Med.Over.Net

Obporodno obdobje

Odgovarjajo: Jasna Dolamič Gričar, družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok

Porod spremlja veliko sreče in tudi stisk. Izmenjajte izkušnje in se posvetujte s strokovnjaki o porodu, dojenju, skrbi za novorojenčka, čustveni izčrpanosti ...

Jasna Dolamič Gričar , družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok

Jasna Dolamič Gričar

Da ne bom ostala duda...

Default avatar

Špelca777

Pozdravljeni!

Tudi moja malčica sodi med zaspančke, ki se hranijo eno uro, potem pa še cartajo vsaj pol ure na dojki, obvezno pa mora biti v mojem naročju. To postaja zelo naporno (stara je 4 tedne), saj doma nimam prave pomoči (partner veliko dela), sama pa si dosti ne morem pomagati. Po prebiranju tega foruma, sem se odločila, da bom z dojenjem vztrajala, pa čeprav moram malčici biti na voljo 24 ur, kadar se ona spomne, da bi jedla ali se crkljala (pri partnerju joče, v vozičku joče). Tako skoraj nisva nič na zraku- to težavo bom rešila z nakupom pestunje- da bom vsaj na sprehod lahko šla. Druga težava je tašča- trdi,da se mora otrok podojiti v 20min max, da sigurno nimam dovolj mleka oz. je preredko in je ne nasiti- da zato skozi joče. Sama vem, da mi otrok ne joče, če sem cel dan z njim in če mu ustrežem. Kar me skrbi je to, kako se bo to končalo??? Žal me je v dvome postavila tašča- bojim se, da bom postala duda in se mala od tega ne bo mogla odvaditi (umetne dude ne mara). Kdaj je primerno otroku uvajati rutino, urnike in pravila? Sama imam probleme tudi z nego in kopanjem, saj malčica vedno zelo joče in se mi zdi, kot da jo s tem še bolj mučim...
Default avatar

LLLMojca

Pozdravljeni, Špelca!

Vaša 1m dojenčica je, kot bi lahko tudi rekli, intenzivna dojenčica, ima dolge podoje in veliko potrebo po toplini in varnosti v vašem naročju. Strinjam se, da je to lahko posebej naporno, če ste doma bolj ali manj za vse sami. Pogumna mamica ste, vem, kaj preživljate, vem tudi, da je včasih tako težko, da se človek mora sesuti, zjokati, pritožiti ali skorajda obupati... vedite, da smo se tako počutile tudi mnoge druge mamice in da je takih intezivnih dojenčkov kar precej.

Morda vam bo vsaj malo laže ob prebiranju teh povezav. Intenziven otrok:
http://med.over.net/forum5/read.php?11,5218256 (1m, nenehno joka, vzroki in načini umiritve)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980796 (4m, zelo živahen, ves čas hoče biti v naročju)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5761770 (5m, podnevi in ponoči v telesnem stiku)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6209923 (5,5m, jok, nemir)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5930275 (7m, nenehno bi se dojila, kriza v družini)
http://www.llli.org/NB/NBfussy.html (angl. povezave; Fussy, High-need Baby)

Ker je vaša deklica še zelo majhna, ker se dojenje šele vzpostavlja in ker so lahko tudi kakšni konkretni vzroki 8prebavne težve mogoče?) poleg njene morda naravno večje potrebe po telesnem stiku, se lahko že čez nekaj tednov kar dosti spremeni. Že ko bo deklici všeč, da jo razvijete in lahko neovirano brca, nekje v drugem mesecu najbrž, bo mogoče laže. Lahko jo boste odvili na veliki postelji, kjer nima kam pasti oz. jo kasneje dobro ogradili, in si vsaj malo spočili roke.

"Druga težava je tašča- trdi,da se mora otrok podojiti v 20min max, da sigurno nimam dovolj mleka oz. je preredko in je ne nasiti- da zato skozi joče."
***To je seveda netočno, kar ste že ugotovili. Otroku se ni treba podojiti v 20min, mnogim novorojenčkom to niti približno ne uspeva. Bolj značilno je, da so nenehno na dojki oz. v naročju (z nekaj pavzami in redkimi daljšimi spanci). Bolj aktiven je dojenček, manjši so razmaki med podoji, večja je v tej starosti verjetnost, da se bo dojenje dobro vzpostavilo in da bodo vredu napredivali. Ali je deklica dobila doslej dovolj mleka, kažejo njene pleničke in napredovanje na teži - vsaj 110-115g tedensko (to je minimum). Tega ne morete vedeti po tem, kako spi ali koliko podojev ima. Katerokoli prilagojeno mleko je manj kakovostno, veliko manj kakovostno od vašega mleka in ni potrebe, da bi se obremenjevali s kakovostjo svojega mleka.

Kako pa je deklica doslej napredovala? Dobi tudi druge tekočine morda, npr. vodo, čaj?

Priporočam, da čim bolj preslišite pripombe. Če je tašča pri vas, naj pomaga pripraviti kosilo ali postoriti kaj v gospodinjstvu. Prosite jo, če pomije kopalnico, vi pa ulezite in med dojenjem, če bo šlo, malo zadremajte skupaj z deklico.

Morda vam bo v pomoč tudi tole...
Zakaj se dojenček zbudi, ko ga odložimo:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980469 (1m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4794487 (10d)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5176897 (2m, kako otroka odložiti)

Kako se bo končalo? Tudi to je samo del strašenja, draga Špelca! Eni tako radi strašijo mlade mamice s tem razvajanjem dojenčkov. Zadnjih sto let je prav posebno obdobje naše zgodovine. Samo v tem času, bolj ali manj (z nekaj izjemami), obstajajo dokumentirani dokazi, da se je matere načrtno sililo, da bi imele čim manj kontakta s svojimi dojenčki. Družba je namreč mislila, da je treba že dojenčka navajati reda in samostojnosti, češ da bo potem postal "priden otrok". Iz tega obdobja izvira tudi grozljiva metoda puščanja dojenčkov, da so jokali, s čimer naj bi se naučili sami zaspati. Obstaja veliko dokazov, da odtujenost vodi v frustracije pri otroku, v zelo slabo komunikacijo s starši, nezaupanje in motnje v odnosih, psihične težave v odraščanju in druge podobne zadevščine. Priporočam vam, ko bo čas, da si preberete te članke, ki vas bodo okrepili v prepričanju, da je vaš čut pomembnejši od nerganja vaše tašče. In da ima vaš materinski občutek, ki vam pravi, da dvignite deklico, v sebi nekaj zelo naravnega in biološko danega, za vzgojo v duhu kulturnih norm in navad pa bo še čas kasneje, postopoma v drugem, tretjem, četrtem letu. Zdaj je najpomembnejša vzgoja, ki jo lahko deklici date, prav to, da vam bo zaupala, ker boste tam, ko vas bo potrebovala!
Umetnost dojenja v naši kulturi: http://med.over.net/forum5/read.php?11, ... msg-142069
Sodobni pogledi na spanje dojenčka in malčka: http://med.over.net/forum5/read.php?94,4476929
Ko dojenček joka: http://med.over.net/forum5/read.php?94, ... sg-1979195
Nosite svojega otroka: http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980267

Umetne dude se otroci prav tako ne odvadijo nujno hitro. Nekateri jo imajo še v tretjem letu in kasneje. Zakaj bi bilo to primernejša rešitev, ne razumem.

