Odstavljanje

Prosila bi za nasvet, kako prenehati dojiti.

Moja miška je stara 10 mesecev dojiva se na dve uri ponoči in podnevi. Zelo se trudimo z gosto hrano, pa nikoli še ni pojedla več kot 1dcl naenkrat. Pol ure po obroku se hoče dojiti. Saj mi je dojenje samo v strašno veselje, toda kmalu bom šla v službo in bova morali nehati. Nočno dojenje me izčrpava saj traja po 15 min. Nimamo niti dude niti stekleničke, zaspimo samo ob dojenju.

Čez novoletne praznike imava idejo(ni mi všeč), kako ukiniti nočno dojenje. Jaz bom spala v dnevni sobi (da me ne bo vohala), mož bo miško skušal potolažiti z nošenjem, božanjem,…Že sedaj me je strah njenega joka.

Vem, da ob naporni službi (srednja šola) nočnega dojenja ne bom zmogla. Imam še dva šolarja in tudi z njima temu primerno veselja (dela).
Vesela bom vzpodbude pri moji nameri.

Lep pozdrav
Nataša

Draga Nataša,
najprej dobro razmislite, ali ste popolnoma prepričani, da bo ukinitev nočnega odjenja prinesla tudi prespane noči? Pravite, da vas je strah, kako bo ponoči? Ali s takim razmišljanjem kaj pomagate otroku in tudi sebi?

O tem, kako ponoči z otrokom, je napisanih ogromno knjig in tudi na teh forumih je bilo že veliko napisanega. Večina svetuje postopno ukinjanje enega obroka in podaljševanje časa med njimi in načine treninga, kako otroku podaljšujemo spanje. Najprej vam predlagam v branje knjigo E. Pantley o otroškem spanju: “Otroško spanje, brez joka v sanje”.

Ne vem, ali ste že brali moje odgovore glede odstavljanja, povsod pišem, da se odstavljanje začne naravno, postopno in počasi – s prvo žlico goste hrane. In kakor sem že mnogokrat napisala, da dojenje ni samo hranjenje in da se otroci med seboj zelo razlikujejo…. je tudi odstavljanje močno (od otroka) odvisen proces. Nekateri se pri 13. mesecih nimajo časa dojiti, nekateri pa bi se dojili še dolgo v drugo ali tretje leto… Dejstvo je, da je odstavljanje lahko netravmatičen in postopen proces predvsem takrat, ko je mati tista, ki je TRDNO odločena, da bo z dojenjem prenehala. Kako pa je s tem pri vas?

Predlagam, da narišete na list papirja eno veliko srce in ga razdelite na 4 dele. V prvem delu so otrokovi razlogi za nadaljevanje dojenja. V drugem delu so otrokovi razlogi za odstavitev. V tretjem delu so materini razlogi za nadaljevanje dojenja in v četrtem delu materini razlogi za odstavitev. Zapišite na srce svoje razloge, na primer:

1. Otrokovi razlogi za nadaljevanje: mleko je dobro, mleko ima dober okus, čas z mamico
2. Otrokovi razlogi za odstavitev: nimam časa, rad imam okuse druge hrane, nimam časa za dojenje
3. Materini razlogi za nadaljevanje dojenja: enostavno, najhitrejše, prehrambena vrednost, imunološka vrednost, varuje pred rakom
4. Materini razlogi za odstavitev: potrebujem svoj prostor, vrnitev v službo, nova nosečnost

Ko boste izpolnili vse predele srca, boste hitro videli, da je odločitev za odstavljanje ali proti zelo pogojena z vašimi čustvi. Z večih zornih kotov preglejte in pretehtajte svoje razloge za odstavljanje ali za nadaljevanje dojenja, a z omejitvijo (za noćno dojenje). Dobro je, da ima vsak del srca enako veliko prostora, tako lahko vidimo in spoštujemo različne odločitve o odstavljanju ali nadaljevanju dojenja enako.

