Med.Over.Net

Obporodno obdobje

Odgovarjajo: mag. Radmila Pavlovič, dipl. psih. • dr. Zalka Drglin, svetovalka • Nina Radin

Porod spremlja veliko sreče in tudi stisk. Izmenjajte izkušnje in se posvetujte s strokovnjaki o porodu, dojenju, skrbi za novorojenčka, čustveni izčrpanosti ...

mag. Radmila Pavlovič , dipl. psih.

Radmila Pavlovič

dr. Zalka Drglin , svetovalka

Zalka

Nina Radin

NinaRadin

PORODNISNICE IN DOJENJE

Default avatar

emainava

...se nekaj me zanima. Zakaj v porodnisnicah, ne bom trdila da v vseh, sama sem rodila v kranjski, ni zadostne podpore dojenju. Porodnisnica ima sicer naziv otrocku prijazna, a mene je dobesedno prizadelo, ko so mi otroka pripeljali v posteljici in z njim dudo, ki je nisem imela namen uporabljati in steklenicko. Z dojenjem se nihce ni kaj dosti ukvarjal, kaj sele z nasveti in pravo pomocjo. No, to samo kot moje mnenje, lahko da imajo ostale mame boljse izkusnje.
Default avatar

LLLMojca

emainava, hvala tudi za to sporočilo, čeprav vam kompetentnega odgovora nanj žal zagotovo ne bom mogla dati. Lahko pa morda še kakšna mamica poda svojo izkušnjo.

Zadnje dni sem že nekajkrat naletela na ocene nekaterih mamic, da porodnišnica, kjer so rodile, ni več tako spoštovala pravi Novorojenčku prijazne porodnišnice (NPP), kot pa so imele morda s to isto porodnišnico izkušnje pred nekaj leti, ko so se ti nazivi uveljavili. Za kakšno porodnišnico sem tudi brez osebnih izkušenj skorajda prepričana, da so na naziv ponosni, da dojenje čedalje bolj spodbujajo in da je osebje čedalje bolje izobraženo.

Morda bi mamice, ki niste bile zadovoljne s podporo dojenju oz. menite, da je bilo v vaši NPP porodnišnici nekaj zelo narobe prav s podporo dojenju, svoje dvome in vprašanje lahko naslovili na matično ustanovo za ta naziv, Unicef. Morda boste s tem še največ pripomogle k temu, da se naziv NPP jemlje še naprej kot nekaj zelo dobrega, resnega in koristnega s strani vodstev in tudi celotnega strokovnega osebja v NPP porodnišnicah. Obljubim, da bom vaše vprašanje prenesla tudi kolegici Alenki, ki v imenu La Leche League Slovenija sodeluje z Unicefom Slovenija pri tem projektu.

Morda ste imeli zgolj smolo, da ste naleteli na osebje, ki ni imelo dovolj strokovnega znanja o dojenju. To, da so dali otroku dudo, ne da bi bila pobuda in prošnja za tako ravnanje na vaši strani in da bi se o tem vi z osebjem pogovorili, je vsekakor kršitev enega od načel za spodbujanje dojenja v NPP. Če je otrok brez vaše vednosti dobil tudi stekleničko, je to toliko bolj začudujoče in me žalosti.

Tudi jaz upam, da gre bolj za primer, ki se zgodi občasno, ne pa za kakšno redno prakso.
Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org
Facebook https://www.facebook.com/pages/La-Leche ... 2127382188
Članarino ali donacijo lahko nakažete na TRR društva LLL Slovenija pri NLB: SI56 0203 3025 3744 825
Default avatar

k.d.

