri meni.” Hja seveda, tega filma pa ne boš vidla. Če ne jo bom pa zanalašč do drugega leta dojila ;). Pa če jim jo bova posodila, pazi “POSODILA” za na morje, da bi jo ona tako vozičkala pa skrbela zanjo.
Zadnjič sem tudi čisto znorela, ko je rekla da gresta pred hišo kužka pogledat. Kar naenkrat ju i več nikjer, telefon je pustila doma in jaz kar naenkrat ne vem kje je moj otrok. Pa prideta čez kako uro in pol domov, kot da ni nič in pravi da je mala tako lepo zaspala pa da sta kar šle. Partner ji je zabrusil da naj si kaj takega ne dovoli več…ampak ona se samo nasmiha in ga sploh ne jemlje resno.
Tast pa tudi v našem primeru nima prav nobene besede in vedno obvelja njena…je že obupal.
Problem pri naju je tudi v tem, da partnerja običajno stvari sploh ne motijo in če mu jaz ne bi težila ji ne bi rekel ničesar. Dobro res je njegova mama in jo bolje pozna ampak jaz ji ne zaupam. Res je to moj prvi otrok in mogoče kdaj tudi pretiravam, ampak srce mi pač ne da da gledam mojo pikico pri njej.

Tako zdaj ko sem tudi jaz izlila svojo jezo, pa ugotavljam da nevem kakšna rešitev bi bila najboljša. Nočem biti na bojni nogi z mamo mojega partnerja, ker po pravici povedano se tudi on v moje starše zelo malo obregne. Po drugi strani pa mi srce ne da in kar naenkrat najdem tudi več poguma da se postavim zanjo. Si že upam več “ukazati” kot sem čisto na začetku. Očitno nikdar ne bova na isti valovni dolžini in verjetno me čakajo še dolge borbe, preden bo mala odrasla in se bo sama odločala kako in kaj.

Tako da punce pogumno naprej!

Pozdravljam tudi Anonimno26! Tudi jaz sem si rekla, da določenega filma ne bo, čeprav so si ga nekateri vseeno vrteli v svoji glavi. No mamice moramo biti borke in moramo tak film sproti brisat!!!. Zelo pomembno je, da mož sodeluje. Pametno je, da mu sproti poveste, kaj vas moti, ker on ne more biti ves čas ob otroku. Jaz iz previdnosti ne dovolim, da mi otroka odnesejo iz moje bližine. Do tega me je pripeljalo kar nekaj situacij. Če se ne postavi na tvojo stran, je pa hudič….. tega fima NI! Ej da bi meni tašča odnesla otroka brez vprašanja. Ma jst bi vpila na njo, da tud bliz ne bi upala več. Znam pa prav grdo pogledat. Če ne gre drugače, moraš pa prav naglas povedat. Ma meni je žal, da si prej nisem upala večkrat popizdit. Ljudje, ki kar rinejo, pa rinejo v otroka, mamice sploh ne opazijo. In kaj se je zgodilo moji kolegici. Ko je rodila punčko, so vsi rinili v tamalo. Pa se je šla postriči na nulo. To je opazila njena mama šele 3.dan. Pazi šele 3. dan. Jaz mislim, da se moramo mamice same (ob pomoči moža) kar borit. Nikoli ne bom razumela tistih mamic, ki otroka kar pustijo otročička vlačit po rokah, ko nekam pridejo na obisk. ( Tu apeliram nanje, da mi povedo, kako to zmorejo.) No jaz tašče nimam, pa sem si mislila, pa sem jo frej. A sem se uštela. Tu je še moja svakinja in njeni punci, ki imata “tako radi ” otroke. Mi gre kar na bruhanje. No, ena zdravnica me je opozorila, da najhujše še pride, ko mu bodo vsi tlačili bonbone in čokolado v usta. Naš je alergik in gre njegovi žlahti itak v nos zakaj ga še vedno dojim. Pa kako naj človek butcem razloži, ki nimajo prostora za 2 liniji v možganih. Moja svakinja ima pa to navado: a božček,a ne smeš. No sej malo pa žiher. Ja da popizdiš. Kaj ne bo človek pol razkurjen. Prehrana in alergije niso izmišljotina mamic! To so resne zadeve. Od tega je odvisno celo življenje od tamalega. Če se alergenom ne izogibamo, so posledice lahko trajne. Najprej se pojavi kožna oblika, potem pa napreduje lahko naprej na dihala. Otrok lahko zapade v dihalno stisko.