Nnačinov za omejitev dojenja in postopno, ljubeče odstavljanje je kar nekaj:

1. metoda: “Ne ponujaj – ne odbijaj”
To je zelo zanesljiva in varna ter postopna metoda odstavljanja. Tak način odstavljanja lahko postopno traja več tednov ali celo mesecev. Bistvo te metode je, da otroku dojenja enostavno sploh ne ponudimo. Včasih, kadar imate polne dojke, otrok pa je že celo popoldne siten, se verjetno večina mamic odloči in vzame otroka k sebi ter ga podoji, ne da bi on pokazal željo za to. Temu se je torej potrebno izogibati. V podobnem položaju se lahko znajdejo tudi mamice, katerih (starejši) otroci se že sami odstavljajo in dojenje zavračajo, one same pa bi želele čas dojenja podaljšati. V času aktivnega odstavljanja ali omejevanja podojev se zgodi, da otrok, ki se že dan ali dva dni ni dojil, nenadoma spet želi dojke. V takem primeru mu jih enostavno spet ponudimo in ne odbijamo njegove želje.

2. metoda: “zamotitev”
Otroka, ki se želi dojiti lahko zamotimo na več načinov: ponudimo mu pijačo (če je žejen), ponudimo mu igračko ali se z njim poigramo, ponudimo hrano (če je lačen), ponudimo mu branje ali pripovedovanje priljubljene zgodbice, preusmerimo pozornost na lepo cvetlico ali metulja, peljemo ga na igrišče med vrstnike,. Ta metoda precej spremeni naš prejšnji način življenja, saj otrok zahteva mnogo več pozornosti in posvetitve kakor pri enostavnem hitrem podoju. Starši moramo biti v pripravljenosti kakor čarovniki s polno malho trikov. Včasih moramo predvideti situacijo vnaprej in ko menimo, da bo otrok prosil ali zahteval dojenje, ga še pred tem preusmerimo. Težje je ponuditi zamotitev takrat, ko se je otrok že odločil, da se bo dojil in to že od nas zahteva. Najbolj uspešna metode za zamotitev otrokove pozornosti pa je že tisočletja enostavna: otroka nosite tesno v naročju, pojete, se pogovarjate z njim in ga nežno zibate (ali celo zaplešete). Če imate težave s hrbtenico in bolečimi nogami ga vzemite v naročje in se le zibajte z ene noge na drugo ali se z otrokom v naročju sedite v na gugalnik ali zibajte otroka sedeč na veliki žogi. Metode zamotitve so še naslednje: namesto da se zvečer kot ponavadi uležete skupaj z otrokom, se zraven le sedite, izogibajte se vajinih prostorčkov za dojenje (določen kot na kavču, gugalnik,.), berite mu zgodbice, prepevajte, ponudite mu nove igračke, ponudite mu nove načine igre s starimi igračkami, popeljita se s kolesom, veliko se crkljajta in žgečkajta, obiskujta sosedove otroke in seveda: tudi partner ali otrokov očka je lahko zelo zabaven in uporaben. Metoda zamotitve terja od starše vsaj dvakrat toliko časa, kolikor ga je preživel pri dojkah, zato se morate na to dobro pripraviti in si drugače organizirati svoj čas. Najboljše zamotitve morajo vsebovati tudi VELIKO ljubezni.

3. metoda: “nadomestilo”

Večina mamic kombinira metodo zamotitve tudi s tem, da otrokom ponudijo nadomestilo. Kadar je otrok lačen ali žejen in se želi dojiti, mu ponudimo hrano in pijačo. Če otroka za dojenje ne motivirata lakota in žeja, bo hrano najverjetneje odklonil. Podobno kot pri “zamotitvi” tudi metoda z nadomestilom ne deluje več, ko se je otrok že odločil za dojenje. Tako je potrebno tudi tukaj situacije predvideti vnaprej in prej ponuditi nadomestilo. Nadomeščanje dojenja s hrano je potrebo zelo previdno uporabljati. Ne ponujajte otrokom sladkarij, sadnih sokov, smokijev ali slanih palčk, piškotov in podobnega. Ko govorim o nadomestni hrani govorim izrecno le o polnih obrokih hrane za skupno družinsko mizo in malicah, kjer otroci dobijo zdravo in svežo hrano (sadje, žitarice, surova zelenjava – npr. korenje,ipd.).