Pozdravljeni,

Tudi sama nisem dobila neke hude podpore pri dojenju. Rodila sem pet tednov prezgodaj ker so mi zaradi visokega pritiska naredili carski rez. Po porodu je punčka ležala na pediatriji. Po treh dneh sem sama prosila če bi lahko poskusila z dojenjem in tako so mi jo potem enkrat na dan prinesli da sva se podojili. Mleka seveda ni bilo veliko oziroma skoraj nič. Po petih dneh sva se dojili trikrat na dan pa še to zato ker sem sama vztrajala, medicinskim sestram je bilo namreč odveč celo take izjave sem slišala: pa kaj se boste trudili saj je mleka le za vzorec. Punčka je bila zelo vztrajna in je imela zelo močan sesalni refleks. Enkrat mi je sestra rekla, da kako je škoda da nimam mleka saj bi se punčka zelo lepo dojila. To me je zelo močno prizadelo, saj sem si zelo močno želela dojiti. Ko zdaj gledam na vse nazaj mi je čisto jasno da po treh podojih na dan nisem mogla imeti veliko mleka, ne vem kaj so sestre od mene sploh pričakovale. Pred odhodom domov sem sestro vprašala če je sploh možno da bom kdaj polno dojila, njen odgovor je bil brez premišljevanja NE. Po dvanajsti dneh sva odšle domov, podojili sva se po 20 ml na obeh dojkah, vendar sem doma vztrajala vsak podoj na obeh dojkah in nato še po steklenički. Vso svojo energijo sem usmerila v dojenje, pitje čaja, počivanje in dobra hrana. Po dobrem mesecu je hčerka začela stekleničko zavračati s pediatrinjo sva ugotovili da imam očitno dovolj mleka in od takrat sva se polno dojili. Hčerka je sedaj dopolnila enajst mesecev in z velikim ponosom povem da se še vedno dojiva dvakrat na dan in po noči če je potreba.

No pa sem se razpisala, taka je bila moja izkušnja iz porodnišnice, ki naj bi bila novorojenčku prijazna in ki naj bi spodbujala dojenje. Ali si to zasluži pa presodite sami.
Default avatar

k.d.

Še enkrat pozdravljeni,

Sem v prejšnem sestavku čisto pozabila na zahvalo, ki velja vašim svetovalkam za dojenje.
Brez vaše pomoči mi nebi uspelo. HVALA ZA VSE !!!!!

Lep pozdrav !
Default avatar

Šuškabuška

Tudi jaz sem bila nad odnosom do dojenja v porodnišnici (LJ), ki naj bi bila otroku prijazna, zelo razočarana... Razen tega, da so bile moje prsi nabrekle, se mi sanjalo ni, ali je v njih kaj mleka ali ne. Moj sinček je bil pravi zaspanček in je skoraj cele prve dni/noči prespal... ko sem ga vzela k sebi, ker sem videla, da sta soporodnici to non-stop počeli, se ni zgodilo nič.. jaz sem se orto zasekirala, da nimam mleka itd., prosila za pomoč, a sestra si je neprijazno vzela bežno minuto, ga prislonila k meni in rekla, da bo že... sčasoma se je izkazalo, da imam mleka dovolj (še danes dojim :)... vendar sem bila na začetku res v stiski in bi mi veliko pomenilo, če bi si nekdo od osebja vzel čas, mi pokazal, kako naj ga pristavim in razložil vse ostalo... ni dvakrat za reči, da sem ravno zaradi tega prve mesece preživljala cele travme, kako, kje, itd. dojiti v javnosti.
Default avatar

