Slaba porodna izkušnja v Ljubljanski porodnišnici

Rada bi napisala mojo travmatično porodno izkušnjo v Lj. Porodnišnici, predvsem pa bi rada sporočila to, da je zelo odvisno od sreče na kakšno ekipo babic, zdravnikov »naletiš«. Jaz sem imela očitno smolo. Če se bom še upala odločit za novo nosečnost ne bom šla rodit v Lj., oz. se bom preje dogovorila v kakšni drugi porodnišnici z določeno babico, da me bo spremljala ali pa za carski rez.

Jaz sem poslala pismo tudi Vodstvu porodnišnice, Ministrstvu za zdravstvo.

Č.Nosečnost
Zanosila sem po naravni poti, moja nosečnost pa je bila zelo težka, saj so mi v 13. tednu povedali, da ima eden od dvojčkov odprt trebušček, torej ni možnosti, da bi preživel, drugi pa ima dobre izvide. Pri pregledu nuhalne svetline zdravnica ni pokazala nobenega sočutja. Vprašala je le, če se bom odločila za amniocentezo, in ko sem rekla, da ne, je vprašala, zakaj ne, če me je strah 1 % možnosti splava in kako se bom odločila glede anomalije drugega dvojčka. Nisem se odločila za poseg v moje telo, pustila sem naravi prosto pot. Po treh mesecih nosečnosti sem bila hudo nespečna (spala sem samo po 3. uri zjutraj) do konca nosečnosti. Nosečnost sem zdržala ob pomoči homeopatije, drugače ne vem, kako bi bilo, saj sem ves čas vedela, da se bom morala posloviti od enega otročka.

Proti koncu nosečnosti sem imela hude bolečine v medeničnih kosteh (še posebej v sramni kosti), tako da sem zadnja dva meseca lahko stala le malo časa.

Nekaj dni pred porodom sem poklicala gospo Anito Prelec. Po opisu mojega stanja in mojih želja je rekla samo, da moram priti v Patološko ambulanto in da tja sodim, in »da sem ji povedala že tri želje!« Res mi ni dala kakšnega poguma. Če ne bi imela tako komunikativnega ginekologa, ob katerem sem se počutila sproščeno, verjetno ne bi donosila do 34. tedna. Gospa Anita mi je dala navodila, kaj bi po njenem mišljenju morala narediti, ni pa predlagala, kaj lahko ona naredi zame in kako bi lahko upoštevala moje želje in predloge. Po takem telefonskem pogovoru, ki me ni niti malo opogumil, se nisem niti upala priti na osebni pogovor.

Ker je bila moja nosečnost posebna, se tudi nisem mogla dogovoriti, da bi rodila kje drugje v Sloveniji, ker imajo najboljšo opremo za nedonošenčke prav v Ljubljani. Danes mi je zelo žal, da vseeno nisem šla rodit oz. se morda celo dogovorit za carski rez kam drugam.

Začetek poroda
16. aprila 2007 ob približno 19. uri mi odteče voda. Pokličem v Ljubljansko porodnišnico. Sprejemna babica mi na vprašanje, ali moram poklicati reševalno vozilo ali pa me lahko pripelje mož, vpraša, koliko vode je odteklo. Povem, da kar nekaj, okoli 4 decilitre. Nato ona reče: »Ja, kaj naj vam rečem, pa naj vas pripelje.« Midva z možem sva bila zelo prestrašena, ker je voda odtekla 36 dni pred predvidenim rokom poroda.

Sprejem v Ljubljanski porodnišnici
V sprejemni ambulanti povem, da me je strah za otroka, ker je odtekla voda, ker nisem vedela, kaj to pomeni in bi se rada pogovorila o možnosti carskega reza, tudi glede na mojo težko patološko nosečnost. Odgovor babice: »Ja, tako hudo pa ni, saj ni riba«. Zelo me je prizadela. Čutila sem veliko stisko, prav tako mož, ki pa si ni upal nič reči. »Angleški humor« res ni bil na mestu, še posebno ne v mojem primeru. Povem še, da se želiva po rojstvu posloviti od drugega dojenčka in ga pokopati v Parku zvončkov.

Sama sem si želela čim bolj naraven porod, vendar pa je v mojem stanju tudi moj ginekolog predlagal carski rez, tako da sem bila pripravljena tudi na to možnost. Toda v Ljubljani niso hoteli nič slišati o carskem rezu. Danes mislim, da bi bil carski rez glede na vse, kar sem morala pretrpeti kasneje, to najbolje zame in otročka.

Po pregledu pri zdravniku, ki je bil zelo redkobeseden in uraden, so me napotili v porodno sobo, odprta sem bila dva centimetra. Zdravnik o možnosti carskega reza niti ni hotel razpravljati, rekel je samo, da bo šlo naravno.

Pome pride babica, ki me je obrila. Z njo grem peš v zgornje nadstropje. Pri britju ukazovalno reče: »Ja bodite vendar pri miru, da vas obrijem«. Vsa v strahu otrpnem in umolknem. Ne upam si več postaviti vprašanj. Kako kruto spoznanje, da tu ne bom dobila podpore, topline, kakor so obljubljali na predporodnem tečaju in nam sugerirali, da naj povemo vse strahove, dvome, želje.

Dan pred porodom sem poklicala gospoda Pušenjaka glede mojega stanja in vprašala, če bi bil možen carski rez oziroma kakšni položaji bi bili dovoljeni pri porodu, kakršen bo moj. Po telefonu mi je zagotovil, da bom toplino dobila od babic. Nič ni moglo biti dlje od resnice.

V porodni sobi naju sprejme naslednja babica – tretja po vrsti. Takoj pove, da si z možem veliko upava, ker nisva poklicala rešilca. Morda je imela prav, da bi morala priti z reševalnim vozilom – a pred odhodom od doma sva poklicala v porodnišnico, pa nama babica po telefonu ni jasno rekla, da morava v mojem primeru nujno poklicati rešilca. Komentar tretje babice me je zelo zbegal, ker sem dobila občutek, da med navodili osebja vlada velika neenotnost in da me obtožujejo napačnega ravnanja, pa sem se vendar pozanimala in nato ravnala po navodilu.

V ravnanju babic začnem pogrešati ljubeznivost, prijaznost, sočutje, zopet čutim velik strah, da me ne bodo upoštevali. Imam občutek, da moram izpolnjevati ukaze in biti čim bolj tiho, brez vprašanj. Babica mi reče, naj ležim na levem boku, da tako glavica najlepše potuje. Pride zdravnica, ki vljudno pozdravi, me pregleda in odredi, da ležim. Nihče mi ne pojasni, zakaj moram ležati, nihče ne pove, ali lahko kasneje vstanem ali na primer čepim na postelji, ker bi mi bilo lažje. Nihče ne svetuje, če oz. kako bi se lahko premikala, da si olajšam bolečine. Zaradi odnosa osebja si tega ne upam vprašati.

Babica je pokazala, kako mi lahko mož daje mokre obkladke. To je tudi ves čas počel, pri tem pa se je zmočila spalna srajca. Prosila sem za zamenjavo. Odgovor babice pa je bil: »Tokrat bova zamenjali, vendar sedaj ne več močiti!« To sem doživela kot še eno izmed nenaklonjenih ravnanj. Kako je mogoče, da so v ljubljanski porodnišnici babice tako neuslužne, odgovori tako osorni, da sem občutila, kot da jim je odveč. Zdi se mi škoda, da sploh tam delajo, raje naj pustijo službo. Na predporodnem tečaju bi nam morali povedati resnico, kaj lahko pričakujemo, ne pa obljubljati, kako se lahko obrnemo na babico in ji vse zaupamo in povemo svoje strahove.