Otroci, ki so v procesu odstavljanja od prsi in za ta proces sami še niso zreli ali odstavljanje ni na njihovo pobudo radi najdejo nadomestilo za sesanja in pričnejo sesati palec ali vogal odejice. Nekateri otroci lahko pričnejo sesati dudo, čeprav je prej niso uporabljali ali so se te navade že zdavnaj odvadili. V takem primeru moramo naše ljubeče vodstvo in pozornost še povečati in otroku ponuditi še več svojega časa, pozornosti in ljubezni. Sesanje dude ali palca nikakor ne sme postati nadomestilo za starševsko ljubezen, ki jo otroci nujno potrebujejo!

4. metoda: “zakasnitev”

To je zelo učinkovita metoda, ki še posebej dobro deluje pri starejših, verbalno že komunikativnih otrocih. Ta metoda je lahko zelo fleksibilna in prilagodljiva. Večina otrok se doji tako ali tako ob nepredvidljivih časih (ne točno po urnikih). Vsakič, ko otroku, ki se želi dojiti reče, da naj počaka trenutek, minutko, pet minut ali kakšen drug časovni interval, se za ta časovni interval podaljšuje tudi odstavljanje samo. Seveda je pri tej metodi pomembno to, ali otrok sprejme časovni zamik dojenja. Kadar vas otrok prosi za dojenje, mu ne recite npr. “NE ZDAJ, počakaj 5 minut, da dokončam pisanje članka” ampak “DA LJUBČEK, toda prsim te, da počakaš 5 minut, da dokončam svoje delo”. Obljubo potem VEDNO in dosledno tudi izpolnite. Seveda tudi to metodo uspešno uporabljamo v kombinaciji z drugimi metodami. Nočno dojenje lahko na ta način pri starejših otrocih ukinimo s pogovorom: “kadar je tema in noč – dojke spijo; ko je dan – dojke delajo mleko” in podobnim.

5. metoda: “skrajšanje trajanja podojev”

Nekaterim materam odgovarja naslednja metoda: otrok se lahko doji, kadarkoli in kakorkoli hoče, le trajanje dolžine podoja je omejena. Lahko otroka najprej malce podojite, nato mu ponudite nadomestilo ali zamotitev. S starejšimi otroci se da že lepo pogajati, npr. “dojenje traja toliko časa, dokler ne preštejeva do deset”. Starejši otroci se znajo že zelo dobro pogajati in prosijo “le za trenutek dojenja” ali “mami, saj bom hitro končal”. Ko res hitro končajo, se jim resno zahvalite, ker so držali besedo.

6. metoda: “sporazumno odstavljanje”

Nekateri starši rečejo svojim otrokom: “Po božiču se ne boš več dojil. Za božič boš dobil veliko daril in igrač in namesto da se boš dojil, se bova raje igrala z njimi”. Ali: “Sedaj pa si že zelo velika deklica. Ko bo prišel tvoj rojstni dan, mislim, da bi bilo v redu, da namesto večernega dojenja prebereva tvojo najljubšo zgodbico”. Če je mamica noseča, pa: “Sedaj si že velika deklica in mamica nima več mlekca. Mleko bo spet prišlo, ko se bo rodil dojenček. majhni dojenčki potrebujejo materino mleko zato, da zrastejo”. Eden od načinov sporazumnega odstavljanja je tudi podkupovanje. Nekateri otroci so se pripravljeni odreči dojenju v zameno zato, da dobijo mucka ali psa (ki ste ga tako ali tako že želeli imeti) ali novega dojenčka. Ta metoda je seveda učinkovita le pri starejših otrocih (tri leta in več), ki že razumno sprejmejo “določila pogodbe” in že razumejo daljše časovne intervale.

7. metoda: “očka – na pomoč!”