kosmos

Tudi jaz imam iz Ljubljane podobne izkušnje - rečeno je, da naj bi otroka prislonil k prsim čim prej po porodu, pa si tiste tri ure, ki jih preživiš v porodni sobi po porodu, ni nihče uspel vzeti toliko časa, da bi mi pokazal, kako naj sploh pristavim dojenčka (sem bila neizkušena prvorodka)
Tudi na oddelku ni bilo kakšne velike pomoči. Razumem, da je osebja premalo in da imajo veliko dela s previjanjem in ostalim,...Prvi dan so rekli, da otrok itak še ne rabi hrane, ker ima dovolj zaloge. No, potem je postala pa lačna - usta je odpirala kot ptiček - našobljena usteca niso uspela zagrabiti niti bradavice, kaj šele mojih pet centimetrskih kolobarjev. Ko jo je sestra prepričala, da je končno zagrabila (čisto stisnjeno bradavico ji je dobesedno porinila v usta), je po pol minute spustila, sestre ni bilo nikjer več, jaz pa na enak način enostavno nisem uspela.
Meni je veliko težavo povzročalo prepričevanje, naj dojim leže (šivi,...). na ta način sestra res najlaže pristavi otroka, meni je bil pa tak položaj težak, saj preko prsi košarice D/E otroka skoraj nisem videla in sem ga z dojko skoraj zadušila.
Imela sem srečo, ker sem bila na oddelku, kjer dela tudi moja znanka (ki je končno najin tretji dan prišla v službo) - ta si je vzela čas za naju in je bila zraven ves čas dojenja - tako ji je lahko vsaki dve minuti porinila kolobar nazaj v usta, tako, da je mala končno dobila občutek za dojenje. Skupaj z zdravnikom smo se potem odločili, da podaljšava svoje bivanje v porodnišnici ter poskušava najti pravi položaj, v katerem bo lahko zagrabila kolobar. Tega sva potem preko dne tudi našli (žoga), hranjenje smo pa kontrolirali s tehtanjem. Bili sva tako uspešni, da sva potem naslednji dan odšli domov.
Se pa ne čudim, da marsikatera obupa - če ne bi bilo moje kolegice, ki si je vzela čas za naju in moje trme, bi verjetno tudi jaz.
Default avatar

nutellanutella

Tudi jaz bom opisala svojo izkušnjo iz ljubljanske porodnišnice:

Z mojim prvim podojem se babica v porodni sobi ni dosti ukvarjala. Takoj je predlagala nastavke za bradavice, čeprav z mojimi bradavicami ni nič narobe. Po odhodu mojega partnerja so me zaradi nekaj izgubljene krvi še nekaj časa zadržali v porodni sobi. Babica je mojega sina odložila na ogrevano mizico ter zaprla vrata za sabo. Sin je medtem začel jokati in želela sem ga stisniti k sebi, a so bila vrata zaprta, zato mi osebja ni uspelo priklicati.

Naj povem tudi, da mi nihče v porodni sobi ni povedal, kakšne posledice bo imel intravenozni narkotik name med porodom in na otroka po porodu … jaz sem bila med porodom popolnoma »zadeta« (nekaterih dogodkov med porodom se sploh ne spomnim; bolečine pa narkotik sploh ni omilil), moj sin pa po porodu velik zaspanček.

Ko sva bila s sinom enkrat na oddelku, je on precej spal. Sestre in pediatrinja so na mojo željo po dojenju odgovarjale nekaj v stilu: »Otrok je po porodu utrujen, mora počivati.« V sobi sva bili dve prvorodki in obe sva imeli občutek, da s svojimi prošnjami za pomoč pri dojenju osebje nadlegujeva.

Doma se je sin dojil le šestkrat na dan, zato se seveda ni redil in patronažna sestra nam je takoj »priskočila na pomoč« z adaptiranim mlekom in blaževim žegnom, tj. čajem pri dojenju. Nobenega nasveta o dojenju.

Po dobrih treh tednih doma, ki jim lahko rečem le totalna štala, sem imela vsega dovolj (neuspešni podoji, nastavki za bradavice, črpanje, dodajanje adaptiranega mleka, sterilizator, sistem za dohranjevanje pri dojenju, tehtanje otroka pred in po podoju, čaj pri dojenju …). Sina sem začela izključno dojiti; podojila sem ga praktično ob vsakem njegovem stoku, med dojenjem sem nehala gledati na uro. Ponoči smo se nehali zafrkavati z neuspešnim odlaganjem sina v njegovo posteljico, začel je spati pri meni. In je steklo. Začela sem seveda prebirati tudi odgovore svetovalk LLL na tem forumu.

