nočno dojenje in (ne)kvaliteta spanja
lep pozdrav!
sem z iskalnikom prebrala že vse na temo nočnega donjenja, se strinjam, da je to tema čisto zase, da ni recepta, kako uspavat naše malčke….pa vendar.
moja 8 mesečnica se tako kot veliko drugim otrok, ponoči zbuja. in to na eno uro. jasno, takrat jo podojim in zaspi nazaj. zbudi se z jokom, ki ga čez dan ob zbujanju sicer ne prakticira.
pravkar berem knjigo spi, dete spi, v kateri piše, da je treba otrok, tako kot vse drugo, naučiti tudi pravilnega spanja.
in sedaj sem v dilemi: sej sem zmatrana….ampak, da bi to, da je ne bi dojila ponoči, pustilo njej kakšne psihične posledice, to pa ne. jo pa raje dojim….čeprav je vprašanje, koliko časa bom še zmogla.
to, da jaz ne spim je itak samoumevno. ampak po teoriji v knjigi, otrok, ki se ponoči zbuja in doji in s tem prekinja spanje, tudi ne spi kvalitetno. zato je otrok čez dan razdražen…sitkan….
kaj torej pravite? kje je tista meja med tem, da otroku naredimo dobro in s tem tudi nam?
dober večer mamiurja!
ravno sem prijadrala na ta forum z identičnim problemom, no skoraj. naša osemmesečnica se zbuja samo kake 4x na noč.
ko govorim z mamicami enako starih otrok, vse že odstavljajo otroke, vsem otroci prespijo vse noči,… meni se še prav nič ne mudi odstavljati, če bi mi pa kdo ponudil manj nočnih bujenj, bi pa takoj podpisala 😉
samo na tem forumu najdem vzpodbudo, kadar mi je najtežje in kadar poslušam, da je otrok le razvajen. zato se že veselim mojčinega odgovora.
pa sigurno se bo oglasila še kakšna mama z izkušnjami…
mirno noč,
ana
Živjo, mamiurja in ana!
Imate prav, ni recepta, kako večjega dojenčka, pa tudi malčka prepričati, da se bo ponoči manj pogosto zbujal.
Mamiurja, vaša deklica se zbudi vsako uro, z jokom. To kaže, da se verjetno ne prebudi povsem, prebudi se deloma le iz plitkega spanca (plitki spanec je faza sanjanja) in se zna uspavati sama. Mnogi dojenčki tega ne znajo, potrebujajo božanje, dojenje, dudo, stekleničko,… skratka pomoč. Starši jim nudimo pomoč po svojim močeh in prepričanjih, kaj je v taki situaciji prav.
Eni menijo, da je prav, da otrok spi v svoji posteljici, in vstajajo, mu pobirajo dudo,… Drugi menijo, da je vredu, če otrok, ki se nenehno zbuja del noči spi pri starših, posebej, če tako vsi spijo bolje in čakajo, da otrok zraste in se zna uspavati sam. Tretji se požvižgajo na norme v naši družbi in z otroci spijo skupaj, tudi če se ti ne zbujajo, ker se jim zdi to naravno in povezovalno. Četrti v različnih starostih preizkušajo različne metode, s katerimi bi otroka čim prej naučili, da bo znal spati sam, metode pa iščejo v knjigah ali pri drugih starših in njihovih izkušnjah.
Kako boste ravnali vi, veste torej samo vi. Recepta ni predvsem zato, ker je nestrinjanje med ljudmi prisotno že v osnovi. Če čutimo, da je otrokovo zbujanje za družino problem, ki ga je treba popraviti, bomo ravnali povsem drugače, kot če menimo, da se dojenčki pač zbujajo in bomo to preživeli.
Naprej: Tudi družine, ki ta problem zaznavajo in kjer so starši utrujeni, sitni, nervozni, zaskrbljeni, negotovi,… rešujejo problem diametralno nasprotno. Eni dojenčka ne morejo “premakniti” in se sami prilagodijo situaciji, da laže preživijo. Drugi se osredotočijo na ukrepe, s katerimi bodo dojenčka prepričali, da se bo postopno prilagodil on.
Ob tem zagotovo takoj vidimo, da je spanje dojenčka zelo povezano z družinsko situacijo in z vrednostnim sistemom staršev, z njihovo stopnjo utrujenosti in zmožnostjo prožnega odzivanja.