Proces odstavljanja terja od mamic veliko časa, nežnosti, strpnosti in ukvarjanja z otrokom. Del teh dolžnosti lahko zlahka prevzamejo tudi očetje, tako podnevi, kakor ponoči. Ukinjanje nočnega dojenja je najtežje. Če ne želite, da otrokov jok prebudi celo sosesko ali bratca, ki spi v sosednji sobi, je najbolje, da se v proces aktivnega odstavljanja pridruži tudi očka. Otroka, ki še ni dovolj zrel za gornje metode in ki še ne komunicira verbalno je malce težko prepričati, če se je nekaj že odločil. V takem primeru je najbolje, da priskoči na pomoč očka. Kadar se otrok ponoči prebudi in ga mati vzame v naročje, se otrok čisto avtomatično, še v polsnu vgnezdi in začne iskati dojke. Če takoj ne dobi želenega, se lahko močno razjezi in prebudi pol soseske z glasnim protestiranjem. Seveda pa je nočni čas še posebej občutljiv, ko ne starši in otroci ne zmoremo biti prav hudo racionalni in sposobni pogajanj. Tako lahko otroka ponoči prevzame le še očka: lahko ga nosi, ziba, mu prepeva, mu ponudi vodo, če je žejen ali nahrani (če je otrok še zelo majhen). Ponavadi se moramo mamice tudi umakniti iz vidnega ali slišnega polja otroka. Seveda je tako početje za očeta, ki mora zgodaj zjutraj vstati in oditi v službo lahko kaj naporno početje, zato je pri dogovoru zelo pomembno, da se partnerja popolnoma strinjata z metodo in da kljub neprespanim nočem poskusita vztrajati vsaj teden ali dva.

Nenadna, prehitra odstavitev je stresna tako za otroka kot za mamo. Postopno odstavljanje lahko zahteva veliko napora in potrpežljivosti, vendar ima dolgoročno velike prednosti. Včasih moramo biti fleksibilni in pripravljeni na kompromise, da ne naredimo več škode kot koristi. Če v procesu odstavljanja materina prizadevanja situacijo še poslabšajo pomeni, da otrok še ni pripravljen na odstavitev in je morda pametneje to malo odložiti. Nepriporočljivo je odstavljenje pospeševati v posebnih situacijah, kot so: bolezen otroka, selitev, dopust, rojstvo sorojenca, odhod v vrtec, odhod matere v službo ali druge nenadne spremembe.

V procesu odstavljanja ima pomembno vlogo otrokov oče ali kateri drugi družinski član, ki je lahko pri tem v veliko pomoč (uspavanje, nočno vstajanje, sprehodi, igra,…).

p.s. mnogo mamic je ob prehodu v službo in otrka v varstvo ugotovilo, da otroci v varstvu prav lepo jedo in spijo, ko pa se pokaže mamica – cop in nadomestijo vse za nazaj. Zato znajo biti prvi tedni kaj naporni, saj otroci v takem prehodnem obdoju celo povečajo število podojev. Pa ne zaradi hranjenja ampak zaradi ločitvene stiske.

Več:

Nataša,

zelo zelo vas razumem. Sama sem imela v prvo hudo naporno leto, tudi v drugo se scenarij z nočnim zbujanjem po petkrat in več ponavlja, a pri nas smo kljub temu vztrajali pri dojenju, ker je bila to za nas najbolj učinkovita in hkrati najmanj stresna metoda, da smo bolje spali. Pri nas je veljalo: mami ne da zize, prav, jaz pa ne bom spal. In sem popustila.

Sama sem šla pri prvem otroku v službo pri 13. mesecih, vzela sem si ves dopust, ki mi je bil še na voljo od prejšnjega leta in še malo tekočega. Da bi le dočakala mirne noči. Bilo je zelo naporno, a dojenja nisem želela prekiniti. In ni bilo treba. Ponoči smo še nekaj mesecev bolj slabo spali in se veliko dojili. Smo poskusili, da je vskočil očka (že prej), pa ni delovalo. Samo dojenje ga je ponoči uspavalo. Za vse je bilo to najmanj stresno. Podnevi se je takoj navadil, da se je dojil, ko sem prišla domov. Komaj sem slekla plašč, tako je bil neučakan. Dojil se je še dobro leto po tem in se sam odločil, kdaj nič več.

V drugo nameravam prav tako ostati doma čim dlje, potem pa dojiti po želji. Vem, da me bo potreboval tudi večji otrok, ko bom prišla iz službe, ampak saj me tudi zdaj. Včasih malega podojim mimogrede na preprogi, ko sestavljamo kocke. Pa se največkrat izkaže, da ga tako zanima, kaj neki se sestavlja in ropota, da zdrži kvečjemu par požirkov. Večji otrok ne sprašuje, zakaj se doji, ni ljubosumen, ker se je navadil, da dojenje ni ovira za to, da se ne bi mogla z njim igrati. Vedno skušamo početi čim več stvari skupaj. Navadil se je pa včasih tudi malo počakati ali pa opazuje in, kadar mali zapre očke, sede zraven in se tiho pogovarjava.