A si predstavljate živet brez pšenice? Poskusite samo en teden, pa boste pol vidle. Ali pa jesti brez mleka in mlečnih izdelkov? Poskusite samo en teden. No mi imamo oboje. Od drugega meseca do 11 meseca smo kuhali tudi brez jajc. In kako zgleda alergija pri otrocih: lahko je v 2 urah cel v koprivnici. Ta zadeva pa srbi in največkrat se otroci spraskajo do krvi. Zdaj pa daj alergika eni tašči pestvat???!!!

No dovolj bo za danes. Bom čakala na kak komentar do takrat pa naj se vrtijo le lepi filmi! Pa lahko noč.

Drage Avtorca, makaronček, anonimna in ostale….

Pri nas je podobna zgodba. Ko sem tle brala, so mi šle kar kocine pokonci. Moja punčka je stara 7. mesecev, od 2. meseca ne uživam mlečnih izdelkov in jajc, ker je še vedno sum na alergijo. Ni lahko, se pa da. In če sem v čem trdna in odločna, sem v tem, da se za svojega otroka odpovem vsej hrani, ki sem jo imela prej najraje, če ji s tem koristim.

Tudi moja tašča je ena tistih, ki najbolje vejo, kako se dela z dojenčki, vedno ona ve, kaj mali štruci manjka, o vsaki stvari je pametna in ima svoje mnenje in glej ga zlomka, to mnenje je kot zanalašč točno obratno tistemu, ki ga imava midva z možem! Potem vztraja in goni svoje in ne zaleže noben prijazen Hvala za nasvet, če bova potrebovala, ga bova upoštevala. Ustavi se šele, kadar obupava in ji začneva prikimavati. Če rečeva, da nima prav ali bognedej naj se ne vtikuje, je takoj najbolj užaljena na svetu in sva midva grda do nje, ker ne upoštevava njenega nasveta, saj ona je starejša in najbolje ve in da midva se morava še marsikaj naučiti ampak, če ona ne pove, kako je treba, potem ne moreva vedeti, kaj je prav (to so njene besede).