Pri tem, ko sem imela v zadnjih dveh mesecih nosečnosti zaradi pritiska trebuha na medenico in razmika v simfizi tako hude bolečine, da nisem mogla stati ali hoditi več kot dve minuti skupaj, in pri nosečnosti z dvojčki, me ni nihče nič vprašal, kako sem, ali me kaj boli, ali imam kakšne želje, ali me je strah, kako mi je, ko vem, da bo eden otročiček umrl na porodu, kako se bova poslovila.

V porodni sobi sem možu rekla, da naj mi da homeopatsko Arnico (daje moč in lajša krče brez stranskih učinkov), kar je slišala tudi babica. Nemudoma je obvestila zdravnico. Ta je vljudno odredila, da ne bom jemala nič od tega, kar imava s seboj, ker ne vedo, kakšne učinke ima Arnica; dobim lahko le zdravila, za katera se odločijo v porodnišnici. Sledilo je še vprašanje, če sem razumela, nato je odšla. Nisem ji uspela povedati, da je mene homeopatija »držala pokonci« in mi dajala moč med mojo težko nosečnostjo. Babica pa je po odhodu zdravnice zopet neprijazno komentirala: »Si pa upate v vašem stanju!«. Potem me je postalo še bolj strah, moje nezaupanje v babico in zdravnike se je povečevalo.

V porodni sobi sem bila od 23. ure do naslednjega dne, 17.4.2007, ko s pomočjo vakuuma rodim prvega otročička ob približno 9.30; drugega otročka pa s pomočjo pritiska na trebuh. Ves čas, torej približno deset ur sem morala ob hudih, skoraj nevzdržnih bolečinah (dvakrat dodani umetni popadki, enkrat lajšanje bolečin) ležati in samo za 20 minut mi je babica dovolila, da sem se dvignila. Rekla je, da je glavica že rdeča in moram ležati. Nisem upala predlagati, da bi morda rodila v drugačnem položaju, če ni medicinskih razlogov za to, da ležim. Pošle so mi vse moči, tako da vodoravno nisem mogla iztisniti otročička. Skoraj se nisem več zavedala, kaj se dogaja. To je trajalo več ur. Zakaj se nisem smela premikati, potem ko je bila glavica že vidna? Medtem se je zamenjala babica, ki prav tako ni pokazala nobenega sočutja, topline, vse ji je bilo odveč, delovala je strogo. Res ne vem, kje so našli takšne trde, neprijazne, nezainteresirane in zame zato tudi nestrokovne babice. Kajti mislim, da je kvaliteten odnos do porodnice del strokovnosti zdravstvenih delavcev. Jaz sem pričakovala in potrebovala podporo in pomoč.

Želela sem roditi v pokončnem položaju, brez vakuuma in brez prereza presredka. Ker pa več ur nisem mogla iztisniti, je nastala panika in odločili so se za vakuum in prerez presredka. Pri tem je ostal del posteljice v maternici in sem prejela še anestezijo, da so me sčistili in zašili presredek.

Hotela sem roditi v diskretnem okolju, ker sem se morala soočiti z izgubo otročička. A vrata porodne sobe so bila vseskozi odprta, tako da sem iz postelje videvala druge može in osebje, ki so hodili po hodniku, tako da res ni bilo zagotovljene vsaj minimalne zasebnosti. Jaz sem želela, da so vrata zaprta, tako da jih je mož večkrat zaprl, vendar brez trajnega uspeha.

Naravni porod bi zame pomenil porod ob čuteči opori babice in zdravnika, ki me upoštevata in kjer lahko sodelujem pri odločanju; torej, da se me pred posegi vpraša za pristanek, ali pa da vprašajo za pristanek mojega moža; da mi natančno razložijo postopke in da rodim z mojim aktivnim sodelovanjem (kot na primer spreminjanje položajev, pokončni položaji, morda čepenje na postelji, če bi mi to pomagalo pri premagovanju bolečin in rojstvu otrok). Rojevala sem jaz in jaz sem v svojem telesu čutila, kako bi najlažje rodila. Nihče ni pojasnil, zakaj moram ležati, če so zato obstajali razlogi.

Še enkrat moram poudariti, da bi bil zame BOLJŠI CARSKI REZ, ker od naravnega poroda ni ostalo NIČ. Ostal pa je težak – TRAVMATIČEN porod zame in za najinega otročička, žalostno slovo od drugega otročička, brez topline babic in zdravnikov.

Po tako težkem porodu brez zadostne podpore osebja sem mesec in pol ležala v postelji, ven sem odšla šele po dveh mesecih. Psihično si še sedaj nisem opomogla. Zaradi travmatičnega porodnega dogajanja sem poiskala tudi pomoč svetovalke pri Združenju Naravni začetki, za samo predelovanje izkušnje pa bom obiskovala tudi podporno skupino. Še vedno potrebujem veliko pomoči, sama si krijem stroške zdravljenje travme, o čemer imam shranjeno dokumentacijo. Še danes imam težave s simfizo. Fizioterapevtka je potrdila, da pri opisanih težavah v nosečnosti ne bi smela rojevati v položaju, kot sem morala, ker lahko tak položaj (torej lega na hrbtu s pokrčenimi koleni) poslabša stanje in prispeva k hujšim težavam po porodu – ali ne gre torej pri zahtevi, da rojevam ves čas leže, za strokovno napako? Imam povešeno maternico, tudi zaradi 10 urnega rojevanja in pretiranega napenjanja. Kaj če bi moje telo ne zdržalo? Kdo bi odgovarjal? Moram še povedati, da so moji prijateljici v Postojnski porodnišnici dovolili uporabiti homeopatsko Arnico. Kako je mogoče, da je v eni porodnišnici mogoče uporabiti določen pripravek, v drugi pa ne?

Želim, da se v ljubljanski porodnišnici izboljša komunikacija in da porodnicam ne bo treba prenašati neprijaznosti, zadirčnosti in grobega ravnanja osebja. Babice so v stiku z nosečnicami in porodnicami, zaposleni so tam, kjer se rojeva življenje. Ravnanje, kot sem ga doživela jaz, je morda ustrezno za delo s papirji, ni pa primerno v človeških odnosih. Ravno tako tudi nekateri zdravniki niso zgled sočutja. Pričakovala bi veliko večjo podporo porodničarja, veliko pogostejšo prisotnost v mojem primeru (dvojčka, eden z anomalijo), vendar porodničarja večino časa sploh ni bilo pri meni. Niti enega posega mi niso razložili, vnaprej niso pojasnili niti to, da bodo naredili vakuum, niti zakaj mi bodo prerezali presredek, zakaj se ne smem premikati, zakaj ne smem roditi v pokončnem položaju. Med menoj in porodničarjem ni bilo ustrezne komunikacije.

Kako je mogoče, da je to, kakšen bo moj porod, odvisno od sreče, na kakšno ekipo naletim? Verjamem, da so v ljubljanski porodnišnici tudi prijazne babice in bolj komunikativni zdravniki. Naj povem, da sem bila pred 16.4.07 (v soboto zvečer) na pregledu, kjer me je sprejela zelo prijazna in sočutna babica. V Ljubljanski porodnišnici bi morale biti zaposlene samo tako usposobljene in prijazne babice. Po svojem velikem razočaranju in še ne zaključenem okrevanju sem sklenila, da pri morebitnem prihodnjem rojstvu zagotovo ne bom šla rodit v ljubljansko porodnišnico, dokler bo od naključja odvisno, kdo bo pomagal pri mojem porodu.

Draga vidmar10,
najprej naj vam napišem hvala lepa, da ste nam zaupala vašo zgodbo
in moje iskreno sožalje ob izgubi drugega dojenčka
in žal mi je, da ste rojevala v tako nehumanem vzdušju.
Pa tako malo bi bilo potrebno, da bi bila vaša zgodba popolnoma drugačna!

