Spoštovani,

Zanima me kakšne so značilnosti poporodne depresije. Partner me namreč prepričuje, da imam poporodno depresijo. Imava dva otroka (starejši ima 2 leti in 10 mesecev, mlajši pa 5 mesecev). Starejši je po mnenju dohtarjev otrok s posebnimi potrebami (po opravljenih testih je razvojno na 17 mesecih, namesto na 32 mesecih), čeprav oba s partnerjem misliva, da ni zaostal, neumen. Moram pa reči, da je zelo zahteven. Drugi otrok ni bil načrtovan.
Naveličana sem enoličnosti. Nenehnega previjanja, ujčkanja, krotenja ta starejšega, gospodinjskih opravil… Doma sem že od prve nosečnosti (sicer sem na zavodu za zaposlovanje). Dostikrat sem slabe volje, nimam potrpljenja. S partnerjem se veliko kregava.
Priznam, da sem dostikrat nesramna v besedah, ampak ker ne vem kaj naj naredim, da mu pridem do živega. Imam veliko volje, da bi počela različne stvari, vendar jih ne morem, ker zahteva svoje en otrok, če ne pa drugi. Pogosto me tlačijo nočne more (rada bi naredila eno stvar, pa moram prej še to , pa ono, pa tretje, da se na koncu zbudim in ne opravim stvari, ki si jo zelo želim). Partnerju zelo zavidam, ker gre lahko delat ali pa zvečer na kratko pivo s prijatelji. Res je, da bi kdaj ko gresta oba otroka zvečer spat, lahko tudi jaz za pol urce skočila ven na kakšen čaj, pa grem raje spat, ker vem, da se moram vsaj malo naspat in odpočit za naslednji dan. Lahko bi še dolgovezila, kaj vse mi gre na živce, pa kje ga “serjem”. Pa me zanima, če mi lahko poveste ali rabim pomoč psihiatra oziroma v katerem primeru ga potrebujem. Imam velik predsodek pred depresijo, ker ne želim biti ožigosana, poleg tega mislim, da je to lažji izhod v sili, če dobiš nalepko, da imaš poporodno depresijo. Ker če je akrkoli narobe s strani partnerja da si noče priznati, je najlažje nato zvaliti krivdo, ja saj imaš ti depresijo.

Se opravičujem, če je tole pisanje zelo zmedeno, samo nimam časa, da bi na dolgo pisala.
Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor.

vprašujoča

Starejši je po mnenju dohtarjev otrok s posebnimi potrebami (po opravljenih testih je razvojno na 17 mesecih, namesto na 32 mesecih), čeprav oba s partnerjem misliva, da ni zaostal, neumen……

Tale stavek me je zbodel….govoriš o otrocih, kot o nečim samoumevnem, nič o tem ali jih imaš rada….iz teksta se vidi, da ti gre vse na živce….je preveč vsega….Morda ima tvoj fant prav! Poišči si pomoč….nič te ne stane , ampak tako kot pišeš, si verjetno sita sama sebe in vseh okoli tebe…

Bom pa pripomnila nekaj, kar me je zabolelo ob zgoraj navedenem stavku: vajin otrok s pp ni NEUMEN – noben otrok s pp ni neumen, je poseben in zlata vreden…..na tvojem mestu bi poskrbela zanj in mu nudila vse kar mu lahko…..prav tako pa tvojemu 5 mesečniku…. Vem, sama imam otroka s pp in punčko, zdravo in sta moja sončka.

Najprej imej rada sebe, bodi s seboj zadovoljna in potem bo vse ostalo v redu…

Draga vprašujoča,

znaki poporodne depresije so lahko naslednji (niso pa nujni vsi znaki):
Preveva vas nemoč, žalost, obup ali nimate volje do življenja.Ne spomnite se, kdaj ste se zadnjič nasmejali.
Slabo se počutite. Ste čisto brez energije. Imate občutke krivde. Ne uživate v stvareh, ki jih imate običajno radi.
Veliko jokate (vse od jokavosti do nenadzorovanega ihtenja). Muči vas tesnoba in/ali napadi panike. Počutite se osamljeni. Težko se osredotočite. Pozabljate bolj kot običajno. Občutek imate, da niste dovolj dobri, da ste nesposobni, da ne zmorete več. Ne zanima vas, kaj se dogaja okoli vas. Otrok vas ne zanima ali nasprotno, preveč ste zaskrbljeni zanj. Zalotite se pri razmišljanju, da bi poškodovali otroka ali sebe, kar se le redko res zgodi. Zdi se vam, da boste znoreli. Nadlegujejo vas bizarne ali tuje misli. Slabo spite ali se zelo zgodaj zbujate, neodvisno od otroka.