Rutino uvajate postopno in se prilagajate deklici v prvem letu. Nekateri dojenčki rutine zdaj še nimajo. Urnike uvajate z uvajanjem goste hrane - tako da deklica postopoma osvoji družinski urnik prehranjevanja (in se ob tem še vedno lahko doji na svojo pobudo, če hoče, neodvisno od goste hran!).

Pravila? Priporočam kakšno dobro knjigo o vzgoji, že zdaj. Npr. Sears: Discipline Book, če berete angleško. Ali knjigo Navezovalno starševstvo, prav tako Sears, ta je v našem jeziku. Kam to vodi? V to, da bosta z deklico nekoč morda povezani bolj, kot bi bilo, če bi jo že zdaj odrivali od sebe zaradi nekih norm in pravil, ki nimajo nobenih argumentov za sabo. Vse to lahko torej vodi v kaj lepega, seveda pa sem prepričana, da boste, ko bo res čas, poskusili najti način za pravilno postavljanje mej - Povezano starševstvo: http://www.otrokdruzina.com/stare_%20st ... tema_5.htm (KM, članek)

Tukaj pripenjam še nekaj podobnih tegob s kritikami v družini - Kritike dojenja malčkov in kako se odzvati nanje:
http://med.over.net/forum5/read.php?94, ... sg-1984927 (kritika doma)
http://med.over.net/forum5/read.php?94, ... sg-4846789 (kritika doma)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4639055 (kritika; o redu in puščanju jokati)

Da imate zdaj težave z nego in kopanjem, je popolnoma normalno. Enomesečniki tega ne marajo in že pri dveh do treh mesecih to obdobje mine. Nahitro umijte in previjte, ne kopajte nujno vsak dan.... saj bo.
Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org
Facebook https://www.facebook.com/pages/La-Leche ... 2127382188
Članarino ali donacijo lahko nakažete na TRR društva LLL Slovenija pri NLB: SI56 0203 3025 3744 825
Default avatar

Sončnica

A lahko dodam še moje izkušnje oz. nasvet? Ne poslušaj tašče!!!! Joj, koliko sem jih jaz poslušala v vseh teh letih od starejših in "modrejših" ljudi! Vse tri otroke sem dojila vsaj eno leto vsakega in to do sedmega meseca polno brez dodatkov, in to izključno na otrokovo željo. To jesploh pri prvem zgledalo tako, da sem jo imela prvih par mesecev dobesedno ves čas na joški. Poslušaj še to: Dokler so se dojili, jih nikoli nisem uspavala drugače kot na joški, tudi spali so ves čas z mano. In ko so se nehali dojiti, sem jih prestavila v svojo sobo (na začetku je bilo par burnih noči, a smo jih z ljubeznijo in vztrajnostjo prebrodili, tako da so se naučili sami zaspati) in čisto vsi od svojega prvega leta spijo v svoji sobi (vsi so skupaj)! Nobeden ni nikoli imel ne dude in ne flaške, dobil pa je od mene ogromno ljubezni in bližine in tolažbe, zato so vsi zadovoljni otroci in če bom imela še kakšnega, ga bom dojila vsaj eno leto in tako pogosto, kolikor bo želel. Tašče in mame pa ne poslušam več. :)
No, drugače vam je pa itak že gospa Vozel zelo lepo vse razložila.
Default avatar

Špelca777

Najprej se zahvaljujem za odgovora! Sedaj pa poročam kako je. Danes smo imeli posvetovalnico. Ko smo prišli iz porodnišnice je deklica imela 3150g. Danes po enem mesecu in nekaj dneh jih ima 4170g. Jo dojim, ko imam občutek, da ji še manjka ji dodam AM. Dojki mi popolnoma izprazne in je še vedno lačna, zato je patronažna svetovala dodatek. Problem je, da je danes pediatrinja dejala, da je ena ura in več visenja na dojki enostavno preveč. Da naj jo po pol ure odstavim, če vidim, da je še vedno lačna pa naj ji pripravljam mlečno formulo po 30g. In naj potem za cartanje nadaljujeva z dudo. Da bo lažje zame in zadovoljna mamica, zadovoljen otrok. Naša mala pa se ne da kar tako pretentati- danes sem to poskusila in po eni uri dretja obupala in ji spet ponudila dojko- po par minutah je potem zaspala. Sama sem zmedena. Sedaj imam dve različni mnenji- pediatrino se sliši res lažje- ko je ta rutina že vzpostavljena- do takrat pa naj mamica in otrok trpita ob dolgih urah dretja?! Prva varianta, ki spodbuja dojenje se mi zdi vsekakor najboljša za otroka, kaj pa mamica? Sama sem taka, da moram imeti vse pospravljeno, urejeno, rada bi pohajala z vozičkom...preveč sanjsko mar ne? Tako pa moram od jutra do večera presedeti na kavču, stokati ob bolečih bradavicah, brezvoljnosti, zaspanosti...
Prosim, prosila bi za še kašno mnenje, spodbudo...
Default avatar

LiLu

Špelca777, tudi mi imamo doma zelooo intenzivnega dojenčka, starega devet mesecev. Na začetku smo imeli z dojenjem velike težave, ker je otrok ves čas spal. Ko se je zbudil iz "kome", smo težave z dojenjem rešili z nenehnim pristavljanjem. (Težave smo rešili tako dobro, da je še danes polno dojen :D :D :D ... šalo na stran, v bistvu se z GH zelo trudimo (upoštevamo vse nasvete s tega foruma :)), pa jo zavrača.) In prav dojenje je bilo v tisti prvih mesecih, ko sem ga imela neprestano v naročju, zame rešilna bilka: vsaj med dojenjem sem se odpočila, ker sem ga dojila leže; čez nekaj časa sem bila že tako spretna, da sem med dolgimi podoji v prosti roki držala knjigo, brala in pri tem prav uživala.

Dude niti poskusili nismo uvesti, ker sem proti nadomestkom. Smo pa kupili sling (ker sva imela z možem od nošenja roke že do tal). Sicer smo precej časa rabili, da smo se nanj navadili (na začetku sem otroka dala v sling za par minut, dokler mi zadeva ni postala bolj domača); mogoče ga je celo bolje pogruntal moj mož, ker ga je od nošenja otroka v naročju bolel hrbet.

Je pa res, da je to moj prvi otrok, da živimo v majhnem stanovanju, da nimamo vrta ... kar pomeni, da lahko praktično ves čas posvetim otroku. Tudi mož mi je v veliko podporo; popoldne po službi otroka prevzame on, tako da kuhanje in druga gospodinjska opravila pridejo na vrsto takrat (v veliko pomoč mi je bila prve štiri meseca moja mama, ki mi je med tednom nekajkrat skuhala (saj sama z otrokom v naročju tega nisem uspela), mož pa je šel to po službi iskat).

