nespečnost
Pozdravljeni!
No, pa naj napišem še jaz svojo težavo, ker ne vem več, kje se me glava drži.
Sem mamica 3 mesečne deklice. Je čudovita, trenutki z njo so čudoviti. Bila je lepa jesen, veliko sva bile od doma, po cele dneve, potem pa je prišlo tole vreme in tako ostajava bolj doma. Na trenutke sem bila osamljena, saj partner veliko dela, prav tako me je tu in tam zgrabil strah za deklico (da bo vse vredu z njo ipd.). Te misli in občutke nekako nadzorujem, razmišljam pozitivno…
Glavni problem, ki se mi je pojavil pa je nespečnost. Muči me že kakšen mesec dni. Deklica lepo spi skoraj celo noč, jaz pa zraven budna. Groza me je tega nespanja, ker sem zaradi tega zdaj zelo nervozna, strah me je noči, včasih se mi zdi, da sploh nič ne spim. Pred spanjem se sprostim, razmišljam o čem lepem, spijem metin čaj z medom, se namažem s sivkino kremo, vzamem tudi Persen, pa mogoče kakšno noč gre, včasih pa je katastrofa. Kot da ne bi znala več zaspati!! Ne vem zaradi česa ne spim. Je to poporodna depresija, ali sem samo obremenjena s svojim spancem?
Vem pa, da tako ne morem več dolgo funkcionirat. Mislite, da bi morala k zdravniku ali se bo izboljšalo samo? Zdravnik mi bo verjetno predpisal kakšna uspavala, katerih pa me je strah, da ne bom slučajno postala od njih odvisna in pa da imajo kakšne hude stranske učinke. Sama pa tudi ne vem, če imam toliko moči, da bi to znala odpraviti.
Skratka zelo težko mi je, ker bi morale moje misli biti usmerjene v dojenčico, ne pa v mene samo in moje probleme.
Zelo vam bom hvaležna za kakšen nasvet, ker ne vidim rešitve.
Hvala!
Pozdravljena!
Poglej kako čudežno se zgodi, da se začneš ukvarjati s sabo ne pa z dojenčico, zdaj zaradi nespečnosti. Doječica spi, kot praviš, ti pa se ukvrjaš s svojo nespečnostjo.
Morda se v teh prvih treh mesecih, kar je zelo zelo običajno nisi uspela kako drugače ukvarjati s seboj, pa je prišlo do tega, da se moraš ukvarjati s svojo nespečnostjo.
Priporočala bi, da se vsak dan tudi med dnevom, ko ne greš od doma ali pa če greš, ukvarjaš s seboj minimalno nekako 2 x po 45 minut. Torej boš pozorna nase v pozitivnem smislu, kot praviš da si že, dodala bi predloge v smislu tvoje strasti, tistega, kar te res zanima, potegne in zabava, kjer pozabiš na čas in vse okoli sebe. Prav zavestno si pripravi plan za vsak delavnik, torej dopoldne in popoldne, idealno bi seveda bilo da bi dan razdelila v 3 enote, do 12 ure, do 17 ure in do večera in znotraj tega najdi dobre pol ure ali celo uro prav zase.
Verjamem, da bo zaradi tega, ker se boš čez dan zadovoljila z raznimi aktivnostmi, tvoja nespečnost počasi usahnila. Ne bo se ti treba ponoči ukvarjati s seboj in svojimi težavami, ker se boš podnevi s svojimi lepimi dogodivščinami,
Potreben je le načrt in pogum, da se namesto ves čas z dojenčico ukvarjaš tudi s seboj in to sistematično, zares zavzeto in na moč zabavno. Vem ne bo lahko, ker se mame čutimo poklicane, da varujemo otrokovo ranljivost in nemoč, da zelo pogosto pozabimo na svojo moč, ki pa je za dolgoročno blagostanje otroka in cele družine najbolj pomembna.
Torej z glavo na zabavo!
Predlagam, da še kakšna mamica pove, kaj je počela, da so ji bili dnevi doma bolj zabavni z dojenčki, kam vse ste šle itd.
Če ste iz Ljubljane, Kopra, Kranja, Škofljice ali Logatca vas vabimo na druženje z mamicami z dojenčki, kjer si izmenjujmo izkušnje, se podpiramo in tudi zabavamo, tako, da čas prehitro mine. Izvemo tudi marsikaj koristnega, “ukvarjamo” se s seboj, ker je predvsem to nujno! Mimogrede pa otroke podojimo ali nahranimo, previjemo…. Pokličite na spodnji številko!