V tej zgodbi najdem tudi sebe. Tudi jaz sem imela neprijetno izkušnjo rojevanja v ljubljanski porodnišnici (pa nisem imela težke nosečnosti in psihično sem bila tudi dobro pripravljena na porod) in se ravno zaradi te slabe izkušnje odločam, da NE GREM VEČ rodit v ljubljansko porodnišnico.

Naj povem, da je mene tudi zavedlo pozitivno in toplo govorenje babic v šoli za starše-te so res tople in prijazne osebe. Ampak…

Verjamem, da so v ljubljanski porodnišnici tudi dobre babice, pa dobri zdravniki in ostalo osebje, ampak jaz sem naletela na nekaj njih, ki nikakor niso bili v redu in sploh ne bi smeli biti na teh delovnih mestih, kajti to delo zahteva PRIJAZNOST, VLJUDNOST, SPOŠTOVANJE, POZITIVNOST…ne pa OSORNOST, NEPRIJAZNOST, AROGANCO…

Ali v LJ porodnišnici nič ne izobražujejo svoje kadre v to smer??? Je to tovarna ali je to kraj, kjer se rojeva in kjer je čustvenost v ospredju??? Kjer le nekaj pozitivnih besedic vzpodbuja in pomirja??? ALi jim je to res tako težko in nerazumno???

Sama sem tudi kar nekaj časa potrebovala, da sem psihično prišla k sebi. Veliko mi je pomagalo, da moje izkušnje nisem držala v sebi, ampak sem jo večkrat povedala in marsikatera mamica je nato povedala, da je tudi sama imela slabo izkušnjo pri rojevanju v LJ porodnišnici. In to predvsem zaradi KADRA, ki je bil ob/pri porodu.

Razmišljala sem tudi o pritožbi, ampak sem se kasneje odločila, da verjetno pritožbo ne bi resno obravnavali. Vaše pisanje o Aniti Prelec mi to zdaj le potrjuje.

Draga vidmar10 želim vam vse dobro. Srečno!

Draga vidmar10,

s tem, da ste opisali svojo izkušnjo, ste naredili nekaj, kar je pomembno za vas in za druge. Tega, kar ste doživeli, seveda ne moremo spremeniti. Je pa mogoče iz vašega pisma dobro občutiti, kakšna je lahko razlika med podporno in naklonjeno skrbjo in tako, ki tem kriterijem ne zadostuje.

Za vse strokovnjake, ki se ukvarjamo z ljudmi, je še kako pomembno, da smo dobro izobraženi in usposobljeni – to pa ne pomeni zgolj prepoznavanja potreb in pravic uporabnic in uporabnikov naših storitev, pač pa tudi resnično udejanjanje informirane izbire, sočutne in individualizirane skrbi, nege, zdravljenja.

Teh znanj in spretnosti se je mogoče učiti in jih utrjevati ter izvajati – za to pa morajo biti poleg osnovne naravnanosti in odprosti zagotovljene tudi določene okoliščine: klima v posamezni instituciji, možnost supervizije, vseživljenjsko izobraževanje, ki temelji na sodobnih metodah itd.

Žal mi je, da se vam je v že tako ali tako težkem položaju zgodilo, kar ste opisali. Hkrati pa vam čestitam k pogumu, da ste izrazili svoje občutke, svojo prizadetost in zahtevo po spremembah.

In tudi vam, Drugič mamca, hvala za sočuten odgovor.

Že kar nekaj let si pri Združenju Naravni začetki prizadevamo, da bi se glas uporabnic bolj slišal in tudi poslušal. Zagovorništvo pravic žensk (tudi moških) na področju nosečnosti, poroda in zgodnjega starševstva je še v zgodnji razvojni stopnji, a vsaj začele smo. Iz vaših zgodb gradimo polje vednosti o sodobni obprodni skrbi, iz njih se učimo, kaj potrebujete/potrebujemo ženske, ko pričakujemo in rojevamo otroke.

In naj vam povem, da sodelujemo z babicami, ki spremljajo razvoj svojega področja, ki so torej dobro izobražene in “up to date” z znanstvenimi dognanji, poleg tega pa so tudi umetnice v komunikaciji – no, to so Superbabice, vam rečem.

Vem, da marsikatera s težko izkušnjo (najsibo med porodom ali kje drugje v zdravstvu) omahuje in ne pride z besedo na dan. To je odločitev, ki jo je treba sprejeti premišljeno, kajti izpostavite sebe in svoje občutke, ter sprožite tok dogodkov, nad katerimi nimate vedno vpliva. A če ne poveste, mi drugi ne vemo, kaj bi lahko bilo narobe. Seveda pa ni dovolj, da svojo zgodbo poveste, pričakujete tudi odgovor.
Prepričana sem, da je za demokratično družbo izjemnega pomena prav odpiranje prostora za dialog. Uporabnice zdravstvenega sistema (saj vem, sliši se zelo papirnato) to upravičeno pričakujemo.

Želim vam, da bi se vam vaše dejanje obrestovalo z mirnimi nočmi in podporo pogumnih žensk, ki so povsod okoli nas

Sočustvujem z ga. Vidmar10, da je morala iti skozi tako žalostno izkušnjo.
Sama sem rodila v LJ porodnišnici pred malo več kot letom. Rodila sem brez spremljevalca in lahko bi napisala marsikakšno kritiko čez osebje v porodnišnici. Pa ne bom. Vedela sem, da bom rojevala sama in sem se dobro psihično pripravila. Nobena pripomba mi ni prišla do živega in noben neprofesionalen odnos.
Rada pa bi napisala pohvale. In sicer za babico Milico in za babico Mihaelo. Prva je zelo topla oseba, druga pa sicer redkobesedna, ampak zelo profesionalna. Največje pohvale imam pa za praktikantko in za pripravnico, ki sta bili takrat tudi zraven. Žal se njunih imen ne spomnim. Očitno je novi kader tisti pravi, “na mestu”.

Draga Kath,

vesela sem vsake dobre izkušnje,
upam, da babice iz porodnišnic berejo naš forum in se prepoznajo,

tudi jaz sem prepričana, da se krepi znanje, srčnost in zavest o bistvu babiškega dela, in da se to kaže tudi v večji samozavestiin prepoznavnosti tistih babic, ki dobro delajo.

Držim pesti, da so in da bodo za svoje delo nagrajene – tako finančno kot tudi simbolno, kar med drugim tudi pomeni, da jih uporabnice cenimo in jih potrebujemo in smo vesele, da jih imamo in da jim to tudi povemo.

Ob tem pa moramo spet in spet opozarjati na prakse, ki niso dobre, ki povzročajo trpljenje, bolečino, žalost in namesto da bi bile v pomoč in podporo, dodatno ranijo.

Tako kot lahko beremo v zgodbi vidmar10, se v odnosu v bolnišnici zgodi marsikaj. Zato smo se pri Združenju Naravni začetki odločili za zagovorništvo. Kar pomeni, da podpiramo in pomagamo posameznim ženskam in njihovim svojcem ob negativnih izkušnjah in da hkrati opozarjamo na nepravilnosti in sistemske pomanjkljivosti na sistemski ravni.

Mislim, da je nujen razmislek o tem, kakšne so odgovornosti posameznih ljudi, ki sodelujejo pri porodnem dogodku, kakšen delež pripisati organizaciji in sistemu obporodne skrbi.

Na porod se kot nosečnice telesno in duševno pripravljamo – tu lahko marsikaj storimo.

Zdravstveni strokovnjaki morajo imeti preverjeno in sodobno znanje o porodni pomoči in komunikaciji oz. odnosu ter morajo spoštovati človekove pravice in pravice pacientk.