Glede tašč in mater pa takole ... bolje sam kot v slabi družbi. Res je zelo naporno, če je mlada mamica izolirana s svojim otrokom (čeprav se mi zdi, da je to danes zelo pogost pojav), se ti pa vsaj ni treba ukvarjati z modrovanjem sorodnikov in z otrokom vzpostaviš urnik, ki vama ustreza.

Dojenje nam ne pomeni samo hranjenje in se ne sekiramo, ali bo otrok znal zaspati brez dojenja. Sledim otroku. In zdaj je že tako, da zvečer praktično ne zaspi več na dojki, ampak se sam prej odstavi, potem pa ga je treba malo pocrkljati v postelji ali umiriti na rokah.

Poleg tega ni znal spati sam. Kar se mi je najprej zdela katastrofa, dokler nisem ugotovila, da je prav fino čez dan zadremati skupaj z otrokom. In tudi to spanje se ureja samo od sebe. Zvečer ga uspavamo, potem spi sam. Pa tudi čez dan njegov spanec postaja vedno bolj trden.

S kopanjem je pa takole: na začetku smo vsak dan skoraj doktorirali iz te teme ... ena vatka za to oko, druga za drugo, tretja za desno lice, četrta za čelo :-S Danes ga z možem urediva tako hitro, da otroku ni nič jasno :D (No, to predvsem zato, ker je pred in po čofotanju v banji (samo čofotanje mu je zelo všeč) tak upornik, da sva potrebna dva, da ga zrihtava). Z eno krpico po obrazu, ostalo na hitro pod tuš, nobenega mazanja s kremcami ipd.

Aja, še nekaj o nošenju ... ne samo da ga je bilo treba imeti v naročju, še gibati se je bilo treba zraven. Če sem se usedla, je bil takoj jok :-S Zdaj se pri devetih mesecih že tako veselo na noge postavlja, da bo zdaj zdaj shodil :)

O intenzivnih otrocih sem prebrala Searsovo The Fussy Baby Book. Odlična. Lahko ti jo posodim (če si iz LJ ali okolice).

LP
Default avatar

LLLMojca

Špelca, samo en način je ta prav - tisti, ob katerem se boste vi ZARES počutili bolj mirni, zadovoljni, samozavestnejši! Nasvet, ob katerem otrok joka še bolj in je mamica v stiski, je ponavadi najbolje opustiti, kar očitno ne deluje.

Deklica je od odpusta napredovala odličnno, cel kg! Koliko je dodatka v 24h in koliko podojev imata zdaj?

Jok ni nujno znak lakote, prav tako dolžina dojenja nič kaj dosti ne pove o tem, ali bi naj bil otrok lačen. Če otrok dobro polni pleničke in lepo napreduje, potem ne gre za potrebo po dodatku, ampak za to, da ima otrok kakšne druge težave, npr. prebavne, ali pač večjo potrebo po telesni bližini, varnosti, umirjanju, tolažbi...

"Problem je, da je danes pediatrinja dejala, da je ena ura in več visenja na dojki enostavno preveč. Da naj jo po pol ure odstavim, če vidim, da je še vedno lačna pa naj ji pripravljam mlečno formulo po 30g. In naj potem za cartanje nadaljujeva z dudo."
***Če je to za vas čisto preveč naporno, če ne zmorete, potem je vredu, karkoliko vam situacijo olajša, da se lahko normalno in mirno, brez stiske in hudih frustracij posvetite svoji deklici. Da pa bi omejevali čas dojenja, dojenčkom postavljali urnike ali obroke, to je pa nenavadno in tega pri dojenju ne poznamo. Narava je naredila tako, da mnogi dojenčki preprosto "visijo na dojki" še veliko več kot eno uro, nekateri "visijo" celo dopoldne s krajšimi prekinitvami, ali pa ves večer, polovico noči... doječe mamice to dobro poznamo in vemo, da zna biti res zelo naporno. Ni pa, če se vam to dogaja, popolnoma nič narobe z vami in vašim pristopom. Dojenčki so pač taki, da radi "visijo" na dojki, ne vsi, večina pa. Ne bi vam upala reči, da bo tole delovalo (po pol ure na dodatek in na dudo), ker točno tako, kot ste napisali: kje piše, da bo dudo sprejela, in kdo pravi, da je res lačna. Otrok ima potrebo po dojenju zaradi številnih drugih vzrokov, ne samo zaradi lakote. To pa vemo po napredovanju, pleničkah...

Če boste ob tem bolj sproščeni, naredite tako, da boste. Nekatere mamice se dejansko lahko sprostijo, ko otrok preide na dodatek ali ko kombinira dodatek in dojko, ko dobi dudo ipd.. Druge mamice imajo s tem še veliko večje stiske in so zelo vesele, ko se dodatka znebijo, ko vidijo, da je otrok dodatek zavrnil, ko čutijo, da duda za otroka ne pride v poštev in da otrok želi dojko... Vse je individualno, ni pravega načina. Vprašajte se, kaj vi želite, kako bi radi nadaljevali in ob kakšnem načinu ravnanja z vašo dojenčico se boste počutili najbolje, mirno, samozavestno, da boste lahko sproščena mamica. Nihče nima pravice odločati o tem, kako boste ravnali. Dobro je, da premislite, sprejmite način in mu sledite, bodite prožni, preizkušajte razne opcije, da bo deklica čim bolj zadovoljna. Če dobro napreduje, potem niste potisnjeni v kot, ker deklica ni v kakšni krizi, kajne. Torej lahko tudi malo eksperimentirate, npr. kakšen dan ves dan dojite (gnezdite, če vam to ustreza) ali kakšen dan porabite za navajanje na dudo (če bi bila to morda rešitev).

Dodatek potrebujejo dojenčki, ki NE napredujejo vsaj minimalnih 110-115g tedensko oz. vsaj 450g mesečno do starosti 3 mesece. Se pa včasih mamica odloči za dodatek, ker mamica čuti, da otrok in mamica tak način potrebujeta, da umirita situacijo.

Vaš notranji materinski čut vam pravi, da ni vredu, če se deklica eno uro joka, kriči, kajne! Bodite veseli, da ta čut imate. Nekatere mamice smo ga morale pridobiti, ker smo bile tako kulturno obremenjene, da nismo slišale notranjega glasu in smo kar silile z glavo skozi zid, da bi zadostile družbenim normam. Prav nobenega pravila ni, da bi deklici ne smeli ponuditi tistega, kar jo bo umirilo. Če je to duda, je duda, če je dojka, je pa dojka. V vsakem primeru boste vi na boljšem, mirnejši in zadovoljnejši, če boste ravnali po občutku, da bo najprej zadovoljna vaša deklica. Pri dojenju preprosto ni pravil, Špelca, dojki imate, da ju prosto ponujate. Res ni pravil. Včasih otrok zavrne, prav, ne silimo. Včasih pa rabi nenehno stiskanje z mamico, pa si recite, da je tudi to normalno, vredu in morda celo dobro, saj se mamica med dojenjem lahko tudi spočije, ko sedi, bere, gleda teve, posluša radio, leži in drema (če je otrok dobro nameščen, dobro podprt in nismo fizično obremenjene, ne trpijo roke, hrbet, sesanje ne boli...)