Ko beremo katerokoli knjigo o spanju, moramo vse to imeti pred očmi. Avtor te knjige jo je zagotovo zaznamoval tudi s svojimi osebnimi vrednotami in prepričanji, ali naj bi, kje naj bi, kdaj naj bi dojenčki spali in znali spati sami. Zato so knjige, v katerih se najdemo, in knjige, ki nas kvečjemu spravijo v obup, ker govorijo tisto, v kar mi morda ne verjamemo, a v obupu začnemo to prakticirati. Mamica, ki npr. verjame, da je zbujanje dojenčka normalno, pa je zelo utrujena, ga bo morda poskušala naučiti spati z metodo kratkega joka in vračanja v sobo, ne bo ga dvigovala iz posteljice, če pa metoda pri njenem odločnem otroku ne bo delovala, se bo počutila še bolj krivo in brezupno, knjigo pa bo na koncu verjetno spravila daleč od oči. Mamica, ki ugotovi da denimo njen otrok bolje spi sam kot z njo, pa bo veretnoiskala drugačno branje.
Dokler z otrokom ravnamo ljubeznivo, pozorno in prislihnemo njegovim potrebam, za prepričevanje oz. učenje spanja uporabljamo nasvete, primerne starosti in otroka v kriznih situacijah ne puščamo samega, mu zagotovo ne povzročamo nobenih psihičnih posledic. Nisem psihologinja, mamiurja, v to, kdaj ima otrok lahko vedenjske in komunikacijske motnje, ker v zgodnjih letih ni uspel navezati stika s starši, se ne morem spuščati. Učenja spanja z metodo izjokavanja, torej daljšega joka, pa La Leche League ne priporoča.
Članek, zagotovo vreden prevoda. Ker ga za enkrat še ni, upam, da berete angleško: Sleeping Lika a Baby? http://www.llli.org/NB/NBJanFeb03p4.html
In še eden, ki jasno sporoča, da “zdrav” spanec za odrasle in dojenčke ne pomeni nujno isto stvar: Rethinking “Healthy” Infant Sleep http://www.llli.org/ba/Feb93.html. Kaj je torej za dojenčka pavilno spanje? To, kar pod tem razumemo odrasli? Otrok, ki se zbuja, lahko povsem vredu spi. Da zbujanje za dojenčka ni dobro in bi moral spati čim prej brez prekinitev, je žal le mit naše kulture, ki nujno ne drži.
Mamiurja, dojiti in omagati ali trenirati otroka spati in živeti ne bi smeli biti edini alternativi v vašem življenju! Morda boste po branju teh dveh člankov še enkrat laže premislili in našli tretjo – vašo pot, da bo otrok zadovoljen in vi bolj naspani. Tudi sama sem bila v isti dilemi in pod hudim pritiskom, in sem dolgo rabila, a vendar našla našo rešitev. Za vas verjetno ni prava, zato jo ne bom razlagala, saj je pogojena z navadami, prepričanji in stanjem v naši družini. Vsak potrebuje svojo.
ana, upam, da bodo ta zapis in pripeta članka pomagali tudi vam odgnati misli o razvajanju. Res pa je, da mejo nikoli ni mogoče postaviti. Je le moja meja, vaša meja,… Če ne morem več, če potrebujem spremembo, če je otrok toliko večji, da lahko nekatere nsše signali razume in upošteva, je čas, da nekaj ukrenemo. Kaj in kako, to pa vemo le sami in se učimo iz lastnih poskusov in napak.
draga mojca, hvala za odgovor. vem, na koncu itak naredimo po svoje.
imam še eno vprašanje: je možno, da se dojenček sam neha zbujat ponoči enkrat pač, recimo nekje do enega leta? ko dozori ta njegov občutek, ko se počuti varnega….? da nam je mamicam prihranjeno odvajanje od nočnega dojenja in ves jok, ki pride zraven?
urška
Urška, vsak otrok pri vsaki dejavnosti, tudi pri hranjenju, spanju, doseže enkrat tisto razvojno stopnjo, ko zmore sam.
Ali se to zgodi do enega leta. Pri nekaterih se, pri drugih ne.
Lahko vam povem mojo izkušnjo s tremi fantki. Vsi imajo zelo odločen in močan značaj in glede spanja niso niti približno prilagodljivi po mamici, ampak so redno protestirali (jaz sem spala, kamor so me dali in kadar je bila ura za spanje), tako da sem bila tudi pri mojih dojenčkih pač jaz tista, ki sem se večnimoma morala prilagajati.
Naš prvi fantek je kljub poskušanju mnogih metod zmogel spati brez prekinitev po letu in pol, nato se je pol leta dojil samo še zgodaj zjutraj in pri dveh letih odstavi sam. Že prej ni bilo nobenih težav več z večerno rutino in odhodom v posteljo. Večerno dojenje sva po letu in pol zamenjala z večernim petjem, ker je to že zmogel in želel. Zbujanje se zame vseeno ni končalo, kajti fantek je do 6 leta ponoči kar pogosto lulal v posteljo.