Institucija mora zagotavljati prostorski, organizacijski, kadrovski … okvir za čimboljše storitve.

Zdravstveni sistem mora omogočiti dostopnost, enakovredno obravnavo itd. in optimalne pogoje za realizacijo.

Izobraževalni sistem in izvajanje prakse …

Ministrstva …

Zdrastveno zavarovanje

Strokovni organi, kot so razširjeni strokovni kolegiji …

Mediji …

No, kot vidite, se zavedamo, da gre za kompleksen sistem, in zato se včasih zdi, kot da se nujne spremembe, ki si jih želimo, sploh še niso začele odvijati.

Ampak me vztrajamo, in hvala, ker ste z nami,

En nasvet za vse bodoče mamice: bodite zelo prepričane, ne pustite se omajat, sprašujte, pa če vas grdo gledajo, bodite pripravljene na zavijanje z očmi ob svojih predlogih, vztrajajte, sitnarite, če je treba (navadno je treba, če nočeš rodit z umetnimi popadki, leže in priključena na dolantin;), večinoma prerezana, če si prvorodka…)

Ne se preveč sekirat za to! Ne za to, kako te gledajo, ne za to, kaj rečejo, ne za to, kako to rečejo… Pač babice so ljudje in njihovo delo je včasih stresno, včasih majo pa svojih problemov dovolj in čeprav naj jih ne bi stresali na nas, se to pač zgodi. Ne pa pustit, da to vpliva na vaš porod, saj tako najbolj škodite otročičku! On ni nič kriv in najboljši čas, da mu pokažete, da ga ščitite pred hudim, je porod, a ne?;)

hehe, vse pademo na to, kar nam povejo na materinski šoli:) Najprej bi rada pohvalila materinsko šolo v Ljubljanski porodnišnici, ker je res super, o vsem ti razlagajo strokovnjaki za tisto področje, jaz sem veliko od nje odnesla! Bi se pa več kot strinjala, da bi bilo res fino, da ti povejo tako, kot je res, tudi kar ni fino: da te bo babica, ki te sprejme najverjetneje nadrla in da naj te to ne potre. Je lažje, če si pripravljen;) Vsaj meni v drugo bo!

Še eno dezinformacijo sem zasledila, ko so govorili o možnih zapletih in tudi še kar visi na steni: da sta starša lahko ves čas ob svojem otroku na intenzivni negi. To ni res, oba imata možnost biti ob otroku samo 1,5 ure dopoldne in 1,5 ure popoldne. Hudo je, če pričakuješ, da boš lahko ves čas tam, potem te pa mečejo ven… Če veš, se lažje pripraviš.

Sicer pa še pohvala babico Renato! Ona je končala moj porod in moram priznat, da sem bila najbolj srečna, da se je mala odločila rodit šele zjutraj po izmeni babic, hehe! Ker verjamem v korenček bolj kot v palico, bi nagrajevala dobre babice;)

Ker na začetku sem imela prav enake izkušnje z babicami kot ostale tu gor: ker sem bila prvorodka, so mi rekli, da naj grem v porodnišnico, ko bodo popadki na 8 do 5 minut. No, meni se je čep odluščil v pon. in takrat so se začeli popadki – boleči in redni, nekje na 10 min. Ker sem se odločila, da bom doma, doler bom le lahko, sem ostala doma, čeprav so bili popadki ves čas redni in boleči na 5 min. in vedno manj. V četrtek ponoči, ko so bili popadki na 1,5 min. sva se le odpravila v porodnišnico, pa je bilo očitno še prezgodaj, ker sem bila odprat samo 1 cm in da vi vidite, kako me je nadrla babica, hehe! Takoj ko mi je povedala, da sem komaj 1cm odprta, sem predlagala, da grem še malo domov, pa mi ni pustila – da če sem že prišla, bom pa še not ostala, kaj sem pa hodila…

Zgoraj so bile babice silno “navdušene” nad mojimi idejami o naravnem porodu, da bi rada rodila v kakšnem pokončnem položaju (v mislih sem imela pručko, ali pa čepe ali kleče ali pa če res ne bo šlo drugače polsede zato bi rada tisto posteljo, ki se jo da tako nastavit), da si želim imet žogo za predihavat popadke in da nočem, da mi takoj počijo mehur in ne želim umetnih popadkov, če ne bojo nujni. Isto za zdravila, ki jih nisem želela, razen plina na koncu.
Babice so zelo očitno zavijale z očmi, si namigovale, češ še ena tečka itd… Hja, kaj češ, saj mi je bilo hudo, sploh na začetku sem bila šokirana in bi me mogoče zlomilo, če pač ne bi bila tak karakter, ampak ker sem trma in ker sem vedela, kaj je najboljše za mojo punčko, si pač nisem pustila preveč “srat po glavi”. Hotle so mi namreč kar flašo s popadki obesit z besedami: če hočemo, da je tole do jutra fertig, ne bo šlo drugače! Pa sem si mislila, ja kdo pa pravi, da moram ravno do jutra rodit! 9 mesecev sem čakala, bom pa še tisti 2 uri ali kolikor bo treba, da bo porod normalen. Dajte mojim popadkom vsaj šanso!

No, zdravnik je bil prijazen, je rekel, da so mu babice sporočile moje želje in da ok, naj mi bo, mi ne bo predrl mehurja in naj se pač sprehajam, če mi paše. Da bo pa prišel vsaki 2 uri pogledat, kako kaj napredujem, pa bo. Če se ne bom nič odpirala, dobim umetne popadke, sicer pa da vidimo, kaj zmorejo moji. Ta dogovor mi je bilo zelo všeč. Problem je nastal samo v realizaciji – natančneje v tistih 2 urah;) V porodno sobo sem namreč prišla okoli 12h- 1h, potem pa ni bilo nikogar na spregled dokler jaz nisem več mogla zdržat in sem poslala lubija po nekoga. Babica je čez nekaj časa precej nejevoljno prišla, češ kaj vendar čem in da je zdravnik ravno pred kake pol ure bil tu, pa da so mu rekle, da se še kar sprehajam in je šel, zdaj ga pa še nekaj časa ne bo. Prišli so me pogledat nekje okoli pol sedmih in vsi začudeni ugotavljali, da sem že čisto odprta:) Pa brez umetnih popadkov! Ja, kaj pa, kako so pa prej rojevali, itak da sem se odprla, to je pa ja nekaj najbolj naravnega…

Jasno kot beli dan mi je, da so me nalašč pustile tam, ker pač nisem ubogala njihovih predlogov, češ sama je hotla, naj se pa matra. Tudi njihov izraz na obrazu je to zelo nedvoumno govoril, tak privoščljiv nasmešek, ga ne moreš zgrešit;)

Tako da jaz imam eno prošnjo za babice in zdravnike: kar rečete, bi bilo strašno fino, če se še držite;) Recimo, če ti rečejo, da te pridejo vsaki 2 uri pogledat, je fino, če vsaj po 4 urah kdo pride blizu. Saj ne rabim, da me nekdo skoz drži za roko, samo da vsaki 2 uri vem, ali se zadeva kam premika, ali se odpiram ali ne, to je pa že fino vedet – je precej lažje zdržat, ker ti da motivacijo, če veš, da napreduješ: 2 cm, 3 cm, 5 cm…

NO, potem se je hvalabogu ekipa babic zamenjala, babica Renata si je prebrala moj porodni plan in pripeljala sabo par študentk, da so se učile in moj porod je bil na koncu naraven – brez zdravil v žilo, v polsede in tudi prerezala me ni (je pa mela škarje že 2x v rokah, ampak se je hvalabogu odločila tvegat), sem pa z njo res super sodelovala! Na koncu smo bili vsi zelo zadovoljni, študentke so celo rekle, da si želijo tako rodit kot jaz:)

Sicer sem videla, da so me tudi one druge babice začele malo bolj spoštovat, ko sem bila čisto odprta, vendar sem bila vseeno zelo vesela, da je porod končala druga babica, s katero sva se že od začetka ujeli.