Tudi jaz se večkrat vprašam, ali je problem tudi v meni. Ker medve sva velikokrat na bojni nogi, saj jaz, odkar imam svojega otroka, se bolj postavim zase in zanjo, povem naglas, ali pa pokažem (se mi vidi na obrazu, pač ne morem skriti nejevolje). Tašča vedno pravi, da hoče, da povem svoje mnenje, ko ga povem pa je užaljena in pravi, da sem razvajena, zakompleksana, čudna itd. Jaz ji npr. rečem, da se počutim, kot da me venomer kontrolira in da se moram za vsako stvar, ki jo naredim, zagovarjati. Ona pravi, da temu ni tako in da se ona sploh ne ukvarja z mano in da sem seveda čudna in zakompleksana.
A v resnici mi kar naprej gleda pod prste (seveda tudi svojemu sinu), komandira in komentira, sprašuje. Ko je hčerka dobila izpuščaje in sem šla jaz na dieto, smo imeli ure in ure pogovorov in prerekanj na temo diete in alergij. Sva rekla, da ne smem jesti tega in tega. In ona takoj: Ja kdo je pa to rekel? Zdravnikom ne smeta zaupati! Pa internetu tudi ne! Pa znancem tudi ne! Na koncu je popustila, meni pa je čez nekaj časa servirala, da imajo tisti dojenčki več težav, katerih mamice bolj skrbijo, kaj jejo… Sem znorela in jo vprašala, če ona misli, da jaz preveč skrbim? In ona meni, da sem zakompleksana in da to sploh ni letelo name. Ja na koga pa je? Na sosedovo Micko?
In glej ga zlomka, prejšnji teden, ko sem neki jamrala, bolj v šali kot zares, da bi jedla kolač, pa ga ne smem, ona vpraša: Pa kdo je že določil, da ne smeš jest mleka in jajc? A si si sama tko prepovedala? Midva sva skoraj dol padla, da kako, a se ne spomni, da smo se pogovarjali, da je to navodilo zdravnice. Ona pa: Ja, sem najbrž pozabila, ne vem, kdo je dobil to idejo, da ne smeš tega jesti??? Zdaj veva, da ona dejansko sploh ne posluša, kaj ji človek govori, če je uspela pozabiti vse ure, ko sva se trudila ji razložiti, zakaj se jaz ne smem pregrešiti. Na koncu je vprašala, če je najina zdravnica koncesionar in ko sva rekla, da ja, je zaključila, da koncesionarji so itak slabši kot tist v zd, ker šparajo in zato sigurno ne poskrbijo dobro za svoje paciente.
Ko sem rekla, da voziček, ki sva ga kupila, ni uporaben za po travi (je pa sicer super voziček za makedam, robnike itd., samo za na kmete po tistih ruglah po travniku z malo višjo travo pa res ni šlo), je takoj rekla, da ta voziček ni v redu (ampak nje ni nihče vprašal za mnenje, midva, ki sva ga izbrala in kupila, pa sva z njim zelo zadovoljna). Na začetku me je tudi hotela učiti, kako moram vozit vozček, ker jaz ga baje ne znam…
Servirano sva dobila tudi že, da jaz nimam posluha za otroško dušico, da ima ona rajši svojega vnuka kot jaz, ki sem njena mama in da sva nespoštljiva, ker ne upoštevava njenih nasvetov. Še bi lahko naštevala.
Najbolj me žre, da vem, da včasih reagiram preburno, ko gre za malenkosti, ki bi jih z lahkoto preslišala in se celo zasmejala, če ne bi bilo teh malenkosti ogromno in se pač nabirajo. In če ne bi imela resničnega občutka, da me tašča ne spoštuje kot odraslega, samostojnega človeka. Vse, kar dela, mi govori, me hoče učiti, komadnirati… je nekakšna degradacija mene kot samostojne mamice! Če moj mož ne bi držal z mano, ne vem, kaj bi.

Sprašujem se, ali je res nekaj običajnega, da moramo mi mladi straši divje zagovarjati in braniti svoja stališča glede dela in vzgoje otrok? Da ostanemo neslišni, kadar lepo rečemo in prosimo, kako naj drugi ravnajo z našim otrokom in da šele, ko zarobantimo, nekaj dosežemo? In potem izpademo tisti tagrdi? Zakaj ni dovolj, da zgolj povemo, da mi mislimo in delamo tako in tako. In PIKA. In zakaj niso dovolj naše prošnje, naj zaupajo v nas, da smo dobri starši? Zakaj moramo venomer zagovarjati tisto kar delamo in dokazovati, zakaj je to bolj prav kot nekaj, kar bi bilo bolj pogodu našim staršem? In zakaj potem na koncu izpademo kot da smo nespoštljivi in še kaj drugega, če se postavimo zase in za svojega otroka, ki mu želimo le najboljše?

Pozdravljene spet,

ja prav paše se malo skašljat, hehehe, če si v obraz ne upam povedati pa vsaj na forumu sprostimo ventile.