Srečno z vašim veseljem do življenja! Pa še čestitke ob rojstvu, vse lepo vas še čaka!
Hvala za odgovor in tople besede !
Resnično bom poskušala upoštevati vaš nasvet, moram priznati da sem že sama razmišljala o tem, da bom tudi zase morala kaj narediti. Vem, da moram nekako preusmeriti misli, upam da mi bo uspelo. Ta nespečnost je res grozna in upam da čimprej mine. Mogoče se mi premalo dogaja- pa ne mislim z dojenčico, ampak nasploh.
LP
pozdravljene!
tudi jaz sem mama 4 mesečnega fantka, ki ima enako težavo, le da je pri meni malo hujše, saj mali ne spi prav veliko in ga dojim, kar pomeni, da mi kronično primanjkuje spanca. Še tistih par ur, ko on spi, jaz ne uspem zaspati, srce mi razbija in vsak šum me zdrami..poskusila sem poiskati pomoč hipnoterapevtov, pa ni nobenega na obali, od koder sem doma. Ima katera podobno izkušnjo, nasvet?
Pozdravljena!
Jaz ti lahko samo rečem, da te razumem in da je zoprno. Mislim da so te težave, da težko zaspiš, povezane z našo psiho – vsaj pri meni je tako. Ker dokler se nisem v nekem trenutku začela za nekaj pretirano sekirat, kar je potem vplivalo na moje spanje, sem lahko zaspala. Tudi, ko se je dojenčica prebujala, ko sem jo ponoči hranila, sem potem takoj zaspala nazaj. Sedaj pa moram močno močno “delat” na tem, da lahko sploh zaspim. Nimam nasveta, ker če bi ga imela, ne bi sama imela takih težav.
Baje pa se s tehnikami (hipnoza, sproščanje, joga …) kot jih omenjaš, da kar veliko narediti. Jaz pač zvečer vzamem persen, hvalabogu, da za dojenčico velikokrat skrbi partner (ker je na steklenički) da skušam vsaj malo zaspati.
Res nam včasih ni lahko. Upam, da čimprej rešiš svojo težavo in da sladko spančkaš (jaz pa tudi :)))
LP
lep pozdrav,
no jaz sem že iz tega, vendar vam tudi jaz polagam na srce, naredite kaj zase, za svojo dušo, telo…. največja napaka je, ko ženska iz vseh vlog, ki jih je imela prej (prijateljica, športnica, poslovna ženska, hči, parterka… ) ostane le še mama in pozabi nase. Dajte dojenčke očku in pojdite same kam, četudi samo na sprehod. tudi sama sem doživela nespečnost in iz tega se je razvilo še marsikaj drugega :((. jaz nisem spala okrog pol leta, če še ne dlje, in to popolnoma nič. oz dlje kot pol ure skupaj mi ni uspelo. pa sem bila zvečer tako utrujena, da sem takoj zaspela samo kaj ko sem se čez pol ure zbudila budna kot ris in potem do jutra ena sama groza in trud kako naj zaspim. pa nisem mogla, tudi ob aktivnostih, hobijih… ne . ni šlo drugače kot z zdravili in potem sem si rekla, zakaj nisem že prej šla k zdravniku?
tako, da vam jaz svetujem, poskusite najprej z vsem ostalim…. če pa res ne bo šlo, ne čakat predolgo in pojdite po pomoč. Brez spanja nihče ne more živet.
dobro spite in poskušajte it spat, brez misli : “spet ne bom spala” (čeprav sem si to govorila tudi sama in ni pomagalo, mogoče pa bo kateri)
Drage nespečne mame,
to, kar opisujete, je zelo naporno, sploh traja dalj časa, zato dobrodošle s svojimi vprašanji, premisleki in iskanji prave poti zase.
Problem nespečnosti tule ločimo od tistega problema neprespanosti, ki se pojavi, kadar se otročički pogosto zbujajo, se dojijo, težko zaspijo nazaj, ali so bolni in potrebujejo posebno nočno pozornost in take reči … pa se potem čez nekaj časa znajde mama (pa tudi očka) v takem stanju, da je pred očmi le cilj: dobro se naspati.
