Med.Over.Net

Obporodno obdobje

Odgovarjajo: mag. Radmila Pavlovič, dipl. psih. • dr. Zalka Drglin, svetovalka • Nina Radin

Porod spremlja veliko sreče in tudi stisk. Izmenjajte izkušnje in se posvetujte s strokovnjaki o porodu, dojenju, skrbi za novorojenčka, čustveni izčrpanosti ...

mag. Radmila Pavlovič , dipl. psih.

Radmila Pavlovič

dr. Zalka Drglin , svetovalka

Zalka

Nina Radin

NinaRadin

partner in dojenček

Default avatar

manika

Imava štiri tedne staro čudovito punčko. Jaz sem imela precej težek porod, ki se je končal s carskim rezom in sem bila prva dva tedna neverjetno izčrpana. Partner je bil pri porodu prisoten in mi je zelo pomagal, brez njega bi težko preživela tak napor. Prav tako mi je pomagal ob prihodu domov, ponoči še vedno on vstaja, zato da si jaz lahko odpočijem za čez dan, večinoma on kuha, pospravi,... Sliši se idealno, vendar že ves čas opažam, da zelo potrebuje ''pobeg'' od naju, zjutraj mi na hitro pomaga postoriti to in ono, potem pa hitro najde kak opravek, službo, nakupe, oprat avto in še in še, tako da sem preko dneva večinoma sama. Popoldne spet pride, malo popestuje dojenčka, mi spet kaj pomaga postoriti in nato zvečer s kolegi ven. Zadnjič sem mu omenila, da me to malo moti in naj bo tudi kaj z mano - dojenčica je pridna in veliko spi, jaz pa ta čas preživljam sama, ob kakšni knjigi, televiziji... Pogrešam ga. Odvrnil je, da bi drugače znorel, da ne more biti toliko doma in da mora ven. V petek in soboto gre pa za celo noč s kolegi ven. Poskušam si dopovedat, da tako pač je, saj mi veliko pomaga, ampak življenje se nama je pač spremenilo - meni toliko bolj kot njemu. Vse to, kar sva prej počela skupaj, počne zdaj sam in nehote potem razmišljam, ali mu morda celo ne ustreza, da je tako, da končno lahko gre brez mene s kolegi ven in se ima fino... Sama sem bila prej zelo aktivna, delala sem skoraj do zadnjega dneva nosečnosti, se družila s prijatelji. Zdaj pa se kar naenkrat počutim osamljeno. komaj čakam, da najina punčka malo zraste. Pa še zaradi zdravstvenih zapletov pri porodu še kar nekaj časa ne smem iz stanovanja. Ko bi lahko šla vsaj v trgovino. Tako pa sedimo doma in razmišljam stvari, ki jih sicer mogoče ne bi... Toliko lažje bi mi bilo, če bi bil tudi moj dragi z mano doma, saj ga nočem omejevat, a tile njegovi večerni izhodi me spravljajo v slabo voljo... Malo sem si olajšala dušo, saj po naravi nisem tečnoba, a kakšen pogled z drugega zornega kota bi bil dobrodošel. Manca.
Default avatar

Tinčka

Prav tega, kot piše Manika, me je strah in zaradi tega se branim zanositi. Moj fant ima nešteto hobijev poleg tega je še zelo družaben fant in ga posedanje doma duši. Ko sva vstopila v vezo, se je sicer to njegovo družabno življenje zmanjšalo na pol, pa vendarle sva še vedno velikokrat v konfliktu, ko se je potrebno odločiti med mano in njegovimi dejavnostmi-pa vsakič eden popusti...in tako nama laufa zveza. Ne znam pa si sebe predstavljati, da bi fant enako nadaljeval svoje življenje po porodu. Pa ne, da gre zdaj za vsakodnevno odsotnost, a ne znam si predstavljati, da bom jaz prikovana doma, medtem ko bo šel on na večdnevno smučanje (zdaj oba smučava) ali pa na poletni dopust s prijatelji -če jaz ne morem-ti ne moreš. Ne znam si predstavljati, da bo še on po službi ven s kolegi, medtem ko bom jaz od jutra sama z otrokom-če jaz ne morem, ti ne moreš. Govorim seveda o obdobju, ko otroka še ni moč zaupati stari staršem oz je prisotnost mame potrebna. Menim, da če sta oba starša, se morata oba enako žrtvovati in odrekati..in še to, ko je kaj prostega časa, ga morata v prvi vrsti posvetiti drug drugemu in partnerstvu, šele če kaj ostane prijateljem. Tako vidim življenje, če se odločiš za otroka. In ravno v materinstvu vidim eno veliko slabost-vpliv na partnerstvo-praktično vsi moški, ki jih poznam in so starši, si jemljejo pravico, da se "spočijejo" s prijatelji in ženo ter otroke"pošljejo tašči" in imajo končno čas zase. Tako je-najprej si starš, potem partner, nazadnje prijatelj..in ne glede na to, da ti pride, da imaš vsega poln kufer, da potrebuješ svoj mir in prijatelje, si tega ne moreš vzeti na račun drugega partnerja-mame, na kateri je itak večina skrbi za otroka, ki je edina v vezi prvih par mesece socialno izolirana, ne nadaljuje svoje kariere, skrbi za gospodinjstvo (kot da njej ni nikoli poln kufer vsega-predvidevam, da prav vsak dan, pa ne more kar vse pustit in odit)...medtem ko mož gradi svojo kariero, se ima židan čas spočit pred otrokom in ženo v službi, ko pride domov, pa naj prevzame vlogo, za katero se je zavestno odločil-naj bo starš in naj bo partner v pravem pomenu besede. Ne podpiram stavka "ampak jaz rabim hobije, zaradi njih sem to kar sem"-imej jih, kolikor ti čas po tem, ko poskrbiš za otroka in partnerko, dopušča. Tudi mama se odpoveduje veliko stvarem, ki jo definirajo,a mora kar požret to. Nema!
Default avatar