Dobro vprašanje “makaronček” kako res ene mamice nimajo nič proti če otrok kar potuje od enega k drugemu in si ga podajajo kot kako igračko ki jo morajo vsi sprobat. No saj mogoče bi to še razumela če dojenček ne bi imel nič proti, ampak naša začne tulit že samo če jo kdo od blizu pogleda, kaj šele če jo vzame v naročje. In potem lepo povem da raje je ne dam ker bo jokala…pa kaj misliš da zaleže….”pa dej mi jo malo no, samo malo da jo popestvam”….In ko jo končno potolažim in se mala umiri, pridejo spet, da bi pa še malo poskusile, mogoče bo pa sedaj bolje. Mislim eni res nimajo kaj druzga počet!!!
Glede večjih otrok je pa tudi posebna zgodba. Nekatere mamice pač menijo da če same popestvajo dojenčka, ga morejo nujno tudi njihove hčere. In potem ga nastavljajo v naročje 10 letnim punčkam…ampak sploh ni problema, ker so že velikokrat pestvale in sploh obvladajo. Meni pa gredo kocine pokonci…

Take mamo kaj čmo, ampak jaz tudi prosim če ima kaka kašen nasvet. Rada bi našla srednjo pot. Kako uveljaviti svojo, če lepa beseda ne zaleže? Jaz nimam energije da bom vsakokrat živce izgubljala in se dajala z sorodniki, sosedami,poštarji in nevem še kom, ki non stop pametujejo in so sploh eksperti za mojega otroka.

Lep pozdrav (pa na toplem se držite…brrrrrr)

Rada bi dodala še to:
Tudi jaz bi z veseljem sprejela kakšen nasvet, kako povedati, da bo prav in da ne bo užaljen odziv. Ni mi do prerekanja, niti do dokazovanja moči, kdo ima prav in kdo ne. Rada bi le, da se spoštuje moja in moževa beseda, kadar gre za najinega otroka.
Ravno danes sem se skregala s taščo – spet, in to zato, ker sem ji rekla, naj mali štruci ne govori, da je revica uboga. Ona ji namreč vsakič, ko jo ima v rokah govori, jaaa booooogaaaaaaaaaaa bogaaaaaaaaaa revica, si lačna/žejna/zaspana/ne veš kaj hočeš…To že od samega začetka, odkar se je rodila. Že prej sem ji nekajkrat rekla, naj tega ne govori, a me je vsakič kar preslišala. In sem jo danes spet prosila, če ji lahko ne govori, da je boga revica, ker to v resnici ni. Takoj je bil njen odziv na to, da sem čudna in naj se že odločim, kaj bi rada. Ja, sem rekla, rada bi, da ji ne govoriš, da je boga. Ona pa mi je zabrusila, da ji vedno pokvarim vse veselje in da to, da rečeš, da je otrok bogi revček, ni nič negativnega. Da ona misli, da je vsak otrok revež, dokler si ne more sam pomagati (dobesedno te besede).
Jaz sem sicer podoben odziv pričakovala, me je pa vseeno neprijetno presenetila, da jo je to toliko zmotilo! Isto sem že pred časom prosila moje starše in še nekatere ljudi, pa ni bilo od nikogar takega užaljenega odziva. Enostavno so rekli Ok, razumemo, ne bomo več, in to je bilo to.

Zdaj pa me zanima, ali sem res čudna (ne morem pomagati, ampak take besede me res prizadanejo) in tudi drugi, ki imate otroke mislite, da so reveži, ker si ne morejo sami pomagati in da ni nič hudega, če se jim kar naprej trobi v ušeska boooogiiii to boogiiiiiii tisto? NAj povem še to, da otročiček je v resnici dobrovoljček, se veliko smeje, a zna tudi zelo zajokati, kadar ji kaj ni prav in že od prvega dne točno pove, kaj hoče. Skratka, midva z možem sva oba proti, da se otroku govori, da je bogi revež. A to nama ne pomaga veliko, saj z vsako tako stvarjo bijeva neko bitko z njegovo mamo. Jaz sem utrujena od tega. Žalostna. Imam dovolj in če me ne bi določene stvari tako motile, bi držala jezik za zobmi za voljo ljubega miru. Že tako ali tako sem ponavadi tiha miška. A ko se nabere, ne zdržim več. Če mi lahko kdo svetuje, kako naj povem, da prav? Ali pa, kako naj se zadržim, pozabim, da me ne glodajo take stvari?