Tule gre za nekaj drugega: nekaj vas skrbi, gloda, vznemirja, za nazaj ali še najverjetneje za naprej .. in zato ste v stanju nekakšne pozornosti, alarma, nenehno na preži, telesno in v mislih. V tem primeru so poti različne: lahko gremo skozi telesno sprostitev, ki se je lahko prek različnih metod naučite ali, če že kaj poznate, obudite in redno izvajate: avtogeni trening, sproščanje, joga, dihalne tehnike … že samo redni sprehodi v naravo, pogledi v nebo, zmerna hitra hoja ob reki, vožnja s kolesom skozi park … že take vsakdanje in redne spremembe v dnevu vas bodo bolj povezale z naravo, svetom, življenjem in sabo, tu in zdaj. Potem pogovori z nekom, ki mu zaupate, pa ne samo o težavah, ampak tako, iskreni in zaupni pomenki.
Uporabite vse, kar vas drugače globoko pomirja … kopel, obisk savne, če ste je vajeni, telesna aktivnost v zmerni obliki, masaža, to, da vas nekdo, ki vas ima rad in vi njega, stisne v objem.
Če so problem misli, če takrat, ko se prekmalu zbudite ali ko ne morete zaspati, pojavijo skrbi, temne misli, premlevanja o težavah, potem je tu treba najti izhod iz tega ciklusa.
Včasih je res dobro, da imate možnost, ko nekdo drug poskrbi za nekaj noči zapored za dojenčka, vi pa imate mirno noč pred seboj: tu lahko pomagajo zdravilni čaji, zdravilni pripravki ali včasih zdravila, da bi se preklopili v drug krog, krog sproščenosti in zaupanja, ki se je nekje nerodno zapletel in zdaj povzroča, da ste neprespani, in kadar ste budni, od tega utrujeni in zato ne čisto pri sebi.
Tako nekako gre: izhodi so različni: telesni, miselni, čustveni … no, v resnici pa so med seboj povezani in prepleteni.
Zato: pišite še, kako ste, kaj počnete, kaj pri vas dobro deluje in česa ste se še lotile … kje ste se sprostile in zaspale kot dojenčki, kot rečemo.
Srečno in mirno in seveda; lahko noč,
Jaz sem tudi imela enake težave. Moj sin se je rodil z dihalno stisko in potem sem doma skakala iz postelje zaradi vsakega šuma in nisem mogla spati. Enostavno se nisem mogla sprostit. Partner je čez dan kdaj vzel malega, da bi jaz spala, pa še takrat ni šlo….. Dokler se nisem nehala obremenjevat s spancem. Malega sem dala zraven sebe, da sem bila bolj “ziher”, jaz pa sem dremala zraven – in s tem dremanjem je prišel tudi spanec. Res pa je, da mi je zelo pomagala tudi fizična aktivnost – eni grejo športat ali se polastijo kakšnih drugih sprostitvenih tehnik, jaz pa sem vzela v najem vrt in tam delala res od jutra do večera. Seveda sem imela zraven taščo, da mi je popazila na malega.. Ampak to mi je res pomagalo. Ko sem prišla domov, sem samo padla v posteljo. In od takrat dalje več nimam problemov.
Da sem se sprostila, mi je pomagalo tudi to, da sva se s partnerjem stiskala pred TV-jem v dnevni sobi in ko sem postala prijetno utrujena, sem šla spat.
Upam, da bodo moji nasveti komu pomagali…
LP, Nina
No, jaz sem bila že ven iz tega. Sem spala sicer z zbujanjem, ampak ni bilo problem zaspat nazaj.
Zdaj, ko smo se že navadili drug na drugega in lepo veslamo skozi vsakodnevno rutino, se je spet vrnila moja nespečnost.
Spim do kakšnih treh, potem pa konec. Prav moreče je, utrujajoče, na jok mi gre.
Groza. Pa fit moram bit za mojo malčico čez dan.:(
Žalostna in zaskrbljena …. zelo.
Leni
Sem videla, da se je tale tema malce obudila.
Leni tudi jaz imam še vedno vzpone in padce glede spanja. Včasih je kar ok, včasih par uric na noč, podnevi ne gre.
Zelo, zelo te razumem, ker tudi jaz razmišljam tako kot ti- ko smo se lepo navadili eden na drugega in bi naj stvari začele lepo teči in bi bila vse ena sama sreča … se ti pa dogaja nespečnost.