Naš drugi se je prvo leto zbujal samo za hranjenje. Sam pa ponoči brez prekinitev ni zmogel spati zelo dolgo, kajti po prvem letu, ko bi to morda zmogel, so se začele hude sanje, grozen jok, sanjal je o mravljah, čebelah, hudoval se je na babico ali bratca, ki mu nagajata (nič hudega mu ni bilo prek dneva, le podoživljal je tako intenzivno!). Dojenja tedaj sploh ni želel, ponoči se ni dojil, vendar kričanje ni ponegalo. Ponoči ne lula v hlačke, hodi pridno v stranišče, po četrtem letu pa spi lepo in le občasno ima hude sanje. Dojil se je dve leti in pol, ko ga je nehalo zanimati.
Tretji se zbuja na uro do dve že leto in pol. Ne zna in ne zmore. Vse, kar ukrenemo, je slabše zanj in za nas. Po letu in pol so se pojavile noči, ko zmore spati v svoji posteljici do 3h zjutrah, največkrat pa tega še ne zmore in rabi pomoč, brez dojenja joka in ga ne morem pomiriti. K sreči zdaj jaz nič več ne rabim pomoči in oba z možem sva zadovoljna, če ponoči ne joka. Spimo s prekinitvami in računamo, da bo kmalu drugače.
Čisto prav razmišljate, Urška, otrok zna spati sam, ko pride čas. V nekaterih kulturah, drugačnih od naše, otroci spijo z mamicami dve, tri, štiri leta, to se jim zdi normalno in tega ne problematizirajo. Pri nas to kulturno ni sprejemljivo, zato je torej to za mamico vedno problem. Otro spi sam, ko dozori njegov občutek, ko se počuti varnega, tako kot ste zapisali. in če si spanje uredimo tako, da nismo nervozni, da so prekinitve za nas sprejemljive, da čim manj vstajamo, potem posebno odvajanje od nočnega dojenja verjetno niti ne bo potrebno. Menim, da otrok ni treba učiti nočnega spanja tako, da neizgibno jokajo zaradi tega. Tako ali tako vedno jokajo že zaradi drugih stisk.
edita, živjo!
ah, pri nas imamo zgleda razvajene otroke….
večerni ritual zgleda pa takole: pupco umijem, ji v flaški dam adaptirano mleko z riževimi kosmiči, greva v sobo (ona imanjeno posteljico pripeto na najino brez stranice), potem jasno zaspi in jo samo preložim na njeno posteljico. zbudi se točno čez eno uro (nimam pojma zakaj, ampak točna je zmeraj), potem jo podojim…včasih zaspi nazaj, včasih tudi ne.
nikoli ne spi na najini postelji, ker sicer midva nimava prostora, razen mogoče od šestih zjutraj, pa do sedmih….
ker ima posteljico čisto zraven, jo samo prevalim na njeno…je imela nekaj časa stranico, pa se mi je ni dalo dvigat ven in nazaj polagat, ker sem jo s tem samo zbudila..
vem, naporno, sej zato jamram…problem je tudi, ker vsi spimo v isti sobi, tudi njen starejši brat…če bi jo predolgo pustila jokat, bi se še on zbudil….problem je tudi, ker hoče on včasih zaspati na najini postelji, pa ni šan, da ta mala zaspi, če je on zraven….tko, da….ni za zgubljat besed. :=)
bo že! še vsi so se navadli spanja, se bo tudi ona.
lep pozdrav!
Urška,
še tole možnost bom zapisala, pa boste presodili, ali se splača preveriti v praksi.
Pred časom sem bila presenečena (kako, da tega ne vem?!), ko mi je svakinja povedala, da so že naše babice pogosto rekle, da kravje mleko ni za zvečer. Zakaj? Ker so otroci po njem bolj žejni in ker jih lahko muči nespečnost. Hm, pa ravno nasprotno nekaterim mnenjem, da je treba za boljši spanec zvečer spiti lonček mleka. No, verjamem, da smo ljudje različni, a raziskave (to pa vendarle vem!) so dokazale, da so nekateri občutljivi dojenčki po kravjem mleku zelo nemirni in slabo spijo.
Kam ciljam? Če ste že vse poskusili, bi morda za 2-3 tedne poskusili še z drugačno večerjo, npr. zelenjavno juho, teseninami, rižem (morda isto kot pri kosilu), kašo v juhi, banano (ta vsebuje snovi, ki so naravno uspavalo), avokadovim namazom in kruhkom,… nečem, kar ni kravje mleko.
Ste pomislili, da se morda zbuja, ker ima zvečer za uspavanje ali čez dan manj podojev, kot bi jih želela? Morda lahko poskusite več podojev čez dan. Zvečer pa večerjo in kar dojenje. Nič ni narobe z uspavanjem na dojki. Otrok se ne zbuja zato, ker smo ga zvečer “razvadili” in nato ponavlja vzorec. Zbujajo se tudi mnogi dojenčki, ki niso uspavani na dojki, in prav tako dojenčki, ki sploh niso dojeni.