pomladno_dete

Pozdravljeni, manika in Tinčka,

oh, ti naši moški, kajne :) No, jaz sem dobrih devet mesecev po porodu in manika, dobro vem, o čem govoriš. Pred porodom sem mislila, da imava enakopravno zvezo, moj partner je sicer zelo skrben, tudi v gospodinjstvu je takoj po začetku skupnega življenja poprijel dokaj ok - s tem, da je poleg vsega še zelo natančen in sem imela celo občutek, da ima o svojem delu v gospodinjstvu občutek, da ga sam opravi bolje kot jaz :). Recimo srajc mu že "ne znam" zlikati :) No, če je tako, potem si jih likaj sam, in si tudi jih. Jaz pa sem opravila kaj drugega, pa je bila stvar rešena. Glede na to, da nima tako obremenjujoče službe, kot sem jo imela jaz, je pred mojim porodom imel tudi kar pestro družabno življenje, čeprav ne tako, da bi imela jaz kak slab občutek, da me zanemarja. Pivo s prijatelji dvakrat na mesec, pa trikrat na leto po par dni odsotnosti, jadranje in smučanje. Ampak ker sem sama taka, da mi celo paše malo samote, mi je bilo to čisto ok. Jaz sem v tistem času naredila kaj svojega. In tudi ni pohajal okrog, ne da bi vedela, kdaj pride in s kom je. Tako da, glede tega sem bila prepričana, da se nanj lahko zanesem. Skratka, v vseh pogledih se mi je zdelo, da je odgovoren in zanesljiv partner, in da si z njim vsekakor želim, pa tudi upam imeti otroke. Pa vendar - po porodu, in to zelo travmatičnem, sem, kakor se že to čudno sliši, saj je bil med porodom in tudi med očetovskim dopustom krasen, ostala popolnoma sama. Ker sem zelo potrpežljiva, pa očitno tudi zaupljiva, sem krivdo za vedno slabše počutje štiri mesece po porodu, od katerih se prve tri zaradi porodnih poškodb nisem mogla niti dobro usesti, pripisovala celo sebi (kako smo ženske hecne :( ). Cele štiri mesece je torej trajalo, da sem opazila, da ima podoba, ki sem si jo o njem ustvarjala dolga leta pred porodom, in ki je tudi podoba, ki jo je še donedavna imel o sebi sam - to je slika odgovornega, zanesljivega, zaupanja vrednega človega - precej lukenj.

Recimo. Takoj po porodu, ko je prišla patronažna, je partnerju rekla: pazi nanjo, zelo pazi nanjo, ima precej poškodb in mora vsaj 6 tednov počivati. No, to "pazenje" je zgledalo tako:
od vsega začetka sem vstajala ponoči samo jaz. In to (budala, vem danes, takrat žal nisem) samoiniciativno, češ, on ima službo, se mora naspati. To je zgledalo tako, otrok je zaspal ob 20h, jaz pa sem do cirka 21h prala flaške, umivala svoje rane v mednožju, pospravljala po stanovanju in do 22h, 23h še brskala za informacijami na netu, kaj se mi je travmatičnega zgodilo ob porodu in kako to preživeti, ter tudi za informacijami o zadevah v povezavi z dojenčkom - ne vem, ekstenzijski vzorec itd; pač o vsem, kar me je takrat kot novopečeno mamico skrbelo. Med tem je gospod partner gledal TV, nato sva odšla spat (s tem, da mi je pozneje očital, da jaz "ne delam nič takega zvečer, saj itak samo srfam po netu"). No, prvič se je otrok zbudil ob 1h, bil pokonci 2-3 ure, nato pa je ob 5h že vstal. Podnevi je zaspal 2x po pol ure. Včasih je noč tudi prebedel in prejokal. Spala sem - takoj po porodu 5 ur skupaj, nato v štirih dneh porodnišnice 10 ur, nato pa vsako noč po recimo 2+2 uri, če sem imela srečo. Skoraj nič, torej. Takoj po koncu očetovskega dopusta, to je tri tedne po porodu, ko podnevi nisem imela časa niti za iti na stranišče, ponoči pa sem tolažila jokajočega otroka, je prihajal iz službe, ok, res da ob pol petih, ampak takoj prižgal TV in tako je ostalo, dokler ni bilo treba otroka skopati, pa mi je pomagal ga držati v banji. Bog ne daj, da bi ga kdo zmotil med poročili. Nato sem jaz nahranila otroka, ga uspavala, kar je trajalo včasih tudi po dve uri, šla na računalnik po informacije o vprašanjih, ki so me morila čez dan, in končno zaspala za dve uri. Nato jovo na novo. Tako štiri mesece. Ok, res je prinašal plenice in druge potrebščine iz trgovine in včasih za par ur odpeljal otroka k tašči, ampak to mi ni bilo v bogvekakšno pomoč, v trgovino sem hodila tudi sama z vozom, pa bi tisto lahko še zraven prinesla, v parih urah, ko otroka ni bilo, pa se tudi nisem mogla zares spočiti. Poleg tega mi je šlo na jetra, da so bile po njegovem vse moje "težave" v zvezi z utrujenostjo rešljive takole: "Pa čez dan, če ne moreš več, pokliči moje starše, saj veš, da otroka z veseljem vzamejo". Ta procedura mi je namreč jemala več energije kot dajala, samo partner tega ni opazil, pa čeprav sem mu poskušala povedat na vse mogoče načine. Na jetra mi je šlo tudi, kje je potemtakem on - k tašči naj otroka peljem, kaj pa partner? Kje je njegov prispevek? Kaj sva midve s taščo partnerici ali kako? Pa stari starši so imeli tudi svoje obveznosti in niso bili dosegljivi takoj, ko bi jaz to rabila. Po enem mesecu po porodu, ko še niti ni minilo šesttedensko obdobje, v katerem naj bi name "pazil", je imel kot vsako leto od prej rezervirano jadranje za štiri dni. Ko sem samo narahlo pripomnila, če se mu res zdi prav, da gre, me je silovito zavrnil, češ, saj to je v dobro otroka, to so moji prijatelji, bo tudi njemu koristilo, da jih imam. Haloooo?! In takrat sem bila, neumnica, še kar tiho. Po dveh dneh jadranja pa sem ga že vsa izmučena končno poklicala, naj pride nazaj, ker sem bila popolnoma izčrpana. Obljubil je, da pride naslednji dan - in je res, zvečer. Bila sem vesela, češ, končno je uvidel, kako je na stvari, da sem izčrpana itd. Pa ne - prišel je jezen in mi povedal, da "sem ga osramotila" pred prijatelji! Ker naj bi morali zaradi mene obračati in je vsem propadlo jadranje. Mislim, takrat sem samo jokala. Nisem vedela, kaj naj mu rečem, tako sem od presenečenja, da je to sploh moj partner, obstala čisto zmrznjena. Namesto da kot prvo, sploh ne bi šel jadrat, pa če je že šel, da bi vsaj pokončno povedal prijateljem, poglejte, moja žena je doma sama, moram žal domov, se opravičujem, ampak tako je ... in da bi morda prišel domov z besedami, ljubica, sem že tu, ne skrbi, me je še napadel. Ampak skrb za otroka zahteva svoje in življenje je teklo naprej, jaz sem potihem samo imela vse bolj odprta usta od žalostnih presenečenj. Naslednja stvar - ker sem popolnoma sama skrbela za otroka, seveda stanovanje ni bilo tipi topi. Natančen, kot je, me je po prihodu iz službe znal opomniti na vsako pikico po tleh, od polivanja jih je bilo seveda precej. In jaz še kar nisem rekla, čuj dragi, tamle je krpa in obriši. Pa kosila ... Ker se z materjo ne razumem, nisem želela, da mi ona prihaja "pomagat", pa vendar sem jo želela nekako vključiti, ker se je zelo silila zraven; najlažje mi je bilo, če sem pri njej naročila kosilo, da mi ne bi bilo treba še kuhati, partnerja pa prosila, če ga gre iskat. In po dveh dneh je omenil, da tja ne bo več hodil, ker je ženska težka in mu v 15 minutah izpije vso energijo (ja, to vem tudi sama, pa vendar bi se lahko potrudil tistih 15 minut - zame). Pa še kar nisem našla besed, da bi mu rekla, dragi, žal vem, kakšna je moja mati, vendar meni še bolj kot ona in otrok pije energijo tudi tale tvoja aroganca, izvoli se še ti malo potruditi. Pa takrat še nisem rekla tega. Tako sem se v najbolj občutljivem času za porodnico prehranjevala, no, s sendviči oziroma na brzino narejeno hitro hrano. Zdravo, res. Da ne omenjam pripomb že par tednov po produ, da bi pa zdaj "res lahko že malo shujšala" in bila že enkrat taka kot prej ...