Jaz sem zdaj malce pobrskala po netu in sem naletela na bwe metodo (zvočno valovanje), pa sem ravno dobila domov, da preizkusim kako in kaj- pomagala naj bi tudi proti nespečnosti.
Malce si preberi o tem, ko boš imela čas. Jaz upam, da bo pomagala.
Drugače pa jaz vem, da je problem s spanjem v moji glavi in bolj razmišljam o tem, slabše je spanje. Včasih se mi že zdi, da sem malce nora, kot bi si sama odganjala spanec :((
Čim več spanca ti želim!!
Lep zimski pozdrav,
Še ena s isto težavo:(. Sem mamica 4 mesečni punčki, s katero nimam nekih problemov, je pridna, ponoči se dojiva enkrat do dvakrat kar mi ni težko. Problem pa je pri meni in sicer, da občasno ko dete spi jaz enostavno ne morem. Ravno danes na primer sem šla spat zvečer že ob pol devetih (kot ponavadi-bolj zgodaj) in sem se obračala do pol 2 zjutraj! Potem sem nahranila hčerko in zadremala do pol 6,ko me je zbudil jok. Če bi se mi to dogajalo prvič bi najbrž pomislila na blago poporodno depresijo…Ampak to se mi je dogajalo že pred 4 leti,pa sem nekako to uspešno prebrodila.
Težava je v tem, da me nič in nihče ne ovira, da bi zaspala-težava je pri meni. In ne morem čez dan zaspati, da bi nadoknadila…ni šans. Moj bioritem je naravnan tako, da spim (ko spim) od 21 do 6 zjutraj. Ne vem kaj naj storim, da bi spet premagala to zoprno stanje. Vem, da se ne smem obremenjevati z nespanjem, vendar verjemite ko že 5 ur ležiš v postelji in šteješ ovčke, misliš na morje, meditiraš, si govoriš “sproščena sem”…in še ni spanca te zagrabi obup. Danes sem sredi noči pričela jokati in moliti da bi že zaspala. In ne morem nehat razmišljati kaj je z mano narobe… Drugače sem rada z otrokom in mi je v veselje. Verjemite, stokrat raje bi videla da bi me otrok zbujal vsaki 2 uri, pa da bi bila neprespana od tega. Najhuje mi je to, da bi LAHKO spala pa NE! Naj grem do zdravnika? Ne mislim jemati nobenih pomirjeval in podobno… Imate kakšen nasvet? Rada bi bila vesela mamica, ne pa vsa utrujena in zaskrbljena kakšna bo današnja noč 🙁
Stokrat hvala…
Lucija
Nejca!
Kot bi slutila, da moram danes pogledati na ta forum in evo, najdem še eno nespečnico!
Nič kaj pametnega ti ne morem svetovati, tudi jaz bi raje bila neprespana od otroka. Pridejo boljše in slabše noči.Praviš, da si to že doživela- kaj pa je bil takrat vzrok in kako je minilo? Velikokrat je nespanje povzano s psiho, čeprav mislimo, da je z nami se v redu. Poskusi čim manj misliti na to in se nekako sprijazniti. VEM, kako ti je!!!
Glede na to, da nas je kar nekaj mladih mamic s podobnimi težavami, je mogoče to nekaj “normalnega”,odgovor na spremembo v našem življenju.
Lepo bodi in lepo spančkaj!
mamice, ko jaz nisem spala, sem vedela, da ne spim zato, ker sem pazila na dojenčka
ko sem začela zaupat sebi in njemu, je spanec prišel…
torej, da ga lepo rihtam, da lepo spi, da bo vse ok.
spat pa sem nehala, ko sem ga rodila…tri dni v porodnišnici, nič spala…
sestre niso mogle verjet, ker tudi čez dan nisem…ja je tečno, ampak nisem neki veliko polagala pažnje
če nisem mogla spat, sem imela dobro knjigo in jo brala..ali pa gledala tv…
ali pa sem se sama sabo pogovarjala..sem se vprašala..kaj hudiča bi rada…kaj sama seb ne daš miru…namesto, da bi dete se zbujalo, se zbujam jaz…
pomagite si s kakim persenom, dominorjem…pa , čim manj se jezit, da ne spite…
aja, enkrat, ko sem se imela dovolj, sem si rekla…ok ni treba spat, bod celo noč pokonc, kr bod, pa se zaj…ne, ne spat, bog ne daj…
no, ko mi je bilo vseeno, sem ratala zaspana …pa še morate vedet, da to ni nič hudega, mame smo tako, narejene….