Pozdravljene sotrpinke!Tudi jaz se vam lahko pridružim v tej temi.Imam taščo,ki je odkar imava otroka postala čudna.Neprestana vprašanja kot.npr zakaj je pokrampana(človek dobi občutek kot da misli,da jo midva krampama),ja otrok se pokrampa tu in tam,mislim halo.Potem pripombe kako je oblečena,da ima premala oblačila-v resnici samo ona vidi to.Potem pa pametovanje glede vitamina 3D,da to pa ni vredu in bla bla.Stalno,ko pride ali pa ko gremo mi k njim na obisk mi vzame otroka in potem jo nosi in nosi,mala pa kriči kot zmešna,potem mi jo da nazaj in ko se mala umiri mi spet reče naj ji jo dam-mala je stara 2 meseca in rekla sem ji že na lep način,da je pri meni najbolj mirna pa vidim,da je kot bi steni govorila.Pa vedno kadar pride in če mala spi,imam občutek da jo zbudi-vedno je poboža,sicer sem bila parkrat v drugi sobi,ampak druga ne more bit,če je mala pred tem spala,potem pa se čudežno vedno zbudi ko jo ona kao samo pogleda.Najbolj pa me je dvignila izjava,da mala bo mogla pazite ve to mogla kdaj pri njih spat-takrat pa se mi je skoraj zmešalo.Kako lahko ti za mojega otroka rečeš,da bo nekaj mogo,sploh pa otrok pri 2 mesecih,nima kaj da kje drugje spi.Moj sicer tu in tam na blag način kaj reče,vendar očitno ne dovolj.

Punce pozdravljene,

Tudi sama imam podoben problem, ampak v nekoliko drugih okoliščinah. Skupno je seveda tašča in sicer ne prenesem karkoli kar naredi tašča v zvezi z mojo hčerkico – torej, ne prenesem, da jo pestvuje, me sprašuje zakaj joka, ma na živce mi gre, če me sploh pokliče. Zgodba pa gre takole – s partnerjem sva se še pred rojstvom odločila, da male ne bova krstila, kar je tako zelo “vznemirilo” tasta, da je mojega partnerja dobesedno nagnal iz hiše (živiva sicer na svojem), ko se je hčerka rodila, mu ni niti čestital, odgovoril na SMS, skratka nič. Tamalo smo peljali na obisk, ampak je ni niti pogledal, meni je rekel “dober dan” kot, da me vidi prvič (čeprav sva s partnerjem skupaj že 10 let) in šel MIMO nas. In nisem mogla verjet, da je lahko sploh kdorkoli to sposoben naredit svojemu otroku, ko ta dobi naraščaj – in to zaradi usranega krsta (se opravičujem izrazu, ampak moram…). Takrat sem jaz zaključila, da pri njih nimamo več kaj delat in nisem imela namena nikoli več it na obisk. Mami sva rekla, da če hoče videt malo, naj lepo pride k nama, ampak ker je sama navajena it samo max 1 km od svojega domeka, stalno in vztrajno gnjavi, naj pridemo na obisk, in da tamalo takoooo pogreša, da sama pa do naju ne more prit, ker ne vozi, za it na avtobus ji pa tudi ni…v glavnem 1001 izgovor..pa da naj pridemo na kosilo in se dela kot, da se ni nič zgodilo…in seveda GNJAVI tudi s krstom in, da če ne damo krstit, da bo mala “pogubljena” …mislim, na bruhanje mi gre..Moj partner ji je sicer že 100-krat razložil, da bo mogla sama prit do nas in se malo potrudit, ampak naleti na gluha ušesa…vsak naslednji klic se glasi “No, kdaj spet pridete?” in meni se parajo živci, ko to slišim. In sem ji že rekla, da jaz hodim na obisk tja, kjer sem zaželena…ne pa, da se mi gužvamo s tamalo v partnerjevi nekdanji sobi, medtem, ko tast kraljuje oz. se skriva v dnevni sobi in se ne prikaže ven…da se počutim nesporščeno in, da ne želim, da je moja hčerka v takšnem okolju. Partner se sicer strinja z mano, ekstra odločen pa ni je že parkrat popustil v smislu, da mama ni nič kriva in, da nikoli ne veš kaj se zgodi itd., in smo parkrat šli torej na obisk, ki je trajal max pol ure in potem: “Pa tako malo jo vidim. Pa nič ne pridete. Pa kdaj bo pa krst?” Pa daj, da jo malo pocartam. Pa a joka, a je lačna in bla bla bla”….in postanem cela nervozna in odrezava in potem gremo. Za novo leto nama je rekla, da naj midva greva žurat, da jo bo ona pazla (dvomesečno dojenčico)…halooo….Jaz partnerja razumem, ampak v določeni meri krivim za celotno situacijo tudi njegovo mamo, ker je totalno apatična in nedejavna in samo čaka, kdaj ji kdo kaj postavi pred nos (v tem primeru torej, da midva “dostavljava” tamalo k njej, sama pa ne bi naredila nič) in ker ne razumem, kako se mama enkrat v življenju ni sposobna postaviti nasproti svojemu možu za lastnega otroka – bit na njegovi strani, ko gre za odločitve o njegovem otroku. Obup.