Ampak moja poanta je: NE SE PUSTIT ZMEST tečnim babicam! Naslenjič bom še malo bolj prepričana v svoj prav in se bom še malo težje dala premaknit! Tako da upam, da bom lahko cel porod v pokončnem položaju in da bom lahko rodila na pručki ali kleče ali čepe, saj zdaj približno vem, kaj moj presredek zmore;)

Joj, joj,

me prime, da bi zgornje zapise in vse objave na tem forumu sprintala, razmnožila in razdelila v vse nabiralnike, da bi se zagotovo zvedelo vse naokrog kako zadaj smo – kaj bi res lahko pomagalo tem babicam, da postanejo primerno mehke svojemu čudovitemu poklicu – zares želim vsem babicam, da bi končno začele uživati v svojem poklicu – ker zdaj kot kaže večina tega ne zna – pa bi, če bi znale začutiti najprej sebe in nato še druge ženske, ki pridejo v najbolj občutljivem stanju…

Sprašujem se kaj je tako zaznamovalo te ženske, da so tako krute v sebi in do drugih – sicer pa vedno vsak izbira – trpljenje te lahko odpira na več nežnosti ali pa na več surovosti – kako to, da niso znale izbrati svoje prave ženske plati?

fijona

Pozdravljene!
Rodila sem pred 5,5 leti. Tudi sama sem imela težave s simfizo, vendar šele zadnji mesec.
Ko sem prišla na Božični večer v porodnišnico(rok sem imela 21.januarja), me je sprejel Dr. Cerar. Opisala sem mu bolečine v simfizi, da so namreč neznosne, čeprav imam visok prag bolečine. Odvrnil mi je, da kaj paničarim, saj itak vse nosečnice boli. Ko me je nato vseeno pregledal, pa je ugotovil še, da sem že dva cm odprta. Poslali so me na oddelek in zadržali na opazovanju. Človek bi pričakoval vsaj opravičilo, ampak dr-ji so tako ali tako višje nad navadnimi smrtniki.
Rodila sem 13. januarja s carskim rezom.Hvala bogu, so bile babice v porodni zelo prijazne. Nedopustno pa je bilo to, da je porodnišnici zmanjkalo mrežastih hlačk in smo morale plenice med ležanjem stiskati s stegni, ko pa si šel na stranišče, pa si jih moral z roko držati, da ti ni vse skupaj padlo na tla. Poleg tega smo se morale hoditi tuširati(tri smo bile v sobi, vse carske porodnice) na konec hodnika, saj so našo kopalnico prenavljali in ni delovala. Sprehod do tuša in nazaj je bil velik podvig, saj šivi tretji dan kar bolijo.Spočile se nismo v petih dneh nič, saj so nonstop štemali.
Sedaj sem noseča drugič.Sem v osmem mesecu, vendar so se tokrat bolečine v simfizi pojavile že v četrtem mesecu. Tokrat so neprimerno hujše. Večino časa presedim v počivalniku, saj hodim ali ležim zelo težko. Hodim na fizioterapijo v porodnišnico h ge.Lidiji Žgur. Moram reči, da bi jo morali kdaj snemati med pogovorom s pacienti in ta video predvajati vsem zaposlenim(vključno z vodstvom), da bi se naučili bontona obnašanja s pacienti. Če bi bilo vso osebje tako prijazno, ne bi bilo več potrebno pisati ženskam na take forume. To je ženska, ki se do vseh žensk obnaša enako, sočutno, korektno, profesionalno,… in verjetno prejema enako plačilo ali pa celo manjše od svojih nestrokovnih, zdolgočasenih sodelavk.
Upam, da bom tokrat odnesla boljše spomine iz porodnišnice kot prvič. Želim vam samo lepe izkušnje med porodi, če pa imate težave s simfizo, pa predlagam, da se obrnete na go. Žgur in se same prepričajte o njeni strokovnosti.

Zivjo, punce!

Ugotavljam, da je v porodnisnici LJ normalen edinole porodni blok B in da so tam tudi take bbice, kot bi jih vsaka porodnica pricakovala. Zato me zanima, ali katera od vas ali pa moderatorka dr. Zalka morda ve, ali so na dolocenem porodnem bloku v LJ vedno iste babice in kako doseci, da te dajo na porodni blok B, ko prides rodit? Meni bo najbrz dovolj ze en grd pogled, da sploh ne govorim o grobem pregledu,pa se mi bo porod zaustavil…..

HVala in socutje do vseh, ki ste sle skozi take nehumane postopke.

Draga Lidija,
vesela sem, da ste našli tako super fizioterapevtko, ki razume in v svoji praksi upošteva, da k strokovnem znanju in spretnosti sodi tudi dosledno spoštovanje pacientovih/pacientkinih pravic, poleg tega pa je očitno topla in prijazna. Hura!
Težave s simfizo niso redke – v nosečnosti se telo prilagaja in pripravlja na rojevanje tudi tako, da se nekateri sklepi in vezi “mehčajo”. Če je “narava” kar preveč pridna, imajo nekatere nosečnice, sploh pa proti koncu nosečnosti in med porodom ter po njem, kar resne težave, včasih celo zelo hude. Nekaterim pomaga noseč. pas, fizioterapija je super, poleg tega pa je treba v vsakdanjem življenju upoštevati nekatere prilagoditve (npr. kako hoditi po stopnicah, kako vstajati iz postelje).
Pri porodu je po mojem znanju zelo pomembno, katere porodne položaje uporabljate. Ne! rojevajte leže na hrbtu s pokrčenimi koleni.
Najbrž je tu še marsikaj mogoče reči, bom vesela, če poveste svoje izkušnje in tudi to, kako nameravate ravnati pri porodu. Najbrž boste s tem koristili še marsikakšni bodoči porodnici.

Draga Jago,
v ljubljanski porodnišnici imajo oddelek, kjer ženske rojevajo, temu se reče porodni blok. Po mojih podatkih imajo 11 porodnih sob s 13-posteljami.
Navajam podatke s spletne strani KC http://www3.kclj.si/index.php?m=5&s=2&odd=6&o=1

“Kolektiv porodnega bloka sestavljajo štirje babiški timi, v katerem je zaposlenih:

* 30 srednjih medicinskih sester-babic
* 7 diplomiranih babic
* 1 diplomirani babičar

Babice prihajajo na delo po določenem razporedu. Vaš porod (če se spontano začne), pa se ne ozira na to, kdaj posamezna babica dela in kdaj je ni v porodnišnici. Nekatere porodnišnice (Kranj in Postojna) ponujajo kot nadstandardno obliko neprekinjeno navzočnost izbrane babice.
V Ljubljani ta oblika (še?) ni na voljo.

Posameznice pogosto omenjajo, da jim je bilo po porodu, torej v tako imenovanih sobah za otročnice, bolje na določenem oddelku.
Ob prihodu v porodnišnico (takrat, ko pridete rodit), najkasneje pa ob koncu poroda recite, da si želite okolje z veliko podpore in prosite za poporodni oddelek, ki ste ga omenili.

Pri porodu pa zanesljivo imejte ob sebi ljubljeno osebo. In naj vam povem še nekaj optimističnega: ravnokar smo oddali predlog projekta Izobraževanje za doule (obporodne pomočnice). Če bi vam pri rojstvu ob možu oz. partnerju (da ne pozabim, nekatere rojevate tudi ob partnerkah), pomagala in stala ob strani topla, razumevajoča, ustrezno izobražena ženska kot vaša zagovornica, potem bi bilo marsikaj veliko veliko lažje.
No, upajmo, da bomo lahko zavihale rokave in naslednje leto naredile velik anski korak v tej smeri.