Ja, dajana 72 mislim, da si kar zadela. Meni se sicer ne zdi, da se obremenjujem tolk s tamalo, mogoče podzavestno.
Tud jaz že v porodnišnici nisem spala, potem ko sem se doma malo navadla je bilo bolje, vendar čez kaka 2 meseca je ponovno ven vdarlo.
Mame moramo res veliko prenesti, sploh ne vem od kod mi energija….
Lahko ustanovimo klub Babjih nespečnic.:) Mogoče je pa najbolje, da zadevo preprosto sprejmemo. Bolj se obremenjujemo, slabše je. Nejca, kar nekaj nas je to dalo skozi in se še vedno na vse pretege borimo proti temu. In morda je finta prav v tem. Ne vem, nisem več pametna. Morda je dobro, da se lahko pogovoriš z nekom, ki ima podobne težave. Potem vidiš, da nisi sama in da s tabo ni nič narobe. Če misliš, da je potrebno k zdravniku, tudi s tem ni nič narobe. Vredno pa je poskusiti tudi kako drugače.
Jaz sem poskusila že vse mogoče od A do Ž. Dobro je vsak dan na zrak. Sploh zdaj, ko bo sonček, bo bolj luštno.
Lepo spi.:)
L
Pozdravljene!
Tema je sicer ze kar stara pa vendar upam, da mi bo kaksna mamica z izkusnjami z nespecnostjo odgovorila. Nikoli nisem imela tezav z nespecnostjo, pojavile so se dva meseca po porodu. Sin je zdaj star pet mesecev. Ponoci lepo spi, zbudi se samo enkrat za dojenje. Jaz pa redkokdaj spim vec kot tri ure skupaj, velikokrat spim le od devetih do polnoci, bedim nekje do cetrte ure in sele potem zaspim nekje do sestih zjutraj. To je zame zelo utrujajoce, predvsem zato ker me je zvecer vedno strah kako bo ponoci. Vmes sem ze imela obdobje, ko sem en teden lepo spala in sem mislila, da je vse skupaj ze za mamo pa se je naslednji dan spet pojavila nespecnosr. Vse skupaj traja ze tri mesece pa me zanima ce je to normalno, da traja tolikocasa? Zdaj me obremenjuje ze misel, da bi nespecnost postala kronicna… Sice imam super moza in zelo pridnega in zdravega otroka. Zavedam se, da se je vse skupaj zacelo ker sem kar naenkrat iz aktivne poslovne zenske in sportnice postala “le se” mamica s pretirano skrbjo za malcka. Ceprav je zdrav in vesel otrok imam vseeno ves cas obcutek, da mu moram biti nenehno na voljo,skrbi me da ne bi kaj zbolel, zdaj ko virusi razsajajo… Predvsem pa se mi zdi da me zdaj najbolj obremenjuje skrb, da ne bi slucajno moja nespecnost postala kronicna.
Kako dolgo so pri vas trajale tezave? Kaj vam je najbolj pomagalo?
Vnaprej hvala za vase odgovore in spodbudne besede…
Pozdravljena nespeca mamica!