Rutina je pobožna želja odraslih, večina dojenčkov rutine žal ne zmore in je celo nima, nekateri jo dobijo po nekaj mesecih, nekateri šele v drugem letu, drugi pa zgodaj. S prvimi ni nič narobe, tako pač je. Odrasli bolj rabimo rutino, zato smo tako zdelani in nesrečni, ko se po porodu vse podre. Vem, kako je to, vem, da je hudičevo naporno, tudi sama sem bila v taki situaciji.

"Prva varianta, ki spodbuja dojenje se mi zdi vsekakor najboljša za otroka, kaj pa mamica?"
***Verjamem, da se vam zdi to krivično do mamice. Morda boste laže razumeli, če dodam še to, da smo mamice v taki stiski zato, ker nas prepričujejo, da je normalno dojenje na 3h in da vmes otrok spi. To se redko dogaja, večinoma otrok vmes ne spi in tudi joka, ima težave, večinoma ni razmak na 3h, celo niti ne na redne časovne intervale! Problem je, ker nam govorijo, da to ni vredu. Psihično breme je pogosto hujše kot fizično. In problem je, ker nimamo nobene pomoči, podpore, razumevanja, veliko pa imamo kritik, dvomov, instant nasvetov, kjer je vsak drugačen in kjer vsi ljudje delujejo tako prepričani v svoj prav. Problem je tudi, če smo veliko same z dojenčki.

"Sama sem taka, da moram imeti vse pospravljeno, urejeno, rada bi pohajala z vozičkom...preveč sanjsko mar ne?"
***Saj morda kmalu boste, Špelca, pustite se presenetiti. A deklica je še zelo zelo majhna in verjetno ji ni prijetno, ko jo odložitev, ko ne čuti telesnega stika, morda ji tresenje v vozičku ne daje tistega ugodja, kot ga dobi, če se stisne k vam. Niso vsi dojenčki za voziček, pri nas so ga trije od štirih sprva zavračali. Tudi jaz sem nesrečna, če imamo razmetano, zelo. Mož pa še bolj. Človek ne more iz svoje kože. Zdaj si zadam, da bom vsak dan opravila eno pomembno stvar, ki jo moram opraviti, vse ostalo pa bo, ko bo. Juti grem npr. pod nujno k fotografu in na občino, vse ostalo bo, ko bo. V četrtek grem v knjigarno, pa če nič drugega ne uspe. Že peti mesec se vrtim okoli hiše s štirimi otroci, ker dojenček vozička ne mara. No, zdaj že malo sedi in pridemo na kratko razdaljo. Spodaj imamo kengurujčka. Sprehodi z vozičkom niso opcija. A se imamo vseeno fino. Se pa vidim nazaj, kako sem bila pri prvem otroku enako nesrečna kot vi, ker sem gledala druge, kako mirno se sprehajajo, med tem ko deteca spijo v vozičkih, naš pa se je drl po petih minutah vsakega sprehoda, vsi so debelo gledali, češ da je vsekakor lačen. Danes vem, da je imel kolike in refluks, hotel je biti pri meni, jaz pa tako utrujena od nočnega nespanja, a sem mislila, da imam pač zelo sitnega otroka in da se mi godi krivica in da gotovo nikoli ne bo bolje. Ko je dopolnil pol leta, je bilo veliko laže, tudi z vozičkom sva prišla skoraj kamorkoli.

Tako pa moram od jutra do večera presedeti na kavču, stokati ob bolečih bradavicah, brezvoljnosti, zaspanosti...
Prosim, prosila bi za še kašno mnenje, spodbudo...
Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org
Facebook https://www.facebook.com/pages/La-Leche ... 2127382188
Članarino ali donacijo lahko nakažete na TRR društva LLL Slovenija pri NLB: SI56 0203 3025 3744 825
Default avatar

Špelca777

Od začetka junija, ko je v 24ih urah dobila tudi 250 ml dodatka, smo zadnjih par dni brez :) Kot pravite, sem vesela, ker zavrne stekleničko, ker se je že najedla na dojki. Tudi sama sem sedaj bolj mirna. Podoje imava na vsaki dve uri (od 20 min do pol ure), včasih pa tudi vmes- mislim,da v tej vročini mala rabi več tekočine, zato želi večkrat na prsi. Dodajam ji tudi komarčkov čaj po žličkah. Nekaj težav s prebavo imamo, saj velikokrat joče, potem se "sprdi" in pokaka in potem je vredu. Da je manj naporno zame rešujem težavo tako, da jo odstavim z dojke, ko vidim da jo dobesedno vleče- da ni to več hranjenje in ne crtanje. Skrbi pa me, ker punca veliko joče. Mogoče še vedno pogreša dojko? Ko se podojiva je 10 min dobre volje, se smeji, opazuje okolico, na lepem pa v jok in je ne moreš potolažit. Ko se kopamo je skoraj zmeraj jok, ko jo odložim (naj si bo to kavč, voziček, lupinica) je jok. Pridna je samo tistih par minut po dojenju... To me žalosti, ker fant pravi da ni za nikamor, da je sitna,...kar je res...ne premakneva se s kavča in so premori med dojenjem prava muka (če je ne želim cel dan na dojki).
Default avatar

LiLu

Na začetku porodniške sem bila jaz čisto na koncu z živci ... od otrokovega joka ... vonj mojega znoja je bil čisto moški, živčen. Večkrat sem imela občutek, da mi srce za par trenutkov bije neenakomerno, da divja. Otrok je jokal vsakič, ko sem ga odložila ... ko sem jedla zajtrk in sem ga položila v ležalnik, je zraven jokal, da sem bila čisto pod stresom. No, saj joka še zdaj ... če ga npr. odložim v stajico, ravno toliko da pripravim zajtrk ipd. Potrebuje akcijo non stop. Je pravi vročekrvnež. Previjanje, mazanje s kremo proti soncu, oblačenje = hude borbe.

V moji situaciji mi je zelo, zelo veliko pomenila partnerjeva podpora. To, da sva oba razumela (ker sva o takem tipu dojenčka brala v knjigi in na internetu), kakšnega otročička sva dobila :) In sva temu prilagodila najin ritem življenja.

Mogoče bi pa deklica rada akcijo :) Jaz svetujem, da jo vzameš v naročje in greš z njo v senco na klopco pred blok, hišo, ji kaj pokažeš, malo zabrundaš ... pa še zelo velika verjetnost je, da ti bo tako v naročju zaspala. Naš otrok je zunaj kot angelček ... mi je zadnjič prijateljica rekla, da kako je miren otrok :D :D :D
Default avatar

LLLMojca

Špelca, težko je reči, ali joka, ker bi se še želela podojiti - iz kateregakoli razloga že... je možno, ni pa nujno. Če je ne morete potolažiti drugače kot na dojki, ne skrbite preveč, da je kaj narobe ali da ravnate narobe,... kmalu bo malo zrasla in se bo znala potolažiti še na druge načine.