In draga fiona,
samostojno misleče babice so med nami, in vedno več jih bo, v sedanjem sistemu so nekako utišane in ne morejo prav do besede. Z razvojem babiške avtonomije bodo tudi te babice bolj glasne, še se bodo izobraževale, usposabljale za nove izzive samostojnega dela v bolnišnicah, porodnih centrih in lokalni skupnosti ter pri porodih doma in čedalje bolj aktivne bodo. Potrebujejo pa tudi naš glas podpore. Slišati morajo, da jih ženske kličemo. Se mi zdi, da smo v nekaj letih že malo bolj prepoznavne v tem, kajne?

No, no, ne mislite, da ne vem, tiste, ki ste na tem, da boste rodile sedaj, bi tako babištvo hotele jutri, ne, danes! Sem na vaši strani, na vaši strani so znanstveni izsledki…

Lep večer

Saj človek ne ve kaj naj si misli. Sama sem rodila v Po porodnišnici in sem bila zelo zadovoljna z osebjem med porodom, po porodu malo manj.A sedaj visim, da sem bila zelo občutljiva in me je marsikaj takoj prizadelo. Pa vendar ne vem,kako bi bilo, če bi se mi zgodilo to, kar se je vam. Zato vas občudujem, ker ste tako pogumno povedala svojo zgodbo, ki mislim, da ni edina… Veliko se jih ne upa povedati in zadržijo zase. Kaj pa; ljudje raje povemo lepše izkušnje, slabe pa le določenim. Ja, bojimo se, da bi nas obsojali ali nam celo ne bi verjeli. Želim vam, da si opomorete ob pomoči, ki ste si jo izbrala, saj verjamem, da boste tokrat naletela na srčnejše ljudi.

Drage obiskovalke, pisalke, plesalke …

nisem pozabila na vas, samo … toliko dela čaka povsod …

Res je, čas nosečnosti, poroda in obdobja po porodu je pogosto zaznamovan z večjo občutljivostjo. Pa s tem ne mislim tiste :”jaja, ste ženske po porodu občutljive” kar je podobno tistim butastim izjavam: “a je tisti čas v mesecu!”.

Občutljivost je druge kategorije: povezana je z velikim prehodom v materinstvo, bolj ali manj zavestnim pregledom svojega življenja, odločitev, tega, kdo sem in kaj postajam, ponovnim pregledom partnerstva, zaposlitve, torej življenjskih izbir. K temu se pridružijo še izjemna telesna dogajanja z vsemi spremembami na različnih ravneh. Občutljivost nekatere ženske razumejo kot priložnost za osebni razvoj. Nekatere ženske imajo v tem obdobju zaradi specifičnih značilnosti večjo potrebo po redefiniranju svojega odnosa z materjo, kar je povezano z nujo po izoblikovanju svojega lastnega materinstva.

In zdravstveni strokovnjaki oz. vsi, ki so po svoji poklicni izbiri v stiku z ženskami v tem izjemnem obdobju, imajo privilegij sodelovati v njem, hkrati pa tudi dolžnost, da govorijo in ravnajo premišljeno in etično.

Številne ženske vam vedo še po veliko letih in desetletjih povedati, kaj je rekla babica v porodni sobi (naj je bilo čudovito ali žaljivo), povedo vam, kako so občutile skrbno in ljubeče spremljanje pri porodu ali pa vam znajo do podrobnosti opisati, kako netaktna ali groba je bila zdravstvena oskrba.

Zelo pomembno je, da smo ena drugi v oporo in da smo dovolj senzibilne za občutke drugih, četudi jih kdaj morda sploh ne moremo zares razumeti. To je del spoštovanja. Zato vam, drage obiskovalke, izrekam zahvala, ker prav to počnete: berete, sočustvujete, podprete.

Matere in tiste, ki to niste, ste pa čutečega srca, naj bo ta dan še posebej lep,

Najprej bi vas vse lepo pozdravila.
Povem naj, da sem babica v porodnem bloku. Danes prebiram razne forume, kjer pišete o svojih izkušnjah pri porodu. Prebrala sem mnogo pohvalnih zapisov in tudi mnogo zapisov, kjer ne samo, da je mnogo pritožb na delo babic v porodni sobi, mnogo je celo “pljuvanja” po našem delu in odnosu. Verjamem, da je naš odnos do porodnic pomemben pri poteku poroda. In verjemite mi, da se večina nas ves čas trudi, da bi vaš porod bil pozitivna izkušnja v vašem življenju, katere bi se kljub bolečinam pri tem še vedno rade spominjale.

V veliko prispevkih sem zasledila pohvale porodnic, ki so rojevale v majhnih porodnišnicah, češ “babica je bila ves čas ob meni”…To je seveda idealno, vendar v večjih porodnišnicah, žal, ni mogoče. Pri 6000 porodih na leto je to nemogoče. Vsaj v večjih porodnišnicah kot je Ljubljanska.

Na vašem forumu propagirate “porodni načrt”. Vse lepo in prav. Vem, da ste nosečnice in porodnice v posebnem čustvenem stanju, verjemite, da ga znam oceniti in spoštovati. Rada bi vam samo povedala…kar piše v vaših porodnih načrtih, v porodnišnicah tako ali tako delamo rutinsko vsaj 3/4 od tega. Poleg tega pa vsem bodočim mamicam priporočam naslednje. prav je, da imate v glavi zarisan porodni načrt, vendar, dajte se o njem pogovoriti z babico, ki ob vas med porodom. Babice smo vedno za pogovor in sodelovanje. Kljub nasprotnemu mišljenju, ki ga prebiram tu gor. Kar malo razjezi me, ko prebiram te vrstice, kako smo nedostopne. To sploh ni res. Če le imamo čas, se s porodnicami pogovarjamo, jih bodrimo in tudi z besedami lajšamo porodno bolečino.
Vrnimo se na porodni načrt. NIkar ga ne začenjajte z ZAHTEVAM. Zahteva je nekaj rigoroznega, dokončnega….tega pa v času poroda ni. Želje in občutje se porodnicam med porodom menjavajo. Posebno prvesnicam, ki še niso nikoli rodile, ki si še ne predstavljajo kako porod sploh poteka. V porodni načrt, naprimer, napiše, da zahteva, da bo med popadki hodila. Vse lepo in prav…vendar verjetno ni pomislila kakšen človek po naravi je…se med bolečino raje uleže in zvije v položaj fetusa? Taka porodnica že ne bo hodila med popadki, pa če je to izrecno ZAHTEVALA v porodnem načrtu. Porod sede. Izvedljivo. Če porodnica sodeluje pri porodu. Če se v popadku, ko jo pritska navzdol, nekontrolirano na blato- kar se dejansko dogaja zadnje popadke pred samim rojevanjem- zbere in sodeluje po navodilih…veliko pred samim iztisom otroka pa- kljub raznim “nestrokovnim” nasvetom in prepričanjem- ni priporočljivo sedeti. Iz enega samega samcatega razloga. Če porodnica predolgo pred rojevanjem sedi in se napenja, postane vse zunanje spolovilo edematozno, neraztegljivo in je veliko večja možnost raztrganja presredka in večje krvavitve iz teh raztrganin. Te informacije…žal…nisem zasledila na nobenem forumu. Mislim, da bi bilo prav, da vaše združenje in tudi druga združenja naravnih porodov to svojim privrženkam poveste.
V vsakem primeru pa polagam na srce vsem porodnicam, ki imajo in bodo imele porodni načrt. Prav je, da ga imate. Vendar se ob njegovem sestavljanju zazrite vase, pomislite kakšne vrste človek ste, kako sprejemate bolečino in kako jo znate obvladovati. Ko pa pridete v porodnišnico, se pa o svojih željah- in naj bodo želje- pogovorite z babico, ki bo vodila vaš porod. Vsaka babica vam bo prav gotovo z veseljem prišla nasproti.