Torej da povzamem tole klobaso:) – tast se je svoji vnukinji odpovedal že pred rojstvom, mama gnjavi, da naj vseeno hodimo na obisk, sama pa noče k nama, ker je “treba z avtobusom”, jaz ne želim k njim, ker se pri njih po vsem resnično ne počutim sproščeno, da pa gresta moj partner in tamala sama, pa tudi ne želim, ker se sama resnično ne želim izključevati, moj partner pa je nekako razpet med mano in svojo mamo, ker je mnenja, da sama ni kriva. Torej, ima katera kakšno idejo kako naj se sploh obnašam v tej situaciji?

Res grozno kakšne težave imate nekatere s čustvenim izsiljevanjem bližnjih in manj bližnjih.
Problem imaš v trenutku, ko ti je važno kaj drugi rečejo, še bolj pa če ti je važno, kaj drugi mislijo. In če si zraven še empatičen, obziren in prijazen se tvoja dojemljivost za take izsiljevalce samo še poveča. S svojo obzirnostjo jim direkt dajete orožje proti sebi v roke.
Pri čemer bi pa morale samo obrniti sliko: očitati tašči, da niti toliko nima rada vnukinje, da bi šla na avtobus zanjo. Vztrajati na trditvi, da vsaka mama najbolje ve, kaj je pravo za njenega otroka in se sploh ne spuščati v razpredanja o tematiki preveč/premalo oblačenja, razlaganju, zakaj ne daš otroka iz rok… TO sploh ni tema. Rečeš NE in ponavljaš.
Sama sem sicer na drugi strani, tako da se moja mama in tašča treseta od strahu, da ne bosta rekli česa narobe. Pri čemer pa ne uveljavljam nobenih skrajnih ukrepov kot je prekinitev stikov, samo povem, kaj mislim. In je dovolj.
Doslej sem morala uveljaviti enih par omejitev: tašči povedati, da je ona lahko kupovala oblekice za svoje otroke, za svoje bom pa jaz. Svoji mami postaviti meje glede razkazovanja fotografij in hvalisanja z zasebnimi podatki/dogodki mojega otroka. Vročo željo prababice, da bi videla vnuka primerjati z njeno nepripravljenostjo, da bi to vložila kakršenkoli trud. Povedati tašči, da je dojenje zasebna zadeva, ki je ne počnem pred pričami.
Če rabim kakšen dodaten nasvet za uveljavljanje svoje volje, ga pa najdem v uporabni knjigi z naslovom “Z ljudmi je treba znati”.
Res, ne pustite, da zmaji v vašem življenju vašo dobroto uporabljajo proti vam. Dobroto prihranite za tiste, ki si jo zaslužijo.