Da bi postavili diagnozo, morajo znaki trajati štirinajst dni, postavi pa jo zdravnik s kliničnim pregledom. Obstajajo tudi presejalni testi, s katerimi ocenimo, kakšna je možnost za depresivnost pri posamezni osebi (Edinburški vprašalnik).

Kolikor lahko sklepam iz vašega pisma, je vzrok vaši naveličnanosti in nestrpnemu reagiranju neprestana rutinska skrb za dva majhna otroka. Vsak človek potrebuje počitek, odklop in družbo drugih odraslih, čas zase, čas za partnerstvo in rekreacijo … Če imate tega že lep čas malo ali nič, se potem to odraža tudi na ta način. Mislim, da bi bilo dobro, da se prek mameZOFE (telefon je naveden spodaj) pogovorite s svetovalko, kako najti vire v svoji okolici, pri sebi in še kje, da bi lahko svoje življenje malce uravnovesili s stvarmi, ki vas veselijo in izpolnjujejo.

In draga najina ljubezen, kadar ima človek vsega preveč in o tem piše pismo na forum, kakšna beseda ni čisto na svojem mestu. Problem Vprašujoče ni, da svojih otrok ne bi imela rada ali da zanju ne želi vsega najboljše. Ravno to skrb je treba malce prerazporediti. In sprejemanje drugačnosti lastnega otroka je proces (če je otrok res drugačen, če ima posebne potrebe ipd), pri katerem staršu potrebujejo različne vrste podporo. Včasih te podpore ni ne v ožji ne v širši družbi.

Vsem lep pozdrav,

Počutila sem se enako samo jaz imam 3 otroke,starejša je najstnica 14 let,sin 3 leta in hči 7 mesecev.
Prisili se, pojdi ven malo z družbo meni je pomagalo,pomankanja spanja ne boš čutila ,če se boš malo sprostila in nasmejala.
Jaz grem večkrat ven(kolegici na deci:),čvek in podobno) in se bolje počutim ,četudi manj spim sem manj utrujena kakor prej.Grem pa sigurno 2x do 3x na teden.

Draga Suzi, hvala za vaš prispevek.

Četudi imate kot mama veliko manj časa kot bi si želeli, bo druženje z drugimi zunaj vaše družine gotovo prispevalo k boljšemu počutju. Družite se s prijatelji in prijateljicami, dogovorite se za kakšno skupno aktivnost, pa najsi bodo to sprehodi, pogovor ob pijači, skupna večerja, ogled predstave ali razstave. In če si boste takšne izhode kar predpisali (kakor zdravila na recept) in jih boste redno jemali, bo to prispevalo k temu, da bo vaše življenje bolj uravnoteženo.

Lep dan,

Spoštovani prosim za pomoč.