Zdi se mi, da sem bila v vseh takih situacijah tako presenečena nad njegovimi odgovori, da sem ostala kar tiho. No, po štirih mesecih take norišnice (pa sploh nisem vsega naštela) smo končno odšli na dopust. Tam sem prvi teden še vedno vstajala ponoči kar sama, sama opravila večino dela z otrokom, hodila že ob 6h na večurne sprehode z njim, da bi se dragi moj zaposleni partner lahko naspal, itd. Zakaj? Ne vem. Verjetno sem bila vzgojena tako, da moja čustva niso pomembna, pa da je treba marsikaj potrpeti, čeprav niti sebe niti najine zveze nikoli nisem videla take, tako neenakopravne - prav nasprotno, vedno sem se v njej znala postaviti zase. No, ampak nekaj časa človek rabi, da se privadi novi situaciji, pa sem tudi sama rabila teh par mesecev, da se prepričam, če prav čutim, če mu vendarle ne delam krivice. Prebilo mi je šele, ko sem po enem tednu dopusta omenila njegovo jesensko jadranje in ga vprašala, če se mu tudi zdaj, tako kot spomladi, res zdi nujno iti. Odgovor je bil, da mu bo zelo težko, če ne gre, saj "ima samo to", pa tudi, da "otrok raste" in da "saj ni več tako težko z njim". Takrat pa sem končno, končno začela jokati ne več samo od žalosti in razočaranja nad partnerjem ter od vse stiske, v kateri sem se znašla, ampak končno že enkrat tudi od golega besa nad njim. Zabrusila sem mu, da imam dovolj, da je jadranje v času novopečenega starševstva pač privilegij, da se sama odpovedujem celo vsem svojim potrebam, on se pa še privilegijem ne more, da je neodgovoren ******, da se obnaša kot šovinistična svinja in da bi bilo z mojega stališča popolnoma vseeno, če bi domov prišel s flašo pira v roki in mi rekel baba, dej mer; tako bi vsaj vedela, pri čem sem. In tudi spokala, saj mi vse delo z otrokom ni tako težko kot prenašanje njegovega do partnerke nespoštljivega obnašanja. Povedala sem mu, da bo zdaj lahko videl, kaj je res težko: da je otrok preostale dni, ki jih še imamo na dopustu, v njegovi oskrbi, naj se znajde, kakor ve in zna, podnevi in ponoči, jaz pa imam dopust in bom dneve preživljala na plaži. Tudi na jadranje nočem, da gre, čeravno nisva do zdaj imela zveze, v kateri bi kdorkoli komurkoli kaj prepovedoval, da bo videl sam, kako je z otrokom še vedno težko, celo vedno bolj, ker se je bližala gosta hrana. Tako nisem mogla več in sem ga postavila še pred ultimat - ali se bo kaj spremenilo ali pa midva z otrokom pokava kufre. Šele tako besno, šele, ko sem mu res na trdo povedala, da se obnaša kot totalen ****** in da visoko mnenje, ki ga ima o sebi, še zdaleč ni resnično, in predvsem šele, ko je par dni moral sam 24/7 v akcijo s tamalim, me je zares slišal. Se je bil zares pripravljen spremeniti. Prej sploh ni razumel, ni mogel razumeti. Po eni strani je želel sodelovati, po drugi pa ni vedel, kaj to pomeni; po tretji mu tudi sama dolgo nisem dala prilike, da bi na lastni koži spoznal to, spet po četrti pa me je pri teh poskusih sam zabijal, saj takole od daleč gledano skrb za otroka 24/7 ne zgleda prav naporna - pač malo poujčkaš dete, ga nafutraš, previješ in to je to. Tako si povprečen moški predstavlja porodniško. Japajade.

Poudarjam: to niso moški, ki ne bi razumeli koncepta enakopravnosti, celo prepričani so, da so takšni, enakopravni, moderni, ne pa šovinistični kozli iz obdobja neandertalcev, ki bi prišli domov in rekli "baba, tih bod pa mer mi dej" ter se zvalili na kavč s pivom v roki :) Ne, to so moški, ki so sicer zelo ok. Štos starševstva pa je, da ženska ne rabi "pomoči", saj ni nezmožna, ampak moškega, ki bo razumel in tudi opravil svoj del odgovornosti, ki jo ima - tako do otroka kot tudi do partnerke. Tega pa mnogi sicer v redu moški sploh niso sposobni zaznati.

Ko sem po štirih mesecih preštela vse te trenutke, ko je izdal moje zaupanje, sem ugotovila, da je stanje točno tako, kot bi živela s šovinističnim kozlom, le da so besede in ravnanja zavite v celofan in pač malo bolj "politično korektne" ali kako bi se temu reklo (no, ali pa tudi ne, pa sem bila jaz še gluha). In poudarjam tudi to: nisem bila kriva, ker je izdal moje zaupanje, sem pa ravnala napačno, ker mu ob prvem takem spodrsljaju nisem povedala, kar mu gre. Vendar sem tudi sama bila prvič mama, in se prvič soočala s tako situacijo, zato toliko mesecev, pri čemer sem 24/7 skrbela za otroka, pač še nisem ugotovila, v kakšni brozgi sva se s partnerjem po porodu znašla.

Od takrat dalje do danes sva imela še nekaj takih prepirov, predvsem glede popoldanskega ukvarjanja z malim ter resničnega ukvarjanja z mnogimi gospodinjskimi opravki in ne perfekcionističnega glancanja samo parih reči sto ur, saj za kaj takega ni več časa. Pa vendar se je situacija spremenila za 180 stopinj. Zdaj je krasen ne le očka, ampak tudi partner. Seveda, imava še delo, ampak zdaj približno veva, katera smer je prava. Sama sem se tudi zelo spremenila. Nič več ne čakam, da bo od nekod "padlo dovoljenje", da se ne strinjam. Zelo hitro znam nastopiti zelo odločno, če vidim, da se barka nekam čudno nagiba. Mnogi partnerji to razumejo, kot da ženska "kar nekaj sika", sem zadnjič enega slišala, moj na srečo ve, odkod ta odločnost.