S partnerjem sva v Ljubljani obiskovala šolo za starše, vendar moram povedati, da smo tam dobili odločno premalo informacij o dojenju (enako je bilo v ljubljanski porodnišnici). Kar naprej so nam ponavljali: »Deset minut na vsako stran, deset minut na vsako stran!« Ne morem verjeti, da sem zato na začetku skoraj štopala svoje podoje. Svetovalke LLL bi obvezno morale začeti sodelovati s predavatelji šole za starše!

Zelo presenečena sem bila tudi nad izjavami sinovega pediatra: »Pa saj ni nič narobe, če dodajate!« in »Kaj pa če bi zvečer začeli dodajati, da bi se čez noč naspali?« Da bi se naspala? Pa saj sem na porodniški zato, da skrbim za svojega otroka! Ob vsakem pregledu je zelo »spodbudno« tudi njegovo računanje, koliko gramov se otrok zredi na dan, in preverjanje, ali rast teže ustreza številkam v tabelah. Pri naslednjem pregledu me ne bo več v njegovo ordinacijo, partnerja in sina bom počakala v čakalnici. To računanje in brskanje po tabelah mi popolnoma zbijeta samozavest, čeprav moj sin očitno kaže vse znake dobro dojenega otroka.

Pred porodom sem mislila, da bo dojenje že steklo, saj gre za nekaj popolnoma naravnega, zato informacij o tem nisem iskala. A kaj ko človek že lep čas ni več v stiku z naravo. Takoj po porodu, ko se je situacija zapletla, pa seveda nisem imela časa za iskanje informacij o dojenju na internetu.

Zaradi vseh teh začetnih zapletov bi šla svojega sina najraje rodit še enkrat :)

Svetovalke LLL, zakon ste!
Default avatar

LLLMojca

Pripenjam sporočilo kolegice Alenke

-------

Spoštovane mamice,

v preteklih mesecih smo svetovalke za dojenje, ki delujemo v okviru La Leche League Slovenija, opazile občuten porast nezadovoljstva s strani mamic, ki zadeva predvsem pomoč oz. podporo pri dojenju v NPP (Novorojencem prijaznih porodnišnicah). Na tem forumu so na voljo tudi številna pisma na to temo.

Z željo, da bi ugotovili, kakšno je dejansko stanje in kaj bi bilo morebiti treba izboljšati, vas vljudno vabimo, da svoje izkušnje na temo pomoči in podpore pri dojenju v NPP posredujete na e-naslov: [email protected]

Kot predstavnica La Leche League oz. laičnih svetovalk za dojenje pri Nacionalnem odboru za spodbujanje dojenja (NOSD), ki deluje v okviru Unicefa, bom vaše predloge, kritike, pripombe in vprašanja posredovala ostalim članom NOSD in se zavzela za reševanje morebitnih težav.

Prosim, da ste kratki in jedrnati, povzemite bistvene podatke. Pri tem se orientirajte po listini Desetih korakov do uspešnega dojenja, ki Novorojencem prijazne porodnišnice obvezuje, da:

1. Imajo pisna navodila o dojenju, ki jih poznajo vsi zdravstveni delavci.
2. Izobrazijo zdravstvene delavce, kako ta navodila uresničiti.
3. Poučijo vse nosečnice o prednostih dojenja in pravilnem ravnanju.
4. Pomagajo pričeti dojiti v prvi uri po porodu (najbolje: v prvih 30. minutah po porodu).
5. Pokažejo materam, kako ohraniti mleko, če so ločene od otroka.
6. Novorojencem ne dajejo nobene druge hrane ali tekočine kot materino mleko, razen če za to obstajajo medicinski razlogi.
7. Prakticirajo „rooming-in“, ki omogoča sobivanje matere in otroka 24 ur dnevno.
8. Spodbujajo dojenje po želji otroka.
9. Dojenim otrokom ne dajejo cucljev ali dud.
10. Pospešujejo oblikovanje skupin zunaj porodnišnice, ki z nasveti materam po odpustu lahko pomagajo pri dojenju.