Za zaključek pa bi povedala še nekaj. Lepa beseda vedno lepo mesto najde. Res je, vsak človek ima v življenju slabe in dobre dneve. Razmislite malo, da jih ima babica ravno tako lahko. Lahko pa tudi katera od vas pride v porodnišnico slabe volje in negativno nastrojena. Take vas je pa najtežje voditi skozi porod. Ker takrat niste dovzetne za navodila in vodenje in takrat ste tudi občutljive na vsako najmanjšo besedo in gesto. Me pa, žal, pri veliki frekvenci porodov na turnus nimamo vedno časa prisluhniti niansi vašega razpoloženja.

Dajte razumeti tudi nas.

Upam, da vam nisem preveč zatežila.

Vsem želim čim lepšo porodno izkušnjo, zdrave otroke in lepe spomine na porod 🙂

P.S.

Upam, da bo moderatorka spustila skozi cel, necencuriran sestavek.

Spoštovana babica!

Ne razumem, zakaj t.i. pljuvanje po babicah in pritoževanje čeznje jemljete tako osebno (in v bistvu sploh ne gre za pritoževanje čez babice, temveč čez njihovo delo in pristop, ki določenim porodnicam ni sprejemljiv). No, sicer pa je vaša užaljenost po drugi strani dober pokazatelj, da sami ne spadate med tiste babice, ki si takšno grajo zaslužijo in to nas, mamice in bodoče mamice, lahko samo veseli. In če ste sami res takšni, kot opisujete, da v glavnem babice ste, še to ne pomeni, da ste takšne v resnici vse babice. In zavedati se morate, da pač obstajajo tudi babice, ki za to delo zaradi svojih osebnostnih lastnosti niso najbolj primerne.

Žal pa je tako, da se slab glas širi hitreje kot dober. In žal je tako, da se morate vsi zdravstveni delavci pošteno zavedati fizične in psihične občutljivosti pacientov in si težje privoščite, da imate pač le slab dan in ne morete biti vedno 100% prijazni in ustrežljivi. Npr. bančna uslužbenka si neoseben in grob odnos lažje privošči, saj bo stranka le zamahnila z roko, češ “tečna baba” in bo to naslednji dan že pozabila. V primerih, ko gre za zdravstvene posege, pa smo ljudje na takšne odnose bolj občutljivi in želimo veliko mero prijaznosti, razumevanja in ustrežljivosti. Mislim, da porod spada med najbolj občutljive situacije, in to zato, ker je vanj zajetih toliko razsežnosti in zato za neko “tečnobo, ki zavija z očmi” tu ni prostora. In tega bi se morali vsi zdravstveni delavci zelo zavedati, pa naj se sliši še tako kruto in nerazumevajoče do vas…čeprav vem, da ste blazno obremenjeni in da na marsikaj ne morete vplivati.

Lepa beseda vedno lepo mesto najde, pravite. Se strinjam, absolutno in verjamem, da naletite tudi na porodnice, ki so že v osnovi neprijazne do vas. Ampak ta fraza o lepi besedi žal ni univerzalna in mnogokrat tudi to odpove.

Tukaj bi se navezala na porodni načrt, ki ga nekako bolj pogojno podpirate, če prav razumem. Pravite, da 3/4 želja iz porodnega načrta izplonite v vsakem primeru samoumevno, pa če jih napišemo ali ne. Zakaj pa se potem še vedno tako pogosto dogaja, da porodnici naredijo število posegov brez predhodne obrazložitve, opozorila, prošnje za privolitev… Tako za ilustracijo: moji prijateljici so brez predhodnega opozorila naredili amniotomijo in to na očitno zelo grob način, saj jo je poseg zelo bolel (kar po mojih informacijah naj ne bi), tudi epiziotomijo so ji naredili brez opozorila (drugače je, če porodnica izrecno reče, da ne želi soodločati). Morda se Vam osebno določene želje zdijo samoumevne, ampak ravno potreba po pisanju teh želja kaže na to, da pa se nekaterim ene osnovne stvari ne zdijo tako samoumevne. In toliko zgodbic slišimo o neprimernem odnosu do porodnic (in nanje nikakor ne bi mogli reči, da lepa beseda lepo mesto najde)…mar menite, da te porodnice lažejo ali kaj???

Če še ostanem malo pri porodnem načrtu – nekatere porodnice se morda res pregrobo izražajo, kaj želijo in vse skupaj zveni kot zahteva. Za boljšo komunikacijo in vzpostavitev dobrega odnosa je gotovo bolje pisati načrt v bolj prijaznem tonu (npr. “želim”, namesto “zahtevam”). To je tudi poudarjeno v vseh priročnikih in nasvetih za pisanje porodnega načrta – če ste jih morda kaj brali. In mislim, da je tudi na tem forumu to omenjeno. In tudi vsi nasveti govorijo o tem, da mora biti porodnica pri takšnem načrtovanju fleksibilna, saj je do potankosti načrtovati porod nemogoče. In tega se na tem forumu tudi močno zavedamo.

No, pa da se še malo ustavim pri tej izjavi: “Če porodnica predolgo pred rojevanjem sedi in se napenja, postane vse zunanje spolovilo edematozno, neraztegljivo in je veliko večja možnost raztrganja presredka in večje krvavitve iz teh raztrganin. Te informacije…žal…nisem zasledila na nobenem forumu.”
Tudi jaz tega nisem zasledila še nikjer. Ne na kakem forumu (kar me niti ne preseneča), ne v literaturi (ki pa sem je prebrala že ogromno). Morda bi tukaj lahko postregla s kakimi informacijami gospa Zalka. Ne vem, no…zakaj potem strokovnjaki (in WHO) tega ne omenijo?? In zakaj obstaja le malo čez mejo drugačna praksa in teorija?? In najbolj presenetljivo je, da so te porodnice očarane nad svojimi porodi! Le pobrskajte še malo po teh zgodbah – ko so šle Slovenke rojevat tja, kjer je porodna praksa drugačna kot pri nas. Vse govorijo, da so rodile v pokončnem položaju in v glavnem brez raztrganin (vsaj ne večjih) ali epiziotomij.

Toliko iz moje strani na to temo. Upam, da ostanete še naprej tako dobra babica. Negativnih opazk pa ne jemljite osebno – naj vam bodo le za informacijo, da pač niso vse babice tako dobre kot ste vi in večina vaših kolegic. Upam, da Vas nisem s čim užalila – če vas sem, se opravičujem, to ni bil moj namen. In lepo, da ste se oglasili.

Lep pozdrav!

Rodila sem dva sinova že 20 let nazaj v Celjski porodnišnici. Za prvi porod nimam besed. Grozno. Rojevala 12 ur…od tega so me prišli pogledat 2 -krat …vmes pa dali v posebno sobo…Češ…da sem mlada in neizkušena in se bom sigurno drla in motila ostale porodnice….Pa vmes vseh omenjenih ur nisem niti pisnila…..Ko sem rodila….sem bila prestavljena v sobo….Stara takrat 20 let….prvi otrok….Se mi ni niti sanjalo kako se doji….kako dojenčka umiriti….Od nikoder kakšne sestre da bi me podučila….In vsa zahvala gre k ženski,ki je ležala poleg mene in rodila tretjega otroka…Ona me je podučila vsega…..in mi pomagala…..Če ne bi bilo nje…ne vem kaj bi….
Vsak večer , dokler nisem šla domov….sem obrnjena k steni potihem jokala….Ne zaradi mladosti in strahu..ampak zaradi totalne ignorance osebja……
Upam,da je danes kaj bolje…….