Zanimivo je, da sem od mnogih mamic na porodniški slišala podobne štorije - pa so to zelo v redu partnerji. Pri svojem sem opazila, da je mnogo tega vedenja podedovanega iz primarne družine. Po eni strani oče ni upošteval ženinih čustev, niti ji ni bil v nikakršno podporo, ampak je morala ona vseskozi ubogati njega, po drugi pa sta oba starša otroke nekako "razvadila", saj je vsak od njih imel tedensko samo eno nalogo v gospodinjstvu in se sploh ne zavedajo, kaj je vsakodnevno treba v gospodinsjtvu postoriti, da funkcionira, sploh z otrokom.

Ugotovila sem, da se partnerstvo lahko spremeni samo, če sta se oba pripravljena poslušati; midva sva našla pot, po kateri bova zdaj šla. Naša znanka recimo je ni; po treh otrokih ločitev, iz točno istih razlogov kot pri naju, s tem da je bila ona tiho leta in leta. Zato je treba partnerjem povedati, jim pokazati, če ne gre drugače, pa na trdo. Če bodo razumeli, prav, če ne, je biti samska samohranilka veliko bolje kot neskončno osamljena mati v paru.
Default avatar

najina ljubezen

Hmmmmm, Tinčka,

Če se partnerja odločita za otroka, potem je zelo neodgovorno od drugega partnerja, da bi preživljal svoj prosti čas brez vaju z otrokom, prav tako dopust:). To se morda pomenita še predno zanosiš.

Ljudje seveda potrebujemo svobodo, in nekaj časa s prijatelji....tega ni dobro prepovedati, je pa res, da si fantje (moški...) kar samoumevno vzamejo veliko časa zase.....če situaciji niso dorasli, če so v svojem odraslem telesu še vedno otroci:))

Tudi ženska se po porodu spremeni....morda nezavedno odriva partnerja in ker se on počuti tako, gre raje ven , se umakne.....in pridemo do začaranega kroga....

Iz svojih lastnih izkušenj bi mogoče lahko rekla, da je bil oče mojih otrok ravno prav z nami, ko so se otroci rodili....prav tako pa ga nisem omejevala....ampak tudi sama nisem samo posedala doma in si privoščila kakšen klepet v ženski družbi (brez otrok, ker jih je takrat on pazil:))

Počitnice pa so vedno bile rezervirane samo za družino, tudi smučanje (pol dneva smučal on, pol pa jaz.....ker je pač en od naju pazil otroke....in to se mi zdi fer, a ne?)

Torej , malo se pomenite med seboj in najdite neke kompromise - pa brez kreganja, če se da....potem je vse lažje:))
Default avatar

ena 2

Jaz ti pa lahko povem, da moj partner velja za cudnega, ko takoj po sluzbi leti domov, ko ne hodi na kosarko in ne na kavo s prijatelji, ker postavlja svojo hcerko na prvo mesto.

Ja se skregava, nimamo nekega idilicnega zivljenja, samo kar se skrbi za hcerko tice, je ona prva in potem dalec za njo ni nicesar in potem njegovi hobiji. In ja, se je odpovedal marsicemu, ko je postal oce in vcasih se sicer ne strinjava glede tega, kdo vec postori, ko sem le jaz sedaj res 24/7 s ta malo in mi na trenutke cisto preseda, samo ko ni v sluzbi, je z nama.

Ni mu problem ponoci vstajat, ni mu problem dat prat perilo, jo skopat, dat spat, nahranit, previt...skratka, dela vse kar jaz, edino to je, da smo pac moski in zenske razlicne in zaradi tega je dostikrat prepir, saj jaz menim, da je stvar potrebno opraviti tako, on pa ima drugacen nacin, in ker zenske potem kar mislimo da imamo prav, je prepir.

Ja in ne bos verjela, ne samo od enega, od vecih sem slisala, da je on poseben primer, da nikamor ne gre brez naju in da takih naceloma ni, ker to v bistvu ni cisto normalno.

Da bi sel on za en teden smucat, medtem ko sem jaz 24/7 sama z otrokom? Halo? Kaj pa ce obrneva in grem jaz smucat za en teden, pa naj bo on sam z otrokom? Zakaj naj bi bila skrb za otroka domena mame? Meni se zdaj grejo lasje pokonic, ko mi kdo rece, naj bom vesela da mi partner toliko pomaga! HALO?! Od kdaj je pa pri meni prislo do brezmadeznega spocetja? Je otrok samo moj? a lahko zamenjava, pa bom jaz njemu pomagala pri skrbi za otroka? Mene to tako pojezi. Otrok je od obeh enak. In to da on hodi v sluzbo, ok, samo jaz pa na porodniski cel dan lezim na kavcu, vmes pa otrok pride in rece, mami pokakal sem se, se grem sam previt, potem nahranit, igrat in dat spat. In potem spi v kosu 4 ure, daja z lahko pogledam kaksno mehisko, med tem pa se kosilo samo skuha.

Sicer pa ze pred nosecnostjo nisem pristajala na zveze v smislu, jaz imam svoje hobije, ti svoje in potem sva vcasih skupaj. Jaz sem pristas take zveze, da imas 80% hobijev in zadev skupnih, 20% pa vsak svojih. Sicer ne potrebujem partnerja ampak imam lahko prijatelje. Samo za zvecer v posteljo it skupaj, pa ne hvala, take zveze ze ne.

Ja in sem cudna in moj partner je cuden, ker skupaj hodimo na izlete, skupaj gremo na obiske in skupaj pocnemo vecino stvari. In zato, ker je zvecet raje z nama v dnevni sobi, kot s kolegi na kavi.
Default avatar