Enako je pri kopanju. Otrok sprva NE uživa v kopanju, umivanju oblačenju, ravno nasprotno. Nekaj morda zato, ker ga zebe oz. mu ni prijetno, ko je gol ali ko vlečemo nanj cunje in ga brišemo... No, zadnje dni vsekakor mraz ne bi mogel biti problem. Večji delež težave pa je v tem, da se novorojenček počuti nelagodno, ko je sam v nekem praznem prostoru. Verjetno ste opazili, da večkrat zamahne z ročicami, se prestraši in začne jokati, vse v enem... V tem času je zelo izražen Morojev refleks. Lahko ga sprožimo že z malce preveč sunkovitim gibom, dvigom rokic, nogic, prehitrim odlaganjem ali dvigom, otrok se lahko prestraši že, če sune z nogico ali rokico v prazen prostor, bolj maha, bolj mu je nelagodno. Ko ta refleks začne izzvenevati (in izzveni ponavadi med 2. in 6. mesecem), je bolje, dojenček začne uživati pri kopanju, ko mu snamemo pleničko (ne pa žal pri oblačenju), kar znatno olajša skrb zanj....

Dojenčki imajo najraje varno naročje. Je pa seveda težko, če jih ne moremo odložiti. To sem preizkusila tudi sama in mamica brez pomoči lahko zapade tudi v depresijo, zato so to res lahko težke situacije, četudi je vse vredu.

Morda poskusite s kakšno obliko nošenja na telesu (sling, ruta, kasneje kenguru) ali gibanje okoli svojega doma, bližnje okolice, kot pravi LiLu, saj ne bo vedno tako. Ne zamerite fantku, gotovo so bila njegova pričakovanja drugačna od realnosti, prav tako kot vaša. Mnogi starši se znajdemo v taki situaciji in nekateri se počutimo zelo nesrečno in negotovo pri prvem (takem) bolj intenzivnem otroku.

Morda ne more biti sama brez varnega naročja tudi zaradi prebavnih težav... Želim vam, da bi imeli čim prej tudi že kakšne mirne urice.
Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org
Facebook https://www.facebook.com/pages/La-Leche ... 2127382188
Članarino ali donacijo lahko nakažete na TRR društva LLL Slovenija pri NLB: SI56 0203 3025 3744 825
Default avatar

Barbka30

Spoštovana Špelca,
naj te najprej potolažim-tvoja deklica je še mahjna, vse bo ok. Tudi pri meni je bilo podobno, veliko mi je z nasveti pomagala ga. Mojca (ga. Mojca, hvala!!), ostalih nisem poslušala, pa so tudi bili silno pametni. Na koncu sem že rekla: to je bilo pri vašem otroku, pri mojem pa ni isto-vsak je drugačen. No, pa je bilo.
Hočem ti svetovati le: ne prehitevaj, pusti času čas, vse se sčasoma uredi-otrok se navadi nate, ti nanj, kolike izzvenijo, dnevi postanejo veselejši, začneš uživati. Tole obdobje ki ga opisuješ, je zame še vedno boleč spomin, saj mi ni v celoti uspelo z dojenjem-pa kaj. Moje dete je zdravo in zadovoljno, jaz pa tudi.
Malo me je zmotilo da ti fant reče, da je punčka sitna, da ni za nikamor. In kam bi on s tako majhnim? Saj malo se da hodit okrog (tudi meni ni spal v vozičku, a sem kar vozila, vsaj na zraku je bil,, večkrat sem ga nosila in voz rinila), na mount everest pa še ne boste šli:). Tisti, ki imajo otroke, se še kako spomnijo, kako je z njimi i nihče ne obsoja, če joka.
Špelca, srečno in javi še kaj, kako gre. Boš videla, vsak dan bo malo lažje.
Default avatar

Petra7

No, če bi tole prebrala lani, ko sem bila sama v podobni situaciji, bi mi bilo veliko lažje.
Tudi mi smo imeli zahtevno dete, zdaj je dečko star že več kot leto.
Dojenje se mi je zdelo skoraj isto kot dihanje, mislila sem si, seveda bom dojila, pa še toliko prednosti je pri tem. Bolj za informacijo sem prebrala brošuro o dojenju, ki smo jo dobili v por. Pa so dnevi minevali, pa ni bilo mleka, dete je izgubljalo na teži, morali smo na dodatek. Meni se je skoraj podrl svet, svoje so naredili še hormoni in takoj sem pomislila, da sem slaba mama, ker ne morem dojiti svojega otroka. Po prihodu iz por. sem bila v kar slabem stanju (rezana,šivana, slabokrvna, utrujena...), komaj sem se premikala in skrb za dete se mi je zdelo neznansko breme. Jok, pa nočno vstajanje, pa pripravljanje dodatka. Tudi čez dan ni bilo kaj bolje, s težavo sem sedela na šlaufu in dojila, potem sem mu dala še dodatek, pa kar ni hotel spati.
No, je spal, če je bil pri meni v naročju, če sem ga odložila se je začel pa dreti.
Komaj sem čakala, da gremo ven. Že prej sem delala načrte, kam vse bova hodila na sprehode... Sanja svinja kukuruz... V vozičku se je očitno počutil kot bi bil v ječi, ali kaj. Z možem sva morala obvezno oba na sprehod. seveda zato, da ga je nazaj grede eden nesel. Koliko frustracij, koliko skrbi, koliko, ja tudi joka (pri meni), je bilo.
Pa je dojenje steklo, da je bilo veselje (tudi po zaslugi tega foruma in Mojce-HVALA!!, in moje vztrajnosti=trme). Prilagodila sem se otročku in, ker smo v hiši, sem z otrokom v naročju hodila po vrtu, posedala v senčki... Počasi je tudi že odspal kakšno urico ali dve -celo v vozičku. Imel pa je res hude kolike.
Po moje je narobe to ,da imamo neke svoje predstave, idealne, seveda. O tem, da bomo dojile, da bodo otroci pridno spali, cele ure po možnosti, medtem ko bomo me na kavici, da bo pridno čakal v ležalniku, med pripravljanjem kosila, pa da bo lepo sprejel prvo hrano, pa da bo shodil pri enem letu, šel brez težav v vrtec ipd.Saj vemo, da se otroci med seboj zelo razlikujejo, ampak potiho v sebi pa vendarle upamo, da z našim pa ne bo tako težko.
Naj povem še, da pri dobrih 14 mesecih sina še vedno dojim, da noče kaj prida jesti, ampak vsak dan si rečem-če mu to toliko pomeni (absolutni je to zanj tudi čustvena hrana), in če mu nič ne manjka, kdo mi lahko to prepreči. Tudi v vozičku se ne vozi rad pretirano. Nasveti prihajajo od vsepovsod, taki in drugačni. Poslušam jih in sprejmem tiste, ki niso v nasprotju z mojim instinktom. Poskušam odgnati misli, zakaj se še tako rad doji, zakaj še ne hodi, kako bo v vrtcu... To je moj otrok, sprejeti ga hočem takega kot je, mu dati čas in mu posvetiti svoj čas. Seveda je naporno, včasih zelo utrujajoče, ampak to je moj otrok in tega otroka ljubim.
Toliko od ene mame, ki je še vedno "duda", in ki ravna v veliko stvareh v nasprotju z logiko naših babic, tet, mam in taščic.
Pa veliko veselih dni in mirnih noči!
Enkratni smo, ker nismo popolni.
Default avatar