Ti bom napisala svojo izkušnjo. Imam fantka, starega 2 leti, ki je čez dan zelo živahen in dejaven, ponoči pa v glavnem že od rojstva dokaj dobro spi. Smo imeli obdobja, ko ni kaj dosti spal ali se je večkrat na noč zbujal, ampak če primerjam z otroci koga drugega, nama v glavnem ni pretirano kratil spanca. Sem si ga kar sama-od poroda dalje do nekje njegovega dopolnjenega 15 ali 18 meseca me je mučila nespečnost, da je bilo groza. Zvečer sem zaspala kot top, po prvem nočnem hranjenju pa…konec! Otrok je sladko zaspal nazaj v recimo pol do ene ure, jaz pa več nikakor! Tako sem včasih bedela od 2, treh ponoči in do jutra. Kasneje, ko ni več potreboval hranjenja čez noč, sem se zbujala iz navade ob urah, ko se je običajno hranil, in spet nisem mogla zaspati nazaj. Tudi čez dan se nisem mogla kaj dosti naspati, ker je kot majhen dojenček spal v krajših intervalih in večkrat. Jaz sem se recimo komaj umirila in se mi je začelo dremati, ko se je on že zbudil. Ko je bil malo večji in je čez dan spal dalj časa, pa se je zaključila porodniška in spet nisem mogla dremati čez dan. Pa pravijo, naj mamica spi takrat, ko spi otrok!?! Meni ni uspelo, ne podnevi, ne ponoči. Spomnim se, da me je bilo groza noči in svoje utrujenosti in vedenja, da ne bom zaspala več nazaj. Pa prav bala sem se, ker sem vedela, da zjutraj kljub recimo nedelji ne morem še malo pospati, da me bo ena majhna zverinica zbudila, ko se bo sama tako odločila, ne glede na moje želje in potrebe. Po moje zato ponoči raje sploh več nisem zaspala nazaj kot pa da bi me zjutraj na silo nekdo zbudil, pa nisem vedela ali bo to ob 5. ali ob 8. zjutraj. Skratka, svojega spanca nisem mogla nikakor urediti. Zaupala sem se tudi osebnemu zdravniku, ki me je tolažil, da je to zaradi privajanja na novo vlogi in na nove skrbi, naj spijem kakšen čaj za pomirjanje, pa bo. Verjetno res, to sem vedela tudi sama, ampak spala pa še vedno nisem, navkljub vsem čajem zvečer. Saj zvečer sem zaspala, brez problema, ampak da bi mi uspelo spati več kot kake tri do štiri ure v kosu oz. zaspati nazaj, če me je kaj zbudilo, pa, kot sem že napisala, nisem več znala.
Potem sem začela malce brskati po internetu, kaj bi se dalo narediti in sem zgruntala, da je najbolje, da otroka čez noč v celoti prepustim partnerju (ko nisem več dojila)! On je drnjohal zraven malega ko top, če ga je kaj zbudilo (otrok ali kaj drugega) je stvar porihtal (npr. fantka potolažil in umiril), se obrnil na drugo stran in veselo zasmrčal. Ne znam povedati, kako zelo sem mu zavidala to sposobnost, ampak hkrati je mene rešila iz krempljev nespečnosti. Kupila sem si prenosno ležišče in se, potem ko sem se ponoči prvič prebudila, “spakirala” v kuhinjo, kjer sem si zabičala, da imam do jutra mir, da me ne bo noben budil, da je ta čas sedaj samo moj, ne glede na vse pripetljaje v spalnici, lahko ostanem kjer sem in spim! Očka bo čisto dobro poskrbel za vse nočne dogodke! To mi je zelo koristilo, partner pa je bil tudi vesel, da mi lahko tako pomaga. No, včasih tudi “selitev” ni pomagala in takrat sem vzela 1 do dve kapsuli Persena Forte. Ne zvečer pred spanjem, ampak ponoči, ko nisem mogla več zaspati. Polagoma sem tako pridobila nazaj spalne navade in samozavest, sedaj sem drugič noseča in se sicer Persena raje izogibam, ampak mi že v 90% uspe, da dokaj hitro zaspim nazaj brez nekih dodatnih ukrepov. Po mojem si ti na istem-postala si mama, naenkrat je tisoč novih obveznosti, jaz priznam, da sem se kar težko navadila, šele nekje po otrokovem letu in pol sem se nekako začela umirjati in sem se sprijaznila z novim načinom življenja. pri meni je ta nespečnost bila že obupna in strah zbujajoča, iz meseca v mesec sem se tolažila, da bo kmalu bolje, ampak dokler nisem nečesa storila (torej persen + spanje v drugi sobi) mi ni koristilo nič.
Upam, da te nisem preveč prestrašila, hotela sem ti le prikazati, da nisi edina in da se najdejo rešitve, našle se bodo tudi zate! Pobrskaj še malo po starih temah, kaj je pomagalo drugim puncam in zagotovo boš kaj odkrila. Mislim pa, da je pomembno, da nekaj ukreneš, da ne razvijaš teh neprijetnih spalnih navad predolgo.
Lepo te pozdravljam in lahko noč 🙂
Nespeča mamica!