mami36_

pomladno_dete je napisal/a:
Pozdravljeni, manika in Tinčka,

oh, ti naši moški, kajne :) No, jaz sem dobrih devet mesecev po porodu in manika, dobro vem, o čem govoriš. Pred porodom sem mislila, da imava enakopravno zvezo, moj partner je sicer zelo skrben, tudi v gospodinjstvu je takoj po začetku skupnega življenja poprijel dokaj ok - s tem, da je poleg vsega še zelo natančen in sem imela celo občutek, da ima o svojem delu v gospodinjstvu občutek, da ga sam opravi bolje kot jaz :). Recimo srajc mu že "ne znam" zlikati :) No, če je tako, potem si jih likaj sam, in si tudi jih. Jaz pa sem opravila kaj drugega, pa je bila stvar rešena. Glede na to, da nima tako obremenjujoče službe, kot sem jo imela jaz, je pred mojim porodom imel tudi kar pestro družabno življenje, čeprav ne tako, da bi imela jaz kak slab občutek, da me zanemarja. Pivo s prijatelji dvakrat na mesec, pa trikrat na leto po par dni odsotnosti, jadranje in smučanje. Ampak ker sem sama taka, da mi celo paše malo samote, mi je bilo to čisto ok. Jaz sem v tistem času naredila kaj svojega. In tudi ni pohajal okrog, ne da bi vedela, kdaj pride in s kom je. Tako da, glede tega sem bila prepričana, da se nanj lahko zanesem. Skratka, v vseh pogledih se mi je zdelo, da je odgovoren in zanesljiv partner, in da si z njim vsekakor želim, pa tudi upam imeti otroke. Pa vendar - po porodu, in to zelo travmatičnem, sem, kakor se že to čudno sliši, saj je bil med porodom in tudi med očetovskim dopustom krasen, ostala popolnoma sama. Ker sem zelo potrpežljiva, pa očitno tudi zaupljiva, sem krivdo za vedno slabše počutje štiri mesece po porodu, od katerih se prve tri zaradi porodnih poškodb nisem mogla niti dobro usesti, pripisovala celo sebi (kako smo ženske hecne :( ). Cele štiri mesece je torej trajalo, da sem opazila, da ima podoba, ki sem si jo o njem ustvarjala dolga leta pred porodom, in ki je tudi podoba, ki jo je še donedavna imel o sebi sam - to je slika odgovornega, zanesljivega, zaupanja vrednega človega - precej lukenj.

Recimo. Takoj po porodu, ko je prišla patronažna, je partnerju rekla: pazi nanjo, zelo pazi nanjo, ima precej poškodb in mora vsaj 6 tednov počivati. No, to "pazenje" je zgledalo tako:
od vsega začetka sem vstajala ponoči samo jaz. In to (budala, vem danes, takrat žal nisem) samoiniciativno, češ, on ima službo, se mora naspati. To je zgledalo tako, otrok je zaspal ob 20h, jaz pa sem do cirka 21h prala flaške, umivala svoje rane v mednožju, pospravljala po stanovanju in do 22h, 23h še brskala za informacijami na netu, kaj se mi je travmatičnega zgodilo ob porodu in kako to preživeti, ter tudi za informacijami o zadevah v povezavi z dojenčkom - ne vem, ekstenzijski vzorec itd; pač o vsem, kar me je takrat kot novopečeno mamico skrbelo. Med tem je gospod partner gledal TV, nato sva odšla spat (s tem, da mi je pozneje očital, da jaz "ne delam nič takega zvečer, saj itak samo srfam po netu"). No, prvič se je otrok zbudil ob 1h, bil pokonci 2-3 ure, nato pa je ob 5h že vstal. Podnevi je zaspal 2x po pol ure. Včasih je noč tudi prebedel in prejokal. Spala sem - takoj po porodu 5 ur skupaj, nato v štirih dneh porodnišnice 10 ur, nato pa vsako noč po recimo 2+2 uri, če sem imela srečo. Skoraj nič, torej. Takoj po koncu očetovskega dopusta, to je tri tedne po porodu, ko podnevi nisem imela časa niti za iti na stranišče, ponoči pa sem tolažila jokajočega otroka, je prihajal iz službe, ok, res da ob pol petih, ampak takoj prižgal TV in tako je ostalo, dokler ni bilo treba otroka skopati, pa mi je pomagal ga držati v banji. Bog ne daj, da bi ga kdo zmotil med poročili. Nato sem jaz nahranila otroka, ga uspavala, kar je trajalo včasih tudi po dve uri, šla na računalnik po informacije o vprašanjih, ki so me morila čez dan, in končno zaspala za dve uri. Nato jovo na novo. Tako štiri mesece. Ok, res je prinašal plenice in druge potrebščine iz trgovine in včasih za par ur odpeljal otroka k tašči, ampak to mi ni bilo v bogvekakšno pomoč, v trgovino sem hodila tudi sama z vozom, pa bi tisto lahko še zraven prinesla, v parih urah, ko otroka ni bilo, pa se tudi nisem mogla zares spočiti. Poleg tega mi je šlo na jetra, da so bile po njegovem vse moje "težave" v zvezi z utrujenostjo rešljive takole: "Pa čez dan, če ne moreš več, pokliči moje starše, saj veš, da otroka z veseljem vzamejo". Ta procedura mi je namreč jemala več energije kot dajala, samo partner tega ni opazil, pa čeprav sem mu poskušala povedat na vse mogoče načine. Na jetra mi je šlo tudi, kje je potemtakem on - k tašči naj otroka peljem, kaj pa partner? Kje je njegov prispevek? Kaj sva midve s taščo partnerici ali kako? Pa stari starši so imeli tudi svoje obveznosti in niso bili dosegljivi takoj, ko bi jaz to rabila. Po enem mesecu po porodu, ko še niti ni minilo šesttedensko obdobje, v katerem naj bi name "pazil", je imel kot vsako leto od prej rezervirano jadranje za štiri dni. Ko sem samo narahlo pripomnila, če se mu res zdi prav, da gre, me je silovito zavrnil, češ, saj to je v dobro otroka, to so moji prijatelji, bo tudi njemu koristilo, da jih imam. Haloooo?! In takrat sem bila, neumnica, še kar tiho. Po dveh dneh jadranja pa sem ga že vsa izmučena končno poklicala, naj pride nazaj, ker sem bila popolnoma izčrpana. Obljubil je, da pride naslednji dan - in je res, zvečer. Bila sem vesela, češ, končno je uvidel, kako je na stvari, da sem izčrpana itd. Pa ne - prišel je jezen in mi povedal, da "sem ga osramotila" pred prijatelji! Ker naj bi morali zaradi mene obračati in je vsem propadlo jadranje. Mislim, takrat sem samo jokala. Nisem vedela, kaj naj mu rečem, tako sem od presenečenja, da je to sploh moj partner, obstala čisto zmrznjena. Namesto da kot prvo, sploh ne bi šel jadrat, pa če je že šel, da bi vsaj pokončno povedal prijateljem, poglejte, moja žena je doma sama, moram žal domov, se opravičujem, ampak tako je ... in da bi morda prišel domov z besedami, ljubica, sem že tu, ne skrbi, me je še napadel. Ampak skrb za otroka zahteva svoje in življenje je teklo naprej, jaz sem potihem samo imela vse bolj odprta usta od žalostnih presenečenj. Naslednja stvar - ker sem popolnoma sama skrbela za otroka, seveda stanovanje ni bilo tipi topi. Natančen, kot je, me je po prihodu iz službe znal opomniti na vsako pikico po tleh, od polivanja jih je bilo seveda precej. In jaz še kar nisem rekla, čuj dragi, tamle je krpa in obriši. Pa kosila ... Ker se z materjo ne razumem, nisem želela, da mi ona prihaja "pomagat", pa vendar sem jo želela nekako vključiti, ker se je zelo silila zraven; najlažje mi je bilo, če sem pri njej naročila kosilo, da mi ne bi bilo treba še kuhati, partnerja pa prosila, če ga gre iskat. In po dveh dneh je omenil, da tja ne bo več hodil, ker je ženska težka in mu v 15 minutah izpije vso energijo (ja, to vem tudi sama, pa vendar bi se lahko potrudil tistih 15 minut - zame). Pa še kar nisem našla besed, da bi mu rekla, dragi, žal vem, kakšna je moja mati, vendar meni še bolj kot ona in otrok pije energijo tudi tale tvoja aroganca, izvoli se še ti malo potruditi. Pa takrat še nisem rekla tega. Tako sem se v najbolj občutljivem času za porodnico prehranjevala, no, s sendviči oziroma na brzino narejeno hitro hrano. Zdravo, res. Da ne omenjam pripomb že par tednov po produ, da bi pa zdaj "res lahko že malo shujšala" in bila že enkrat taka kot prej ...