Špelca777

Naša situacija je sedaj taka- dojiti se hoče vsako uro od tega se doji 20min do pol ure. Ostale pol ure opazuje okolico, tudi v ležalniku zdrži 10-20 min. Najraje je v naročju, v pokončnem položaju, ko jo skušam položiti v voziček se začne dreti. Žal se noče pestovat pri nikomur. Ne vem kako ste se znašle ampak jaz sem na koncu dneva uničena in samo čakam, da zaspi za tiste tri urice do naslednjega dojenja. Hvalabogu vsaj ponoči spimo in se zbudimo samo na vsake tri urice za dojenje. Še bom rabila voljo...upam, da se to čimprej popravi,ker prav nič ne uživam :((( Mogoče so bila moja pričakovanja res prevelika :(
Default avatar

Rio

Žal nimam pametnega nasveta, lahko te edino potolsžim, da nisi sama. Vem, kako se počutiš, saj sem sama v skoraj enaki situaciji. S tem, da je to moj drugi otrok, pa se počutim najstnica, ki ne zna nič. S prvim otrokom niti približno ni bilo toliko težav. Res da je imel krče, vendar je bilo to nekako "po urniku", skoraj vsak dan ob istem času in približno po eno uro. Dokaj hitro smo tudi našli način za pomiritev. Ponoči je pa spal brez težav, ko je bil lačen, sem ga podojila in je spal naprej.
Sedaj, pri drugem otroku pa ni nobenega pravila, včasih neutolažljivo joka brez očitnega razloga, včasih spi cel dan, včasih je cel dan lačen. Najhuje je, da so noči naporne. Teško zaspi, seveda edino v naročju, zbuja je bolj pogosto kot podnevi, joka, ne da se potolažit, ponavadi bi se samo nosil... Včasih to traja uro, dve, če se umiri pred polnočjo, je prav super. So pa dnevi, točneje noči, ko se dere do jutra. Seveda sem utrujena, nenaspana. Spala bi čez dan z dojenčkom, če ne bi starejši otrok ravno tako potreboval mame. Vrtimo se v začaranem krogu, vsakič ko samo pomislim, aha, zdaj pa bo, zdaj ima 2 dni že lep ritem, se stanje popolnoma spremeni, na slabše seveda. Polno dojim, zato sem tudi pomislila, da mu enostavno moje mleko ne zadošča, poskusila sem dodajati malo zvečer, da bi bile noči bolj mirne, a bistvene razlike v spanju ponoči ni. Še slabše v bistvu, ker je potem tudi podnevi pričakoval flaško in zavračal dojenje. Napreduje sicer odlično, ampak jaz sem crknjena. Dolgo tako ne bo šlo, vendar tudi ne vem, kaj lahko še naredim, razen da upam, da bo kmalu bolje. Tolažim se s tem, da mi bo vse skupaj še prehitro minilo. Tista reklama za zavarovalnico je presneto resnična: Še prehitro bodo zrasli.
Default avatar

LLLMojca

Šeplca, naj dodam še osebno izkušnjo, ker so že tudi druge mamice veliko napisale in je čisto res, da je takih intenzivnih dojenčkov precej. Skrata, da o prvem otroku niti ne govorim, naporno je bilo kakšne tri mesece, ampak zame res naporno, večer sem se dobesedno sesula, nemalokrat sem jokala od utrujenosti, obupa, kako se mi to lahko dogaja, zdelo se mi je, kot da sem odpovedala, ker se ni dogajalo tako, kot sem brala, da naj bi se dogajalo... K sreči je fantek nekje četrti mesec začel dobivati ritem vsaj podnevi in se nam je malo razjasnilo vse skupaj. Dobra stvar je, kar vedno poudarim, da dojenčki velikokrat spreminjajo ritem spanja, sesanja... in če je težko, obstaja veliko možnosti, da bo kmalu drugače, verjetno vsaj malo laže.

Tudi naš tretji otrok je bil tak, da se prve tri mesece (razen izjeme kakšnega tedna do dveh na začetku) ni hotel pestovati praktično pri nikomer. Imel je take prebavne težave, da sem ga le jaz znala res umiriti, ampak sem se morala premikati, ga zibati... če sem sedla, je bil spet nemir in jok. Tokrat je bilo fizično veliko teže zame, a psihično sem bila skoraj povsem mirna in smo veliko laže preživeli, ker sem vedela, da to ni nič nenavadnega in da bo kmalu bolje.

Če me vprašate, kako sem se znašla, za prvo rečem, da sem preživela, vendar izčrpana, z veliko stresa, tudi depresivnih občutkov, kdaj v joku. A je minilo. Ko sem našla svoj notranji mir, ko sem uredila svoje misli, pričakovanja, ko se nisem več ozirala na druge, ko nisem dopustila, da mi večne pridige, kritike in nasveti pridejo do živega, pa me ni več nič omajalo in otroka bi lahko nosila 24h na dan, magari na Triglav in ga po poti zibala. Imela sem tako slabe instinkte in toliko težav sama s seboj in s svojimi pričakovanji, da sem potrebovala več mesecev do tja.

Naš četrti fantič je umirjen, nikoli ni imel kolik, je pravi cartek, živahen in buden pa je vseeno, v ležalniku, posteljici sam ne zdrži 10-20min, kvečjemu kakšnih 5. Če sem sama, je kar naporno. K sreči voziček, ki ga 4m ni maral, zdaj že malo sprejema, recimo za 15min sprehod. Sabo vedno vozim kenguru. V avtu tudi ne pridemo daleč brez joka. Taki so ti naši živahni dojenčki! Mi vsi zelo uživamo z njim, čeprav rabi animacijo kar naprej.
Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org
Facebook https://www.facebook.com/pages/La-Leche ... 2127382188
Članarino ali donacijo lahko nakažete na TRR društva LLL Slovenija pri NLB: SI56 0203 3025 3744 825
Default avatar

kramberger valerija

lep pozdrau imam tri sine najmajši je star dve leti dojiva se še štiri do petkrat na dan včasih ko ni v vrtecu tudi večkrat zaspi samo z mano na dojki ko je v vrtecu ni problem pozabi ko me pa vidi me hoče sleč teško je ker mi vzame ogromno časa in živcev vse sva že probala od mazanja doj z kisom vse kar sem slišala ampak ker je že preveliki je tudi bister pogrunta stvar in ukrepa ali z brisanjem dojk ali kako drugače teško mije ker moram uskladovat službo družino in dojene moram pa povedat da sva sepa plenič odvadila hitro sva suha noč in dan pomgaj temi skakšnim dobri nasveto.
Default avatar