Zdravo 🙂

No, jaz bom pa najprej pohvalil svojo taščo, na sploh se dobro razumeva in ženi je vedno samo v pomoč. Tudi moja mama je pri nama zaželena in nama pomaga s kakim kosilom in varstvom, tudi super.

Moj nasvet je pa tale, povejte kar mislite, ne ozirajte se na to, ali bo oseba, ki mu stvar dopovedujete užaljena ali ne. Kdor je užaljen, misli, da je nekaj več in mora sam pri sebi predelati to svojo užaljenost. Torej ni na vas, da skrbite, da so drugi zadovoljni, vi boste pa že potrpeli in stisnili zobe. Z ženo sodelujeva, ona zna zelo dobro izraziti svoje mnenje in če slučajno ni dobro slišano ga jaz podkrepim pa je stvar “ocvrta”.

Samo tako se bodo ustvarile meje, in na koncu se boste vsi dobro počutili, če ne vsi pa vsaj vi 🙂

Občutek krivde mora odpasti v življenju, saj nima pozitivnega efekta, pri teh stvareh pa se sploh ni smiselno ukvarjati z občutkom krivde, saj ste storili nekaj za svoje psihično zdravje in dobrobit vašega otroka.

lp

Pozdrav!

Nisem vsega brala, vendar se mi kar zdi kje je problem – pri vtikanju v naše/vaše otroke.

Jaz imam iste probleme vendar s starši, predvsem očetom. Povedala sem kar sem mislila, ker mala prigovarjanja v času 8 m niso obrodila sadov – ravno danes zjutraj po 8 mesecih, ko so imeli malega v varstvu (na svojo prošnjo).

Sem največji nehvaležen otrok, ki izkorišča svoje starše in rabim strokovno pomoč, vsako besedo obrnem okoli, vidim samo slabe stvari in rabim strokovno pomoč. To samo zato, ker sem povedala na glas tisto kar mislim in zato ker želim svojemu otroku najbolje.

In Kaj sedaj? Spokala malega, danes ostala doma in iščem varstvo.

Drage mamice!

Strašno je brati kakšne probleme imate- velika večina s taščami in nekatere z mamami.

Srečna sem, da je pri nas drugače. Hvaležna sem eni in drugi za varstvo, vsako skuhano kosilo, pozornost, ki jo namenjata otrokom,zloženo perilo ali vožnjo otroka… Seveda je kdaj kaj s čimer nisem zadovoljna, a odkrito rečeno zamižim na eno oko.

Nikoli nisem vzganjala haloja , če pri starih starših pojejo preveč čokolade, če so lahko dolgo pokonci, če jih razvajajo… To je posebni dar imeti stare starše.

Probajte včasih sprejet dejstvo, da so to tudi njihovi vnuki in da je ta tašča po kateri udrihate vzgojila otroka, ki je odrasel v moškega, ki je zdaj vaš mož in oče vajinega otroka. Vse skupaj je delno tudi njena zasluga:))

ojla!

jah povsod je enako…tudi midva je nisva krstila…je moj ni želel in je bil takoj cel hudič v hiši…še danes po 2 letih polsušam in rečem , da naj se kar s svojim sinom menijo…ne z mano…jah tud jaz je nisem znala potolažit…ko je dobivala zobke smo živeli skupaj začasno mi jo je kar iz rok potegnila, ko je jokala…takrat sem pa jaz čisto ponorela, da si kaj takega ne privošči nikoli več…je pa fino k danes, ko pridem domov gre mala takoj k meni in je ne opazi preveč…saj naj gre k njej..me ne moti…če pa pametuje pa rečem, da bom že sama in naj se rajši ukvarjajo s sabo…drgač pa jo pazijo in imajo suženjsko pogodbo…včasih slišim..mami ne pusti…pa še to ne deluje,,,,najboljši recept čez en ušes notr…čez drugega ven…itak so vsi pametni za 100-….ampak vsak otrok je svoja oseba…
lp a