Zelenakapica ti je lepo odgovorila! Dobro je, da ukrepaš kmalu, da ne bo nespečnost postala kronična, sam strah pred tem ne bo pomagal. Torej tvoja močna volja naj zdaj deluje zate, lahko si dovoliš spanje ponoči, saj si podnevi dobro poskrbela za otroka. Ponoči morda res predaj zbujanje možu, morda celo v drugem prostoru. Vsaj za nekaj časa, dokler se ne privadiš, da ponoči nisi več ti dežurna in si off, dokler ti ga morda prinese. Poled drugega dobro deluje, da se odločiš in si sama poveš, da ponoči lahko spiš, nič ti ni treba, vse počaka na dan. Skrbi, ki se pojavljajo so ponavadi res efekti do pred kratkim zelo učinkovitih možganov in misli kar tečejo, kje bi imeli še kaj dela, kje se lahko še kaj sfiži, kako moram delovat.
Zaposli se z hobiji, urejaj morda fotografije, daj si rok, preberi knjigo, nauči se kaj zanimiv program za xyz, obišči priljubljeno staro teto, preposlušaj koncet na radiu, oddajo na TV, ki si jo zamudila nauči se spečt dobro presno sladico in prevsem druži se z mamicami iz svojega okolja, kar zberi jih na kup in klepetajte, se sprehajajte, ne glede na vreme. Lahko tudi pokličeš za podporo, povabila te bom na podobno skupino v Ljubljani, če ti ni predaleč. Deluj za svojo zabavo in uživaj čez dan.
Ponoči pa naj bo uspavalo – pomirjena misel: Vse je ok, lahko počivam, vse bo počakalo na jutri!
Srečno!
Dobrodošle še mamice z drugimi idejami!
Pozdravljene!
Upam, da bo se kdo odprl to temo.
Na vseh moznih forumih sem ze prosila za nasvete, danes sem pa se na tega naletela in videla, da nisem sama. Hudo mi je za vse nespecnice a vseeno vesela, da se se komu dogaja, zato ker trenutno imam obcutek, da sem sama na tem svetu.
Skratka, naspala se nisem ze kakno leto. Zadnja 2 meseca nosecnosti in sedaj je fantek star 10 mesecev.
Nikoli ni bil nek zaspancek, samo v 7 in 8 mesecu je spal celo noc, zdaj zadnja 2 meseca se zbuja tudi na pol ure in jokca. Meni je pa zadosti da malo bolj na glas zavzdihne in ga za slisim, pa spi v svoji sobi.
VEDNO rabim najmanj 2 ali 3 ure da zapim kljub utrujenosti, tako se dogaja da ravno zaspim, on pa zamjavka in spet jovo na novo. So noci, ko spim pol ure vsega skupaj.
Najhuje je to, da mi moz zelo pomaga in spi v drugi sobi, jaz se zaprem v spalnico, si dam cepke v usesa in spalna ocala( ker mi veke narazen vlece :)) pa vseeno nemorem spati.
Zdaj me ze tako moti, da se obvezno enkrat na teden zjokam do konca, ker se bliza sluzba in vrtec moj sin pa pojcka cele noci. Strah me je noci in mi gre na jok ze ko se ulezem in si mislim da je itak brezveze da se matram in poskusam zaspati, ker bo itak zajokal ko zaspim.
Podnevi nikoli ne zaspim, saj tudi nimam kdaj, ker sincek tudi podnevi spi samo 2 krat po 20 minut, takrat pa malo na kup zmecem, da ne zivimo v svinjariji. Je tudi zelo zahteven, igra se skoraj nic z igracami, najboljsa igraca sem mu jez ;). Saj se rada igram z njim bi bila pa vesela, da bi se znal sam igrat, kaj bo v vrtcu, saj vzgojizeljice nimajo casa vedno enega po rokah nosit.
Za spanje sem tudi ze poskusila baldrijanove kapljice, slipin, persen vse mozne domace recepte…..NIC ne pomaga. Moz mi pravi naj spijem pivo pred spanjem in da bom dol padla, ker nisem navajena ;))))
Skratka malo sem mogla pojamrat, ker domacim vec nocem ker se ze ponavljam, ko me sprasujejo kako je a spi aje priden, samo kimam, ja ja priden je, ker itak vem, da me ne razumejo. Strah me je samo da bom zbolele, ker poleg vsega tega imam se tezave z scitnico in se se s tem ukvarjam in hodim k zdravniku, kar tudi veliko pripomore k slabemu pocutju.
Hvala, ker ste me brale in mogoce razumele 🙂