Pozdravjeni!
Zdaj je pa še mene prijelo, da kaj napišem! Rodila sm 2krat, obakrat v Lj. Sem izredno svojeglava, vstrajna,trmasta,…ampak tam, v porodni sobi sem hitro dojela, da je bolje da poslušam osebje in sodelujem. Obakrat je šlo kar lepo (malo je nagajal maternični vrat). Prvič sem bila fino prerezana in sem sedaj ‘spodaj’ lepo brazgotinasta. Pa ni panike.Mene boli to, ko sem prišla na odd., sem bila neizkušena, hormoni so delali svoje, nihče pa mi ni pokazal kako dojiti,…mali je jokal, ker je bil tako lačen,ampak zagrabiti ni hotel oz. mogel. Ko sem sestro s solzami prosila, naj mi prosim pomaga, je rekla ostalima v sobi : To je pa tako, ko se mladi odločajo za otroke, ko še niso zreli! Stara sem bila 25 let! Otrok je postal izčrpan in je samo še spal. Domov sva šla, ko je pediatrinja ugotovila (čeprav sem ji povedala, da ne je!), da je to en priden, zadovoljen, zaspan otroček. Ta otroček je v prvih dneh doma shujšal za pol kg, jaz sem se pa še 2 meseca trudila, si črpala mleko (seveda sem zamudila 1. naval mleka), da je otrok sam zagrabil.
Drugič sem bila psihično bolje pripravljena, spet sem sodelovala in poslušala, ampak na oddelku sem pa vedela, da si moram pomagat sama! Je pa res, da so bile sestre tu (odd. B) bistveno bolj pripravljene komunicirati.
Bistvo napisanega je: OSEBJE; POGOVARJAJTE SE Z NAMI!!!
Je pa res, da pri porodu gre vse lažje in hitreje, če se malo ‘pustiš podrediti’ in babicam daš vedeti, da so one tiste, ki vejo, kaj delajo. Žal…

Draga banbinca,

hvala vam za to, da “vas je prijelo” in ste napisali, kako ste se počutili med porodoma.
Jaz sem prepričana, da bi obema, ženski, ki rojeva, in babici, ki ji pri tem pomaga (ne vodi), dobro sedlo, če bi sodelovali; danes precej uporabljam izraz partnersko sodelovanje. Tako partnersko sodelovanje med porodom je veliko lažje, če se babica in ženska medsebojno poznata, torej, če babica žensko spremlja že med nosečnostjo.
V sedanjih razmerah smo še v obdobju prehoda med hierarhičnim razumevanjem zdravstvenih storitev
– “jaz kot strokovnjak vem, kaj je za vas dobro, vi le naredite tako, kot vam rečem” — če malo karikiram …. in
– “jaz kot porodnica bom poslušala in ubogala, da bo vse v redu z mano in z otrokom”)

k partnerskemu sodelovanju
(“jaz imam kot babica določeno znanje, spretnosti, izkušnje, pripomočke … obporodne pomoči”,
“jaz kot porodnica imam občutke, želje, potrebe, vizije, znanje in spretnosti, potrebujem pa pristnost, spremljanje in določene ukrepe”) …

Ker smo zelo različne, seveda vsaka zase oceni v danih zelo zelo različnih situacijah in okoliščinah, katera strategija in kateri obrazec podrejanja …. sodelovanja bo (lahko) uporabila med rojevanjem svojega otroka.

Zato se strinjam: komunikacija, vprašanje, odgovor, poslušanje … besednih in nebesednih sporočil, preverjanje slišanega, naklonjena podpora in še in še … to so zelo zelo pomembne spretnosti. In seveda, to ni pomembno le za zdravstvene strokovnjake, kot ste lepo opisali, draga mamica mladostnikov, dragoceno je, če smo podpora ena drugi.

Hvala vam vsem za vaše porodne izkušnje,

Res je še vedno tako, da osebje v porodnišnici premalo sprašuje bodoče mamice o željah in načinih poroda.. ampak tako je, da pri nas še vedno večino porodnic želi porod “po starem” – samo da bo čimprej konec in te ne želijo, da jih kar naprej sprašuješ kako naprej. Zato pa vsem tistim, ki imate v glavi kaj si želite pri porodu, sestavite si porodni načrt – ampak bolj kot seznam želja, do katerih imate tudi vso pravico, dokler je vse ok. Lahko pa ob sprejemu babici samo poveste česa si želite med porodom. Vendar se zavedajte, da tudi vam določene stvari v določenem trenutku morda ne bodo ustrezale, zato dajte tudi sebi možnost, da si med porodom premislite in naredite določeno stvar drugače.
Nam babicam, je lahko porodni načrt v pomoč, saj že na začetku preberemo, kaj si želite, tako, da vam ni potrebno tega razlagati takrat, ko vam to onemogočajo popadki.
Vsem nosečkam želim čim lepši prehod v novo življenjsko obdobje.

Berem tole temo in si ne morem kaj, da ne bi še jaz kakšne napisala. Nisem sicer rodila v LJ, ampak v NM, ampak precej zgoraj napisanega zveni zelo znano.
Kot je napisala tudi babica, večina nas še zmeraj želi porod “po starem” oziroma o čem drugem niti ne razmišljamo; pri nas v materinski šoli je to povedala tudi babica Metka. Verjetno si prvorodke sploh ne predstavljamo, kako porod dejansko poteka – kljub vsem informacijam, ki jih imamo na voljo, je pa to le ena posebna izkušnja, ki jo noben opis “postopka” ne zajame.
Moja izkušnja z babicami je neskončno pozitivna in prvo vprašanje, ki mi ga je babica postavila, je bilo prav “Bi mi lahko povedali svoje želje?” No, moje so bile bolj skromne, ampak ko sva preživeli več časa skupaj, me je lepo “prebrala” in ravnala tako, da bolje ne bi mogla. Vse tri babice, ki so pomagale mojemu malemu na svet, so več kot očitno popolnoma zadele poklic.

Drugačna zgodba, žal, so bile sestre na oddelku. Tam sem bila kar nekaj časa pred porodom in po njem, in nisem najbolj občutljiva rožica pod soncem, ampak me nič kaj ne mika, da bi se vrnila. Ne želim, da me kdo ujčka ali skrbi za otroka namesto mene, bi pa pričakovala, da naredijo svoj posel. Moje izkušnje so podobne bambincinim, šlo je za popolno ignoranco glede dojenja. Kar se tiče nege dojenčka, sem imela na srečo tudi jaz izkušeno cimro, ki je bila v veliko podporo. Dojenje pa je bilo muka, dokler nisem s pomočjo svetovalke, ki si je vzela 5 minut in naju gledala, ter precej več časa za pogovor, uspela pravilno pristaviti malega.

Skratka, vsaka čast ljudem, ki so našli svoj poklic 🙂

Tudi jaz imam zelo slabo izkušnjo s porodom v Ljubljanski porodnišnici, predvsem me je motil odnos osebja (babic). Pričakovala sem, da mi bodo pri porodu pomagale prijazne babice, kot so nam razlagali na predavanjih za “bodoče starše”, pa je bilo v resnici čisto drugače. Rojevala sem 11 ur, jokala, se zvijala od bolečin. Pri tem so me babice samo nadirale. Res grozno. Tako hladnih in nesramnih babic si nisem nikoli predstavljala. Sedaj sem drugič noseča in se NIKOLI VEČ NE BOM ODLOČILA ZA NARAVNI POROD!!!!

Tudi jaz se sprašujem, kakšen nadzor ima vodstvo Ljubljanske porodnišnice nad osebjem?