Med.Over.Net

Obporodno obdobje

Odgovarjajo: Jasna Dolamič Gričar, družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok

Porod spremlja veliko sreče in tudi stisk. Izmenjajte izkušnje in se posvetujte s strokovnjaki o porodu, dojenju, skrbi za novorojenčka, čustveni izčrpanosti ...

Jasna Dolamič Gričar , družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok

Jasna Dolamič Gričar

razvajenost

Default avatar

bela

Vprašanje ne sodi ravno na ta forum, ampak glede na vaše članke ( nosite svoje otroke,... )in kot izkušeno mamico, bi vas vseeno prosila za nasvet.
Naša štiri in pol mesečna deklica je prava žverca. Čez dan z veliko težavo zaspi, pa še to za pol urce in nikoli sama. Stalno je na rokah in stalno mora biti okoli nje akcija da je zadovoljna. Če jo odložim v stolček, je tako vpitje da je joj. Nevrofiziatrinja je rekla naj bo čim vač na tleh, da se tako otrok najbolj razvija in prej shodi, ampak naša žverca zdrži par minut, potem pa se že razburja. Bolj kot razni medvedki in ropotuljice, so ji zanimive plastenke, krožniki,... Tudi v vozičku noče več biti, zdaj uživa samo v kenguruju, ker lahko vse vidi. In stalno hoče biti v pokončnem položaju.
V glavnem, zelo je zahtevna.
Skrbi pa me v bistvu to, da poslušam , da ni čudno da je taka, če se pa 25 ur na dan ukvarjam z njo in je čisto razvajena in scrkljana. Da zato ker smo jo na začetku veliko prenosili (imela je močne krče ) in jo za vsak jok dvignili, zdaj pa imamo in naj sitnobo prenašamo.
Zdaj že dvomim vase in se sekiram da sem jo res razvadila, ampak enostavno ne morem pustiti otroka da joka.

Uf, se opravičujem za tale "spis" .

Hvala za vaše nasvete, pa čeprav se ne tičejo dojenja.

Lp, Maja
Default avatar

mzver3

Hvala enako! Tudi jaz imam 4,5 mesečno hčerkico in vse je enako kot si opoisala- kot da bi jaz zastavljala to vprašanje, zato bom tudi odgovor z veseljem prebrala. Braz skrbi, nisi edina.
Klavdija
Default avatar

Matilda

Pozdravljena, Maja!

Oglašam se, ker sem imela podobne dvome in probleme pred nekaj meseci, le da naše ni zvijalo, pač pa je veliiiiko polivala. Zato smo jo večino dneva, pa tudi noči, imeli na rokah, da je ni tiščalo v trebuščku in je zrak lažje šel ven. In nismo je razvadili! Kmalu je prišel čas, ko sploh več ni hitela biti na rokah, ker je začela sama plaziti, kmalu pa je še shodila. "Dooo!" je vse, kar ima za povedati ob tem (prevod: dol! ;-). Stara je 13 m.
Taki "zahtevni" otroci imajo svoje prednosti in slabosti. Slabost je definitivno ta, da te izžamejo, če nimaš dovolj pomoči od drugih. Zahtevajo veliko pozornosti, a dobra stran tega je, da kar srkajo vase. Čas, ki ga jim namenimo, se hitro obrestuje. Vsak dan znajo kaj novega, hitro shodijo, hitro govorijo. Verjetno pa tudi bolj mirni otroci to kmalu nadoknadijo, ne vem. Na tihem upam, da bomo zvedeli pri drugem ;-).
Ti jo kar nosi, če ti ni težko. Meni bi bilo težko poslušati jok, ne da bi tekla k njej in jo vzela v naročje, ko je bila še tako majhna ... Pa Karmen pravi, da je do enega leta ne moreš razvaditi. Naša ni, pa smo jo res veliko prenosili.
LP,
Matilda
Default avatar

LLLKarmen

Draga Maja,
seveda sodi tole vprašanje tudi na ta forum :)

Imate štiri in pol mesečno deklico, ki je rada v starševski bližini, se hrani in spi brez ritma in reda, potrebuje veliko dogajanja in ukvarjanja. Nevrofiziatrinja vam je svetovala, naj bo čim več na tleh, a deklica se razburja če vas ni v bližini. Noče biti v vozičku, rada je le v kenguruju in v čimbolj pokončnem položaju. Preseneča me, da vam nevrofiziatrinja ni odsvetovala uporabe kenguruja? Nisem zdravnica in nimam strokovnega znanja, toda čisto laično se mi zdi logično, da se veliko nošeni otroci učijo in razvijajo hitreje saj manj časa jokajo in sitnarijo in se v tem času učijo več in hitreje. Otrok, ki je v materinem naročju ima možnost nenehnega opazovanja in s tem hitrejšega učenja in razvoja. V nekaterih določenih položajih nošnja res ni najbolj primerna za otroke z motnjami v telesnem razvoju, zato se je dobro prej posvetovati z nevrofizioterapevtko. Pri HANDINGU (tečaji pravilnega rokovanja z otrokom) zelo opozarjajo, da je pravilna nošnja otroka zelo pomembna, bistvo je v tem, da otrok ne more vleči glavice nazaj in da ni cel iztegnjen.