ani89

Ah, ne se sekirat. tudi pri nas je bilo isto s prvo hčerko, pa se sploh nisem obremenjevala. Sva se pač dojili non stop oziroma mi je visela na zizi in se crkljala, jaz pa tudi. Sem se pač udobno namestila na kavč, zraven pogledala ka film in počivala... Pač ni bilo kosila oz. je bilo, če mi je slučajn kdo priskočil na pomoč, kar pa ni bilo ravno pogosto... Je pa ati skuhal, ko je prišel domov. V vozičku je zdržala edino tako, da sem jo vanj dala v polspanju in takoj oddrvela z njo, tako da se ni čisto predramila, potem sem pa hodila tudi po tri ure, ker takoj, ko sem se ustavila, se je prebudila. Pa mi je bilo super, ker sva bili na svežem zraku, na kavico pač nisem mogla. Se je pa tam okoli tretjega meseca stanje začelo izboljševat in je tudi že zdržala nekaj časa na tleh pod igralnim lokom, tudi v ležalniku, ko sem kuhala. Ko je začela sedet, je pa bilo itak super, ker se je kar precej zamotila in se sama zaigrala. Zdaj je zelo samostojna skoraj dvoletnica, z vrtcem ni bilo nikakršnih težav, prav tako je zelo družabna, čeprav so mi razne stare tete govorile, da bo z njo katastrofa, ker je tako razvajena.. Jaz sem prepričana, da pri dojenčku za moje pojme ni razvajenosti, ampak gre za njegovo potrebo... Očitno je rabila cartanje, in ker je to tudi dobila, je zrasla v super zadovoljnega in srečnega otroka, ki zelo, zelo redko joka. Druga hči, ki je zdaj stara 4 mesece, je pa njeno popolno nasprotje. Ziza je zgolj in samo za hrano in niti slučajno se noče pocartat na njej. Ko je sita, je sita. Tudi zaspi ne pri dojenju in včasih sem prav malo žalostna, ko pomislim, da je to verjetno moj zadnji otrok in se noče cartat... Kar hočem rečt je, da se sprosti in uživaj. Ta čas bo zelo hitro minil...
Default avatar

tinka_primorska

Spoštovana ga. Mojca
Sem mama dvema otrokoma, punčki stari 4 leta in fantku 2,4 leta. Pri starejši deklici, sem bila vedno mnenja da nisem imela dovolj mleka, a se je normalno razvijala in brez dodajanja adaptiranega mleka, sama prenehala z dojenjem pri točno 1 letu. Ko je imela 19 mesecev, se je rodil drugi otrok. V primerjavi s prvič je bilo mleka še preveč, saj ni bil tako lačen (mogoče tudi zato ker je bil slabokrven). Kljub temu se je razvijal normalno, ni presuh. Shodil je ob enem letu in sem tako kot pri hčerki pričakovala, da se bo dojenje končalo. Danes je star 2,4 leta in o tem da bi se odstavil ni ne duha ne sluha.. Vem, da sem v veliki meri kriva sama, saj mi jih je najlažje uspavati tako, da njega dam na prsi, hčerko pa držim za rokico.. Mož dela vedno ponoči (od 20.00-3.00 zjutraj). Sin nikoli ni hotel dude ali flaške in tako sem jaz postala duda in flaška s katero zaspi.. Vedno zaspi na prsih. Ker je to že zelo utrujajoče, sva z možem ko je imel dopust, poskušala, da bi ga on uspaval.. Ura je bila polnoči, ena zjutraj. On pa je samo jokal in čakal mene.. Naj povem tudi to, da po rojstvu hčerke nisem šla več v službo. Malce sem tudi že tega sita, želim si nazaj v službo. A ko pomislim, da kakšne muke bodo, da bo zaspal (popoldan), me je kar malce strah. Zdaj s septembrom bo šel nazaj v vrtec, vpisan je, ampak ga ni obiskoval, razen lani septembra 6 dni, dokler ni zbolel za noro virusom in so mi v bolnici svetovali naj bo nekaj mesecev doma. No, na koncu je bil kar celo leto.. V vrtcu je bil zelo žalosten.. Tudi mene malo mori ta vrtec, saj me je lani vzgojiteljica precej šokirala s tem, ko mi je dobesedno ukazala, da naj neham dojiti, ker da če ne v vrtcu ne bo šlo.. Vem, da je vsak otrok poglavje zase. Mogoče jaz od njega pričakujem preveč? S hčerko ni bilo nikoli težav. Je vse kar on ni. Rada gre v vrtec, rada je, govori normalno, vse črke.. Sin pa skoraj nič ne govori, jedel bi samo pico, pomfri, čevapčiče, ražnjiče, precej je tudi živahen in tako, da tašča (edina, ki jih lahko malo počuva) najraje vzame samo hčerko, ki je ubogljiva, za njim pa je treba tekat in lovit. Tako sva midva sama cele dneve (s pričetkom šole ima mož tudi športne dejavnosti v šoli), ko se usedem, sin pride k meni in že sam zna povleči majico in se priklopiti na joško.. Kaj mi svetujete? Najlepša hvala, Kristina
Default avatar

LLLMojca

Kristina, pozdravljeni!

Razumem vašo naporno situacijo. Pravzaprav pravila ni. Noben svetovalec vam ne more reči, kako morate ukrepati, saj z dojenjem svojem otroku ne povzročate nobene škode, vaše mleko ima še vedno prehransko in imunološko vrednost.

Kako je sicer z njegovim zdravjem in razvojem (razen tega, da še ne govori veliko)? Ali dobro napreduje ali vas skrbi tudi s tega vidika?

Je mogoče otroku ponujati pri hranjenju vedno več stvari, naj se sam odloča, ali bo jedel A, B, C ali D, vendar pa naj bo izbira vaša, torej izločate tisto, kar se vam zdi neprimerno zanj? Verjetno to v veliki meri že počnete in razumem, da se otrok morda tedaj zateče spet k dojenju, česar si pa ne želite. Določena mera kompromisov je vedno potrebna, seveda tako, da se starši otroku do neke mere prilagodimo, vendar v glavnem niti še vedno mi držimo v svojih rokah. Z dveletnikom je to lahko precej težko, saj ga je treba še precej zamotiti, preusmerjati pozornost, za to pa rabimo kar veliko energije.