Tudi jaz imam podobno zgodbo, kakor ste zgoraj avtorice napisale. Imam “gluho” taščo, ki presliši vse, kar ji rečem. Moža čustveno izsiljuje in zmeraj bolj se moje mnenje nagiba k temu, da je on na njeni strani.
Sedaj pa pritiska zaradi krsta, iz njegove strani so krščeni, pri nas pa nismo in se sedaj jaz sama s sabo borim ali naj podležem temu pritisku ali naj uveljavim svojo. Mož je bolj na tem, da se otroka krsti, jaz pa nisem za to.
Resnično si belim glavo, kaj naresti.

olivija_sm,

pri nas je glede krsta podobno. Z atijeve strani vsi krščeni, z moje skoraj noben. Hvala bogu z moževe strani ni nihče strašno nasilen, da morava najinega otroka krstit, ampak določeni pritiski in želje vsekakor so. Jaz sem proti krstu (pa ne mislim, da je to kaj slabega, ampak mi je ta navada tako tuja, da ne vidim smisla v tem), zato sem vsem odločno povedala: ker sem mama otroka, imam seveda do njega več obveznosti in pravic kot npr. neka stara globoko verna teta in sem se odločila, da otrok ne bo krščen. Če bo kdaj kasneje (ko bo recimo že polnoleten) SAM ŽELEL biti krščen iz kakršnihkoli razlogov, pa mu nikakor ne bom oporekala in bom spoštovala to njegovo željo. S takim argumentom se strinja tudi mož in se mi zdi, da se je tudi cela žlahta malce potolažila, da neko upanje, da otrok ne bo “gorel v večnem ognju” še vsekakor je 🙂

Mamice, vam dam absolutno prav da ne podlegate pritiskom žlahte, ker sta za otroka odgovorna vidva z možem in nihče drug. Če vam krst ne pomeni nič, je brez veze nekaj na silo delat ker itak tudi otroku ne bo nič pomenil. Mi je pa kljub temu da vas podpiram totalno mimo izjava, da ima otrok pravico se sam odločit ko bo polnoleten. Mogoče, ampak vera spada k načinu vzgoje in se morate ve odločiti, ali hočete to dat otroku al ne. Ne morete to na otroka prelagat. Ko bo polnoleten bo ta vlak že mimo. Kaj boste do polnoletnosti čakale da se bo sam odločil ali bo hodil v vrtec, si umival zobe, jedel špinačo,…..navsezadnje je življenje njegovo in ima pravico da ga živi kot hoče, a ne? Ne me narobe razumet, ampak to mi je beden izgovor za tolažit žlahto in sebe vleč ven iz dileme ali ste se prav odločile al ne. Raje stojte za svojo odločitvijo in žlahti jasno in glasno povejte da vam ta ceremonija ne pomeni nič in se nimajo kaj vtikat. In konec. Drugače vam bodo leta in leta pogrevali to temo in ko bo otrok odrasel in se kajpak ne bo krstil bo spet cela scena. Verjemite, vem. Ne iskat izgovorov in udarite po mizi.

Čer 🙂

Odločila sem se, da ga ne bom dala krstit, pa naj bo mož na moji strani ali pa ne. Jaz nisem krščena in mi v življenju ni to nič ni manjkalo. Moje mnenje je, da je vse na nas, kako bomo v lajfu funkcioniral in vse potrebno orodje je v naših glavah, moči in volji.
Mah, ne rabim jaz nobene Cerkve, moj otrok pa tudi ne.

Mal sem besna. Na vsake toliko me una zelo pogreje in vem, da sem koza, ker se toliko obremenjujem z njo. Sej, šele ko se zavem, da je že preveč to, kar počnem sebi, se mal umirim.

Lp