Glede nasvetov in mnenj vaše okolice pa takole:
verjamem, da so nasveti dobronamerni a žal vam nič ne pomagajo. Vaše sorodnice niso ob otroku 24 ur na dan in ga zagotovo ne poznajo tako kot vi. Le vi ste specialistka za vašega otroka.

Trdim, suvereno in zagotovo, da dojenček ni razvajen. To je moje mnenje in moje izkušnje. In verjemite, da moji trije otroci nikakor niso bili "pridni" (uf, mi gre na živce ta beseda), niso spali, imeli smo težave z dojenjem, itd...

Žal ima naša klasična, kako naj rečem "avstroogrska" vzgoja še močno zasajene korenine v naši kulturi in družbi. Ko smo prvič starši, nas vsi obdarijo z raznimi nasveti, ki v nas zasejejo semena dvoma, ali sploh delamo prav. In ker se nam dojenček rodi brez navodil za uporabo, nato vam mama reče tako, tašča drugače, Karmen Mlinar pa nekaj tretjega je popolnoma normalno, da ste v dilemi.

Če opazujemo druge kulture, pa da mi ne bo kdo spet očital "afriške revčke", bom izpostavila "višje razvito kulturo", kot so npr. Japonci. Pri njih je popolnoma normalno, da so otroci v naročju, da se dojijo, da spijo v družinskih posteljah, in mnogo drugega. Pri nas pa ne. Pri nas pa se otroke poriva stran od staršev, v trgovinah je naprodaj ogromno (nepotrebnih) čudovitih, pisanih, živobarvnih, dojencljastih predmetov, ki to prezgodnjo ločitev celo spodbujajo (hojice, stajice, otroški gugalniki, dude, ...).

O kulturno socioloških vidik na starševstvo in dojenje sem že enkrat pofilozofirala na:


Veliko staršev spozna, da je ob dojenčku merila čistoče stanovanja in skuhanosti kosil sprostiti. Posoda v koritu se ne sekira, če joka vaš dojenček. Prav tako ob treh zjutraj ponoči ni zraven vaše tašče ali sosede, ki vam je popoldan vehementno rekla, da morajo dojenčki ponoči spati in da ga pustite jokati, se bo že navadil. Starši smo narejeni tako, da otroški jok v nas vzburka čustva, hormone, in potrebo po tem, da mu ugodimo, da jok preneha. Ker le tako je človeštvo lahko tudi preživelo. Ker otrokov jok je otrokova potreba. Noben dojenček ne joče zato, ker je razvajen ali zato da joka nalašč. Otrok joče zato, ker nekaj potrebuje. In če potrebuje ljubezen in bližino je to prav.

Draga Maja, ste skrbna mamica. Kljub temu, da imate sedaj občutek, da se vse vrti le okoli dojenčice, vedite, da bo vsak dan boljše. Otroček, ki je samo jokal, jedel in spal bo rastel inse razvijal, kmalu se bo za nekaj minut zamotil s svojimi rokicami, igračkami ali bo lahko celo pol ure opazoval domačega mačka pri igri. Nenehno starševsko dajanje se bo kmalu spremenilo v zadovoljno opazovanje napredka vašega otroka. In ti prvi meseci zeeeeelo hitro minejo, še posebej, ko gledamo nanje nazaj. In ko nam štiriletnik celo noč bruha po postelji, ko šestletnik trga hlače po drevesih na vrtu, ko nam dveletnik veselo razmaže celo margarino po kuhinji, verjamem, da ga ni starša, ki si ne bi samo za hipec zaželel ali vsaj pomislil, kako je bilo luštno, ko so bili majhni in nebogljeni in je bilo vse kar so potrebovali le materino mleko, naročje in čista plenička.

Ob podobni debati o razvajenosti otrok je neka mamica natem forumu zelo lepo napisala:
"Dejstvo je, da nekateri otroci bolj rabijo našo telesno bližino. V tem so mogoče bolj zahtevni od drugih. Toda, ko enkrat to prepoznamo, si lahko življenje bistveno olajšamo in si utremo pot k zadovoljnemu dojenčku."
Prijazen pozdrav!

Karmen Mlinar,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
<http://www.dojenje.net>
Default avatar

Andrejaa

Pozdravljena!