Zdi se mi, da sem bila v vseh takih situacijah tako presenečena nad njegovimi odgovori, da sem ostala kar tiho. No, po štirih mesecih take norišnice (pa sploh nisem vsega naštela) smo končno odšli na dopust. Tam sem prvi teden še vedno vstajala ponoči kar sama, sama opravila večino dela z otrokom, hodila že ob 6h na večurne sprehode z njim, da bi se dragi moj zaposleni partner lahko naspal, itd. Zakaj? Ne vem. Verjetno sem bila vzgojena tako, da moja čustva niso pomembna, pa da je treba marsikaj potrpeti, čeprav niti sebe niti najine zveze nikoli nisem videla take, tako neenakopravne - prav nasprotno, vedno sem se v njej znala postaviti zase. No, ampak nekaj časa človek rabi, da se privadi novi situaciji, pa sem tudi sama rabila teh par mesecev, da se prepričam, če prav čutim, če mu vendarle ne delam krivice. Prebilo mi je šele, ko sem po enem tednu dopusta omenila njegovo jesensko jadranje in ga vprašala, če se mu tudi zdaj, tako kot spomladi, res zdi nujno iti. Odgovor je bil, da mu bo zelo težko, če ne gre, saj "ima samo to", pa tudi, da "otrok raste" in da "saj ni več tako težko z njim". Takrat pa sem končno, končno začela jokati ne več samo od žalosti in razočaranja nad partnerjem ter od vse stiske, v kateri sem se znašla, ampak končno že enkrat tudi od golega besa nad njim. Zabrusila sem mu, da imam dovolj, da je jadranje v času novopečenega starševstva pač privilegij, da se sama odpovedujem celo vsem svojim potrebam, on se pa še privilegijem ne more, da je neodgovoren ******, da se obnaša kot šovinistična svinja in da bi bilo z mojega stališča popolnoma vseeno, če bi domov prišel s flašo pira v roki in mi rekel baba, dej mer; tako bi vsaj vedela, pri čem sem. In tudi spokala, saj mi vse delo z otrokom ni tako težko kot prenašanje njegovega do partnerke nespoštljivega obnašanja. Povedala sem mu, da bo zdaj lahko videl, kaj je res težko: da je otrok preostale dni, ki jih še imamo na dopustu, v njegovi oskrbi, naj se znajde, kakor ve in zna, podnevi in ponoči, jaz pa imam dopust in bom dneve preživljala na plaži. Tudi na jadranje nočem, da gre, čeravno nisva do zdaj imela zveze, v kateri bi kdorkoli komurkoli kaj prepovedoval, da bo videl sam, kako je z otrokom še vedno težko, celo vedno bolj, ker se je bližala gosta hrana. Tako nisem mogla več in sem ga postavila še pred ultimat - ali se bo kaj spremenilo ali pa midva z otrokom pokava kufre. Šele tako besno, šele, ko sem mu res na trdo povedala, da se obnaša kot totalen ****** in da visoko mnenje, ki ga ima o sebi, še zdaleč ni resnično, in predvsem šele, ko je par dni moral sam 24/7 v akcijo s tamalim, me je zares slišal. Se je bil zares pripravljen spremeniti. Prej sploh ni razumel, ni mogel razumeti. Po eni strani je želel sodelovati, po drugi pa ni vedel, kaj to pomeni; po tretji mu tudi sama dolgo nisem dala prilike, da bi na lastni koži spoznal to, spet po četrti pa me je pri teh poskusih sam zabijal, saj takole od daleč gledano skrb za otroka 24/7 ne zgleda prav naporna - pač malo poujčkaš dete, ga nafutraš, previješ in to je to. Tako si povprečen moški predstavlja porodniško. Japajade.

Poudarjam: to niso moški, ki ne bi razumeli koncepta enakopravnosti, celo prepričani so, da so takšni, enakopravni, moderni, ne pa šovinistični kozli iz obdobja neandertalcev, ki bi prišli domov in rekli "baba, tih bod pa mer mi dej" ter se zvalili na kavč s pivom v roki :) Ne, to so moški, ki so sicer zelo ok. Štos starševstva pa je, da ženska ne rabi "pomoči", saj ni nezmožna, ampak moškega, ki bo razumel in tudi opravil svoj del odgovornosti, ki jo ima - tako do otroka kot tudi do partnerke. Tega pa mnogi sicer v redu moški sploh niso sposobni zaznati.

Ko sem po štirih mesecih preštela vse te trenutke, ko je izdal moje zaupanje, sem ugotovila, da je stanje točno tako, kot bi živela s šovinističnim kozlom, le da so besede in ravnanja zavite v celofan in pač malo bolj "politično korektne" ali kako bi se temu reklo (no, ali pa tudi ne, pa sem bila jaz še gluha). In poudarjam tudi to: nisem bila kriva, ker je izdal moje zaupanje, sem pa ravnala napačno, ker mu ob prvem takem spodrsljaju nisem povedala, kar mu gre. Vendar sem tudi sama bila prvič mama, in se prvič soočala s tako situacijo, zato toliko mesecev, pri čemer sem 24/7 skrbela za otroka, pač še nisem ugotovila, v kakšni brozgi sva se s partnerjem po porodu znašla.

Od takrat dalje do danes sva imela še nekaj takih prepirov, predvsem glede popoldanskega ukvarjanja z malim ter resničnega ukvarjanja z mnogimi gospodinjskimi opravki in ne perfekcionističnega glancanja samo parih reči sto ur, saj za kaj takega ni več časa. Pa vendar se je situacija spremenila za 180 stopinj. Zdaj je krasen ne le očka, ampak tudi partner. Seveda, imava še delo, ampak zdaj približno veva, katera smer je prava. Sama sem se tudi zelo spremenila. Nič več ne čakam, da bo od nekod "padlo dovoljenje", da se ne strinjam. Zelo hitro znam nastopiti zelo odločno, če vidim, da se barka nekam čudno nagiba. Mnogi partnerji to razumejo, kot da ženska "kar nekaj sika", sem zadnjič enega slišala, moj na srečo ve, odkod ta odločnost.