Strah pred morebitnim "sankcioniranjem" je odveč: zagotavljam vam popolno anonimnost.

Z željo, da bi bilo dojenje ena najprijetnejših izkušenj v življenju, vas prijazno pozdravljam,

Alenka
Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org
Facebook https://www.facebook.com/pages/La-Leche ... 2127382188
Članarino ali donacijo lahko nakažete na TRR društva LLL Slovenija pri NLB: SI56 0203 3025 3744 825
Default avatar

Majakaja

Pozdravljeni,
imam podobno izkušnjo kot emainava (prav tako kranjska porodnišnica). Zelo sem razočarana, ker si ne vzamejo časa, da bi nas prvorodke bolj poučili o dojenju. Midve s hčerkico sva imele velike težave, sploh ker sem bila prva dva dni v porodnišnici brez nje, ker je potrebovala posebno nego. Dojiti sem morala z nastavki, kar je bilo zame zelo nepripravno. Potrebovali sva tudi po uro in pol, da sem jo sploh pravilno pristavila. Vsakič ko je bil čas za dojenje, sem jokala, ker sem se počutila nesposobno, nisem znala nahraniti svojega otroka. Tolikokrat sem že skoraj obupala in če ne bi imela pomoči in podpore svojega moža, bi ZAGOTOVO obupala. Pa nisem! Sedaj je hčerkica stara 2 meseca, polno se dojiva, sedaj brez nastavkov in brez težav!
Default avatar

nina17

Spoštovane!
Jaz sem rodila prvega otroka pred 5 leti v lj porodnišnici.Moram povedati da imam velika prsa 90 d in se je začelo dojenje -sestre so vztrajale da sam dojit jaz ga nisem znala pristavit sem poklicala sestre da so mi pomagale ko sem jih za vsak obrok klicala so bile zelo nesramne češ saj vi itak neboste mogli dojit ko imate taka prsa tako da sem zelo jokala in bila na dnu s živci nato sem prišla domov in sem se vzela v roke in sem dojila kljub težavam do 8 meseca.Nato sem rodila 2 isto v lj tudi ena sestra me ni vprašala a dojenje gre sam na viziti me je zdravnica tako da imam zelo slabe izkušnje na oddelkih mislim da bi morale sestre biti malo bolj razumevajoče sploh če rodiš prvega otroka tako ti pa še tisto samozavest ki jo imaš zbijejo z neumnimi izjavami.Moram pa zelo pohvaliti v porodni sobi babice ki so pa super ker sem zmeraj rodila sama ker moj mož ni hotel biti zdraven.NINA
Default avatar

teenka83

Jaz bi pa zelo zelo pohvalila Šempetersko porodnišnico, kjer si pa ta naziv popolnoma zaslužijo. Ob vsaki uri vsak dan pomagajo pristavljati, masirajo, spodbujajo, skratka dojenje je tam prvo pravilo in glavni cilj bivanja tam po porodu. Če dojenje ne steče, ostaneš noter še en dan. Jaz sem bila navdušena. Otročka tehtajo, koliko je pojedel... Res so se vse sestre zelo zelo potrudile.
Da ne bomo samo kritizirali... ;-)
Default avatar

AnitaB

Pozdravljene!