No, mi imamo 10 mesečno punčko, ki je pravi navihanček! Že 10 mesecev je non- stop na rokah. Je zelo zahteven otrok, ki se boji, da bi šlo kaj mimo nje. Tudi spi zelo zelo malo. Najprej smo jo ogromno nosili, ker je imela hude krče, zdaj pa se hoče nosit, ker je tako "razgled" lepši in je tako stalno ob meni. Naučila sem se, da enostavno (skoraj) vse delam skupaj z njo in meni je tako prav in lepo mi je, če je ob meni. Je zelo jokav otrok, a je nisem NIKOLI pustila jokati, čeprav sem jo cele noči nosila - in NI MI ŽAL! Še vedno jo tudi dojim in res sva zelo povezani.
So pa komentarji okolice glede razvajenosti, ja - ampak jih ne poslušam - z materino ljubeznijo se pa že ne razvadi otroka, tega mi ne bo rekel nihče!! Meni je tako prav, rada jo nosim in lepo nama je, to pa je tisto, kar je pomembno!

Uživaj v materinstvu!
Default avatar

MOYCA

Draga bela,
imam skoraj natanko tako izkušnjo kot je tvoja, s fantkom, ki je zdaj star štiri leta in pol. Kot dojenček je zelo zelo malo spal (10-11 ur na dan od vsega začetka), imel je hude krče tri mesece, vseskozi veliko potrebo po bližini, redko je bil sam v stolčku, no, kasneje, v drugi polovici leta smo ga res veliko dajali na tla, a vendar tudi tam ni želel biti prepuščen samemu sebi (pri dveh letih se je postopno začel igrati tudi sam). Danes je samostojen mali fantič, še hoče pozornost, rad vidi, če se igramo z njim in veliko pogovarjamo, a nikakor ni razvajen, ne izsiljuje, uveljavlja pa svojo voljo, kot je od takega otroka pač pričakovati. Še vedno pa ima močno potrebo po pozornosti in dotiku, je čustven, tudi občutljiv, a vendarle še kar zelo radoveden, vesel, zvedav otrok, ki ni nikdar primiru in nikdar tiho in ga je veselje imeti ob sebi, kadar si spočit, in malo bolj naporno, kadar si utrujen.

Kot dojenčki so taki otroci, ki so zelo aktivni in malo spijo, lahko zelo zahtevni, vendar verjemite, pozornost, ki jo hočejo zase v tem obdobju, se vidno obrestuje! Vsak otrok ima svoje potrebe in če mu prisluhnete, vam jih bo zagotovo znal sporočiti in vi jih boste znali prepoznati. Nikakor pa si ne očitajte, da kaj delate narobe, če vaš otrok ni pri miru v stolčku, med tem ko recimo vi kuhate ali pospravljate. Pri dveh otrocih sama odlično skuham kompletno kosilo z eno roko, kajti tudi naš mlajši fantek (14m) že od vsega začetka malo spi in hoče biti v rokah. Babice včasih pripomnejo, da sta scrkljančka, ker se mali še doji za uspavanje. A vendarle jaz to vzamem kot hec, drugi pa tudi, ko vidijo, da me nič ne gane. Očitkov ni več, pri prvem fantku pa so mi seveda tudi kdaj svetovali, naj ga odlagam, da ga ne bom razvadila.

Vzemi v roke kako dobro knjigo (tu gor jih je bilo že veliko naštetih), ki ti bo potrdila, da je posvečanje pozornosti otroku nekaj najlepšega in za osebni razvoj otroka najbolj koristnega. To ti bo okrepilo samozavest, da se boš znala ustrezno in pozitivno odzvati na očitke. Pri prvem otroku mamice te vrste samozavest še posebej potrebujemo.

M
Mojca Berdnik Vozel
Default avatar

bela

Najlepša hvala za vaš odgovor. Strinjam se z vami da meseci res bežijo, saj se mi zdi da sem pred kratkim pisala zaradi začetnih težav z dojenjem, pa bo že skoraj pet mesecev od tega. In verjetno me bodo čez par mesecev že skrbele druge stvari.
Pa še glede kenguruja. Nevrofiziatrinja ga ni priporočala oz. samo za kratek čas, ampak enostavno ne vem kako naj grem drugače na sprehod. V slingu tudi noče biti ali pa si ga jaz ne znam pravilno zavezati. Z vsakim dnem
upam da bo spet vzljubila voziček in se bodo najini sprehodi spet podaljšali.

Še enkrat hvala za vse nasvete.


Hvala tudi mzver3 in Matildi za vaše izkušnje. Je res malo lažje ko veš da je vse vredu in da so tudi drugje tako zvedavi otročki.

Lep pozdrav, Maja

Moderatorji

Jasna Dolamič Gričar , družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok
Jasna Dolamič Gričar