Zanimivo je, da sem od mnogih mamic na porodniški slišala podobne štorije - pa so to zelo v redu partnerji. Pri svojem sem opazila, da je mnogo tega vedenja podedovanega iz primarne družine. Po eni strani oče ni upošteval ženinih čustev, niti ji ni bil v nikakršno podporo, ampak je morala ona vseskozi ubogati njega, po drugi pa sta oba starša otroke nekako "razvadila", saj je vsak od njih imel tedensko samo eno nalogo v gospodinjstvu in se sploh ne zavedajo, kaj je vsakodnevno treba v gospodinsjtvu postoriti, da funkcionira, sploh z otrokom.

Ugotovila sem, da se partnerstvo lahko spremeni samo, če sta se oba pripravljena poslušati; midva sva našla pot, po kateri bova zdaj šla. Naša znanka recimo je ni; po treh otrokih ločitev, iz točno istih razlogov kot pri naju, s tem da je bila ona tiho leta in leta. Zato je treba partnerjem povedati, jim pokazati, če ne gre drugače, pa na trdo. Če bodo razumeli, prav, če ne, je biti samska samohranilka veliko bolje kot neskončno osamljena mati v paru.
Tole je končno eno realno in objektivno pisanje, ki natančno opiše kaj je problem po porodu in kasneje v družini, saj si naši vrli dedi to predstavljajo po liniji najmanjšega odpora..

.
Dejstvo je da je naših 90% dedov nesposobnih biti partner že pred porodom oz v solo zvezi, od teh 10% pa jih polovica mogoče tole sliši: saj veste imajo sindrom: ne čujem dobro.... ker jim NI treba, ker smo tolk butaste , da kar delamo namesto njih..Jaz nič Več



Bravo še enkrat. Točno tako. Tudi sama sem nekje tu. imam 8 m staro punčko in ja treba jim je povedat...čim prej tem bolje..in ja, ne rabim pomoči; prevzemi svojo polovico dela...
Default avatar

pomladno_dete

Ja, mami-enako-stara-kot-jaz (mladamami, ne? :))), včasih so nekateri od naših ljubljenih res kot eni otroci :) In tudi razumejo samo tak, zelo preprost jezik :))))

No, tako sem padla v opis svojih izkušenj, da sem pozabila dodati nasvet maniki. Namreč, mislim, da je tvoj partner že prevzel del svoje odgovornosti pri otroku. Sicer imaš srečo, ker imaš očitno kar nezahtevno dojenčico, ampak to tu nima dosti veze. Saj družina ni samo zveza mama-otrok, oče-otrok. Ne. To gre takole: rodi se otrok, in z njim se mora najprej roditi mama. Kar pomeni, da se morata oba naučiti povezovanja. Enako mora z otrokom storiti tudi oče. Ampak s prihodom otroka se spremeni tudi partnerska zveza, in enako pomembno je, da starša tudi svojo zvezo rodita na novo, da se na novo povežeta. Da ustvarita zase prostor, v katerem ne bosta samo starša, ampak še vedno tudi predvsem ljubeč par, ne glede na otroka. Potem je treba pa roditi še družino. In tule ga po mojem mnenju tvoj moški, manika, precej svira. Kakšno razmišljanje pa je to, da bo kar znorel, če bo doma? Predoči mu, kako je tebi! A nam pa ni za znoret, ko smo dobesedno priklenjene na malo bitje, pa ga vseeno ne zapuščamo, če ni res res res nujno? Prav ta čas, ki vama ga "pridna" dojenčica tako radodarno naklanja, bi bil zdaj idealen, da se ponovno povežeta kot par. Midva sva morala za to čakati na letni dopust, pa zaradi precej zahtevnega dojenceljna še tam ni bilo zmeraj časa za najin pogovor, nežnosti, ljubkovanje, celjenje mojih porodnih ran, za odpiranje njegovih vprašanj glede starševstva itd.

Mislim, da čutiš povsem pravilno - tvoj partner se, enako kot moj, noče odpovedati določenim stvarem, ki se jim ti hočeš nočeš moraš. Saj zdaj ni treba, da se nekaj prepoveduje v smislu če jaz ne morem, pa še ti ne boš. Ne, dogovoriti se morata, koliko privilegijev bo imel vsak od vaju - ker nočni izhodi dvakrat na teden plus še vsak dan večerni izhod samo za enega od vaju, ne vem, no, meni se to zdi za novopečenega starša izjemno privilegirano stanje. Ampak dogovoriti se ne da, če on misli, da lahko zvizne, kadar se mu zazdi, kot da je dovolj, če poskrbi za svoj del pri otroku, tvojih nobenih potreb, želja pa ne upošteva.

Sledi svojemu občutku, ki ti pravi, da nekaj ni v redu, in ne ga zatret v smislu "tako je življenje, tako pač je". Ne, življenje je tako, kakršnega si naredimo. In vsakič, ko nekaj tiščiš vase, se potem to čez čas nepredelano vrne v stokrat hujši obliki; takrat bosta morala morda partnerstvo ne več graditi, ampak že reševati.

Kar pogumno z besedo na dan - najdi le pravi način, ki bo ustrezal tvojemu partnerju. Nekateri rabijo malo trde šole (moj, recimo :))), drugi so bolj nežne dušice :) Pa saj ga sama najbolje poznaš, boš že vedela, kako modro ravnati :)
Default avatar

pomladno_dete

Aja in še to (pozabljiva sem, porod je kriv :): midva sva partnerjevo veliko željo po "iti ven" s skupnimi močmi preobrazila iz "iti ven s prijatelji" v "bom kam ven (tudi k prijateljem, ali pa samostojno) peljal svojo družinico". Na začetku smo bili namreč z izleti malo omejeni, zaradi množice komplikacij, ki bi jih imeli, ker je bil res stres iti kam z našim kričačem in ga ob tem še dobro nafutrati in uspavati, zato nisem imela velike volje. Zdaj, ko ima že dobrih 9 mesecev, je veliko lažje in smo sploh čez vikende, pa tudi med tednom popoldan, kar precej mobilni - zunaj, na obiskih, na izletih, celo na pohodih. Smo kupili nahrbtnik za tako nošnjo in da vidiš ponosnega očka ;) No, samo namig za konstruktivno reševanje tega "moram iti ven, nujno :)". Saj je res, tudi za mami ni dobro, da je samo doma z otrokom, ne? Pa naj poskrbi za to :)
Default avatar