Tudi sama bi rada podelila z vami mojo izkušnjo. Predvsem zato, ker je pozitivna. Rodila sem pred petimi tedni v Postojni in sem bila res zelo zadovoljna tako z odnosom v porodni sobi kot na oddelku. Svojo punčko sem dojila že v porodni, babica nama je malo pomagala, vendar moram tudi reči, da nama je dojenje že takoj lepo steklo ( zavedam se, da imam res srečo). Na oddelku pomoči sicer nisem potrebovala, vendar sem videla, da so drugim sestre bile v pomoč, jim pomagale pri pristavljanju in jih vzpodbujale. Spoštovali so tudi mojo željo, da otroku ne dajejo dude,saj sem na začetku želela brez dude, ravno zato, da bi nama dojenje steklo. Zdaj dudo ima, čeprav mi je še vedno malo žal, da sem ji dala, vendar ima zelo močan sesalni refleks in je bila po desetih dneh res neprestano na meni. Dojiva se zelo lepo, sproščeno in punčka lepo napreduje.
Res pa je v veliko podporo, če se lahko v porodnišnici obrneš na osebje. Meni je babica Maja (kljub temu, da je mlada, je bila izredno strokovna in sposobna) že v porodni sobi odgovorila na vsa vprašanja in mi ponudila nasvete kako nama bo dojenje najlažje steklo. Kot sem že napisala pomagala mi je tudi prvič jo pristaviti in me pri tem vzpodbujala.
Oba z možem sva bila zelo zadovoljna in kljub temu, da v Postojni nimajo naziva otroku prijazna porodnišnica ( vsaj ne da bi jaz vedela), smo jih mi doživeli kot izredno prijazne celi družini.

Lp
Default avatar

polenta

Rodila sem že dva otroka v celjski porodnišnici in sem zelo, zelo navdušeba nad pomočjo sester pri dojenju. Priskočile so zmeraj na pomoč in se trudile, da bi dojenje steklo. Tudi kolegice, ki so rodile pred časom so zelo zadovoljne.
Default avatar

vm

Pozdravljene,
bom le na kratko povedala. Moji obe hčerki se nista hoteli dojiti, imela sem velike težave z dojenjem (tako prvič kot drugič). Prav veliko podpore (razen ponavljanja: poskusite še, poskusite še,...) od sester v LJ porodnišnici nisem dobila. Če mi je katera le pomagala pri pristavljanju, je seveda takoj odšla, mala se je odstavila in nisva prišli nikamor. Tudi jaz sem imela občutek, da jih s tem le nadlegujem.
Obe hčeri sem rodila s CR in obe sta še v isti noči dobili dudo, prva tudi AM po steklenički (NPP?)
Glede na to, da ima več kot polovica mamic vsaj na začetku težave z dojenjem (Kdo bi si mislil, saj je dojenje najbolj naravna stvar, zato pa smo uvrščeni med sesalce - očitno smo že daleč od narave), bi predlagala, da slovenska LLLI poskusi prepričati bolnišnice, naj imajo vsaj eno svetovalko za dojenje, ki bi se ukvarjala pretežno s tem (sestre se nimajo časa). Sem prepričana, da bi več mamic polno dojilo in manj dodajalo. Poleg tega bi morala svetovalka sodelavati tudi na materinski šoli, kjer bi moralo biti vsaj eno predavanje posvečeno izključno dojenju (sem prepričana, da bi mamice manj spraševale po forumu, kako je s tvorbo mleka,kdaj dobi dojenček dovolj mleka,....., kolikor imamo sploh čas, da visimo na netu). To bi bila zame res prava NPP.
No, kljub vsemu nisem bila prav kratka, pa tudi moje želje so verjetno skoraj neuresničljive, vendar vam zagotavljam, da bi to bistveno bolj pripomoglo k izboljšanju dojenja. Vsej naravnosti navkljub....
Pozdrav vsem mamicam, svetovalkam pa NAJLEPŠA HVALA, ker obstajate. Zaradi vas je dojenje lažje.
LP,
Mateja
Default avatar

Mi je znano

Ja res so mi znane vse te težave okrog dojenja vendar je čez čas lepo steklo .(slučajno je mimo prišla višja sestra in videla ter slišala cmokanje in mi takoj brez obotavljanja pokazala kako pa kaj ).
Samo kaj ,če je pa to bila le slučajnost ,da je bila tam.Ostale pa sam drvijo sem in tja.
Nikoli ne bom pozabila trenutka ko sem pristavila svojega prvorojenca in seveda vse je to bilo novo zame in nesigurnost in ranljivost je bila na višku.
V takšnih trenutkih bi morali imeti koga v naših porodnišnicah ki bi se posebej s tem ukvarjal (pomagal mamicam pri dojenju svojega otročka).