Leta 2008 sem prvič doživela napad panike in tesnobo. Maja 2008 sem prejela Paroxat in Helex pri dežurnem psihiatru. Februarja 2009 sem prenehala jemati Paroxat, bilo je v redu, vendar pa so se kmalu pričele težave v takratni službi, firma je šla v stečaj, jaz sem ostala doma, tesnoba in napadi panike so se vrnili in se stopnjevali do decembra 2009. Po novem letu sem nameravala obiskati psihiatra, vendar pa se je po novem letu moje psihično stanje neverjetno umirilo, končno sem se počutila normalno. Izvedela sem, da sem noseča in postopoma se mi je tesnoba vrnila, predvsem zaradi mojega finančnega stanja in komplikacij v nosečnosti. Zato sem prvič obiskala izbrano psihiatrinjo, ki me je poslala na delavnice na temo napadov panike in anksioznosti, brez zdravil. Nosečnost sem preživela brez napadov panike, vendar s skoraj vsakodnevnimi ne zelo hudimi tesnobami, še posebej zadnje dva meseca, ko sem morala strogo počivati zaradi grozečega prezgodnjega poroda.
Rodila sem septembra 2010. Prvi dan po porodu se mi je vrnila huda tesnoba, prvi dan doma me je mučila nočna mora. Epizode tesnobe so skoraj vsakodnevne, vendar ne enako hude. En mesec po porodu se mi je stanje precej umirilo in sem bila vesela, potem se mi je zopet poslabšalo. Ko pade mrak se me poloti tesnoba, ki lahko traja nekaj minut ali ves večer. Zjutraj pa je vse spet ok. Zadnje dneve me je precej strah, ker me je obsedla ena misel: kaj če bom kaj storila svojemu otroku in že v naslednjem trenutku me stisne v prsih, ker se te misli ustrašim, to tiščanje pa lahko traja kar precej časa ali pa tudi ne. Ne znam se znebiti teh črnih misli. Pojavljajo pa se od takrat, ko sem prebrala, da je bila ženska iz Sežane, ki je umorila svoja dva otroka obtožena. Globoko me je pretreslo in nikakor si nisem znala predstavljati, kaj lahko mamo priprelje do takega dejanja. V glavnem ta misel me je osbsedla, čeprav verjamem, da svojemu otroku (niti dojenčku, niti 4-letnemu) ne bi mogla kaj takega storiti. Imam tudi druge črne misli, ki povzročajo tesnobe; misli na prihodnost, svetovni problemi, bolezni, naravne katastrofe, finančne težave….
Zadnje čase precej razmišljam ali je možno, da moje tesnobe izvirajo iz spolne zlorabe, ki sem jo preživljala v otroštvu. O tem psihiatrinji na dveh srečanjih, ki sva jih imeli nisem govorila, govorila sem le o nedavnih problemih in situacijah.
Ne vem kako naj si pomagam. Kje naj začnem. Pogovarjam se z možem in mi poskuša pomagati po svojih močeh, hodim na telovadbo, pripravljam se na izpit na faksu, v glavnem poskušam se malo odklopiti od otrok in delati tudi druge stvari, ki me veselijo. Prosim za kakšen nasvet, ali naj grem nazaj k psihiatrinji? Nekako nisem občutila, da bi se lahko z njo iskreno pogovorila. Pa še to: polno dojim in to mi je zelo pomembno. Hvala.

i zdravo na začetku bi vas lepo pozdravilm.. problem imam ta da z partnerjem se ne zastopima, vedno sem kriva za vse, skregama se zaradi pijače,vedno sem kriva za vse on pa ne prizna da je kriv. skoz mi govori da on lahko to dela ker nosi denar, jaz pa sem zato da cuvam otroka to sploh ni probelm sam to me moti ko laže in obljublja da teka ne bo naredil to mi ze skoz govori celo nosečnost in dan danes, pol pa mi očita da sem v deprisiji da bi se čudno obnasala tega res ne vidim vse naredim in ni problem ampek te lazi in oblube so me vrgle iz tira, ker ga vedno da laze.otrok pa je star 7 mesecev. prosim vas za nasvet. lp

Ponavadi ne komentiram niti ne sodim pa vendar…za voljo teh 2 nedolznih sonckov ki si jim podarila zivljenje se cimprej spravi k psihiatru kjer upam, da te bo znal ozdraviti tvoje egocentricnosti, te naucil ljubiti sebe in druge. Ne dvomim, da otrok nimas rada vendar je tvoj nacin povrsinske ljubezni (globoke ne premores) izredno skodljiv za otrokov razvoj. Si le ogledalo svojih starsev, ki so te naucili ljubiti kot ljubis sedaj…ce ne premores globoke iskrene ljubezni kjer bos v vecini z veseljem otroke postavljala na 1 mesto (pred sabo) potem jih oddaj ljudem ki to premorejo ker tvoji otroci niso nic krivi in si zasluzijo boljse zivljenje kot ga imajo.