manika

Hvala za vse komentarje. Ja, tudi mi smo začeli hodit na sprehode s prijatelji, ki imajo tudi otročke. Ampak to je čez dan. Čez dan je pri nas super, on kuha, pospravi, se igra z dojenčico,...Vsi ga občudujejo, kako super je. Toda kaj ko vedno pride večer in ga takrat tako zelo in vedno bolj vleče ven. Zdaj se dobiva s skupnim kolegom, ki ima tudi doma majhnega otročka in imata zgleda drug drugega za izgovor. Poskušala sem se pogovorit z njim in že ko sem mislila, da sem mu šla do živega in da me razume, je kot hudič zazvonil telefon... Pa sva spet ostali sami, on pa se je primajal v poznih urah. Samo dve pivi, saj to ni nič, kaj pa zdaj težiš. Pa čeprav je bilo ta teden tako 5 dni od sedmih, od tega dvakrat malo bolj pijano. Skratka, vsak dan slabše. Celo padel je očitek, da on itak še ni hotel otroka in da je s tem ustregel meni. Sva pa skupaj že 14 let, od tega zadnjih 7 živiva skupaj in vedno sva se razumela. Od zadnjih tednov moje nosečnosti pa je vse skupaj vedno bolj ćudno... Ali pa sem mogoče čudna jaz?
Default avatar

pomladno_dete

Manika, pozdravljena,

ja, tudi midva sva skupaj 16 let, od tega živiva skupaj zadnjih 7, in sva se pred porodom vedno dobro razumela, zdaj pa so problemi - tu dolžina zveze pravzaprav nima velikega pomena. Otrok je kot lakmusov papir zveze - pokaže vse tisto, kar bi morali videti že prej, pa iz različnih vzrokov takrat še nismo (nismo hoteli, mogli, kakorkoli). In leta, preživeta skupaj, niso merilo - merilo je zrelost obeh in zrelost zveze. Tu pa smo ženske mnogokrat zelo presenečene, kajne (negativno, seveda), ko postanemo matere, ne le partnerke. Ampak to, kar se vama dogaja, ni nič čudnega, ne zate ne zanj, niti vidva nista čudna. Samo zdi se takšno, ker sta oba prvič v tej situaciji in reagirata, kot sta pač navajena. In prav tu je bistvo: stare navade v dani situaciji ne zadoščajo več. Ni druge, kot da se oba naučita (ja, naučita :), kot v šoli :) novih načinov povezovanja. Na tej točki sta namreč samo dve možnosti - ali se ti izzivi rešujejo in se zveza še poglobi, ali pa se pometajo pod preprogo in zveza prej ali slej utrpi posledice.
Zdaj, ker si ti tista, na katero se problem zvrača (v bistvu on problema nima oziroma ga očitno noče videti in beži od njega), boš morala najverjetneje pobudo za reševanje dati sama. Premisli, kako bi bilo najbolj modro, potem pa kar pogumno z besedo na dan. Rekla bi, vsaj glede na napisano, da tale tvoj partner potrebuje eno bolj odločno besedo. Kakšni očitki pa so to, lepo prosim, da je ustregel tebi glede otroka! Mislim, da ga moraš kar odločno postaviti pred dejstvo, da ne sprejema svojega dela odgovornosti kot tvoj partner. Kot starš morda ja, ampak ni le starš, temveč tudi partner tebi, šele nato prijatelj drugim, kot je lepo povedala Tinčka. Zato kar pogumno v reševanje težave. Kot praviš, je vsak dan slabše - ja, žal tako to gre in prav nič ne bo boljše, dokler se bika ne zagrabi za roge.
Default avatar

Ojoj spomini

Tudi jaz se spomnim, kako travmatični so bili moji prvi dveni materinstva. V materinski šoli bi nas morali pripravljati na to, da bo doma zaškripalo družinsko življenje in nam jasno in glasno povedati, da bo treba poleg skrbi na novorojenčka v prvih dne tudi nakalibrirati moža. Ker točno to je treba. Treba je v naprej vedeti, da bo treba imeti poleg vsega še nekaj dodatne enerigje in ponovno utiriti družinsko življenje, in da to pomeni, jasno in glasno, tudi moža postavit pred nova dejstva.
Moj mož je na dan, ko sem prišla z dojenčkom domov, šel k moji tašči na dom PAZIT NJENEGA PSA, ker je šla ravno takrat na dopust. Da ne bo psa vlažil domov k nam, ko imamo novorojenčka in še našega psa (ki se ne razume z njim). A psa ni šel samo sprehajat in tja preživet nekaj ur, ne, tam je spal, domov pa je prišel samo za pet ur - in takrat psa rpipeljal s sabo, DA NE BO SAM.

Lahko si mislite, kaj in kako je šlo naprej.

No, v kakšnih sveh mesecih smo bili "ulaifani". Nisem imela živnega zloma, sem mu pa jasno in racionalno povedala, kako in kaj, večkrat, in tudi sicer pa "dobesedno" trenirala. Saj veste, kaj misim... namesto pritoževanja in joka raje prešteti do deset in povedati na miren, odločen in racionalen način... pred znani pohvaliti in paziti, da ne izpade copata... itd itd. Vzel mi je več energije, kot pa sin.

Mirno kri, pa sprijaznite se s tem, da se vaša vloga ne konča tako, da možu potožite, ko vam do konca prekipi. Povedati mu je treba, kaj pričakujete, in vsakodnevno utrjevati zadeve.

Pa veliko sreče.
Default avatar

slovenkaaaaa

Joj, ja, problemi sodobnega časa. Po eni strani ženske prepričane, da sva pa midva mladi par, da je on sodobni moški, da imamo emancipacijo... nisva takšna kot naša ta stara... a oni so imeli vnaprej znane vloge, kaj kdo dela in je bil mir. Ateji nekoč niso hodili s prijatelji na smučanje, imeli so skrb za družino, priskrbeti finance, mama kuha in ima otroke. Uh, kako zastarelo, a ne? Ampak takrat je družba privzgojila fantu odgovornost. Sedaj pa je ženska noseča in se ves čas sprašuje, kaj bo drugače, kako bo zmogla, kaj bo z njeno službo... moški se pa tega nič ne sprašuje, če že, pa samo, kaj bo s seksom, a bo seksal z visoko nosečo, pa po porodu. Dlje od tega mu pa ne nese. In potem se začne globoko razočaranje mlade emancipirane ženske, ki je mislila, da živi v sodobnem času. Otrok je tak, kot so dojenčki stalno bili, neločljivo povezan z mamico, nujno jo potrebuje, se ne igra, se ne zamoti sam, samo ob mami bi bil. Partner jo pa tudi hoče in sam ne vidi svoje vloge pri dojenčku, predvsem pa noče, da se njegovo življenje bistveno spremeni od prej, ker to je on, frendi, komp, služba, smučanje, jadranje...

Ja, se strinjam, dosti bolje bi bilo, da bi o tem govorili v materinski šoli kot pa o tem, kako se spočne otroka, ki je že itak na poti...
Default avatar

MaticB

Vse je stvar prioritet in odraslosti. Nič slabega ni, če ima človek prijatelje, a zavedati se mora, kdaj ima zanje čas. Ko sem imel sam doma dojenčka, mi na kraj pameti ni padlo, da bi hodil kam s kolegi, saj sem se zavedal, da me potrebuje družina. Sedaj ko sta najstnika, pa s tem, da se kdaj dobim s kakšnimi prijatelji družine ne zanemarjam.