Sama imam dost izkušenj saj imam tri otroke ki sem jih kar dolgo dojila (prvega 22 mes.,drugi otrok 23 mesc.,ta tretjo pa do 19 mesec.,seveda pa ob pravem času je prihajala tudi ostala hrana).Tako,da mi izkušenj ne manjka .In sem tako nekaj časa nazaj spraševala ,če obstaja,da bi dobrovoljno pomagala oziroma svetovala seveda brezplačno v porodnišnici.Pa so me samo čukast pogledali in me kar na hitro odslovili.Sedaj pa berem tukaj in me spet grabi in si mislim,da bi mogla takrat bolj vstrajat saj se mi zdi ,da je lahko zaradi nedojenja prikrajšana tako mamica kot otrok.
Da ne govorim koliko je to praktično.

Vsem mamicam pa ne obupat .!
Default avatar

tanch_82

Želela bi se kontaktirat, lahko po mailu z vami, ki ste želeli prostovoljno pomagati v porodnišnici pri dojenju...
Default avatar

junijca

Naj dodam še svojo izkušnjo. Imam 3 otroke in vse sem rodila v porodnišnici v Šempetru pri Novi Gorici, prvega l.1998, drugega l.2003 in tretjega pred 3 meseci. Žal ugotavljam, da so se razmere poslabšale, neprijaznost in aroganca sester je prej pravilo kot izjema. Saj vem, da razmere v zdravstvu niso rožnate, ampak v gospodarstvu tudi ne, pa si v službi ne upam biti neprijazna do svojih strank. Otroka so mi vedno pomagali pristavit takoj po porodu, na oddelku pa je bila le ena sestra, ki je resnično znala ali hotela pomagati pri dojenju in je tudi preverjala kako je z pristavljanjem in sesanjem. Ko nje ni bilo v službi, si bil prepuščen sami sebi in soporodnicam ,če so imele več izkušenj. Moti me tudi to, da pri kontroli dojenja vedno merijo le en obrok, ne pa celodnevne količine in tako marsikateri novorojenček prehitro dobi dodatek, mamica pa je žalostna in zaskrbljena glede količine mleka.
Najbolj pa sem bila razočarana nad pediatričnim oddelkom, kamor sva bili premeščeni z dojenčico zaradi zlatenice. Tam so otroci v posebni sobi pod lučko, kamor mame nimajo vstopa. Vsake 3 ure jih sestra prinese podojiti, stehta podoj in doda potrebno količino adapt.mleka po steklenički s takim cucljem, da mleko kar po bradici teče. Ponoči otroka mami ne prinesejo; ko sva s cimro prosili da ga prinesejo, sva dobili odgovor: ponoči mame počivajo. Zlateničen otrok je zaspan in slabo sesa, vendar nisem dobila nobene pomoči pri zbujanju. Če je bila budna, se je podojila za cel obrok, večinoma pa je bolj spala, včasih še ust ni odprla, da bi jo lahko pristavila. Za črpalko sem morala 2x prositi in dobila le ročno, ne pa električne. Skratka dobila sem občutek, da je važno le da se otrok hrani, ne pa s čim. Deklica je že naslednji dan začela protestirati na dojki in dojenje tudi po 2 mesecih ni steklo, kljub vztrajnem pristavljanju ob vseh mogočih prilikah in kljub vsem izkušnjam, ki sem jih imela pri dojenju drugorojenca. Tudi takrat so bile na začetku težave, ampak sva jih z nasveti svetovalk in pediatrinje uspešno premagala in se dojila 1 leto. Porodnišnice bodo resnično novorojencem prijazne takrat, ko bodo po njihovi zaslugi dojeni tudi vsi tisti novorojenčki, ki imajo na začetku tako velike težave, da jih mame ne znamo / zmoremo rešiti same. Ni dovolj le pisati navodil, eno je teorija, drugo praksa. To, da je dojenje najboljše za otroka pa mame itak vemo, zato je ob neuspehu pretočenih morje solz, ki bi nasitile marsikaterega novorojenčka.
pa lep pozdrav!
Default avatar