Seveda vrtec in dojenje nimata nobene prave povezave. O tem smo pisali tukaj. Varstvo in dojen otrok:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=1073&t=1073 (vrtec)
http://med.over.net/forum5/read.php?94, ... sg-5146446 (spanje v vrtcu)

Morda vam pomaga tudi to pri odločanju.
Odstavljanje z ljubeznijo: http://med.over.net/forum5/read.php?94, ... sg-1978888
Izkušnje z dojenjem po prvem letu & odstavljanje od dojenja:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5855370 (25m, prepogosti podoji)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,7432040 (19m, noče stran od mame, kriza odstavljanja?)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6505437 (36m, pogovor z otrokom o odstavljanju)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,7849844 (26m, odstavljanje starejšega iz tandema)

Kaj si vi želite, Kristina, to je pravo vprašanje glede nadaljnjega dojenja. Odločitev v zvezi s tem ne more sprejemati nihče, razen vas. Kako vi laže shajate prek dneva? Da se usedete in sitnemu otroku ponudite dojko? Ali da se dojenje že preneha, ker menite, da to njemu in tudi vam otežuje situacijo? Kaj bi bilo drugače, če se otrok ne bi dojil? Kaj/kako je gosto hrano, kadar vas morda ni z njim in kadar ga hranijo drugi? Menite, da bi bil fantek bolj umirjen brez dojenja? Verjetno si lahko zamislite druge načine, kako bi se ga še dalo umirjati, zato premislite, kako bi uvedba teh načinov vplivala na vas osebno in odnose v družini? Ali se lahko s fantkom morda že vsaj kdaj (ko ni preveč utrujen) dogovorite za odlog dojenja ali za to, da se bo dojil potem, ko bo pojedel to in to, odšel z vami tja in tja, se poigram tam in tam....? V tej smeri razmislite in v kolikor ugotovite, da bo šlo laže brez dojenja, potem se odločite za odstavljanje in ga boste zmogli izpeljati. Morda že poznate gornji članek Odstavljanje z ljubeznijo? Priporočam.
Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org
Facebook https://www.facebook.com/pages/La-Leche ... 2127382188
Članarino ali donacijo lahko nakažete na TRR društva LLL Slovenija pri NLB: SI56 0203 3025 3744 825
Default avatar

tinka_primorska

Draga ga. Mojca!
Najlepša hvala vam za odgovore. Če še enkrat premislim, je res kar pravite. Najprej se je potrebno vprašati kaj si jaz želim. Mislim, da se je ta strah in dvomi naselili v meni samo zato, ker gre sin čez 1 mesec v vrtec. Tistih 6 dni, ko je lani obiskoval vrtec je bilo namreč vse narobe. Vzojiteljica me je vse dni obremenjevala s tem, da moram nehat dojiti, da pri kosilu moj sin edini ne sedi pri mizi. (mislim, da ni sedel pri mizi, ker ga pač ni zanimalo - doma jemo od vedno pri mizi). Tretji dan je v vrtcu tudi padel in si prebil usta (niso me poklicale, ampak sem to videla šele, ko sem ga prišla iskat). Vse dni je tudi jokal in bil neznansko žalosten. In čeprav bi verjetno vse to minilo, si nikakor ne morem iztrgati iz spomina njegovega žalostnega obrazka, ki sem ga videla skozi okno.
In če prav po pravici povem, se najbolj obremenjujem s tem, da mi bodo v vrtcu vzgojiteljice rekle, da je nekaj narobe v njegovem razvoju. Sicer razume vse kar mu naročim; umij rokice, prinesi copate,.. Če pa ga recimo kaj vprašam, ne zna odgovoriti z da ali ne. No nekajkrat se je zgodilo, da mi je odgovoril; Ne - na vprašanje če bo še jedel. Če ga vprašam, kje imaš uho, noska, mi ne pokaže. Ko pa vzamem robček, že čaka, da bo pihnil.. Tudi če mu rečem počakaj tukaj, ali pa ne skači po kavču presliši. Se mi zdi, kot da je nezainteresiran za tisto, kar ga ne zanima in sliši samo kar hoče. Zdaj tri dni poskušava zaspati brez dojenja; ko se uleževa, me povleče za majico in mu rečem, da se ne bova dojila ker je že velik fant. Razume in neha, zaspiva pa šele čez 1 uro, ampak brez joka! Meni se zdi cel uspeh.. Če gledam naju dva funkcionirava super, ko je siten, utrujen se malo potolaživa na dojki in greva naprej. Čez leto je bil veliko tudi bolan, uha, grlo.. in dojenje je bilo v tolažbo.. Žalostno pa je to, da vpliv drugih in njihova pričakovanja vzbujajo dvom v meni..
Lp, Kristina!
Default avatar

LLLMojca

Kristina,

nekatere vzgojitelice pri vzgoji otroka, ki se še doji, ovirajo predsodki. Žal mi je, da moram to zapisati, a to nam svetovalkam pove vsako leto veliko mater. Nekatere povedo tudi to, da ko so vzgojiteljicam povedale, da se otrok nič več ne doji, je bilo nenadoma vse vredu, čeprav to ni bilo res in se je otrok doma še vedno dojil. Če boste pogledali povezavi o odstavljanju in vrtcu, boste prebrali, zakaj je normalno, da ima otrok stisko, eni večjo, drugi pa manjšo, tretji jo morda tudi nimajo. A otrok, ki stisko ima, tega ne počne zato, ker se še doji, ampak ker pogreša vas, ker pogreša prejšnjo rutino, to je velika sprememba in otrok jo še dodatno občutki kot stresno, če mu vzamemo še dojenje kot varnostno mrežo. Zaradi ostavljanja ne bo nujno nič bolj samostojen.

"Zdaj tri dni poskušava zaspati brez dojenja; ko se uleževa, me povleče za majico in mu rečem, da se ne bova dojila ker je že velik fant. Razume in neha, zaspiva pa šele čez 1 uro, ampak brez joka! Meni se zdi cel uspeh.. "
***To pomeni, da vas otrok upošteva, želi si vaše bližine in varnosti. Kako jo dobi, z dojenjem ali brez, očitno zanj ni vedno tako pomembno. Boste videli, kako bo. Ni pa njegov razvoj, njegova samostojnost, njegova dojemljivost povezana z ne-dojenjem. Verjetno je precej povezana s čim drugim, recimo s tem, da je bil veliko bolan, kot pravite. Da, dojil se je tudi za tolažbo, toda zato ne bi bil nič manj razvit, dojenje bi mu kvečjemu pomagalo krepiti imunski sistem, dovajati nekatere nujne hranilne snovi za razvoj, ki jih včasih majhen otrok z drugo hrano precej težko dobi ali teže absorbira.

Pozabite na pričakovanja drugih, zanesite se nase, vi najbolj poznate svojega otroka in vi ste tisti, ki skrbite za njegovo zdravje, občutek varnosti in zaupanja. Ni treba ravnati tako, kot drugi rečejo, ravnajte tako, kot v odnosu s sinom čutite, da je prav za vaju oba, tako, da bosta oba čim bolj mirna, sproščena in zadovoljna. Nimajo pravice soditi, vendar to počnejo, na žalost. Ko ne bo dojenje, bo pa kaj drugega, boste videli.
Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org
Facebook https://www.facebook.com/pages/La-Leche ... 2127382188
Članarino ali donacijo lahko nakažete na TRR društva LLL Slovenija pri NLB: SI56 0203 3025 3744 825

Moderatorji

Jasna Dolamič Gričar , družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok
Jasna Dolamič Gričar