Če je vaš dojenček zelo navezan na vas, bo verjetno težko reči, zdaj pa konec. Za oba. Jaz sploh ponoči nisem zdržala, da bi ga nosili ali kaj podobnega, sploh okoli 11. meseca, ko se je zbudil po desetkrat. Nič se ni obneslo. Je pa malo po prvem rojstnem dnevu kar nenadoma prespal noč. No, vstajamo še danes, ko je star skoraj že 4 leta (lulat, žejen, sanje), a to je seveda malo v primerjavi z nenehnim zbujanjem v prvem letu.

Sicer smo spat oba dajali v svojo posteljico, ko sta se ponoči zbudila, pa sta nadaljevala pri naju z možem. Tako sta se navadila svoje postelje in hkrati vedela, da lahko vedno prideta tudi k nama.

Upam, da se boste odločili prav za vašo družino.

Mojca

Pozdravljeni,

dojim 10 mesečnega dojenčka, ki se že od rojstva ponoči nenehno zbuja zaradi različnih razlogov (zvijanje, premikanje, verjetno tudi lakota, zeja, želja po bližini,…), zato spi pri nama v zakonski postelji. Do 9 meseca je zavračal vso gosto hrano, tudi sedaj ni velik jedec, pogosto je podnevi zavračal tudi dojenje, je pač otrok ki skoraj nikoli ni lačen, predvidevam da to nadoknadi ponoči. Trenutno podnevi dojim samo za uspavanje – vedno mu ponudim le eno dojko in mu je dovolj (torej 2x dnevno), zvečer za uspavanje ter najmanj 7x ponoči (na dobro noč 5x, včasih pa tudi 15x, da imam pogosto ponoči prazne dojke). Ponoči se zbuja z jokom, trenutno ga poskušam najprej potolažiti z objemanjem, šuškanjem in tolaženjem, če se v nekaj minutah ne pomiri mu ponudim dojko, popije in se obrne stran, včasih pa tudi sesa dlje vendar večinoma nima težave če mu potem ko spije vzamem dojko. Če vztrajam in mu ne ponudim dojke se čisto prebudi in se sicer dobrovoljno želi igrati in zaspi šele po dobri uri. Sama sem se nespanja že navadila in me dojenje sploh ne moti oz. me nikoli niti ni motilo, želela sem si dojiti vsaj dobro leto in prenehati na njegovo željo. Sedaj ko se bliža služba in ko se intenzivnost zbujanja še povečuje (kljub zadostnii gosti hrani podnevi) me skrbi, da pa morda delam napako, morda bi se zbujal vsaj manj če ga ne bi več dojila, saj spi pri meni. V primeru da ga podnevi uspavam drugače (avto, voziček) dojke ne potrebuje, sicer podnevi jo nikoli ne želi (tudi če ponudim), torej težav z dnevnim dojenjem ne vidim. Ker bi odstavitev od nočnega dojenja bila naporna in bi mogoče dosegla obraten učinek (ponoči bi se razbudil in bi posledično manj spal, bi ga tudi težko uspavala, ker bi bil preutrujen bi se zbujal še več).

Zanima me vaše mnenje. Takoj po rojstvu je spal v svoji posteljici tik ob moji, vendar sem ga ponoči vedno vzela k sebi saj je bilo zbujanje proti jutru tudi na 15 minut. Okoli 5 meseca sem poskusila prestaviti njegovo posteljivo v svojo sobo, pa se je zbujal isto, sčasoma vedno več, ko sem ga vzela k sebi in ni več spal v svoji sobi in posteljici se je zbujal malenkost manj, tako da predvidevam da potrebuje mojo bližino.

Ker je zbujanje na 15 min, pol ure ali uro odvisno od dela noči zelo naporno če je treba zjutraj ustati bi rada poskusila vse da zbujanje omejim na 5 ali 6 zbujanj zato bi bila hvaležna kakršnegakoli nasveta..

Hvala za pomoč in lp