springblossom

Najprej bi povedala tole: tale zgodba je kot bi brala svojo zgodbo! Le da so meni nastavke podturili takoj ko sem prišla na oddelek in sem želela mojega sončka spet podojiti in tudi z mojimi dojkami ni prav nič narobe! Naslednjo noč je bil sinček precej nemiren in kljub dojenju je precej jokal in takoj je priletela sestra z dodatkom. Hvala bogu ga otročiček sploh ni hotel piti. Tudi meni ni nihče povedal, da po protibolečinskih narkotikih otroček, ne samo da veliko spi ampak tudi precej ošvohni in slabo sesa. Skratka še in še bi lahko govorila kaj vse se mi ni zdelo prav ampak tudi sama sem bila takrat precej izčrpana saj sem veliko krvi izgubila pa še vse to je novo in človek nekako zaupa osebju. Sedaj je pa bolje, da se sploh ne spomnim kako je bilo, ker me ima, da bi šla kar tja in bi jim svoje zabrusila. Že tole, da sem se na kratko razpisala mi je malo olajšalo dušo pa še ni mi dalo miru, ker sem v tem času slišala še dve podobni slabi izkušnji iz lj porodnišnice in njihovemu tako opevanemu spodbujanju dojenja in zastraševanju mamic, da nimajo mleka in podobno in celo to, da dan danes skoraj nobena mamica nima toliko mlečnih žlez, da bi tvorile dovolj mleka... ni da bi ogovoril!
V njihovi materinski šoli gre pa tudi za eno samo hvalisanje o NPP, ko pa prideš tja pa ni o tem ne duha ne sluha.

Toliko o moji izkušnji, upam da bo čim manj takih, slabih!

Poslušajte kar vam srce govori in se ne dajte zmesti neveščemu osebju in komercialno usmerjenim patronažnim sestram!

Lp
Default avatar

LLLMojca

Dolgujem še pojasnilo na tole pobudo.

"Glede na to, da ima več kot polovica mamic vsaj na začetku težave z dojenjem (Kdo bi si mislil, saj je dojenje najbolj naravna stvar, zato pa smo uvrščeni med sesalce - očitno smo že daleč od narave), bi predlagala, da slovenska LLLI poskusi prepričati bolnišnice, naj imajo vsaj eno svetovalko za dojenje, ki bi se ukvarjala pretežno s tem (sestre se nimajo časa)."
***Drage mamice, to ni nič nenaravnega, da ne znamo dojiti svojega otroka. Tega bi se morale v času odraščanja, nosečnosti in po porodu naučiti od svojih mater, tet, sorodnic in znank. Pa žal ne gre, saj smo moderne ženske v naši kulturi zaradi vsiljene propagande in hranjenja otrok z umetnim mlekom v prejšnjem stoletju to znanje skoraj v celoti izgubile in kar nekaj desetletij bo preteklo, preden ga bomo za silo povrnile. Ste vedele, da tudi človeku podobne opice, ki živijo v ujetništvu in nimajo možnosti opazovati drugih opic, kako ravnajo z mladički, podobno ne vedo, kaj početi po porodu? Nekatere jih vlečejo za popkovino za sabo, obrnejo z glavo navzdol, mladički morajo biti kar spretni, da najdejo dojko, in ker so relativno veliko bolj razviti, jim to prej ali slej uspe, človeški mladič pa je neboglej in odvisen toliko bolj od nas. Torej, da, dojenje je naravno, a je tudi umetnost, ki se je naučimo.

Še tole. Zakaj svetovalke La Leche League ne delujemo v porodnišnicah:
http://med.over.net/forum5/read.php?94, ... sg-4946034
Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org
Facebook https://www.facebook.com/pages/La-Leche ... 2127382188
Članarino ali donacijo lahko nakažete na TRR društva LLL Slovenija pri NLB: SI56 0203 3025 3744 825